Jedro

Tožniku (novinarju) je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, ker naj bi določenega dne neskrbno ravnal z zaupanimi dokumenti (diplomatsko depešo) in nepooblaščeno razkril vsebino določenega članka ter zavajal javnost z neresničnimi trditvami v članku. Diplomatska depeša ni bila določena kot poslovna skrivnost tožene stranke, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Med strankama niti ni bilo sporno, da podatki iz diplomatske depeše niso bili določeni kot tajni. Tožena stranka pa v tem sporu tudi ni zatrjevala, da bi konkretne podatke iz diplomatske depeše sama določila za poslovno skrivnost. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi ni konkretnih navedb o domnevni škodi, ki naj bi toženi stranki nastala zaradi ravnanja tožnika. Zato tožniku ni mogoče očitati kršitve poslovne skrivnosti po določbah 36. člena ZDR in 39. člena ZGD-1 in je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožniku dokazana kršitev obveznosti varovanja poslovne skrivnosti, napačen. Tožnik je imel na podlagi prvega odstavka 39. člena Ustave RS pravico javnosti posredovati svoje mnenje o dogajanju, za katerega je obstajal interes javnosti, ne glede na to, ali je sporni zapis vseboval tudi neresnične trditve. V nasprotju s svobodo novinarskega izražanja bi bila zahteva, da je dopustno pisati le o dejstvih, o katerih se z gotovostjo ve, da so resnična. Zato drugi očitek v izredni odpovedi ostaja v mejah dopustnega novinarskega izražanja in kot tak ni utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V preostalem nespremenjenem delu pa je prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje: - delno spremeni v I/1. točki izreka tako, da se glasi: "Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 21. 2. 2008 je nezakonita in se razveljavi." - delno razveljavi v preostalem nespremenjenem delu in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi že večkrat odločalo. S sodbo opr. št. I Pd 843/2008 z dne 10. 11. 2009 je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, tako da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 2. 2008. O pritožbi tožene stranke zoper navedeno sodbo je pritožbeno sodišče odločilo s sklepom opr. št. Pdp 713/2010 z dne 25. 3. 2011 in prvostopenjsko sodbo razveljavilo. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh pravno odločilnih dejstev glede (ne)utemeljenosti očitkov v odpovedi. Zato je prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje, da oceni dokaze (izpoved priče A.A., elektronsko dopisovanje med tožnikom in B.B. ter izjave odgovorne urednice C. D.D.), ki so lahko odločilni v tem sporu.

2. Pritožbeno sodišče je o pritožbi tožene stranke zoper sodbo prvostopenjskega sodišča opr. št. I Pd 1064/2011 z dne 10. 4. 2012, s katero je sodišče prve stopnje znova ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku, ponovno odločilo s sklepom opr. št. Pdp 757/2012 z dne 3. 7. 2013, tako da je po razpisu in izvedbi pritožbene obravnave izpodbijano prvostopenjsko sodbo razveljavilo. Zadevo je vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom, ker sodišče v sodbi ponovno ni navedlo razlogov o vseh odločilnih dejstvih, svojo odločitev pa je oprlo na pisno izjavo priče D.D., čeprav je tožena stranka zahtevala njeno zaslišanje, senat prvostopenjskega sodišča pa tudi ni upošteval napotila pritožbenega sodišča, da zavzame jasno stališče, katerim izpovedim prič verjame in katerim ne ter takšno oceno tudi utemelji.

3. S sodbo opr. št. I Pd 2391/2013 z dne 13. 5. 2014 je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnika. O pritožbi tožnika zoper navedeno sodbo je pritožbeno sodišče odločilo s sklepom opr. št. Pdp 817/2014 z dne 29. 12. 2014. V razveljavitvenem sklepu je med drugim navedlo, da se sodišče sploh ni opredelilo do izpovedi priče D.D.. Prvostopenjsko sodbo je zato razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje z napotkom, da sodišče brez ponovne izvedbe glavne obravnave dokazno oceni izpoved navedene priče ter se opredeli do izpovedi tožnika in njegove žene E.E. o tem, da je tožnikova žena razpolagala s svojim virom, da je njena verzija diplomatske depeše nepopisana ter da sta objavljena članka različna po obsegu in strukturi.

4. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov primarni zahtevek: - da se ugotovi nezakonitost in razveljavi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku 21. 2. 2008 (točka I/1 izreka), - da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 10. 2006 še traja, tako da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo (točka I/2 izreka), - da se toženi stranki naloži, da tožniku za čas od 21. 2. 2008 vpiše v delovno knjižico delovno dobo, ga prijavi v socialna zavarovanja in mu za čas do vrnitve na delo plača plačo v višini 3.470,80 EUR bruto mesečno (oziroma po odvodu prispevkov in davkov ustrezne neto zneske) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne v mesecu od zneska za pretekli mesec (točka I/3 izreka) in - da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka (I/4 izreka).

Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek tožnika: - da se ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja pri toženi stranki ni več mogoče (točka II/1 izreka), - da mu tožena stranka zagotovi pravice iz delovnega razmerja za čas od 21. 2. 2008 do odločitve sodišča prve stopnje, mu za ta čas vpiše v delovno knjižico delovno dobo, ga prijavi v socialno zavarovanje in mu iz naslova nadomestila plače plača 3.470,80 EUR bruto mesečno (oziroma po odvodu prispevkov in davkov ustrezne neto zneske) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne v mesecu od zneska za pretekli mesec (točka II/2 izreka), - da mu plača odškodnino po 118. členu ZDR-1 oziroma 118. členu ZDR v višini 52.062,00 EUR, kar predstavlja 15 bruto plač tožnika (točka II/3 izreka).

5. Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožnik po svoji pooblaščenki iz vseh treh pritožbenih razlogov, določenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Predlaga spremembo sodbe tako, da pritožbeno sodišče ugodi tožbenemu zahtevku v celoti, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred spremenjenim senatom. Navaja, da je sodišče prve stopnje prezrlo izjavo tožene stranke, podano na naroku dne 10. 12. 2013, da je prepričana o nezakonitosti odpovedi, s čimer je v resnici pripoznala utemeljenost tožnikovega tožbenega zahtevka. Ker sodišče ni izdalo sodbe na podlagi pripoznave, je kršilo določbo 316. člena ZPP, takšna kršitev pa je vplivala na pravilnost in zakonitost prvostopenjske sodbe. Prav tako je sodišče storilo absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 8. in 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je o zadevi odločilo, ne da bi razpisalo glavno obravnavo in ne da bi upoštevalo pripravljalno vlogo tožnika z dne 18. 3. 2015. S takšnim ravnanjem je bila tožniku odvzeta pravica, da se izjavi do novih stališč v razveljavitvenem sklepu pritožbenega sodišča z dne 29. 12. 2014, ter pravica do pritožbe in učinkovitega pravnega varstva. Obrazložitev prvostopenjske sodbe je v resnici le prepis razlogov razveljavitvenih sklepov pritožbenega sodišča in pomeni kršitev pravice do instančnega sojenja.

Po mnenju tožnika gre za povsem pavšalno obdolžitev, da naj bi tožnik neskrbno ravnal z zaupanimi dokumenti, da naj bi razkril vsebino članka in da naj bi zavajal javnost, ker je v komentarju ocenil, da je članek najprej izšel v F.. S tako obdolžitvijo sploh ni jasno, kako in kdaj naj bi tožnik storil očitane kršitve, prav tako pa ni bilo pojasnjeno, kakšne naj bi bile okoliščine izhajanja F. izdaj. Tožena stranka je pri nekonkretiziranih očitkih vztrajala med postopkom odpovedi in s tem tožniku onemogočila učinkovito obrambo.

