Jedro

Tek odpovednega roka ni odvisen od datuma, ki ga v odpovedi navede delavec, temveč (zgolj) od datuma vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker je torej tožnica odpoved podala in toženi stranki vročila dne 14. 8. 2019, je 15-dnevni pogodbeno določeni odpovedi rok začel teči z naslednjim dnem in se je iztekel 29. 8. 2019, ne 31. 8. 2019. Po uveljavljeni sodni praksi je delavec upravičen do plačila vseh dejansko opravljenih ur dela preko polnega delovnega časa. Pri tem ni bistveno, ali je delodajalec delavcu nadurno delo odredil pisno ali ne, ampak le, ali je od delavca zahteval, da delo opravijo in je bilo delo tudi opravljeno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v I. in II. točki ter prvem odstavku III. točke izreka tako, da se v tem delu zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "I. Ugotovi se, da tožnici na podlagi njene odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo dne 29. 8. 2019, temveč dne 31. 8. 2019. II. Tožena stranka je dolžna tožnici v roku 8 dni za čas od 29. 8. 2019 do 31. 8. 2019 priznati delovno dobo, jo prijaviti v zavarovanje in jo vpisati v matične evidence.

III. Tožena stranka je dolžna tožnici v roku 8 dni za čas od 29. 8. 2019 do 31. 8. 2019 od bruto zneska plače v višini 50,00 EUR obračunati davke in prispevke ter ji plačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2019 do plačila."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek IV., V. in VI. točke ter VII. točka izreka).

