Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je 31.01.1996 padel na poledenelem pločniku v Celju pred hišo, katere lastnik in upravljalec je tožena stranka. Zaradi padca je prišlo do spiralnega zloma desne goleni in dvojnega preloma desne mečnice. Sodišče prve stopnje je tožniku od zahtevanih 2.500.000,00 SIT odškodnine za telesne bolečine prisodilo 2.200.000,00 SIT, od zahtevanih 200.000,00 SIT za strah 150.000,00 SIT in od zahtevanih 2.500.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 1.000.000,00 SIT. Tako je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožniku 3.350.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo, presežni tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje glede prisoje 150.000,00 SIT odškodnine za strah in glede pravdnih stroškov razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v ostalem delu pa je sodbo prve stopnje glede prisoje odškodnine za telesne bolečine delno spremenilo in to odškodnino znižalo od 2.200.000,00 SIT na 1.600.000,00 SIT, glede prisoje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Na drugi stopnji je bilo tako tožniku za dve obliki nepremoženjske škode prisojeno 2.600.000,00 SIT odškodnine. Glede odškodnine za strah sta pravdni stranki v ponovljenem postopku 25.02.2000 sklenili sodno poravnavo za znesek 120.000,00 SIT, poravnali pa sta se tudi glede pravdnih stroškov.

Stranski intervenient na strani tožene stranke v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje izpodbija prisojo odškodnine za 700.000,00 SIT, uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga ustrezno spremembo izpodbijane sodbe. Po mnenju revidenta znaša primerna odškodnina za telesne bolečine in neugodnosti le 1.200.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti pa le 700.000,00 SIT, saj tožnik trpi duševne bolečine le zato, ker se rekreativno ne more več ukvarjati s športom v enakem obsegu kot prej in se zato manj druži s svojimi prijatelji, pri vsakodnevnem delu pa ga posledice poškodbe ne ovirajo. Pri utemeljevanju svojega stališča revident povzema dejanske ugotovitve obeh sodišč o obsegu obeh oblik nepremoženjske škode.

Revizija je bila vročena obema pravdnima strankama. Tožnik v odgovoru predlaga njeno zavrnitev, saj meni, da mu je bila prisojena prenizka odškodnina. Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP 1977).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP).

Iz odločilnih dejanskih ugotovitev v tej pravdni zadevi izhaja, da je v času nesreče 45 let star tožnik zaradi spiralnega zloma desne golenice in dvojnega preloma desne mečnice trpel in bo tudi v bodoče trpel naslednjo nepremoženjsko škodo. V bolnici je bil dvakrat v skupnem trajanju 14 dni. Prestal je dve operaciji v spinalni anesteziji. Med prvo operacijo so mu napravili osteosintezo prelomov s ploščo in vijaki, slabi dve leti kasneje pa so med drugo operacijo odstranili osteosintetski material. Neugodnosti med zdravljenjem so predstavljale preiskave z odvzemom krvi, infuzijska terapija, analgetiki, antibiotiki, prevezi, menjavanje obkladkov, odstranjevanje šivov, 13 rentgenskih pregledov. Na zdraviliškem zdravljenju je bil mesec dni, ambulantno je bil na 16 fizioterapijah, doma pa je moral dodatno razgibavati in ohlajevati gleženj. Bolniški stalež je trajal 7 mesecev in pol. Zaradi poškodbe je tožnik trpel stalne hude bolečine 3 dni, občasne hude 4 dni, stalne zmerne en teden, občasne zmerne en mesec, občasne lažje pa 6 mesecev. Bodoče lažje bolečine bo prestajal ob daljši hoji, hoji po neravnem terenu in pri športu.

Omenjeno je že bilo, da sta pravdni stranki v ponovljenem sojenju sklenili poravnavo glede odškodnine za strah v višini 120.000,00 SIT.

Poškodba je tožniku zapustila nekoliko omejeno gibljivost desnega gležnja in otekanje noge pri večjih obremenitvah. Tožnik je po poklicu diplomirani ekonomist, njegovo delo je pisarniške narave. Zato ga posledice poškodbe pri delu ne omejujejo, omejujejo pa ga pri ostalih vsakodnevnih aktivnostih. Tožnik je moral opustiti smučanje, omejil pa je športe z žogo, kolesarjenje in daljšo hojo. Tudi izvedenec ortopedske stroke je objektivno potrdil tožnikove omejitve pri športu in daljši hoji, zlasti pa pri hoji po strminah in naklonih, zato je zmanjšanje njegovih življenjskih aktivnosti ocenil s petimi odstotki. Tožnikova izpoved o obsegu njegovih omejitev je enaka izvedenčevim ugotovitvam, pojasnil pa je še svojo prizadetost zaradi teh omejitev in posledično manjše druženje s prijatelji.

Duševne bolečine bo tožnik trpel tudi v bodoče. Materialnopravna podlaga za razsojo v tej pravdni zadevi je v določbah 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ki med drugim vsebujejo tudi merila za prisojo pravične denarne odškodnine. Po teh merilih je treba pri določanju odškodnine na splošno upoštevati širše okvire, ki se izražajo ob medsebojnem primerjanju med posameznimi škodami in zanje določenimi odškodninami, hkrati pa upoštevati tudi posebne okoliščine pri posameznem oškodovancu, njegovo konkretno objektivno prizadetost in kako se ta odraža v njegovi duševnosti glede na njegovo starost, spol, poklic, siceršnje življenjske aktivnosti in podobne okoliščine. Zato je odškodnina posledica konkretizacije in individualizacije posameznih škodnih primerov.

Po presoji revizijskega sodišča je sodišče druge stopnje ob samo delnem znižanju odškodnine materialnopravno pravilno uporabilo navedena merila za prisojo pravične denarne odškodnine. Ob pravilno ugotovljeni konkretizaciji škode in tudi njeni individualizaciji glede na tožnikove osebne okoliščine je sodišče druge stopnje z znižanjem odškodnine za obe revizijsko še sporni obliki nepremoženjske škode na 2.600.000,00 SIT, tako določeno odškodnino ustrezno umestilo v okvir prisoje odškodnin v zadevah, ki so primerljive s tožnikovo. Prav ta primerjava ne upravičuje nadaljnjega znižanja odškodnine, ki ga zato revizija stranskega intervenienta neutemeljeno zahteva.

Ker uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen in ker v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje tudi ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP neutemeljeno revizijo stranskega intervenienta zavrnilo, z njo pa tudi njegove priglašene revizijske stroške. Tožnik stroškov svojega revizijskega odgovora (v katerem kljub dejstvu, da sam ni vložil revizije, predlaga zvišanje odškodnine) ni priglasil, zato o njih ni bilo treba odločiti.