Jedro

Očitno občutljivi oziroma zaupni so tisti podatki, ki delodajalcu omogočajo konkurenčni položaj. V primeru medijske dejavnosti to pomeni, da medijska hiša, ki razpolaga z informacijami, za katere obstaja veliki interes javnosti po njihovem razkritju, te informacije tudi prva objavi in po lastni presoji tudi ohrani vir informacij. Podatki, vsebovani v diplomatski depeši, so bili takšnega značaja in interes tožene stranke, da jih objavi prva ter vir ohrani tudi za morebitne nadaljnje objave, je bil očitno izkazan. To je moralo biti tožniku, kot dolgoletnemu novinarju, znano.

Revizijsko sodišče soglaša z ugotovitvami, da je bilo tožnikovo ravnanje s sporno diplomatsko depešo za toženo stranko obremenjujoče v zvezi s pridobivanjem bodočih informacij in moteče tudi za notranja razmerja pri toženi stranki, tako da so bile podane okoliščine za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu prvega odstavka 110. člena ZDR.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku 21. 2. 2008. Hkrati je zavrnilo tudi zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja in vrnitev tožnika na delo ter podredni zahtevek za odločitev sodišča o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi v smislu 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR). Ugotovilo je, da tožnik svojega dela področnega urednika ni opravljal vestno in skrbno ter da je s svojim ravnanjem toženi stranki povzročil škodo, ker je tretjemu izdal poslovno skrivnost. Očitane kršitve je storil s tem, da je neskrbno ravnal z zaupanimi dokumenti, in sicer tako, da je nepooblaščeno razkril vsebino članka in svojo ženo, dopisnico beograjskega časnika A. iz Ljubljane, nepooblaščeno seznanil z diplomatsko depešo o pogovoru med najvišjimi predstavniki slovenske in ameriške diplomacije v W. z dne 24. 12. 2007. S svojim ravnanjem je dnevniku A. omogočil, da na isti dan ni le povzel omenjenega članka, temveč tudi navajal informacije iz navedene depeše, ki jih tožena stranka ni objavila. Poleg tega je z vsebino članka, objavljenega dne 28. 1. 2008, zavajal javnost z navedbo, da je sporni članek v pisni in elektronski obliki najprej izšel v B., beograjska A. pa je uspela prenesti vsebino zabeležke med prvimi, češ da ni šlo zgolj za povzetek objave v B. 2. Sodišče druge stopnje je ugodilo tožnikovi pritožbi in delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, tako da je ugodilo zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v preostalem delu pa je prvostopenjsko sodbo razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Štelo je, da je tožena stranka tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala zgolj kršitev poslovne skrivnosti. Ker sporna diplomatska depeša ni imela oznake zaupnosti, in ker jo tožena stranka ni označila za poslovno skrivnost ter ni bilo vnaprej očitno, da bi zaradi njenega posredovanja dopisnici A. toženi stranki lahko nastala občutna škoda in tožena stranka ni izkazala, s čim naj bi bil prizadet njen konkurenčni položaj, tudi očitek kršitve obveznosti varovanja poslovne skrivnosti po presoji sodišča ni utemeljen. Glede očitka zavajanja javnosti pa je sodišče ugotovilo, da je tožnik v prispevku oziroma komentarju, kot novinar komentator posredoval svojo plat zgodbe o objavi vsebine sporne diplomatske depeše v A. v okviru svobode novinarskega izražanja in javnega obveščanja.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo in v njej uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter zmotno uporabo materialnega prava. Zmotna naj bi bila odločitev sodišča druge stopnje, da je v odpovedi očitana kršitev neskrbnega ravnanja tožnika neutemeljena zato, ker tožena stranka obravnavanega dokumenta ni označila kot poslovno skrivnost oziroma, da ji je zaradi posredovanja diplomatske depeše nepooblaščeni osebi nastala občutna škoda. Tožena stranka je namreč že v pritožbi v predhodnem postopku opozorila, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do škode oziroma posledic hkratne objave informacije o sporni diplomatski depeši, ki je negativno vplivala na ugled in poslovanje tožene stranke. Njenemu stališču naj bi v predhodnih razveljavitvenih sklepih pritrjevalo tudi sodišče druge stopnje, ki je zavzelo stališče, da se v okviru minimalne lojalnosti zaposlenega do delodajalca od zaposlenega pričakuje, da kadar delodajalec, v tem primeru časopisna hiša, razpolaga z dokumentom kot je obravnavani, tega ne bo pokazal drugemu časopisu in lastnemu časopisu onemogočil, da informacije objavi kot prvi. Tožena stranka je vseskozi navajala, da je ravnanje tožnika močno škodilo ugledu tožene stranke in da je bila prizadeta njena verodostojnost. Ker je pritožbeno sodišče v zvezi z nastalo škodo sprejelo napačno odločitev, in ker je zanemarilo razliko med poslovno in poklicno skrivnostjo, je zmotno uporabilo določbe 36. člena ZDR. Tožena stranka zatrjuje tudi kršitev v smislu 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Očitano kršitev protispisnosti naj bi pritožbeno sodišče storilo s tem, ko je ugotovilo, da objavi obravnavanih člankov nista bili sočasni. Ta ugotovitev je v nasprotju z vsebino listin iz z ugotovitvijo sodišča prve stopnje. Ugotovitev o sočasnosti pa je odločilna tudi v zvezi z odločitvijo sodišča o utemeljenosti drugega očitka izredne odpovedi o zaposlitvi, to je očitka o zavajanju javnosti. Dokazuje namreč, da je tožnik ob negativnih odmevih na hkratno objavo obeh člankov v spornem komentarju Laži vazala skušal prikazati, da je članek srbske medijske hiše zgolj povzemal članek, ki ga je predhodno objavila tožena stranka. S tem je zavestno in namerno zapisal neresnične trditve. Pritožbeno sodišče je zmotno uporabilo tudi določbe Ustave RS o svobodi izražanja. Ustavno zagotovljena svoboščina ne obsega možnosti zlorabe časnika z namenom, da bi se zaposleni novinar kot avtor besedila razbremenil odgovornosti za hujšo kršitev delovnih obveznosti. Vsebina navedene svoboščine se namreč izčrpa v razmerju posameznika do države. V izpodbijani sodbi naj bi pritožbeno sodišče kršilo tudi pravico tožene stranke do izjave v smislu 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz vseh dosedanjih sodnih odločb v obravnavani zadevi smiselno izhaja, da je treba ugotovitev, ali je tožnik ravnal s potrebno skrbnostjo in nepooblaščeni osebi zaupanega dokumenta ni pokazal, šteti za odločilno. V izpodbijani sodbi pa je pritožbeno sodišče odločilo, da je ob pravilni uporabi materialnega prava to dejstvo nepomembno. Z drugačno materialno pravno opredelitvijo spornega razmerja je sodišče odločilo s tako imenovano sodbo presenečenja. Tožena stranka ni mogla predvideti, da bo sodišče zavzelo drugačno materialnopravno stališče in se oprlo na nove pravne vidike, o katerih se tožena stranka predhodno ni mogla izjaviti.

4. Tožnik v obširnem odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija je utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Neutemeljen je očitek tožene stranke, da je ugotovitev pritožbenega sodišča, da ni šlo za istočasno objavo člankov o sporni diplomatski depeši v B. in časniku A., v nasprotju z vsebino listin ter ugotovitvami sodišča prve stopnje, oziroma da je v tej zvezi sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje se do sočasnosti oziroma istočasnosti objave člankov o vsebini sporne depeše v izpodbijani sodbi ni opredelilo. Zato očitek nasprotij med ugotovitvami sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi in listinami v spisu, oziroma ugotovitvami sodišča prve stopnje v tem delu ni utemeljen. Pač pa tožnik v odgovoru na revizijo navaja, da je sodišče že v predhodnem postopku razčistilo, da je bil članek v spletni izdaji B. objavljen 25. 1. 2008 ob 00,00 uri, v časniku A. pa dobro uro kasneje in utemeljeno navaja, da to ne more pomeniti istočasne objave, posebej upoštevaje sedanje komunikacijske možnosti.

8. Tudi očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Pomen skrbnosti ravnanja z diplomatsko depešo, ki jo je kot vir za javnost pomembnih informacij pridobila tožena stranka, je odvisen od posledic, ki jih lahko tako neskrbno ravnanje povzroči in to je bilo predmet spora ves čas postopka. Zato se to vprašanje kaže kot vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, o katerem se je lahko ob doslej ugotovljenih dejstvih tožena stranka izjavila tudi v reviziji.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva, ki jih očitno sprejema tudi sodišče druge stopnje, čeprav se je do posameznih ob svoji odločitvi le posredno opredelilo: - Tožena stranka je po svojih virih pridobila kopijo diplomatske depeše o razgovorih med zunanje političnim predstavnikom Republike Slovenije in visokimi predstavniki ameriške diplomacije o mednarodnem priznanju Kosova.

