Jedro

Ob določitvi posebnih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki so opredeljeni prav v ZObr in ZSSloV, revizijsko sodišče ne ugotavlja razlogov za to, da bi delavcu na obrambnem področju lahko prenehala pogodba o zaposlitvi le z upoštevanjem določbe šestega odstavka 88. člena ZObr - po kateri delavcu, za katerega se ugotovi, da ne izpolnjuje splošnih ali posebnih pogojev, določenih s tem zakonom za poklicno delo na obravnavanem področju, preneha delovno razmerje v ministrstvu z dnem dokončnosti akta o prenehanju delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 9. 3. 2012 o enostranski odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku in odločbe z dne 6. 6. 2012 o zavrnitvi tožnikovega ugovora zoper prvo odločbo, za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 8. 6. 2012, temveč še vedno traja, zaradi česar mu je tožena stranka od 8. 6. 2012 do dneva poziva na delo dolžna obračunati vse zapadle bruto plače in druge prejemke iz delovnega razmerja in mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto plače in druge prejemke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu povrniti stroške postopka.

2. Sodišče je ugotovilo, da je bila tožniku enostransko odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi negativnih službenih ocen v letih 2010 in 2011. Zoper službeno oceno za leto 2010 ni ugovarjal. Ugovarjal je zoper oceno za leto 2011, vendar je komisija za preizkus redne službene ocene to oceno v celoti potrdila s sklepom z dne 20. 2. 2012. Oceni sta postali dokončni; tožnikovih ugovorov zoper oceni ni mogoče upoštevati. Nadalje je sodišče presodilo, da gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 94. člena Zakona o obrambi (v nadaljevanju ZObr), kjer je določen poseben primer prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Ker gre za določbo posebnega zakona, tožena stranka ni bila dolžna upoštevati določb o redni ali izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi po Zakonu o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) ali Zakonu o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU).

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s presojo, da prvostopenjski sklep tožene stranke nima formalnih pomanjkljivosti ter zavrnilo pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejstev v zvezi s službenima ocenama za leti 2010 in 2011. Tožnik zoper oceno v letu 2010 ni ugovarjal, medtem ko je oceni za leto 2010 ugovarjal, vendar neuspešno. Drugostopenjske odločitve ni izpodbijal pred pristojnim sodiščem v skladu z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju (v nadaljevanju ZSPJS), kar pomeni, da sta postali oceni dokončni in pravnomočni, torej njegovih očitkov v zvezi z ocenama ni mogoče več upoštevati v tem sporu. Sodišče druge stopnje ni sledilo pritožbenem ugovoru, da ne obstaja razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, saj gre za poseben način prenehanja oziroma odpovedi pogodbe o zaposlitvi, glede katerega ni mogoče uporabiti določb ZDR in ZJU.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Meni, da se sodišči nista opredelili do vseh pomembnih dejstev, da sta sodbi pomanjkljivi in je zato podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Med strankama ni bilo sporno, da naj bi službeni oceni podpisala nepristojna oseba, saj tožena stranka temu ni ugovarjala, sodišči pa se nista opredelili do teh nespornih dejstev. Odločba ali akt, ki ga izda nepristojna oseba, je neobstoječ in ne more postati dokončen oziroma pravnomočen. Tudi razlogi sodišča prve stopnje glede postopka odpovedi so nejasni in razumljivi, kar prestavlja bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, tudi sicer pa je odločitev pravno napačna. V kolikor ZJU ne ureja načina prenehanja pogodbe o zaposlitvi, se subsidiarno uporabi ZDR. ZJU sicer v 3. točki prvega odstavka 154. člena določa, da lahko pogodba o zaposlitvi preneha tudi na drug način, če tako določa ZJU oziroma področni zakon, ki ureja delovno razmerje javnih uslužbencev. ZObr kot poseben zakon določa splošne in posebne pogoje za opravljanje vojaške službe (88. člen); le iz teh razlogov omogoča tudi prenehanje pogodbe o zaposlitvi. To izhaja iz šestega odstavka tega člena. Določbe ni mogoče širiti na druge odpovedne razloge in ekstenzivno razlagati na razloge po prvem odstavku 94. člena ZObr, v katerem je zakonodajalec uredil dodatne, specifične razloge za prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Tudi sodišči širita možnost prenehanja pogodbe na podlagi zakona tudi na primere, ki jih zakon izrecno ne ureja, kar je nepravilno in v nasprotju z načelom in favorem laboratoris. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da 94. člen ZObr niti 61. in 63. člen Zakona o službi v Slovenski vojski (v nadaljevanju ZSSloV) ne določata posebnega postopka za odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar napačno izpeljalo, da določba šestega odstavka 88. člena ZObr velja tudi za konkreten primer. Ker v ZObr ni postopkovnih pravil glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razlogov po prvem odstavku 94. člena, razen prve alineje, je pogodbo o zaposlitvi dopustno odpovedati po postopkovnih določbah v splošnih pravilih delovnopravne zakonodaje, to je ZJU ali ZDR. Le v kolikor se razlogi po prvem odstavku 94. člena ZObr prekrivajo z razlogi za prenehanje pogodbe o zaposlitvi po šestem odstavku 88. člena ZObr, je delavcu dopustno odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Sodišče druge stopnje se je v zvezi s tem neutemeljeno sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 307/2009, saj gre za neprimerljivo zadevo (obravnavanje varnostnega zadržka). Sodišče prve stopnje je tudi zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem prič, česar ni obrazložilo, temveč je pavšalno navedlo, da je bilo v sporu mogoče odločiti glede na nesporne navedbe strank. Gre za kršitev načela kontradiktornosti in nezadostno obrazložitev oziroma bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizijsko sodišče zavrača revizijske navedbe o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka pred sodišči prve in druge stopnje zaradi pomanjkljive, nejasne in nerazumljive obrazložitve ter kršitve načela kontradiktornosti. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, na kateri podlagi je sprejelo svojo odločitev, to odločitev pa je tudi ustrezno obrazložilo. Sodišči sta se tudi jasno opredelili do službene ocene tožnika za leti 2010 in 2011; sodišče prve stopnje izhajalo iz tega, da sta oceni postali dokončni, sodišče druge stopnje pa je presodilo, da je pri tem treba upoštevati tudi ZSPJS – in ker tožnik zoper oceni ni vložil tožbe, sta postali dokončni in pravnomočni. Prav iz tega razloga je pritrdilo sodišču prve stopnje, da tožnikovih očitkov v zvezi z ocenama ni mogoče več upoštevati. V tem delu sta sodišči pritrdili ugovorom tožene stranke v odgovoru na tožbo, na podlagi navedene obrazložitve pa se nista bili dolžni opredeliti do ostalih navedb tožnika v zvezi s tem. Očitana bistvena kršitev določb postopka tudi ni podana iz razloga, ker sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, in ker naj bi bila zavrnitev dokaznih predlogov le pavšalna, saj je glede na razloge sodb obeh sodišč evidentno, da izvedba ostalih dokazov ni bila potrebna oziroma ti dokazi niso bili pomembni za odločbo (drugi odstavek 287. člena ZPP). To je tožniku pojasnilo že sodišče druge stopnje.

