Jedro

Za zavarovalnega zastopnika, ki svoje delo v pretežni meri opravlja na terenu, je kritje potnih stroškov bistveno za nemoteno opravljanje dela. 41. člen ZDR tako kot pogodba o zaposlitvi določa, da mora delodajalec delavcu, če ni drugače dogovorjeno, zagotoviti vsa potrebna sredstva in delovni material, da lahko nemoteno izpolnjuje svoje obveznosti. Tožena stranka ni mogla pričakovati, da bo tožnica izpolnjevala svoje delovne obveznosti na terenu, ker sama ni izpolnila svoje obveznosti plačila potnih stroškov, ki so predstavljali 20 – 30 % tožničine mesečne neto plače (minimalne plače). Zato redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, v kateri je tožena stranka tožnici očitala, da ne dosega pričakovanih rezultatov dela, ni zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožena stranka tožnici dne 11. 6. 2007 nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zato delovno razmerje med strankama na podlagi odpovedi ni prenehalo, ampak še traja. (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo, jo prijavi v pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje od 27. 7. 2007 dalje, ji vpiše v delovno knjižico delovno dobo od 27. 7. 2007 dalje ter ji obračuna bruto nadomestilo plače v višini ... EUR mesečno ter ji od tega zneska obračuna in zanjo vplača prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine ter ji povrne njene stroške postopka v višini 3.273,86 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 8 dnevnega izpolnitvenega roka, vse v roku 8 dni pod izvršbo (II. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno spremeni) in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi osredotočilo na način povračila potnih stroškov zavarovalnih zastopnikov in sicer je pravilno ugotovilo, da je bila tematika urejena v Pravilniku o delu in plačah zavarovalnih zastopnikov za življenjska zavarovanja. V nadaljevanju pa je po mnenju tožene stranke sodišče prve stopnje nato v obrazložitvi sodbe nepravilno in zmotno upoštevalo s strani tožnice zatrjevane potne stroške, ki nimajo podlage v obstoječem pravilniku, in katerih osnova so obračuni in pregledi opravljenih poti do strank, ki jih je tožnica predložila šele na naroku 14. 9. 2012, ter izjav tožnice na istem naroku. Navedena dokazila so bila prekludirana, sodišče pa je s svojim ravnanjem bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Sklicevanje sodišča prve stopnje na dejanske potne stroške je neutemeljeno, saj navedenih dejanskih poti tožena stranka ni nikoli odobrila. Sodišče prve stopnje je na podlagi izjave tožnice na zadnjem naroku, da ji je tožena stranka v januarju 2005 plačala 120 prevoženih kilometrov, dejansko pa naj bi jih prevozila 540 km, nepravilno zaključilo, da so tako mesečni potni stroški tožnice znašali od 20 % do 30 % njene mesečne plače in da je s tem tožena stranka finančno izčrpavala tožnico. Zaradi nemožnosti kontrole dejansko opravljenih poti do strank in v skladu s pravilnikom, so bili zastopniki upravičeni do povrnitve stroškov pavšalno določenih kilometrov po sklenjenih zavarovalnih policah. Tožena stranka je plačila potnih stroškov izvajala mesečno, kar potrjujejo listine v spisu. Poudarja, da iz listinskih dokazov izhaja, da je tožena stranka tožnici povrnila potne stroške, če jih je seveda redno prijavila in če so bili izpolnjeni pogoji iz pravilnika. Trditve sta potrdili tudi priči C.C. in D.D.. Tožnica je na zaslišanju 28. 8. 2009 sama priznala, da v letu 2006 povračila potnih stroškov sploh ni uveljavljala oziroma jih ni prijavljala redno kljub pozivu tožene stranke. Tožnica je v decembru 2006 delala polovični delovni čas in bi tako lahko pravočasno prijavila tudi potne stroške. Po mnenju tožene stranke je zahtevek tožnice glede potnih stroškov znašal le četrtino mesečne plače, kar pa ne more predstavljati utemeljenega razloga za neizpolnjevanje predpisanih mesečnih delovnih obveznosti, če ob tem upoštevamo ravnanje tožnice glede načina uveljavljanja povračila potnih stroškov v času delovnega razmerja. Glede priznavanja potnih stroškov se sklicuje na sodbo VS RS opr. št. VIII Ips 64/2009. Ker je bilo ravnanje tožene stranke glede povračila stroškov ves čas zakonito, je zato nepravilna in zmotna domneva sodišča, da tožena stranka ni izpolnila obveznosti do tožnice glede povračila potnih stroškov in da je šlo zato pri tožnici za njeno finančno izčrpavanje, zaradi česar je bil po mnenju tožene stranke razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tako utemeljen kot tudi zakonit. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je o sporni zadevi že odločalo, zadnjič je s sklepom opr. št. Pdp 232/2012 z dne 23. 3. 2012 pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in v skladu z drugim odstavkom 350.člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11.točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku v skladu z napotili revizijskega sodišča v sklepu opr. št. VIII Ips 217/2010 z dne 20. 2. 2012 in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 232/2012 z dne 23. 3. 2012 ugotavljalo ali je dejstvo, da tožnici stroški za leto 2006 niso bili povrnjeni ob zatrjevani nizki plači v letu 2007, pomenilo tako fizično izčrpavanje tožnice, da je utemeljevalo njeno odločitev. Ugotovilo je, da je tožena stranka kršila svojo obveznost plačila stroškov dela iz naslova obiskov strank na terenu tako, da jih je povrnila enkrat letno za nazaj v pavšalnem znesku in ne po dejansko opravljenih službenih poteh. Od tožnice ni mogla pričakovati, da bo v breme svoje neto mesečne plače porabila med 20 % do 30 % za stroške, ki ji bodo povrnjeni v naslednjem letu, zato je zaključilo, da je odpovedni razlog neutemeljen, odpoved pa v nasprotju z zakonom.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na podane pritožbene navedbe pa dodaja: Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) je v času podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v prvem odstavku 83. člena določal, da mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve. V petem odstavku 88. člena ZDR je bilo določeno, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30-dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V skladu s tretjo alineo prvega odstavka 88. člena ZDR se kot krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi šteje kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Navedeni razlog mora biti resen in utemeljen, tako da onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (drugi odstavek 88. člena ZDR).

Tožnica je bila v skladu z 2. členom pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 1. 2005 dolžna svoje delo opravljati na delovnem mestu zavarovalni zastopnik pri toženi stranki in na terenu v območju dejavnosti delodajalca. Tožnica je bila torej dolžna opravljati delo tudi na terenu, vendar pa je imela tudi tožena stranka v skladu s 13. členom pogodbe o zaposlitvi dolžnost, da tožnici zagotavlja delo s to pogodbo o zaposlitvi in vso potrebno delovno opremo, da lahko nemoteno izpolnjuje svoje delovne obveznosti. Tožena stranka je bila torej tožnici dolžna v skladu s pogodbo o zaposlitvi zagotoviti plačilo za opravljeno delo in povračilo stroškov v zvezi z delom.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali tožnica utemeljeno ni opravila dela na terenu, kar je imelo za posledico neizpolnitev plana. Za zavarovalnega zastopnika, ki svoje delo v pretežni meri opravlja na terenu, je kritje potnih stroškov bistveno za nemoteno opravljanje dela. 41. člen ZDR tako kot pogodba o zaposlitvi določa, da mora delodajalec delavcu, če ni drugače dogovorjeno, zagotoviti vsa potrebna sredstva in delovni material, da lahko nemoteno izpolnjuje svoje obveznosti. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni mogla pričakovati, da bo tožnica izpolnjevala svoje delovne obveznosti na terenu, ker sama ni izpolnila svoje obveznosti plačila potnih stroškov, ki so predstavljali 20 – 30 % tožničine mesečne neto plače (minimalne plače). Dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji na izpovedi tožnice in prič A.A. in B.B., ki so izpovedali, da jim tožena stranka ni obračunavala potnih stroškov sproti (mesečno), temveč le enkrat letno. Da je povračilo stroškov v spornem obdobju dejansko potekalo tako, kot sta izpovedali priči in tožnica, in ne postopku, ki ga je v svoji izpovedi povedala priča C.C. in kot je določeno v Pravilniku o delu in plačah zavarovalnih zastopnikov za življenjska zavarovanja tožene stranke, potrjuje dejstvo, da je tožena stranka tožnico koncem leta 2006 (ko se je po odsotnosti vrnila na delo) pozvala, da odda zahtevek na povračilo stroškov, kljub temu, da je bila tožnica šele od 16. 8. 2006 začasno nezmožna za delo. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo obračune potnih stroškov za leto 2005, ki jih je tožnica predložila na zadnjem naroku 14. 9. 2012. Po oceni pritožbenega sodišča ne gre za nov dokaz (za katerega bi bila tožnica prekludirana), temveč le za pojasnitev načina obračunavanja potnih stroškov pri toženi stranki. Odločitev sodišča prve stopnje, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita, je torej pravilna, s tem v zvezi pa je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tudi tožbenemu zahtevku za vrnitev na delo in reparacijskemu zahtevku.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso relevantni. Sodišče namreč presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določbi 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela in ker gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, ko delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na uspeh v pravdi (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji).