Jedro

Utemeljenost in višina odškodnine za strah, ne glede na to, ali gre za primarni ali za sekundarni strah, ki je posledica poškodbe, je odvisna od intenzivnosti in trajanja strahu, kar pa se ugotavlja z izvedencem, ki poda objektivne ugotovitve glede trajanja in stopnje strahu, kot tudi z zaslišanjem stranke, ki poda subjektivne ugotovitve glede obstoja obeh predpostavk za prisojo te oblike negmotne škode. Sodišče torej mnenje izvedenca glede obstoja obeh predpostavk presodi v povezavi z dejanskimi ugotovitvami, ki slede iz same izpovedbe stranke o trajanju in stopnji strahu. Mnenje izvedenca je uporabiti kot preizkus realnosti izpovedi stranke glede strahu.

Izrek

Pritožbi se d e l n o u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu: - r a z v e l j a v i za prisojenih 150.000,00 SIT (odškodnina za strah) in v stroškovni odločitvi ter se zadeva v tem obsegu v r n e sodišču prve stopnje v novo sojenje, - d e l n o s p r e m e n i tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku za telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem 1,600.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 22. 3. 1999 dalje do plačila, v 15. dneh in pod izvršbo in se tožbeni zahtevek še za nadaljnjih 600.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi z a v r n e .

V preostalem delu se pritožba z a v r n e kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi . Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo deloma ugodilo zahtevku tožnika in mu za škodo, ki jo je dne 31. 1. 1996 utrpel pri padcu na zaledenelem pločniku pred objektom, katerega lastnica je tožena stranka, prisodilo odškodnino v znesku 3,350.000,00 SIT s pripadajočimi obrestmi.Za prestane in bodoče telesne bolečine in neugodnosti zdravljenja mu je od zahtevanih 2,500.000,00 SIT prisodilo 2,200.000,00 SIT, za strah mu je od zahtevanih 200.000,00 SIT prisodilo 150.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti od zahtevanih 2,500.000,00 SIT 1,000.000,00 SIT. Glede na uspeh pravdanja je odločilo o stroških postopka in naložilo toženi stranki, da mora tožniku povrniti na znesek 233.076,00 SIT odmerjene pravdne stroške skupaj z ustreznimi obrestmi.

Proti takšni sodbi se je pritožila tožena stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava ter nepravilne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga ugoditev pritožbi tako, da se sodba v izpodbijanem delu spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 2,050.000,00 SIT odškodnine in da se tožbeni zahtevek v presežku nad 2,050.000,00 SIT zavrne ter da se spremeni izrek o stroških, podredno pa razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Zatrjuje, da je sodišče napačno zaključilo, da ni tožnik ničesar soprispeval k nastanku škodnega dogodka. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik videl, da je del pločnika poledenel in se je vseeno odločil, da bo šel po njem. Prav tako je bilo ugotovljeno, da se tožniku kritičnega dne pri hoji po pločniku ni mudilo in bi si brez problema lahko izbral varnejšo pot, to je pot po pločniku na nasprotni strani ulice.Več kot očitno je, da se je tožnik lahkomiselno odločil za hojo po poledenem pločniku, češ saj se mi ne more nič zgoditi. Sodišče je preprosto verjelo tožniku, da je imel zimskim razmeram primerno obutev, česar pa dejansko ni bilo mogoče preizkusiti. Če bi imel tožnik primerno obutev, če bi hodil skrajno previdno glede na to, da je videl in vedel po kakšnem pločniku hodi in še zlasti,da bi se odločil za varnejšo pot, to je pot po pločniku na nasprotni strani iste ulice, do padca tožnika zagotovo ne bi prišlo.Ker torej tožnik kritičnega dne ni ravnal tako, kot bi bilo v danih razmerah pričakovati od povprečno skrbnega človeka, je po mnenju pritožbe sam sokriv za nastali škodni dogodek najmanj 20 %. Sodišče pa je tudi prisodilo tožniku previsoko odškodnino za prestane telesne bolečine in neugodnosti tekom zdravljenja. Upoštevajoč dolžino zdravljenja po poškodbi in vse med zdravljenjem prestane neugodnosti bi bila pravična odškodnina iz tega naslova največ 1,200.000,00 SIT. Tudi iz vidika trajanja bolečinskega obdobja poškodba ni bila pretirano zahtevna. Dosojena odškodnina je tako v nasprotju z dejansko nastalo škodo in v očitnem nasprotju z obstoječo prakso glede tega, kaj je pravična odškodnina. Po pritožnikovem mnenju pa je sodišče previsoko dosodilo tudi odškodnino iz naslova psihičnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče je očitno prezrlo, da je obravnavana poškodba pri tožniku povzročila le zmanjšanje življenjskih aktivnosti v prostem času, ni pa pri tožniku prisotno morebitno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, povezanih z delom. Ob ugotovljenem 5 % zmanjšanju življenjskih aktivnosti bi bila primerna odškodnina iz tega naslova v višini 700.000,00 SIT, vsakršna višja dosojena odškodnina iz tega naslova pa po mnenju pritožnika nima opore niti v materialnih predpisih, niti v ugotovljenem dejanskem stanju. Dosojena odškodnina za pretrpeli sekundarni strah bi sicer lahko predstavljala pravično odškodnino, ni pa mogoče spregledati, da tožnik o nastanku tovrstne škode ni vedel povedati ničesar, zato se pritožniku postavlja vprašanje,ali je ta škoda tudi dejansko nastala.

Tožeča stranka odgovora na pritožbo ni podala.

Pritožba ni utemeljena glede uveljavljanja soprispevka tožnika k nastanku škodnega dogodka, deloma pa je utemeljena glede višine odškodnine.

Pritožbeno ponovljeni ugovori, da je tožnik s tem, ko ni izbral poti po pločniku na nasprotni strani ulice ali po cesti in s tem, ko se je, čeprav je videl, da je pločnik poledenel,vseeno odločil za hojo po njem, in še to z zimskim razmeram neprimerno obutvijo, najmanj 20 % sam (so)kriv za škodni dogodek, so povsem neutemeljeni. Kot je v razloge sodbe povzelo že sodišče prve stopnje, je pločnik za pešče namenjena javna površina, torej je posebej urejena prometna površina, namenjena za pešce, in je bilo tožnikovo gibanje po njem, povsem v skladu s tem, čemur so pločniki v mestih oz. naseljih namenjeni.

Pločniki so zgrajeni prav zato, da se pešci po njih gibljejo varno, ločeni od prometa in po urejeni površini, kjer ni treba paziti na vsak korak. Zato pomeni, kot je že prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, zaledenel in spolzek pločnik nedopustno stanje, za katero je v celoti kriva tožena stranka kot lastnica objekta na L. v C., pred katerim je ta pločnik, ker je z opustitvijo dolžnosti čiščenja in posipavanja povzročila takšno stanje. Neposreden vzrok za tožnikov padec na zaledenelem pločniku dne 31. 1. 1996 je torej, kot je povzeti iz razlogov prvostopne sodbe, opustitev varnostnih ukrepov, ki bi jih morala tožena stranka izvesti na podlagi Odloka o zimski službi na območju Celja (Ur. Vestnik Celje, št. 24/68 in Ur.

list SRS, št. 28/80) ter Odloka o javni snagi in videzu naselij v Občini Celje (Ur. list SRS, št. 28/80 in št. 46/86). Ravnanje tožene stranke je treba namreč presojati po strožjih merilih, medtem ko je treba tožnikovo ravnanje ocenjevati po pravilih povprečne skrbnosti.