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožnici pa je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 186,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnici na podlagi njene odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo dne 29. 8. 2019, temveč dne 31. 8. 2019 (I. točka izreka), in da ji je tožena stranka dolžna v roku 8 dni za čas od 29. 8. 2019 do 31. 8. 2019 priznati delovno dobo, jo prijaviti v zavarovanje ter jo vpisati v matične evidence (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici v roku 8 dni za čas od 29. 8. 2019 do 31. 8. 2019 od bruto zneska plače v višini 50,00 EUR obračunati davke in prispevke ter ji plačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2019 do plačila (prvi odstavek I. točke izreka). Zahtevek za plačilo konkretnega neto zneska plače (32,72 EUR) je zavrnilo (drugi odstavek II. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici v roku 8 dni plačati: iz naslova nadurnega dela pripadajoči neto znesek od bruto zneska 287,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2019 do plačila, neto znesek od bruto zneska 131,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2019 do plačila, neto znesek od bruto zneska 106,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2019 do plačila, neto znesek od bruto zneska 164,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2019 do plačila, neto znesek od bruto zneska 123,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2019 do plačila, neto znesek od bruto zneska 57,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2019 do plačila (prvi odstavek IV. točke izreka), višji zahtevek iz tega naslova (plačilo zneska 90,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2019 do plačila, zneska 16,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2019 do plačila, zneska 24,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2019 do plačila, zneska 16,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2019 do plačila, zneska 8,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2019 do plačila ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih bruto zneskov) je zavrnilo (drugi odstavek IV. točke izreka ); iz naslova dnevnic znesek 76,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2019 do plačila (prvi odstavek V. točke izreka), višji zahtevek iz tega naslova (plačilo zneska 55,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2019 do plačila) je zavrnilo (drugi odstavek V. točke izreka) ter iz naslova stroškov prehrane na delu znesek 85,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 12,24 EUR od 16. 4. 2019 do plačila, od zneska 24,46 EUR od 16. 5. 2019 do plačila, od zneska 24,46 EUR od 16. 6. 2019 do plačila in od zneska 24,48 EUR od 16. 7. 2019 do plačila (prvi odstavek VI. točke izreka), višji zahtevek iz tega naslova (plačilo zneska 6,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2019 do plačila) je zavrnilo (drugi odstavek VI. točke izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 680,37 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila (VII. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka (I., II. točka, prvi odstavek III., IV., V. in VI. točke, VII. točka izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek zavrne, oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede odločitve o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja dne 29. 8. 2019, ki je po odločitvi sodišča prve stopnje trajalo do 31. 8. 2019, navaja, da je sodišče ugotovilo, da je tožnica dne 14. 8. 2019 podala odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zmotno je razlagalo določbo 93. člena ZDR-1, saj je bil med pravdnima strankama pogodbeno določen 15-dnevni odpovedni rok. Tožnica ni zakonito sama določila trajanja odpovednega roka. V zvezi z odločitvijo o dajatvenem delu zahtevka navaja, da je sodišče prve stopnje nedovoljeno vsebinsko poseglo v postavljen zahtevek na način, da ga je v celoti preoblikovalo, in s tem odpravilo nesklepčnost tožbe. Tožnica niti zahtevka niti navedb v vlogah ni podala v obliki in na način, da bi lahko sodišče na tej podlagi izpeljalo svoje ugotovitve. Sodišče prve stopnje je zahtevek v celoti napisalo samo. Odločilo je mimo postavljenega zahtevka ter samo poseglo v njegovo vsebino in ga konkretiziralo do tem mere, da je bil sploh sposoben za obravnavo. Tožnica je zgolj pavšalno navedla, v katerem obdobju je opravljala nadure, le-teh pa ni jasno in določno specificirala po dnevih. Ni navedla, kateri dan je opravila nadure. Sklicevala se je na plačilno listo in pogodbo o zaposlitvi, pri čemer dokazi ne morejo nadomestiti trditvene podlage. Sodna praksa o tem je jasna. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da se čas, ko delavci po prihodu na delo skupaj pijejo kavo 30 min in daljši čas za kosilo 1 ura, všteva v delovni čas. Priče A.A., B.B., C.C., D.D. in E.E. so skladno izpovedale, da je pri toženi stranki dogovorjena 9-urna prisotnost na delovnem mestu, pri čemer pa je v to všteta kava 30 min in daljši odmor za kosilo 1 ura. Nepravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena do izplačila nadur za delo v soboto, ko se je izvajala inventura. Iz elektronske korespondence med tožnico in vodjo kadrovske službe pri toženi stranki D.D. z dne 17. 7. 2019 izhaja, da se je tožnica na račun dne 15. 6. 2019 opravljene inventure dogovorila za prosti dan dne 30. 8. 2019. Dejstvo, da tožnica prostega dneva na dan, ki ga je sama določila, ni izrabila, ne more iti v škodo tožene stranke. Sodišče prve stopnje je zahtevek glede izplačila nadur modificiralo tako, da je določilo izplačilo neto zneskov od bruto zneskov. Tožnica zahtevka ni postavila v takšni obliki in ni navedla, ali zahteva izplačilo zneskov v neto ali bruto znesku. Nadurno delo ji ni bilo odrejeno. Pisno odreditev izrecno določa 36. člen Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije. V zvezi z izplačilom dnevnic za službeno pot na vinski sejem F. v G. je nepravilno ugotovilo dejansko stanje, saj je prezrlo izpovedi prič E.E. in D.D. ter zakonitega zastopnika tožene stranke H.H., ki so skladno izpovedali, da je bilo s strani tožene stranke poskrbljeno za tri obroke dnevno. Zato je sodišče nepravilno odločilo, da tožnici pripada ena dnevnica v višini 44,00 EUR in dve dnevnici v višini 28,60 EUR. V zvezi z odločitvijo, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati razliko stroškov prehrane med delom, navaja, da tožnica ni upravičena do plačila 6,12 EUR na dan, temveč do 4,95 EUR na dan. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica prereka navedbe tožene stranke. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev. Tožnica je odpoved podala dne 14. 8. 2019 in pri podaji odpovedi upoštevala določbe o minimalnem trajanju odpovednega roka. Dejstvo, da je določen minimalni odpovedni rok, pomeni, da lahko delavec odpoved poda z daljšim odpovednim rokom. To izhaja iz določb 83. in 93. člena ZDR-1. Tožena stranka je ravnala nezakonito, ker tožničine odpovedi ni upoštevala oziroma jo je silila, da popravi datum prenehanja delovnega razmerja. Prepovedala ji je opravljanje dela in jo samovoljno odjavila iz delovnega razmerja z dnem 29. 8. 2019. Vršila je nedovoljen pritisk. Lahko so podani znaki kaznivega dejanja, povezanega z delovnim razmerjem. Tožnica je postavila določen zahtevek. Navedla je vsa dejstva, ki ga utemeljujejo, in predložila dokaze. Tožena stranka ni dokazala, da bi tožnici izplačala nadure, ki jih je opravila. Tožnica dela ni opravljala v deljenem delovnem času, ampak vsakodnevno od ponedeljka do četrtka od 8.00 ure do 17.00 ure, kar je 9 ur dnevno. To izhaja iz predloženih evidenc delovnega časa in izpovedi pravdnih strank ter prič. Dejstvo, da dela ni opravljala v deljenem delovnem času, potrjuje, da ni bila upravičena do dodatka za delo v posebnih pogojih dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa. Delodajalca, ki ne izplača dodatkov k plači, se kaznuje z globo (24. točka prvega odstavka 217. člena ZDR-1). Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na ustni dogovor, ki ga je sklenila z drugimi delavci. Tožnica je imela pravico do odmora med delovnim časom 30 minut, odmor se šteje v delovni čas. Tožena stranka kot delodajalec je dolžna voditi evidenco delovnega časa, sodišče prve stopnje je evidenci sledilo. Neutemeljeno mu v pritožbi očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Dne 30. 8. 3019 tožnica zaradi ravnanja tožene stranke ni mogla izrabiti nadur, do katerih je prišlo zaradi opravljanja inventure v soboto. Tožena stranka ji je bila dolžna na službenem potovanju zagotoviti tri obroke, in sicer zajtrk, kosilo in večerjo. Ni sporno, da ji je zagotovila dve večerji. Ostale obroke je plačala tožnica, pri čemer dejstvo, da so bili na razstavnem prostoru na voljo prigrizki za obiskovalce, seveda ne pomeni, da je tožena stranka s tem tožnici zagotovila kosilo. Službene kartice, s katero bi si plačala obroke, tožnica ni imela. Sodišče prve stopnje je iz predloženih evidenc delovnega časa pravilno ugotovilo, katere dni je bila tožnica na delu, in to upoštevalo pri odločanju o zahtevku iz naslova prehrane med delom. Pravilno je upoštevalo višino povračila stroškov prehrane med delom, in sicer 6,12 EUR na dan, kot izhaja iz Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja ter plačilnih list tožene stranke. Zmotno je stališče tožene stranke, da tožnica, ker je nadure izrabila kot proste ure, ni upravičena do povračila stroškov prehrane med delom. Tožnica priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje. Glede odločitve o datumu prenehanja delovnega razmerja, priznanju delovnega razmerja za čas od 29. 8. 2019 do 31. 8. 2019 in reparaciji za ta čas je zmotno uporabilo materialno pravo. V ostalem sodba temelji na pravilni uporabi materialnega prava.