- Tožnik je dobil nalogo, da v zvezi s to diplomatsko depešo pripravi članek za objavo v B. tožene stranke in mu je bila v zvezi s tem depeša izročena.

- Tožnik je lahko članek za objavo pripravljal na svojem delovnem mestu v prostorih tožene stranke, pa tudi doma.

- Tožnik je ob pripravi članka za objavo z depešo in pripravo svojega članka doma seznanil svojo ženo, ki je bila sicer zaposlena kot redna dopisnica beograjskega časnika A., oziroma ji omogočil seznanitev z depešo in pripravo članka.

- Tožnikov članek je bil najprej objavljen v elektronski izdaji toženkinega časopisa B. in to v petek 25. 1. 2008 ob 00,00 uri. Dobro uro kasneje je bil članek o tej diplomatski depeši objavljen v beograjski A., ki se je pri tem sklicevala na to, da bodo informacije o tem danes objavljene v ljubljanskem B. Dejansko so bile v A. objavljene tudi druge informacije iz diplomatske depeše, ki jih tožnikov članek ni vseboval. - V ponedeljek 28. 1. 2008 je tožnik v časopisu B. v zvezi s sporno depešo objavil komentar, v katerem je zapisal, da je članek o tej depeši v pisni in elektronski izdaji najprej izšel v B., beograjska A., ki ima več izdaj, pa je uspela prenesti vsebino zabeležke med prvimi.

- Na sporne objave se je javno odzval takratni visoki uradnik Ministrstva za zunanje zadeve z izjavo, da ministrstvo ocenjuje, da so novinarji B. morda svoje članke posredovali dopisniku oziroma dopisnici beograjskega dnevnika. Takratni predsednik Vlade pa je toženi stranki oponesel, da gre za politično medijsko zaroto domnevno projugoslovansko orientiranih medijev.

10. Tožena stranka je v zvezi z navedenimi ravnanji tožniku očitala kršitev obveznosti iz 6. in 7. člena njegove pogodbe o zaposlitvi, to je, da delo novinarja ni opravljal vestno in skrbno, da je v posledici tega toženi stranki nastala škoda in da je kršil obveznost varovanja poslovne skrivnosti pri svojem delu novinarja z odkritjem vira informacij tretjemu in da je zavajal javnost z neresničnimi navedbami v svojem članku.

11. Glede očitka zavajanja javnosti v zvezi s komentarjem tožnika, objavljenim dne 28. 1. 2008, revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje, da očitek hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja v tej zvezi ni utemeljen. Komentirati pomeni razlagati, tolmačiti (1). V primerjavi s komentarjem strokovnih vprašanj je novinarski komentar svobodnejši, z možnostjo poudarkov na pomen tudi le nekaterih dejstev. Ob dejstvih, da se je beograjska A. v svoji objavi sklicevala na objavo vsebine sporne depeše v B., ki je bila v A. tudi sicer objavljena, res da z minimalnim časovnim zamikom za objavo pri toženi stranki, tožnikovemu zapisu v komentarju, da je članek o tem v pisni in elektronski obliki najprej izšel v B., beograjska A., ki ima več izdaj, pa je uspela prenesti vsebino zabeležke med prvimi, ni mogoče pripisati zavajanja javnosti. Navedena dejstva kot izhodišče komentarja držijo. Z vidika komentarja tožniku ni bilo potrebno navesti, koliko je bila objava v A. dejansko povzetek objave v B. in koliko je to objavo v B. vsebinsko presegala, niti mu ni bilo treba navesti, da je k objavi v A. prispevala njegova žena, kot A. dopisnica iz Ljubljane.

12. Glede na ostale ugotovitve je sodišče druge stopnje očitke iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi neutemeljen zreduciralo zgolj na očitek izdaje poslovne skrivnosti, ta očitek pa neutemeljeno zavrnilo z utemeljitvijo, da sporna diplomatska depeša ni bila označena za poslovno skrivnost oziroma, da glede na njeno vsebino od seznanitve s strani tretjih ni bilo mogoče pričakovati nastanka škode za toženo stranko.

13. Očitek nevestnega ravnanja in nastanka škode se je nanašal na ravnanje tožnika s sporno diplomatsko depešo, ki mu je bila izročena zaradi priprave članka za objavo in z ravnanjem v zvezi s pripravo tega članka. Ta očitek je, vključno z očitkom povzročanja škode, povezan z očitkom kršitve varovanja poslovne skrivnosti in neutemeljenega odkrivanja vira novinarskih informacij, pomembnih za javnost. Ti očitki pa so glede na dejanske ugotovitve utemeljeni.