V online objavi F. in drugih slovenskih medijih je bila objavljena zgolj tista verzija depeše, ki je vsebovala ročne zabeležke, tožnik pa je v spis vložil verzijo diplomatske depeše, s katero razpolaga njegova žena, ki nima na roko napisanih zaznamkov, kar kaže, da tožnik in njegova žena nista črpala iz istega dokumenta. Sklepanje sodišča, da je tožnik nepopisano različico depeše posredoval ženi, je napačno in v nasprotju z dokazi. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo izključno na posredne dokaze tožene stranke, ni pa se opredelilo do dokazov, ki jih je predložil tožnik, med drugim tudi do izjave nekdanjega odgovornega urednika F. G.G. za H. o dostopu depeše medijem. Zmotna je ocena izpovedi priče D.D.. Iz izpovedi te priče izhaja, da je tožnikova soproga s sporno diplomatsko depešo razpolagala, še preden se je z njo seznanil tožnik. Odgovorna urednica C. je zaslišana kot priča jasno izpovedala, da je tožnikova žena razpolagala s svojim virom in to še preden se je tožnik sploh seznanil s sporno depešo. Priča D.D. je nadalje tudi potrdila, da ji je E.E. povedala, da je od glavnega urednika F. izvedela, da bo tudi F. objavil vsebino iz te depeše, zato je sprejela odločitev, da bo v članku navedeno, da še en časopis poseduje ta dokument in bo objavil njegovo vsebino. Priča D.D. je izpovedala, da jo je E.E. že v ponedeljek (članek je bil objavljen v petek) seznanila, da ima zaupen dokument, ki je avtentičen; o obstoju dokumenta pa jo je obvestila že par tednov pred objavo, vendar je še preverjala njegovo avtentičnost. Iz tega izhaja, da niti članek, ki ga je napisal tožnik in je bil v F. objavljen 25. 1. 2008, niti morebitni vpogled v diplomatsko depešo, ki naj bi jo tožnik potrditvah tožene stranke hranil doma, nista botrovala nastanku članka, ki ga je C. objavila 25. 1. 2008, saj je dopisnica v C. imela svoj vir informacij in svojo verzijo depeše. Ni res, da bi priča D.D. spreminjala stališča, v skladu z zagovorom tožnika, ampak je v obeh primerih (27. 1. 2008 in 1. 10. 2008) izjavila, da je C. objavila nekaj, kar je objavil tudi D.. Glede na to, da je tožnikova žena s sporno depešo razpolagala, še preden se je z njo seznanil tožnik (kar je potrdila priča D.D.), predvsem pa še preden je tožnik napisal članek, tožniku res ni mogoče očitati, da je njegovo morebitno neskrbno ravnanje z depešo imelo za posledico, da je S. objavila članek o depeši. Tožena stranka je ves čas zatrjevala, da je bila vsebina diplomatske depeše istočasno objavljena v C. in F., zato članek v C. ni mogel nastati na podlagi predhodno objavljenega članka v F.. Tožena stranka istočasnosti objave do minute natančno ni uspela dokazati, kar pomeni, da od ključnega očitka tožniku ne ostane ničesar več. Z enournim zamikom objave članka v C. tožnik ni dokazoval trditve, da naj bi si njegova žena samostojno pridobila diplomatsko depešo, temveč trditev, da je komentar v uvodniku "..." resničen. Tožena stranka je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku očitala, da je dne 24. 1. 2008 neskrbno ravnal z depešo, čeprav tega dne C. ni mogla povzeti članka v F. niti navajati informacij, ki jih F. ni objavil. Tožnik vztraja, da je s sporno diplomatsko depešo že več tednov pred njeno objavo razpolagalo preko 300 oseb na pristojnem ministrstvu, da depeša ni bila označena kot zaupna ali kot poslovna skrivnost tožene stranke, da je tožnikova žena razpolagala s svojim virom in da je imela svojo nepopisano verzijo diplomatske depeše, da sta bila objavljena članka različna tako po obsegu kot tudi po strukturi in vsebini, da je bil članek v C. objavljen kasneje kot pa članek v F., da je tožnikova žena razpolagala še z vrsto drugih zaupnih dokumentov na Ministrstvu ... in da je bilo ministrstvo o objavi depeše obveščeno en dan pred njeno objavo. Posredni dokazi tožene stranke so zaradi tega le pomožni dokazi, ki v konkurenci z glavnimi oziroma nasprotnimi dokazi tožnika, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo, nimajo enake teže. Predvsem pa bi moralo sodišče izvedene dokaze obravnavati na enak način in jih ocenjevati po enakih kriterijih za obe stranki, ne pa v škodo tožnika. Zato je pavšalen zaključek sodišča prve stopnje, da je naravnost neverjetno, da bi tožnikova žena (dopisnica C.) pridobila depešo iz svojega vira. Zmotno je po mnenju pritožnika tudi sklepanje o neobstoju telefonskega pogovora med dopisnico C. in takratnim odgovornim urednikom F. G.G..

Tožena stranka je istočasnost objave dokazovala z izpisom spletne strani I., kar je neverodostojen dokaz, ki pa prav tako ne izkazuje istočasne objave obeh člankov, temveč je iz njega razvidno, da je bil članek v C. objavljen za člankom v F.. Glede na to, da je tožnik ovrgel verodostojnost dokaza z izpisom spletne strani I., sodišče prve stopnje ne bi smelo zgolj z uporabo posrednih dokazov zaključiti, da je sklenjen dokazni krog. Posredno izvedeni dokazi v korist tožene stranke ne izključujejo razumnega dvoma, da je tožnik storil očitani kršitvi. Tožena stranka se je sklicevala tudi na članek (pritožba opozarja, da je šlo v resnici za komentar) „...“, iz katerega naj bi izhajalo, da bo časnik F. v izdaji šele naslednjega dne objavil dele diplomatske depeše. Vendar pa tožnikova žena sploh ni avtorica tega članka in članek tudi nikoli ni bil objavljen v C.. Tožena stranka je z lažnimi in potvorjenimi dokazi izpodbijala resnične navedbe tožnika. Iz dokazov jasno izhaja, da je informacijo o objavi O. depeše v F. avtorici članka v C. povedal sam odgovorni urednik F. G.G. dne 24. 1. 2008. Na naroku 14. 5. 2009 kot priča zaslišani G.G. je izpovedal, da je tožnika vprašal, ali namerava C. poročati o vsebini diplomatske beležke in da mu je tožnik odgovoril pritrdilno. Do tega pogovora je prišlo 24. 1. 2008, torej dan pred objavo zabeležke v F. in C.. Informacija o nameravani objavi depeše je bila dostopna širšemu krogu ljudi (G.G. je o nameravani objavi že 22. 1. 2008 obvestil celotno uredništvo, A.A. je depešo še pred objavo brez dovoljenja tožnika samoiniciativno kopiral, J.J. je že dan pred objavo izvedel, da F. pripravlja objavo pomembnega članka).

Zmoten je zaključek sodišča, da je tožnik pri objavi komentarja "..." zavestno zavajal javnost z navajanjem neresničnih trditev. Tožena stranka je z izredno odpovedjo, oprto tudi na to kršitev, ravnala v nasprotju z medijsko zakonodajo, po kateri se novinarju ne sme odpovedati delovnega razmerja zaradi izražanja mnenj in stališč. Utemeljevanje zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z opisano kršitvijo pomeni poseg v ustavno svobodo izražanja novinarja in 10. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnik sporni komentar napisal v okviru opravljanja novinarskega poklica, da je podan interes javnosti za poročanje o dogodku in da je imel ob tem utemeljen razlog verjeti v resničnost zapisanega. Tožena stranka je ves čas izhajala iz zmotne domneve, da je tožnik v komentarju „...“ pojasnil, da je C. povzela F. članek, kar pa ni res. Tožnik nikoli ni rekel, da je članek v C. prepis članka iz F., zato je res neverjetno, da se njegova nedvoumna izjava v komentarju, da je C. vsebino zabeležke uspelo prenesti med prvimi, tolmači kot zavajanje javnosti. Prav tako sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tudi G.G. v objavi dne 2. 2. 2008 neresnično navajal, da je članek v C. "..." članka v F.. S tem je bil tožnik postavljen v neenakopravni položaj v primerjavi z G.G.. Tožena stranka je ravnala diskriminatorno do tožnika, ko mu je odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi njegovega družinskega stanja, ker je bil poročen z dopisnico C., torej zaradi neutemeljenega odpovednega razloga.

Tudi dejstvo, da je tožnikova žena iz zaupnega dokumenta objavila informacije, ki v F. sploh niso bile objavljene, kaže na to, da je imela svoj vir, iz katerega je črpala po lastni presoji in da ni prenesla informacije iz članka v F., ki je bil objavljen pred člankom v C.. Izpovedbe prič G.G., K.K. in L.L. o tem, kaj naj bi jim tožnik izjavil, preden se je začel zagovarjati, da je imela soproga svoj vir, ne morejo biti dovolj močan posredni dokaz. Tožnik se je z vsakim od njih pogovarjal posebej, vsi trije pa so izpovedali, da naj bi jim rekel, da mu je žena gledala čez rame. Ker sodišče prve stopnje ni navedlo, katera so ta druga tožnikova pojasnila, izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Pri oceni verodostojnosti priče G.G., bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je priča za M. celo izjavila, da tožnikove žene sploh ne pozna, kar pa ni res. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da G.G. in tožnikova žena sploh nista komunicirala o objavi diplomatske depeše. Na podlagi izpovedbe A.A., da je tožnik prosil, naj mu izroči izvod diplomatske depeše, ker je svojega pozabil doma, sodišče prve stopnje ne bi smelo zaključiti, da je tožnikova žena članek za C. pripravila na podlagi depeše, s katero je razpolagal tožnik, saj gre samo za enega od posrednih dokazov. Izpovedbo A.A. je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo kot verodostojno, saj je spregledalo izpoved te priče o konfliktih zaradi dežurstva. Izjava A.A. je bila tako na primer pridobljena šele po zagovoru tožnika. Tožniku te izjave podrejenega sodelavca nihče ni pokazal. Napačna je tudi dokazna ocena elektronskega sporočila tožnika, naslovljenega na B.B.. Vsa ta pisna dokazila niso pristna, saj jih je tožena stranka lahko spreminjala za potrebe dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnik večkrat pojasnil, da je v tem sporočilu želel povedati, da je tudi C. hitro obvestila svojo javnost, da tudi F. objavlja članek z vsebino diplomatske depeše. Nobena od prič ni izpovedala, da bi tožnik izjavil, da je depešo ali članek pokazal ženi in da so priče o tem le sklepale na podlagi tega, da sta oba novinarja. Sočasnost objave ni dokazana in če ni dokazano, da je C. članek objavila istočasno ali celo pred toženo stranko, tudi ni mogoče govoriti, da je bilo z objavo karkoli narobe. Če bi tožnik in njegova žena delovala tako usklajeno, kot želi prikazati prvostopenjska sodba, potem bi bilo potrebno najti odgovor na vprašanje, zakaj sta se njuna članka tako razlikovala.

Tožniku tudi ni mogoče očitati, da je toženi stranki s svojim ravnanjem povzročil škodo, saj bi tožena stranka to morala pojasniti že v odpovedi, pa tega ni storila. Tožnik je predložil verodostojne podatke o dvigu prodaje po škodnih dogodkih, kar pomeni, da tožena stranka ni trpela nobene škode.

6. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe.

7. Pritožba je utemeljena.

8. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih zatrjuje tožnik. Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena, pritožbeno sodišče pa je sprejeto odločitev lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi znova napravilo celovito dokazno oceno izvedenih dokazov tudi s pomočjo ustreznih napotkov pritožbenega sodišča glede pomanjkljivosti pri ugotovitvi dejanskega stanja. Z izpodbijano sodbo se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh spornih dejanskih vprašanj. Iz tega razloga ne gre za kršitev pravice do sodnega varstva oziroma do jasne in obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave RS. Okoliščina, da sodišče navedb in dokazov ne razlaga tako kot tožnik, ki jih je podal oziroma predložil, torej okoliščina, da jih sodišče dokazno oceni drugače kot stranka, pa ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka.

9. Tožnik neutemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje šteti navedbo tožene stranke, podano na naroku dne 10. 12. 2013, da je prepričana o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot pripoznavo zahtevka. Stališče tožnika je napačno, ker mora biti izjava o pripoznavi jasna in nedvoumna, predvsem pa se mora neposredno nanašati na sam zahtevek. Izjava tožene stranke se ne nanaša na sam zahtevek (na primer: "pripoznam zahtevek, da je izredna odpoved nezakonita"), ampak gre v smeri opredeljevanja o materialnopravni utemeljenosti podrednega zahtevka tožnika za sodno razvezo. Poleg tega je iz nadaljnje protokolacije navedb na naroku razvidno, da je tožena stranka predlagala zaslišanje prič v primeru, če bi sodišče ugotovilo, da odpoved ni bila zakonita.

10. Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 817/2014 z dne 29. 12. 2014 navedlo, da je šlo za napako pri pisanju obrazložitve prvostopenjske sodbe opr. št. I Pd 2391/2013 z dne 13. 5. 2014, ki jo je prvostopenjsko sodišče storilo s tem, ko se ni opredelilo do izpovedi D.D. in ugovorov tožnika, zato razpis glavne obravnave ne bo potreben. Sodišče prve stopnje je zato moralo le odpraviti pomanjkljivosti v obrazložitvi sodbe, upoštevaje napotila pritožbenega sodišča in s tem obema pravdnima strankama omogočiti uresničitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Kadar je razlog razveljavitve pomanjkljivost sodbe, ki onemogoča njen preizkus, tj. absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, gre za napako, do katere je prišlo v fazi postopka, v kateri stranke nimajo pravice do izjavljanja. Z zaključkom glavne obravnave je na potezi izključno sodišče, ki mora na podlagi do tedaj zbranega procesnega gradiva odločiti o zahtevku. Novo sojenje v takem primeru torej pomeni le izdajo nove sodbe. Po razveljavitvi sodbe mora sodišče prve stopnje popraviti storjeno napako, zaradi katere je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo, ne pa ponovno izvesti glavno obravnavo (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 222/2007 z dne 26. 11. 2009, sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 12/2014 z dne 17. 6. 2014 in J. Zobec v L. Ude in drugi, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 445 - 447). Nova obravnava kot sredstvo za odpravo kršitev je namreč smiselna takrat, ko je glede na naravo kršitve ta takšna, da jo je mogoče odpraviti samo z izvedbo novih procesnih dejanj. Če je mogoče kršitev odpraviti brez izvedbe novih procesnih dejanj, bi bila nova glavna obravnava nesmiselna, prazna in sama sebi namen, saj je mogoče doseči isti cilj brez nje. Poleg tega pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu z dne 29. 12. 2014 ni nakazalo nobenih novih pravnih vidikov, o katerih se stranki pred tem nista imeli možnosti izjaviti in ki bi vplivali na novo odločitev sodišča prve stopnje, temveč je sodišču naložilo, da se opredeli do zbranega dokaznega gradiva in posameznih dejanskih vprašanj. Pripravljalno vlogo tožnika z dne 18. 3. 2015 je sodišče prejelo potem, ko je strankama že poslalo pisni odpravek izpodbijane sodbe. Zato s tem, ko je bila pred istim senatom, na kasnejši novi seji senata, izdana nova sodba, tožniku ni bila kršena pravica do izjavljanja oziroma kontradiktornega postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) niti določba postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je sicer podana, če sodišče izda sodbo brez glavne obravnave, pa bi jo sicer moralo opraviti.