6. Pritožba neutemeljeno očita obstoj relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker je prekoračilo zahtevek za izplačilo nadur, dnevnic in stroškov prehrane med delom. Tožnica je zahtevek v tem delu v tožbi postavila tako, da je iz naslova opravljenih nadur za marec 2019 zahtevala izplačilo 378,12 EUR, iz naslova dnevnic pa 132,00 EUR, skupaj 510,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2019 do plačila (pogodbeno je bil določen plačilni dan 15. v mesecu za plačo prejšnjega meseca). Nadalje je iz naslova nadur za mesec april 2019 zahtevala izplačilo 147,96 EUR, za maj 2019 131,52 EUR, za junij 2019 80,84 EUR, za julij 2019 131,52 EUR in za avgust 2019 57,54 EUR, skupaj 1.027,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za plačo prejšnjega meseca. Zahtevek za izplačilo stroškov prehrane je tožnica postavila v pripravljalni vlogi z dne 3. 6. 2020. Sodišče prve stopnje tožnici ni dosodilo več, kot je zahtevala. Nasprotno, zahtevek je po vseh navedenih postavkah delno zavrnilo. Tožnica je v tožbi sicer res po vseh postavkah uveljavljala plačilo neto zneskov, sodišče prve stopnje pa s tem, ko je glede odločitve o izplačilu nadur tožnici dosodilo bruto zneske, in ne neto zneskov, ni prekoračilo zahtevka, niti ga ni "v celoti samo napisalo", kot neutemeljeno navaja pritožba. Izhajalo je iz pravilnega materialnopravnega stališča, da gre pri izplačilu nadur za plačo, od katere je dolžna tožena stranka odvesti davke in prispevke, tožnici pa izplačati neto zneske. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa je tudi bistveno, da tožnici ni dosodilo višjega (bruto) zneska od tistega, ki ga je tožnica kot neto znesek uveljavljala po posameznih mesecih.

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP, saj sodišče prve stopnje ni ugotovilo dejstev, ki jih tožnica ne bi navajala. Tožnica je v tožbi ter kasneje v pripravljalnih vlogah z dne 16. 1. 2020, 3. 6. 2020 in 17. 6. 2020 podala ustrezno trditveno podlago glede opravljenih nadur in ostalih denarnih zahtevkov. Glede nadur, ki jih je opravila zaradi 9-urnega delovnika, je tožnica navedla, da je morala opravljati 9-urni delovnik od ponedeljka do četrtka, oziroma 8-urni delovnik ob petkih ter tako skupaj tedensko opraviti 44 ur, čeprav je bilo pogodbeno določena 40-urna tedenska delovna obveznost. Predložila je evidenco delovnega časa oziroma pregled in obračun realiziranih ur (A7), ki ji tožena stranka ni nasprotovala, saj gre dejansko za izpis iz njenega sistema beleženja prihodov in odhodov z dela. Ker seštevek ur po posameznih mesecih presega pogodbeno določeno delovno obveznost tožnice, tožnici ni bilo treba za vsak posamezni dan posebej navesti, koliko nadur je opravila, kot je to zmotno navajala tožena stranka, temveč je zadoščalo, da je poleg zgoraj navedenih obračunov za posamezni mesec predložila plačilno listo in pogodbo o zaposlitvi. Glede izplačila nadur za delo, ki ga je tožnica med 17. 3. 2019 in 20. 3. 2019 opravila na vinskem sejmu F. v G., pa je tožnica za vsak posamezni dan navedla število ur, ki jih je opravila, in predlagala izvedbo dokazov, ki to potrjujejo.

8. Pritožba tožena stranke utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje o datumu prenehanja delovnega razmerja na podlagi tožničine odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 8. 2019. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta pravdni stranki v 22. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 2. 2019 določili, da je v primeru, ko delavec odpove pogodbo o zaposlitvi, odpovedni rok 15 dni (če zaposlitev traja do enega leta). Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica odpoved podala in toženi stranki vročila dne 14. 8. 2019, se je glede na pogodbeno določilo 15-dnevni odpovedni rok iztekel 29. 8. 2019 in ne 31. 8. 2019. Pri tem je zmotno sklicevanje sodišča prve stopnje na določbo 94. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki določa minimalne odpovedne roke. Po drugem odstavku 94. člena ZDR-1 je v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca odpovedni rok: - do enega leta zaposlitve pri delodajalcu 15 dni, - od enega leta zaposlitve pri delodajalcu pa 30 dni. S pogodbo o zaposlitvi ali kolektivno pogodbo je lahko dogovorjen daljši odpovedni rok, vendar ne daljši kot 60 dni. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta pravdni stranki v pogodbi o zaposlitvi upoštevali navedeno določbo, vendar nista dogovorili daljšega odpovednega roka. Bistveno je torej, na kar pravilno opozarja pritožba tožene stranke, da sta pravdni stranki v pogodbi o zaposlitvi določili pogodbeni odpovedni rok, ki upošteva zakonsko določbo o trajanju minimalnega odpovednega roka.