14. Pritožbeno sodišče je pravilno ugotovilo, da diplomatske depeše revidentka ni označila kot poslovno skrivnost in tega v sporu tudi ni zatrjevala. Po drugem odstavku 36. člena ZDR se za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, za katere je očitno, da bi delodajalcu nastala občutna škoda, če bi zanje zvedela nepooblaščena oseba. Delavec je odgovoren za kršitev, če je vedel ali bi moral vedeti za tak značaj podatkov. V zvezi s tem je sodišče druge stopnje neutemeljeno presodilo, da sporna diplomatska depeša ni vsebovala podatkov, za katere je bilo očitno, da bi bila z njihovim posredovanjem tretjemu toženi stranki lahko nastala občutna škoda. Očitno občutljivi oziroma zaupni so namreč podatki, ki delodajalcu omogočajo konkurenčni položaj. V primeru medijske dejavnosti to pomeni, da medijska hiša, ki razpolaga z informacijami, za katere obstaja veliki interes javnosti po njihovem razkritju, te informacije tudi prva objavi in po lastni presoji tudi ohrani vir informacij. Podatki, vsebovani v diplomatski depeši, so bili takšnega značaja in interes tožene stranke, da jih objavi prva ter vir ohrani tudi za morebitne nadaljnje objave, je bil očitno izkazan. To je moralo biti tožniku, kot dolgoletnemu novinarju, znano. S tem, ko je tožnik dopisnici A. omogočil seznanitev s sporno diplomatsko depešo in pripravo svojega članka v zvezi s tem, je očitno ravnal najmanj hudo nevestno oziroma malomarno, tako da je v tem okviru očitek hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja v skladu z določbo 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR utemeljen.

15. Ker je beograjska A. informacijo o sporni diplomatski depeši objavila sicer res z minimalnim časovnim zamikom za objavo tožene stranke in predvsem, ker se je A. sklicevala na objavo tožene stranke v B. je sodišče druge stopnje sicer utemeljeno zaključilo, da toženi stranki posebna poslovna škoda v zvezi s tem ni nastala oziroma jo tožena stranka ni izkazala. Dejansko tovrstne neposredne škode tožena stranka tudi ni zatrjevala. Zatrjevala je škodo na ugledu in zaupanju toženi stranki kot mediju, s posledičnim možnim težjim pridobivanjem informacij, ki so za njeno delovanje pomembne, očitno v povezavi z očitki neustreznega ravnanja s sporno diplomatsko depešo s strani aktualnih organov oblasti in takšno oškodovanje je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo bistvenih dejstev v zvezi s tem pa tožnik v pritožbi ni zanikal. V posledici takega tožnikovega neprofesionalnega ravnanja pa je po ugotovitvah sodišča prišlo do nezaupanja tudi pri tožnikovih sodelavcih.

16. Splošno znano dejstvo je, da je časopis B., ki ga izdaja tožena stranka in v okviru katerega je bil zaposlen tožnik, eden od treh relevantnih splošnih dnevnikov v Republiki Sloveniji. V okviru ohranitve tega položaja je vodstvo tožene stranke pristojno za oceno, kaj posamezne nepravilnosti v zvezi z ravnanjem z občutljivi državnimi dokumenti, kot je bila sporna diplomatska depeša, pomenijo za položaj tožene stranke tudi v razmerju do aktualne oblasti, na katero je v določenem smislu vezana pri opravljanju svoje informativne dejavnosti, seveda če takšna ocena temelji na realnih podlagah. Glede na to, revizijsko sodišče soglaša z ugotovitvami, da je bilo tožnikovo ravnanje s sporno diplomatsko depešo za toženo stranko obremenjujoče v zvezi s pridobivanjem bodočih informacij in moteče tudi za notranja razmerja pri toženi stranki, tako da so bile tudi glede na le preostalo hujšo kršitev podane okoliščine za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu prvega odstavka 110. člena ZDR.

17. Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je ob zavrnitvi tožnikove pritožbe potrdilo sodbo sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožnikovega tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

18. Ker je tožena stranka z revizijo uspela, tožnik sam krije svoje revizijske stroške.

Op. št. (1): Glej F. Verbinc: Slovar tujk, CZ, Ljubljana, 1982, str. 358.