8. V zvezi z pravilno uporabo materialnega prava revizijsko sodišče ugotavlja, da tožnik v reviziji ne izpodbija presoje sodišča druge stopnje o dokončni in pravnomočni negativni službeni oceni v dveh zaporednih letih (tudi s sklicevanjem na ZSPJS). Zato glede na določbo prvega odstavka 371. člena ZPP revizijsko sodišče ni preizkušalo izpodbijane sodbe v tem obsegu, temveč z upoštevanjem učinkov pravnomočnosti soglaša tudi s pravnimi zaključki sodišč, da je tožena stranka tožniku zakonito enostransko odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi druge alineje prvega odstavka 94. člena ZObr, ki izrecno določa, da lahko ministrstvo pripadniku stalne sestave enostransko odpove pogodbo o zaposlitvi v primeru, če je imel negativno službeno oceno dvakrat zaporedoma.

9. Po prvem odstavku 5. člena ZJU za delovno razmerje javnih uslužbencev ter za pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja veljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja, in kolektivne pogodbe, kolikor ta ali drug poseben zakon ne določa drugače. Iz 3. točke prvega odstavka 154. člena ZJU nadalje izhaja, da pogodba o zaposlitvi javnega uslužbenca preneha veljati (poleg načinov, ki jih določa ZDR) po samem zakonu tudi na drug način, če tako določa ta zakon oziroma področni zakon, ki ureja delovna razmerja javnih uslužbencev v organih. Tudi ZDR v zadnji alineji 75. člena med načini prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi določa druge primere, ki jih določa (drug) zakon. Posebna zakona, ki veljata za pripadnika stalne sestave Slovenske vojske, sta ZSSloV in ZObr. Prvi odstavek 49. čelna ZSSloV določa, da za sklenitev, trajanje in odpoved pogodbe o zaposlitvi vojaških oseb, ki poklicno opravljajo delo v Slovenski vojski, pogoje, pravice in obveznosti določata ZObr in ta zakon. Oba zakona vsebujeta tudi posebne odločbe o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, posebej pa urejata tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi (ZSSloV s tem v zvezi tudi izrecno določa uporabo tega zakona in ZObr – prvi odstavek 63. člena ZSSloV).

10. Takšna ureditev po presoji revizijsko sodišče ni neustavna in nesistemska. Kot navedeno posebno ureditev prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi omogočata že ZDR in ZJU. Ob določitvi posebnih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki so opredeljeni prav v ZObr in ZSSloV, revizijsko sodišče tudi ne ugotavlja razlogov za to, da bi delavcu na obrambnem področju lahko prenehala pogodba o zaposlitvi le z upoštevanjem določbe šestega odstavka 88. člena ZObr - po kateri delavcu, za katerega se ugotovi, da ne izpolnjuje splošnih ali posebnih pogojev, določenih s tem zakonom za poklicno delo na obravnavanem področju, preneha delovno razmerje v ministrstvu z dnem dokončnosti akta o prenehanju delovnega razmerja. Iz druge alineje prvega odstavka 94. člena istega zakona namreč izrecno izhaja, da lahko pripadniku stalne sestave ministrstvo enostransko odpove pogodbo o zaposlitvi tudi v primeru negativne službene ocene dvakrat zaporedoma, itd. Izrecno je določen razlog za odpoved in način odpovedi: z enostranskim aktom - odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Odpovedni razlogi pa niso zaključeni niti z določbo 94. člena ZObr, saj 62. člen ZSSloV dodatno določa, da se vojaški osebi poleg odpovednih razlogov, navedenih v 94. členu ZObr, lahko enostransko odpove pogodbo o zaposlitvi tudi iz drugih razlogov, ki so našteti. Iz drugega odstavka 63. člena ZSSloV nadalje izhaja, da pristojna oseba za izdajo aktov o odpovedi pogodbe o zaposlitvi po ZObr v takem primeru izda ugotovitveni sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ne gre za širjenje možnosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi izven zakonskih okvirjev, saj zakon(a) ta okvir oziroma razloge za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi izrecno ureja(ta) in določa(ta).

11. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.