Jedro

Tožnik upoštevaje določila 20. člena Sporazuma ,

o seštevanju zavarovalne dobe, ki jo je dopolnil v Republiki Sloveniji ter v tretjih državah, s katerimi ima ta sklenjene sporazume o socialnem zavarovanju, izpolnjuje minimalne pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine po 36. členu ZPIZ-1 in je posledično upravičen do sorazmernega dela starostne pokojnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. 4202200 z dne 27. 2. 2014 in 14 4202200 z dne 3. 2. 2014 in odločilo, da ima tožnik pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine od 1. 10. 2011 dalje ter toženi stranki naložilo, da v 30-tih dneh izda odločbo o odmeri in izplačevanju sorazmernega dela starostne pokojnine.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili določbe Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju (1) (v nadaljnjem besedilu Sporazum). Sporazum naj bi v 1. odstavku 20. člena določal, da se zavarovalne dobe seštevajo, če zavarovanec zavarovalno dobo dopolni v obeh pogodbenicah. Sodišči nižjih stopenj naj bi po 2. odstavku 20. člena Sporazuma zmotno uporabili institut prištevanja zavarovalne dobe iz tretjih držav (Nemčije in Hrvaške) slovenski zavarovalni dobi, čeprav naj bi se ta določba uporabljala le v primeru, če po seštevanju zavarovalnih dob, dopolnjenih v pogodbenicah Sporazuma, pogoji za priznanje pravice niso izpolnjeni. V konkretnem primeru pa tožnik zavarovalne dobe v Republiki Srbiji sploh ni izpolnil, zato naj bi ne bili podani pogoji za uporabo določbe prvega odstavka 20. člena Sporazuma, posledično pa tudi ne za uporabo drugega odstavka navedenega člena.

4. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (2) (v nadaljnjem besedilu ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik, ki je državljan Republike Srbije, v Republiki Sloveniji dopolnil 2 leti, 9 mesecev in 17 dni pokojninske dobe, v Republiki Hrvaški 10 let, 9 mesecev in 29 dni zavarovalne dobe, v Zvezni republiki Nemčiji pa 10 let, 1 mesec in 1 dan. V Republiki Srbiji ni dopolnil zavarovalne dobe.

7. Sodišči nižjih stopenj pravilno ugotavljata, da je Vrhovno sodišče v podobnem primeru (VIII Ips 248/2013 z dne 12. 5. 2014) že zavzelo stališče o seštevanju zavarovalnih dob, dopolnjenih pri različnih nosilcih zavarovanja. V navedeni zadevi sicer ni šlo za državljana Republike Srbije, pač pa za državljana Bosne in Hercegovine, pravno podlago za odločitev pa je predstavljal Sporazum med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino in ne Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo kot v predmetnem sporu. Vendar pa oba sporazuma vsebujeta povsem enake relevantne določbe, zato je tudi stališče revizijskega sodišča v obeh primerih enako.

8. Prvi odstavek 20. člena Sporazuma določa, da če je zavarovanec dopolnil zavarovalni dobi po pravnih predpisih obeh pogodbenic, se pri pridobitvi, ohranitvi ali ponovnem priznanju pravice do dajatev zavarovalni dobi seštejeta, če se ne nanašata na isto obdobje. Drugi odstavek navedenega člena pa nadalje določa, da če z uporabo prvega odstavka tega člena niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do dajatve, pristojni nosilec upošteva za državljane pogodbenic tudi zavarovalne dobe, dopolnjene v tretjih državah, s katerimi sta obe pogodbenici sklenili sporazume o socialnem zavarovanju oziroma socialni varnosti, v katerih je predvideno seštevanje zavarovalnih dob; če je s tretjo državo sklenila sporazum samo ena pogodbenica, nosilec te države pogodbenice upošteva za državljane pogodbenic tudi zavarovalno dobo, dopolnjeno v tretji državi.

9. Citirana določila o seštevanju zavarovalnih dob je treba uporabiti tudi v primerih, kot je tožnikov, ko gre za državljana ene države pogodbenice (Republike Srbije), ki v tej državi nikoli ni bil zavarovan. Bistveno je namreč to, da je bil tožnik zavarovan v drugi državi pogodbenici (Republiki Sloveniji) in da izpolnjuje pogoje za priznanje starostne pokojnine z upoštevanjem zavarovalne dobe, ki jo je dopolnil v tej državi pogodbenici ter v tretjih državah, s katerimi ima ta država sklenjene sporazume o socialnem zavarovanju. Takšna razlaga, ki upošteva tudi določbe Sporazuma o osebni veljavnosti (3. člen) in o enakopravnosti pri uporabi zakonodaje (4. člen), ter nenazadnje tudi namen, zaradi katerega je bil ta sklenjen - ureditev medsebojnih odnosov na področju socialnega zavarovanje med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo - je logična in tudi skladna z Ustavo RS

10. Glede na navedeno je pravilna presoja sodišč nižjih stopenj, da tožnik upoštevaje določila 20. člena Sporazuma o seštevanju zavarovalne dobe, ki jo je dopolnil v Republiki Sloveniji ter v tretjih državah, s katerimi ima ta sklenjene sporazume o socialnem zavarovanju, izpolnjuje minimalne pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine po 36. členu ZPIZ-1 in je posledično upravičen do sorazmernega dela starostne pokojnine.

(1) Ur. l. RS, MP št. 5/2010. (2) Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji.