Jedro

Tožnik ima kot državljan ene države pogodbenice - Srbije pokojninsko dobo dopolnjeno v drugi državi pogodbenici - Sloveniji, poleg tega pa izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene v tretjih državah, s katerimi sta obe pogodbenici sklenili sporazume o socialnem zavarovanju , to je Nemčijo in Hrvaško. Ker je tožnik državljan Srbije in je bil zavarovan v Sloveniji, je treba tudi glede na 3. člen Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo, ki določa, da se sporazum uporablja za osebe, za katere veljajo ali so veljali pravni predpisi ene ali obeh pogodbenic, upoštevati 20. člen o seštevanju zavarovalnih dob, čeprav kot državljan Srbije, v tej državi ni dopolnil pokojninske dobe. Zato je zmotno stališče toženca, da ta določba za tožnika ni uporabljiva, ker tožnik v Srbiji ni dopolnil pokojninske dobe. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožnik upoštevaje določila 20. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o seštevanju zavarovalne dobe, ki jo je dopolnil v Sloveniji ter v tretjih državah, s katerimi imata obe državi pogodbenici sklenjene sporazume o socialnem zavarovanju, izpolnjuje minimalne pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine iz 36. člena ZPIZ-1. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za odpravo upravnih odločb toženca in tožniku priznalo pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine, tožencu pa naložilo, da izda odločbo o odmeri in izplačevanju sorazmernega dela starostne pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženca št. … z dne 27. 2. 2014 in št. ... z dne 3. 2. 2014 (I. točka izreka). Odločilo je, da ima tožnik pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine od 1. 10. 2011 dalje in tožencu naložilo, da v roku 30 dni izda odločbo o odmeri in izplačevanju sorazmernega dela starostne pokojnine (II. in III. točka izreka). Obenem je toženca zavezalo, da za tožnika, ki ga je pred sodiščem prve stopnje zastopal odvetnik po odločbi o brezplačni pravni pomoči, povrne stroške postopka na račun sodišča (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz razloga zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z uporabo Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo.

3. Meni, da je določba 20. člena tega sporazuma jasna in izrecna ter predstavlja kogentno pravno normo. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo inštitut prištetja zavarovalne dobe iz tretje države, to je Nemčije in Hrvaške, saj se uporablja le za primere, ko po seštevanju zavarovalnih dob iz držav pogodbenic, pogoji za priznanje pravice niso izpolnjeni. V tem socialnem sporu ne gre za tak primer, saj tožnik v Srbiji zavarovalne dobe nima. Ker nima dopolnjene dobe v obeh državah pogodbenicah, uporaba 1. in posledično 2. odstavka 20. člena sporazuma ne pride v poštev. Dobo, dopolnjeno v tretjih državah, bi bilo mogoče upoštevati le v primeru, da na podlagi seštevanja slovenske in srbske dobe ne bi izpolnil pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. Pravice mu ni mogoče priznati niti na podlagi Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško niti po Sporazumu o socialni varnosti med Republiko Slovenijo in Republiko Nemčijo, ker je tožnik državljan Srbije. Iz tega razloga mu pravice ni mogoče priznati niti upoštevaje Uredbo Sveta ES, št. 833/2004. Pogoji za priznanje pravice do pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela niso izpolnjeni. Namen sporazuma s Srbijo je v ureditvi medsebojnih odnosov na področju socialnih zavarovanj med Slovenijo in Srbijo. V obravnavnem primeru pa ne gre za odnos med pogodbenicama, saj ne obstaja zavarovalna doba, ki bi bila dopolnjena v obeh pogodbenicah. Prav zato, ker pogoji za priznanje pravice niso izpolnjeni, ne gre za poseg v z ustavo varovano lastninsko pravico. Predlaga spremembo sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

7. V tej zadevi, ko tožnik izpodbija dokončno odločbo z dne 27. 2. 2014 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 3. 2. 2014, se spor nanaša na pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine.

8. V pritožbi je sporno, ali se za tožnika, ki je državljan Srbije in je pokojninsko dobo dopolnil v Sloveniji (2 leti, 9 mesecev in 17 dni), na Hrvaškem (10 let, 9 mesecev 29 dni) in v Nemčiji (10 let, 1 mesec in 1 dan), ne pa tudi v Srbiji, uporabi 20. člen Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju (BRSSZ; Ur. l. RS – Mednarodne pogodbe, št. 5/10) o seštevanju zavarovalnih dob, dopolnjenih v tretjih državah. V tem primeru namreč tožnik ob starosti 64 let izpolni tudi pogoj dopolnjenih 20 let pokojninske dobe iz 2. odstavka 36. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki se v tem postopku uporablja na podlagi 390. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami).

9. Toženec je tožniku na podlagi določb Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (BHRSSZ, Ur. l. RS - Mednarodne pogodbe, št. 71/97) ter Sporazuma o socialni varnosti med Republiko Slovenijo in ZR Nemčijo (BDESV; Ur. l. - Mednarodne pogodbe, št. 12/99) zavrnil priznanje vtoževane pravice. Postavil se je na stališče, da mu, ker ni državljan Slovenije, pri ugotavljanju izpolnjevanja pogoja pokojninske dobe za priznanje pravice do starostne pokojnine ni mogoče upoštevati dobe, dopolnjene v tretjih državah. Zgolj z upoštevanjem slovenske in hrvaške dobe po BHRSSZ, oziroma slovenske in nemške dobe po BDESV pa pogoj pokojninske dobe za priznanje pravice do starostne pokojnine iz 36. člena ZPIZ-1 ni izpolnjen.

10. Drugače kot toženec je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da se za tožnika 20. člen BRSZZ uporablja in tožniku na tej podlagi pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine ob upoštevanju pokojninske dobe, dopolnjene v vseh treh državah tudi priznalo. Pritožbeno sodišče takšni odločitvi pritrjuje.

11. Bistvenega pomena za odločitev v tej zadevi je namreč to, da ima tožnik kot državljan ene države pogodbenice - Srbije, pokojninsko dobo dopolnjeno v drugi državi pogodbenici - Sloveniji, poleg tega pa izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene v tretjih državah, s katerimi sta obe pogodbenici sklenili sporazume o socialnem zavarovanju - Nemčija in Hrvaška. Prav to, da je tožnik državljan Srbije in je bil zavarovan v Sloveniji, pomeni, da je treba tudi glede na 3. člen BRSSZ, ki določa, da se sporazum uporablja za osebe, za katere veljajo ali so veljali pravni predpisi ene ali obeh pogodbenic, upoštevati 20. člen BRSSZ o seštevanju zavarovalnih dob, čeprav kot državljan Srbije, v tej državi ni dopolnil pokojninske dobe. Takšno stališče je v podobnem primeru, ki se sicer nanaša na uporabo 20. člena BBHSZ o seštevanju zavarovalnih dob, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje,(1) Vrhovno sodišče RS(2) že sprejelo. Zmotno in zato nesprejemljivo je stališče toženca, pri katerem vztraja tudi v pritožbi, da za tožnika ta določba, ker v Srbiji ni dopolnil pokojninske dobe, ni uporabljiva.

12. V 1. odstavku 20. člena BRSSZ je določeno, da se, če je zavarovanec dopolnil zavarovalni dobi po pravnih predpisih obeh pogodbenic, pri pridobitvi, ohranitvi ali ponovnem priznanju pravice do dajatev zavarovalni dobi seštejeta, če se ne nanašata na isto obdobje. V kolikšni meri in kako se upoštevajo zavarovalne dobe, določajo pravni predpisi pogodbenice, v kateri je zavarovanec dopolnil te zavarovalne dobe, če ni s tem sporazumom določeno drugače. Če s tem niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do dajatve, po 2. odstavku 20. člena BRSSZ pristojni nosilec upošteva za državljane pogodbenic tudi zavarovalne dobe, dopolnjene v tretjih državah, s katerimi sta obe pogodbenici sklenili sporazume o socialnem zavarovanju oziroma socialni varnosti, v katerih je predvideno seštevanje zavarovalnih dob. Če je s tretjo državo sklenila sporazum samo ena pogodbenica, nosilec te pogodbenice upošteva za svoje državljane tudi zavarovalno dobo, dopolnjeno v tretji državi. V sporni zadevi sta s tretjimi državami sklenili sporazume obe državi.

13. Presoja sodišča prve stopnje, da tožnik upoštevaje določila 20. člena BRSSZ o seštevanju zavarovalne dobe, ki jo je dopolnil v Sloveniji ter v tretjih državah, s katerimi imata obe državi pogodbenici sklenjene sporazume o socialnem zavarovanju, izpolnjuje minimalne pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine iz 36. člena ZPIZ-1, je zato pravilna.

14. Pritožbeno sodišče je skladno s 353. členom ZPP glede na obrazloženo zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Glej 7. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.

(2) Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. VIII Ips 248/2013 z dne 12. 5. 2014.