Temeljno izhodišče za presojo krivde je vprašanje, ali je tisti, ki je (so)povzročil škodo ravnal tako, kakor bi v danih okoliščinah ravnal - kot je v navadi in kot se pričakuje - vsak drug razsoden in pazljiv človek. Da tožnik ni bil razsoden, se ni trdilo, druga pomembna okoliščina pa je, ali je ravnal tako, kot se pričakuje od pazljivega pešca. To primerjavo pa je sodišče prve stopnje opravilo s tem, ko je na podlagi prepričljive izpovedbe tožnika, zaslišanega kot stranke, ugotovilo, da je bil tožnik obut v primerne čevlje glede na letni čas, saj je nosil zimske čevlje z narezljanim gumjastim podplatom. Navedba pritožnika, da je sodišče prve stopnje tožnikovi izpovedi, da je nosil zimskim razmeram primerno obutev, preprosto verjelo, čeprav tega dejansko ni bilo mogoče preizkusiti, po oceni sodišča druge stopnje nima takšne teže,da bi lahko sodišče zaključilo povsem nasprotno, še posebej, ker pritožnik o svojih povsem pavšalnih trditvah ne ponuja nobenih nasprotnih dokazov, česar ni storil niti v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tožnikovo izpovedbo ocenilo kot verodostojno in prepričljivo,v nasprotnem primeru bi namreč ugodilo dokaznemu predlogu tožnika z zaslišanjem dveh prič kot očividcev dogodka,kar pa ni bilo potrebno (glej l. št. 16). Pritožbena namigovanja, da bi tožnik pri zimskih temperaturah nosil poletno obutev, pa se pokaže tudi za povsem nelogično in neživljenjsko. Pred sodiščem prve stopnje je bilo nadalje ugotovljeno, da se je tožnik, kljub vedenju, da je pločnik po vsej širini poledenel, odločil za njegovo uporabo. Takšna ugotovitev pa tudi po presoji sodišča druge stopnje ne daje opore za zaključek o obstoju soprispevka tožnika k padcu, še posebej, ker so pločnik uporabjali tudi drugi pešci, tudi tisti, ki so mu po padcu nudili pomoč, saj je pločnik, kot je bilo poudarjeno že uvodoma, posebej za pešce namenjena in urejena prometna površina, kot tudi zaradi tega, ker je tožnik, kot je sam prepričljivo izpovedal,po ledeni površini stopal pazljivejše kot ponavadi in se mu tudi ni nikamur mudilo. Od tožnika kot pazljivega pešca pa tudi nikakor ni mogoče pričakovati, niti zahtevati, da bi se takoj, ko je opazil poledenelost pločnika, moral odločiti za hojo po vozišču, ki je bilo, kot je po izpovedbi tožnika ter po vpogledu s strani tožnika priloženih fotografij, ki prikazujejo stanje oz. razmere na kraju padca,ugotovilo prvo sodišče, glede na pas od pluženja ceste in čiščenje pločnika narinjenega snega, tudi zoženo. Hoja po vozišču bi bila glede na zimske razmere prav tako ali še bolj nevarna, kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, saj bi se tožnik tako izpostavil gostemu prometu na cesti oz. po cesti vozečim vozilom. Ne gre prezreti dejstva, da poteka pločnik, vzdolž roba katerega je bil od pluženja ceste in čiščenje pločnika tudi odložen sneg, ob prometni mestni ulici v samem središču mesta C., kjer je frekvenčnost vozil zelo visoka. Pomembno pa je opozoriti tudi na prvostopno ugotovitev, da na razdalji med križiščem L. in V. ulice, kjer je tožnik pričel svojo pot po pločniku na desni strani Levstikove ulice proti Gimnaziji C., pa do križišča pred omenjeno šolo, sploh ni prehoda za pešce čez vozišče. Ta ugotovitev pa napotuje na zaključek, da bi tožnik, ko bi pred zgradbo na L. 6 opazil po vsej širini zaledenel pločnik,moral svojo začrtano službeno pot od sedeža podjetja do cilja, ki se je nahajal prav tako na desni strani ulice v smeri njegove hoje,prekiniti in se obrniti ter hojo nadaljevati po poti, po kateri je (pravkar) prišel, nato prečkati cesto na prehodu za pešce, ki se nahaja na začetku njegove poti, ter nato hojo nadaljevati po pločniku na nasprotni strani ceste. Tožena stranka pa tudi glede tega pločnika ni z ničemer izkazala, da je bil v za hojo primernem, stanju. Takšnega ravnanja pa ni mogoče pričakovati niti od posebno pazljivega pešca. Nenazadnje pa tožena stranka ni niti v postopku pred prvostopnim sodiščem, niti v pritožbenem postopku z ničemer dokazala, da bi lahko prišel tožnik do svojega cilja, ki se je, kot je bilo že navedeno, nahajal na isti (desni) strani L. ulice v smeri njegove hoje, povsem neovirano in brez nevarnosti po pločniku po nasprotni strani ulice, to je po najmanj enkrat daljši poti. Pritožnikove posplošene trditve zato ne morejo biti upoštevne. Ugotovljena dejanska podlaga je torej utemeljila presojo, po kateri tožnikov prispevek v smislu 192. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR ni podan in je za tožnikov padec in posledično škodo v celoti krivdno odgovorna tožena stranka po 154. členu ZOR. Glede vprašanja soprispevka tožnika k nastanku škodnega dogodka je torej pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava povsem neutemeljen.

Delno pa je slediti pritožbenim navedbam tožene stranke o previsoki prisojeni odškodnini iz naslova pretrpljenih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti v teku zdravljanja. Izvedensko mnenje dr. med.

M. K., specialista ortopeda, podano na podlagi študije medicinske dokumentacije in osebnega pregleda tožnika, kateremu ni nasprotovala nobena od pravdnih strank, je v izpodbijani sodbi ocenjeno kot odločilni del dejanskih ugotovitev o obsegu in naravi tožnikovih poškodb. Po ugotovitvah izvedenca je tožnik pri padcu utrpel spiralni zlom desne golenice in dvojni prelom desne mečnice, ki sta zahtevala dva operativna posega v spinalni anesteziji ter dvakratno hostitalizacijo v skupnem trajanju 14 dni, in sicer za namestitev osteosintetskega materiala in za odstranitev le-tega, kar je bilo za tožnika gotovo neprijetno. Druge neugodnosti pa so še bile: odvzem krvi, infuzijska terapija, parenteralna analgetična in antibiotična terapija, jemanje analgetikov in antibiotikov, številni prevezi, menjava obkladkov, odstranjevanje šivov, hoja s pomočjo dveh dokomolčnih bergelj v skupnem trajanju sedmih mesecev (približno 6 mesecev po poškodbi in približno en mesec po odstranitvi osteosintetskega materiala), stacionarno zdraviliško zdravljenje približno 4 tedne, ambulantna fizikalna terapija skupno 16 - krat, razgibavanje desnega gležnja in ohlajevalne kopeli na domu, 7 in pol mesečno trajajoči bolniški stalež, 13 rentgenskih ekspozicij.Naštete med zdravljenjem prestane nevšečnosti in neugodnosti, kot tudi s strani izvedenca ocenjeno trajanje in intenziteta telesnih bolečin (3 dni trajajoče hude bolečine, 4 dni občasne hude bolečine, 1 teden zmerne bolečine, 1 mesec občasne zmerne bolečine, nato pa še občasne in pojemajoče lažje bolečine približno 6 mesecev), kakor tudi ugotovitev, da tožnik še vedno trpi zaostale bolečine, ki se mu pojavljajo v distalnem delu desne goleni, kar je potrdil tudi tožnik, pa po presoji sodišča druge stopnje opravičujejo prisojo pravične odškodnine v višini 1,600.000,00 SIT in ne 2,200.000,00 SIT. Pri odmeri odškodnine iz tega naslova je bilo na prvi stopnji namreč premalo upoštevano dejstvo, da se tožniku bolečine v distalnem delu desne goleni pojavljajo le občasno, pri večjih obremenitvah desne noge, to je npr. pri prostočasnih športnih aktivnosti z žogo in pri hoji po neravnem terenu, kot je potrdil tožnik, katerega izpovedba je objektivizirana z mnenjem izvedenca, in ne že pri njeni vsakodnevni fizični obremenitvi. Te ugotovitve, ki so povzete spredaj, torej ob pravilni uporabi materialnega prava (v tem primeru določbi 200. in 203. člena ZOR), pri čemer mora sodišče pri določanju odškodnine ne le individualizirati zadoščenje, ki naj bi ga odškodnina za telesne bolečine in neugodnosti predstavljala, pač pa mora odmero odškodnine umestiti tudi v nujne okvire, ki jih na eni strani začrtujejo razmerja med večjimi in manjšimi škodami in odškodninami zanje ter na drugi strani splošno stanje, ki vlada na odškodninskem področju in ki se odraža z odmerjanjem vseh odškodnin v državi, utemeljuje ob pravilni uporabi tudi pravkar povzetih kriterijev in meril za prisojo pravične odškodnine nižjo odškodnino za to obliko nematerialne škode, in sicer 1,600.000,00 SIT. Tako je bilo potrebno zavrniti odškodnino še za nadaljnjih 600.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožbi pa je ugoditi tudi v delu,ki se nanaša na izpodbijanje prisojene odškodnine iz naslova strahu,saj je dejansko stanje v zvezi s to postavko nepopolno in nepravilno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je tožniku za to obliko negmotne škode prisodilo 150.000,00 SIT, čeprav v tej smeri ni izvedlo nobenega dokaza. Izvedenec se v mnenju do te oblike škode ni opredelil. Iz mnenja namreč ne izhaja ničesar o tem, da bi se tožnik ob škodnem dogodku prestrašil in ali je bil zaskrbljen za izid zdravljenja, o tem pa ni ničesar izpovedal niti tožnik, zaslišan kot stranka, saj mu ni nihče (niti sodišče, niti njegov pooblaščenec, niti pooblaščenec tožene stranke, niti pooblaščenec stranskega intervenienta) postavil vprašanj v tej smeri.

Prvostopno sodišče je preprosto verjelo tožbenim navedbam (čeprav niso dokaz), da je bil tožnik glede na težo poškodbe (zdravljenje je trajalo s komplikacijami precej dolgo, čeprav tožnikovo življenje ni bilo ogroženo) zaskrbljen za izid zdravljenja in je torej trpel sekundarni strah, medtem ko po prepričanju prvega sodišča primarnega strahu ni trpel, ker je tožnik izpovedal, da je padel v trenutku.

Pritožbeno sodišče ima glede na to, da za ugotovitev upravičenosti in višine takšnega zahtevka ni bil izveden noben dokaz, pomisleke zoper pravilnost takšne materialnopravne presoje. Upravičenost in višina zahtevka za strah, ne glede na to, ali gre za primarni ali za sekundarni strah, ki je posledica poškodbe, je namreč odvisna od okoliščin konkretnega primera, ki jih mora sodišče ugotoviti z izvajanji dokazov (7. člen, 219. člen, 220. čl., 299. člen ZPP/77).

Veljavno podlago za prisojo denarne odškodnine za strah pomeni namreč intenziven in dalj časa trajajoč strah. Če pa je bil intenziven strah kratkotrajen, je mogoče prisoditi odškodnino le, če je pri oškodovancu povzročil za dalj časa porušeno duševno ravnovesje, kot je ustaljeno stališče v sodni praksi. Utemeljenost in višina odškodnine za strah je torej odvisna od intenzivnosti in trajanja strahu, tako primarnega kot sekundarnega,kar pa se lahko ugotavlja z izvedencem, ki poda objektivne ugotovitve glede intenzivnosti in trajanja strahu, kot tudi z zaslišanjem stranke, ki poda subjektivne ugotovitve glede obstoja obeh predpostavk za prisojo te oblike negmotne škode. Sodišče torej lahko mnenje izvedenca glede obstoja obeh predpostavk presodi v povezavi z dejanskimi ugotovitvami, ki slede iz same izpovedbe stranke o trajanju in stopnji strahu. Za pravilno uporabo materialnega prava, torej določbe 200. člena, ki določa kriterije za prisojo pravične odškodnine tudi za strah, bo v novem sojenju potrebno dokazni postopek dopolniti z dodatnim zaslišanjem tožnika in z eventuelnim dodatnim zaslišanjem izvedenca, katerega ugotovitve bo uporabiti kot preizkus realnosti izpovedi tožnika glede prestanega strahu. Z zaslišanjem tožnika bo torej potrebno razčistiti subjektivne okoliščine glede trajanja in stopnje strahu ter to obliko škode tako točneje konkretizirati in individualizirati, po potrebi pa dejanske ugotovitve, ki bodo sledile iz tožnikove izpovedi, presoditi tudi v povezavi z ugotovitvami izvedenca, katerega bo torej po potrebi dodatno zaslišati tudi glede intenzivnosti in trajanja strahu in tako tožnikovo izpoved objektivizirati. Na podlagi teh ugotovitev bo moralo prvostopno sodišče ponovno odločiti o zahtevku tožnika iz naslova odškodnine za strah v skladu z določbo čl. 200 ZOR. Po obrazloženem je instančno sodišče pritožbi glede obravnavane vtoževane postavke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem obsegu razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (čl. 370/I ZPP/77).

Ni pa utemeljena pritožba glede prisoje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Prvostopno sodišče je dosodilo pravično denarno odškodnino v skladu z merili in kriteriji določbe 200. in 203. člena ZOR za to obliko nematerialne škode v znesku 1,000.000,00 SIT. Po ugotovitvah izvedenca ima tožnik kot trajno posledico poškodbe nekoliko omejeno gibljivost desnega gležnja, katera pa tožnika, ki svoje delo v službi opravja na istem delovnem mestu kot pred škodnim dogodkom, pri delu v službi, kjer opravlja sedeče pisarniško delo, sicer ne ovira, pač pa čuti posledice poškodbe pri prostočasnih aktivnostih, ko se ne more, kot je sam izpovedal, več ukvarjati s smučanjem, kar je počel pred škodnim dogodkom. Pri športih z žogo pa je njegova aktivnost zmanjšana, saj ga je strah, da bo prišlo do ponovnega zloma. Tudi kolesari in hodi manj kot pred nezgodo in je zaradi tega prizadet, ker je s tem prikrajšan za druženje s prijatelji. Izvedenec je posledice omejene gibljivosti desnega gležnja ocenil na 5 % zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je dalo pravilen pomen intenzivnosti in trajanju duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnika, in sicer le v prostem času. Ugotovilo je namreč občasne in zmerne psihične bolečine,ki bodo trajale glede na tožnikovo starost 48 let še kakšnih 10 let, nato pa bodo prešle v blage psihične bolečine, saj bo z leti upadla tudi njegova želja po športnem udejstvovanju, blage psihične bolečine pa bo po prepričanju sodišča prve stopnje, kateremu se pridružuje tudi sodišče druge stopnje, trpel zaradi omejenosti tudi pri sprehodih kot rekreativnem udejstvovanju starejših ljudi. V tej odškodnini so torej ustrezno upoštevane tudi bodoče duševne bolečine. Pritožbeno sodišče ocenjuje,da predstavlja glede na takšen nesporno izkazan obseg te oblike negmotne škode znesek 1,000.000,00 SIT pravično denarno odškodnino, zlasti glede na tožnikovo starost 45 let ob škodnem dogodku, kot tudi glede na dejstvo, da se trajne posledice poškodbe manifestirajo na področju športnega udejstvovanja, ki ga je tožnik pred nezgodo, sedaj pa v manjšem obsegu, skoraj vsakodnevno gojil. Odškodnine torej po merilih in kriterijih iz 200. in 203. člena ZOR ni bilo mogoče znižati. Zato je bilo potrebno pritožbo v tem delu v celoti zavrniti.

Ker je bila izpodbijana sodba delno razveljavljena in delno spremenjena, je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o pravdnih stroških, o katerih bo odločeno s končno odločbo glede na uspeh celotnega postopka. Tudi izrek o pritožbenih stroških tožene stranke je pridržan za končno odločitev. Pooblastila za takšno odločitev ima sodišče druge stopnje glede na delno razveljavitev izpodbijane sodbe v določilu 4. odst. 166. člena ZPP/77.