11. V sporu o (ne)zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi tretjega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) sodišče presoja, ali je podan odpovedni razlog, ki ga je in kot ga je v odpovedi navedel delodajalec. Torej razlog, ki ga je delodajalec na podlagi 86. člena ZDR dolžan navesti in obrazložiti v pisni odpovedi in ki ga mora na podlagi 82. člena ZDR dokazati tudi v sodnem postopku.

12. Tožniku je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, in sicer: - ker je dne 24. 1. 2008 neskrbno ravnal z zaupanimi dokumenti - diplomatsko depešo o pogovoru političnega direktorja N.N. z najvišjimi predstavniki ameriške administracije z dne 24. 12. 2007 v O. - ter da je nepooblaščeno razkril vsebino članka z naslovom "...", katerega soavtor je in tako časniku C. omogočil, da je na isti dan ne le povzel omenjeni članek, ampak tudi da je z nepooblaščenim posredovanjem zaupnega dokumenta časniku C. omogočil, da je v svoji izdaji z dne 25. 1. 2008 navajal informacije iz zaupnega dokumenta, ki v F. z dne 25. 1. 2008 sploh niso bile navedene, in - ker je zavajal javnost z vsebino članka "...", objavljenega v F. z dne 25. 1. 2008, saj je zapisal: "...".

Z opisanim ravnanjem naj bi tožnik kršil: - prvi odstavek 6. člena pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da novinar svoje delo opravlja vestno in skrbno; - tretji odstavek 6. člena pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da novinar delo opravlja tako, da toženi stranki ne nastane škoda; - prvi odstavek v zvezi z drugim odstavkom 7. člena pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da novinar ne sme izkoriščati za svojo osebno uporabo ali izdati tretjemu poslovne skrivnosti delodajalca, s katerimi se seznani pri svojem delu ali v zvezi z delom pri delodajalcu ter - 7. točko Münchenske deklaracije o dolžnostih in pravicah novinarjev, ki novinarju nalaga, da spoštuje poklicno skrivnost in da ne odkriva vira informacije, ki jo je dobil zaupno.

13. Iz nadaljnje obrazložitve izredne odpovedi je sicer razvidno, da tožena stranka očita tožniku, da ni opravil svojega dela področnega urednika v skladu s pogodbo o zaposlitvi oziroma da ga ni opravil vestno in skrbno. Vendar pri prvi očitani kršitvi ne gre za to, da tožnik ne bi opravljal del področnega urednika po opisu iz določbe 2. člena njegove pogodbe o zaposlitvi, niti za to, da bi posamezne novinarske in uredniške naloge opravljal nevestno oziroma neprofesionalno, temveč gre v resnici za očitek izdaje poslovne skrivnosti, tj. dokumenta - diplomatske depeše o pogovoru političnega direktorja N.N. z najvišjimi predstavniki ameriške administracije z dne 24. 12. 2007 v O.. Kršitev 6. člena pogodbe o zaposlitvi (o opravljanju dela področnega urednika na način, da delodajalcu ne nastane škoda) pa v odpovedi glede nastanka konkretne škode ni obrazložena. Ker sodišče presoja odpoved le v okviru odpovednega razloga, kot je opisan v odpovedi, drugih razlogov, razen tistih, navedenih v odpovedi, delodajalec v sodnem postopku ne more zatrjevati in na njih utemeljevati oziroma dokazovati utemeljenosti in zakonitosti odpovedi.

14. V obravnavanem delovnem sporu je pri prvem očitku glede na vsebino odpovedi odločilno vprašanje, ali ima diplomatska depeša naravo tajnega dokumenta oziroma ali predstavljajo podatki v njej poslovno skrivnost tožene stranke ter ali na podlagi posrednih dokazov ugotovljeno dejstvo, da je tožnik časniku C. (preko soproge, ki je za ta časopis pisala) omogočil seznanitev z depešo, pomeni hujšo kršitev, storjeno naklepno ali iz malomarnosti. Za presojo je pomemben drugi odstavek 7. člena pogodbe o zaposlitvi, ki povzema vsebino zakonske obveznosti iz 39. člena ZDR, po kateri se za poslovno skrivnost štejejo podatki, ki so kot taki označeni s KPND, drugimi internimi akti delodajalca in sklepi delodajalca, kot tudi podatki, za katere je očitno, da bi z njihovo izdajo lahko delodajalcu nastala občutna škoda.

15. Vrhovno sodišče RS je v podobni zadevi opr. št. VIII Ips 52/2012 z dne 6. 4. 2013 navedlo, da iz 36. člena ZDR izhaja obveznost varovanja poslovne skrivnosti, po kateri delavec ne sme izkoriščati za svojo osebno uporabo ali izdati tretjemu delodajalčevih poslovnih skrivnosti, ki jih kot take določi delodajalec in ki so bile delavcu zaupane ali s katerimi je bil seznanjen na drug način (prvi odstavek). Za poslovno skrivnost se štejejo tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala očitna škoda, če bi zanje zvedela nepooblaščena oseba. Delavec je odgovoren za kršitev, če je vedel ali bi moral vedeti za tak značaj podatkov (drugi odstavek). Pojem poslovne skrivnosti izhaja tudi iz 39. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 in nadaljnji): za poslovno skrivnost se štejejo podatki, za katere tako določi družba s pisnim sklepom. S tem sklepom morajo biti seznanjeni družbeniki, delavci, člani organov družbe in druge osebe, ki morajo varovati poslovno skrivnost (prvi odstavek). Ne glede na to, ali so določeni s sklepi iz prejšnjega odstavka, se za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanj izvedela nepooblaščena oseba. Družbeniki, delavci, člani organov družbe in druge osebe so odgovorni za izdajo poslovne skrivnosti, če so vedeli ali bi morali vedeti za tako naravo podatkov (drugi odstavek). Za poslovno skrivnost se ne morejo določiti podatki, ki so po zakonu javni ali podatki o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev (tretji odstavek). Iz prvega odstavka 40. člena ZGD-1 izhaja tudi, da s pisnim sklepom iz prvega odstavka prejšnjega člena družba določi način varovanja poslovne skrivnosti in odgovornost oseb, ki morajo varovati poslovno skrivnost. V prvi vrsti je torej delodajalec tisti, ki določi podatke, ki se štejejo za poslovno skrivnost. Le izjemoma za takšno skrivnost veljajo tudi podatki, ki niso posebej in ustrezno opredeljeni s strani delodajalca, je pa očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. Pri tem so predmet poslovne skrivnosti podatki, ki za podjetje pomenijo konkurenčno prednost v kakršnemkoli pogledu. Pri podatkih, ki na tržni konkurenčni položaj ne vplivajo, ne gre za poslovno skrivnost (prim. sodbo Vrhovnega sodišča, opr. št. VIII Ips 211/2012 z dne 2. 9. 2013).

16. Ob upoštevanju navedenega materialnopravnega izhodišča pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenim ugovorom tožnika, da diplomatska depeša ni bila določena kot poslovna skrivnost tožene stranke, kot je zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Že ves čas postopka med strankama niti ni bilo sporno, da podatki iz diplomatske depeše pri Ministrstvu … niso bili določeni kot tajni. Po določbi 5. člena veljavnega Zakona o tajnih podatkih (ZTP, Ur. l. RS, št. 87/2001 in nadaljnji) se določi za tajnega podatek, ki je tako pomemben, da bi z njegovim razkritjem nepoklicani osebi nastale ali bi očitno lahko nastale škodljive posledice za varnost države ali za njene politične ali gospodarske koristi in se nanaša na zunanje zadeve. Podatki v depeši niso imeli ene od stopenj tajnosti v smislu 13. člena ZTP, kar sta potrdili priči J.J. in G.G.. G.G. je povedal, da je Ministrstvo … kasneje samo ugotavljalo, da je naredilo napako, ker ni dalo oznake stopnje zaupnosti. Tožena stranka pa v tem sporu ni zatrjevala, da bi konkretne podatke iz diplomatske depeše sama določila za poslovno skrivnost, kar pomeni, da ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 36. člena ZDR in prvega odstavka 39. člena ZGD-1. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi ni konkretnih navedb o domnevni škodi, ki naj bi toženi stranki nastala zaradi ravnanja tožnika. Tudi iz zaslišanja prič ne izhaja, da bi pri podatkih iz depeše, ki naj bi jo tožnik prek žene posredoval časniku C., šlo za podatke, za katere bi bilo očitno, da bo z njihovim posredovanjem za toženo stranko nastala občutna škoda, niti ni tožena stranka izkazala, s čim naj bi bil prizadet njen konkurenčni položaj, še posebej ker časnika izhajata v različnih jezikih in pisavah. Glede na navedeno tožniku ni mogoče očitati kršitve poslovne skrivnosti niti po določbah drugega odstavka 36. člena ZDR, drugega odstavka 39. člena ZGD-1 oziroma 7. člena njegove pogodbe o zaposlitvi. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožniku dokazana kršitev obveznosti varovanja poslovne skrivnosti, je torej napačen, na kar utemeljeno opozarja pritožba.