9. V pogodbi o zaposlitvi je bila torej v celoti upoštevana določba 93. člena ZDR-1, po kateri lahko delavec in delodajalec odpovesta pogodbo o zaposlitvi v zakonsko ali pogodbeno določenem odpovednem roku, pri določitvi katerega morata pogodbeni stranki upoštevati minimalni čas trajanja odpovednega roka, določenega s tem zakonom. Sodišče prve stopnje zmotno šteje, da je tožnica lahko odpoved podala in toženi stranki vročila kadarkoli prej, kot je 15 dni pred želenim prenehanjem delovnega razmerja, in da je spoštovala minimalni odpovedni rok, ker je odpoved podala in vročila 17 dni pred želenim datumom prenehanja. Kdaj začne teči odpovedni rok, določa 95. člen ZDR-1, in sicer naslednji dan po vročitvi odpovedi (izjema je določena le za odpoved, ki jo poda delodajalec v skladu s programom razreševanja presežnih delavcev). Tek odpovednega roka ni odvisen od datuma, ki ga v odpovedi navede delavec, temveč (zgolj) od datuma vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker je torej tožnica odpoved podala in toženi stranki vročila dne 14. 8. 2019, je 15-dnevni pogodbeno določeni odpovedi rok začel teči z naslednjim dnem in se je iztekel 29. 8. 2019, ne 31. 8. 2019. 10. Glede na to, da je sodišče prve stopnje v te delu na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi ter sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o datumu prenehanja delovnega razmerja, priznanju delovnega razmerja za čas od 29. 8. 2019 do 31. 8. 2019 in reparaciji za ta čas (I. in II. točka ter prvi odstavek III. točke izreka) spremenilo tako, da je zahtevek zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

11. Sodišče prve stopnje je utemeljeno delno ugodilo zahtevku iz naslova nadur, pri čemer je izhajalo iz določbe prvega odstavka 154. člena ZDR-1, da ima delavec, ki dela polni delovni čas, med delom pravico do odmora, ki traja 30 minut, pri čemer se čas odmora med dnevnim delom všteva v delovni čas (peti odstavek 154. člena ZDR-1). Upoštevalo je, da tožena stranka ni navedla, da bi s tožnico sklenila kakšen koli dogovor o prekinitvi dela, ki se ne bi štela v delovni čas, niti takšen dogovor ne izhaja iz pogodbe o zaposlitvi. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da iz skladnih izpovedi prič A.A., B.B., C.C., D.D. in E.E. izhaja, da je pri toženi stranki dogovorjena 9- urna prisotnost na delovnem mestu, pri čemer je v to všteta jutranja kava 30 min in daljši odmor za kosilo 1 ura, saj dogovor med drugimi delavci tožene stranke in toženo stranko v tem sporu ni bistven. Prav tako neutemeljeno pritožba navaja, da je tožnica večkrat prekoračila pol ure za malico, saj je sodišče prve stopnje v zvezi s tem ugotovilo, da tožena stranka svojih trditev ni dokazala, direktor tožene stranke in priča D.D. pa sta zgolj pavšalno izpovedala, da je tožnica večkrat prekoračila čas odmora. Sodišče prve stopnje je na podlagi evidence delovnega časa tožene stranke pravilno ugotovilo trajanje delovnega časa tožnice in s tem število nadur.

12. Pritožba neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena do izplačila nadur za delo v soboto, dne 15. 6. 2019, ko se je pri toženi stranki izvajala inventura. Glede teh nadur, katere je tožnica glede na korespondenco z vodjo kadrovske službe pri toženi stranki D.D. z dne 17. 7. 2019 nameravala izrabiti 30. 8. 2019, je odločilno, da so te ure ob prenehanju delovnega razmerja ostale neizrabljene. Zato jih je tožena stranka dolžna plačati. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi lahko tožnica te ure izrabila, če ne bi podala odpovedi, oziroma da bi jih lahko izrabila pred 19. 8. 2019, ko ji je tožena stranka prepovedala opravljanje dela. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica te ure opravila na dan inventure 15. 6. 2019, tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, oziroma da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega dostavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč izplačilo teh nadur pravilno upoštevalo za junij 2019, torej za mesec, v katerem so nastale.

13. Pritožba neutemeljeno navaja, da tožnica ni upravičena do izplačila nadur, ker ji te niso bile odrejene v smislu določbe 36. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 52/2018 in nasl.). Navedeni člen določa, da je dolžan delodajalec nadurno delo po prejšnjem členu te kolektivne pogodbe odrediti v pisni obliki pred začetkom dela. Če tega zaradi narave dela ali nujnosti opravljanja nadurnega dela ni mogoče storiti, se lahko nadurno delo odredi tudi ustno. V tem primeru se pisno odreditev vroči delavcu naknadno, vendar najkasneje v roku petih delovnih dni po opravljenem nadurnem delu. Po uveljavljeni sodni praksi je delavec upravičen do plačila vseh dejansko opravljenih ur dela preko polnega delovnega časa. Pri tem ni bistveno, ali je delodajalec delavcu nadurno delo odredil pisno ali ne, ampak le, ali je od delavca zahteval, da delo opravijo in je bilo delo tudi opravljeno.

14. Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z izplačilom dnevnic za službeno pot na vinski sejem F. v G. nepravilno ugotovilo dejansko stanje, ker je prezrlo izpovedi prič E.E. in D.D. ter zakonitega zastopnika tožene stranke H.H., ki so skladno izpovedali, da je bilo s strani tožene stranke poskrbljeno za tri obroke dnevno. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta D.D. in E.E. glede zagotovljenih obrokov izpovedala, da so si zajtrk kupili sami z lastnimi sredstvi, zato pritožba neutemeljeno navaja, da je tožena stranka poskrbela za nakup. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da prigrizkov, ki so bili na voljo obiskovalcem sejma, ni mogoče šteti za zagotovitev obroka. Zato je pravilna odločitev o plačilu dnevnic za službeno potovanje v Nemčijo, ki jo je oprlo na Uredbo o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino (Ur. l. RS, št. 38/94 in nasl.).

15. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena do plačila 6,12 EUR na dan iz naslova stroškov prehrane med delom, in ne do 4,95 EUR na dan, za kar se zavzema pritožba. Posledično je pravilno ugodilo zahtevku iz tega naslova za mesece marec 2019, april 2019, maj 2019 in junij 2019. Ugotovilo je, da je v skladu z določbo 3. člena Tarifne priloge h Kolektivni pogodbi dejavnosti trgovine Slovenije v obdobju od marca do junija 2019 višina povračila stroškov za prehrano med delom znašala najmanj 4,37 EUR za dneve prisotnosti na delu in največ v višini in pod pogoji, da se ta znesek ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja in osnovo za plačilo prispevkov za socialno varnost. Po določbi prvega odstavka 2. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Ur. l. RS, št. 140/2006 in nasl.) se povračilo stroškov za prehrano med delom ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja za vsak dan, ko je delavec na delu prisoten štiri ure ali več, do višine 6,12 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je iz plačilne liste tožnice za mesec februar 2019 razvidno, da ji je bilo obračunano delo po času 32 ur, kar predstavlja 4 dni, tožnica pa je za 4 dni dela dobila izplačane stroške za prehrano v znesku 24,48 EUR, kar predstavlja 6,12 EUR na dan. Enak znesek po ugotovitvah sodišča prve stopnje izhaja iz plačilne liste za julij 2019, za katerega ji je bilo obračunano delo po času 152 ur, kar predstavlja 19 delovnih dni, tožnica pa je za 19 dni dela prejela izplačilo stroškov za prehrano v znesku 116,28 EUR, kar predstavlja 6,12 EUR na dan. Tožena stranka nasprotnih trditev, da je svojim zaposlenim stroške za prehrano izplačevala v nižjem znesku (4,95 EUR na dan), ni dokazala, kar je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje.

16. Ker v tem delu (glede izplačila nadur, dnevnic in stroškov prehrane med delom; prvi odstavek IV., V. in VI. točke ter VII. točka izreka) niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka je s pritožbo uspela v delu, ki se nanaša na prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Glede na določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl.) v tem delu kot delodajalec sama krije stroške pritožbe ne glede na izid postopka. V ostalem s pritožbo ni uspela. V tem delu sama krije svoje stroške pritožbe po načelu uspeha (154. člen ZPP). Po načelu uspeha oziroma prvem odstavku 154. člena ZPP je dolžna tožnici povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v delu, ki se nanaša na denarni del zahtevka (izplačilo nadur, dnevnic in stroškov prehrane med delom), in sicer za pravdo potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP) in v skladu z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.). Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo 250 točk za odgovor na pritožbo in 2 % materialnih stroškov (5 točk), skupaj z davkom na dodano vrednost 186,66 EUR. V večjem obsegu (glede odgovora na pritožbo v delu, ki se nanaša na prenehanje delovnega razmerja) do povračila stroškov ni upravičena, saj je bila v tem delu tožena stranka s pritožbo uspešna.