17. Pri očitku glede zavajanja javnosti z navajanjem neresničnih trditev v uvodniku oziroma komentarju "..." o objavi člankov v F. in C. pa je treba upoštevati tudi prvi odstavek 39. člena Ustave RS, ki določa, da je zagotovljena svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblika javnega obveščanja in izražanja ter da vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja. V zvezi z vprašanjem, ali je tožnik z izjavo: "...", zavajal javnost oziroma kršil določbo 6. člena pogodbe o zaposlitvi, ki tožniku nalaga vestno in skrbno opravljanje dela ter prepoveduje povzročanje škode, je treba upoštevati delavčev namen, njegov položaj, način in njegovo stanje v času izražanja, ipd., pri čemer je treba pod drobnogled vzeti članek oziroma komentar kot celoto. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil članek v C. objavljen eno uro po objavi na spletnih straneh F., v uvodniku "..." pa je tožnik kot novinar komentator predstavil svojo plat zgodbe v zvezi z objavo člankov v F. in C. ter se odzval na očitke, podane s strani Ministrstva ….

18. Skladno z 39. členom Ustave RS je tožniku, zaposlenemu na delovnem mestu komentatorja, zagotovljena svoboda javnega nastopanja. Svoboda novinarskega izražanja pa ima posebno dodatno težo. Tako ustava po eni strani varuje pravico do posredovanja informacij in mnenj, po drugi strani pa pravico javnosti, da je obveščena. Ta pravica (oziroma svoboščina) novinarja pa ni neomejena, ampak je omejena z enakimi pravicami oziroma v konkretnem primeru z lojalnostjo do delodajalca (prim. odločbo ESČP v zadevi Matúz proti Madžarski z dne 21. 10. 2014). Po prepričanju pritožbenega sodišča je imel tožnik na podlagi prvega odstavka 39. člena Ustave pravico javnosti posredovati svoje mnenje o dogajanju, za katerega je obstajal interes javnosti, ne glede na to, ali je sporni zapis vseboval tudi neresnične trditve. V nasprotju s svobodo novinarskega izražanja bi bila zahteva, da je dopustno pisati le o dejstvih, o katerih se z gotovostjo ve, da so resnična. To bi namreč svobodo izražanja v resnici izvotlilo. Popolna resničnost (spoznavna gotovost) je pri tovrstnem pisanju nedosegljiva, gre le za bolj ali manj verjetne ugotovitve (prim. odločbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 2852/2012 z dne 10. 5. 2013). Ne nazadnje je tudi iz odpovedi razvidno, da je glede na okoliščine izhajanja F. izdaj (tiskanih in spletnih) mogoče (!) šteti za neresnično navedbo novinarja. Le če bi sodišče ugotovilo, da je tožnik vedoma in namerno (škodoželjno) zapisal neresnične trditve o dogodku v zvezi z objavo člankov oziroma da je pri tem ravnal hudo malomarno (brezbrižno), bi bilo mogoče govoriti o zlorabi pravice do svobode izražanja, kar pa iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja. Tožena stranka bi morala dokazati, da je tožnik zavestno in namerno zapisal neresnične trditve oziroma da je pri tem ravnal brezbrižno, ne da bi upošteval resničnost zapisanih trditev (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up - 1019/2012 z dne 26. 3. 2015, v kateri so bile zapisane neresnične trditve tudi žaljive). V primeru neresničnosti izjave bi tožena stranka lahko vselej popravila objavljeno besedilo ali odgovorila na javno objavljeno informacijo (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 211/2012 z dne 2. 9. 2013). Zato drugi očitek po presoji pritožbenega sodišča ostaja v mejah dopustnega novinarskega izražanja in kot tak ni utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem zavzelo zmotno stališče, da je tožena stranka tožniku dokazala kršitev pogodbe o zaposlitvi, zato je pritožba tudi v tem delu utemeljena.

19. Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožnika ter izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 3. in 5. alinejo 358. člena ZPP). V preostalem nespremenjenem delu pa je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), saj zaradi zmotne materialnopravne presoje glede zakonitosti odpovedi dejansko stanje v zvezi z nadaljnjimi zahtevki tožnika še ni ugotovljeno. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da postopka ne more le dopolnjevati in da je smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva v zvezi z reintegracijo in reparacijskimi zahtevki prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred pritožbenim sodiščem.

20. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek in tudi presoditi, ali so izpolnjeni pogoji za odločitev o sodni razvezi v smislu 118. člena ZDR-1 (Ur. l. RS, št. 21/2013), ki jo je predlagala tožena stranka, tožnik pa jo uveljavlja v podrednem zahtevku, ter odločiti o pravdnih stroških v postopku pred prvostopenjskim sodiščem, kot tudi v zvezi s pritožbenim postopkom (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).