Jedro

Zaradi drugačnega materialnopravnega vidika, ki doslej v postopku še ni bil izpostavljen, so postala pravno relevantna določena druga dejstva. Kakor je razvidno iz opisanega poteka sodnega postopka, je bila (ne)zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi sprva presojana z vidika več vprašanj, kot so pravočasnost odpovedi, pooblastilo zastopnika, doseganje plana, veljavnost pravilnika. Neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti s strani tožene stranke zaradi neplačevanja potnih stroškov, je bilo zgolj eno od izpostavljenih vprašanj. Zaradi tega revizijsko sodišče ugotavlja, da gre za izjemo iz drugega odstavka 286. člena ZPP. Gre namreč za dejstva in dokaze, ki jih tožena stranka brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku, zaradi česar zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka dne 11. 6. 2007 tožnici nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zato delovno razmerje med strankama na podlagi odpovedi ni prenehalo, ampak še traja. Toženi stranki je naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo, jo prijavi v pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje od 27. 7. 2007 dalje, ji vpiše v delovno knjižico delovno dobo od 27. 7. 2007 dalje, ji obračuna bruto nadomestilo plače v višini 630,14 EUR mesečno, ter ji od tega zneska obračuna in zanjo vplača prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine ter ji povrne njene stroške postopka v višini 3.273,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker se sodbi sodišč prve in druge stopnje opirata na dokumente in dokazila, ki jih je tožnica predložila s pripravljalno vlogo in na zadnjem naroku 14. 9. 2012, kljub podanemu ugovoru tožene stranke, da so vsi dodatni dokazi v zvezi s tem nedovoljeni in prekludirani. Tožena stranka naj se o tem gradivu ne bi mogla izjasniti, ker z njimi ni razpolagala predhodno. Bilo naj bi očitno, da je sodišče glede obračuna potnih stroškov tožnice, poleg tožničinih navedb za leto 2005, upoštevalo tudi tožničine navedbe za leti 2006 in 2007, dokazno gradivo za navedena obdobja pa naj bi bilo sodišču predloženo prepozno. Sodišči naj bi tudi zmotno presodili, da je tožena stranka kršila 101. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001) in 41. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), čeprav naj bi iz dejanskega stanja izhajalo, da je tožena stranka ravnala v skladu z veljavnim Pravilnikom o delu in plačah zavarovalnih zastopnikov za življenjska zavarovanja in povračilu potnih stroškov. Tožnica naj ne bi predložila mesečnih potnih nalogov za obračun potnih stroškov v letu 2006, zaradi česar ji teh stroškov tožena stranka v letu 2006 ni mogla poravnati.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Na podlagi prvega odstavka 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Drugi odstavek istega člena dopušča izjemo in določa, da stranke lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Če sodišče prepozno predložena dejstva in dokaze upošteva pri svoji odločitvi, gre za (relativno) bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Na podlagi druge točke prvega odstavka 370. člena ZPP se revizija zaradi tovrstne kršitve lahko vloži, če je bila kršitev storjena v postopku pred sodiščem druge stopnje. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožena stranka kršitev 286. člena ZPP uveljavljala že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, zaradi česar je revizija iz tega razloga sicer dovoljena, vendar pa ni utemeljena.

7. Tožnica je dne 20. 7. 2007 proti toženi stranki vložila tožbo zaradi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zatrjevala je, da je bila odpoved nezakonita zato, ker je bila prepozna (tožena stranka naj bi zamudila rok); ker je bil plan, ki bi ga morala dosegati tožnica (pa ga ni) neustrezen; ker je bil Pravilnik o delu in plačah za zavarovalne zastopnike, ki ga je izdala tožena stranka neveljaven; ker podaja odpovedi tožnici po tretji osebi ni bila zakonita; ker tožnici ni bil omogočen zagovor; ker sta bila obdolžitev in vabilo na zagovor toženki nepravilno vročena; ker je tožena stranka prva kršila pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno med strankama, saj tožnici ni izplačevala potnih stroškov. Glede neizplačila potnih stroškov je kot dokaz predložila dopis, v katerem je od delodajalca zahtevala izplačila teh stroškov in pa negativen odgovor tožene stranke na ta dopis. Sodišče prve stopnje je v prvem postopku presodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je bilo obdobje kršitve že podlaga za opozorilo pred odpovedjo, zaradi česar ni moglo biti hkrati še podlaga za samo odpoved; ker je bila odpoved prepozna; ker je bila odpoved nezakonito dana po tretji osebi. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v ponovno sojenje. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že iz formalnih razlogov in napotilo sodišče prve stopnje, da v ponovnem postopku ugotovi, zakaj tožnica norme ni dosegala in ali je s tem kršila pogodbo o zaposlitvi; ali so bili razlogi za odpoved resni in utemeljeni ter so onemogočali nadaljevanje delovnega razmerja in ali je imel zastopnik tožene stranke ustrezno pooblastilo za zastopanje.

8. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ponovno ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker je bil plan, ki bi ga morala dosegati tožnica, neustrezen in ker je pooblaščenec tožene stranke v razmerju do tožnice ravnal v nasprotju s pooblastilom. Glede stroškov je ugotovilo, da tožnici stroški niso bili izplačani, da so stroški včasih nanesli tudi do 300 EUR (v zvezi s tem je sledilo izpovedi tožnice) in da tožena stranka ni mogla pričakovati od tožnice, da bo v svoje breme mesečno potrošila polovico plače (ta je v letu 2007 znašala okoli 600 EUR) za kritje potnih stroškov, zaradi česar je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi iz tega razloga. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede stroškov je v obrazložitvi navedlo, „da so po izpovedi tožnice celotni stroški, ki naj bi jih tožena stranka dolgovala tožnici za leto 2006, dosegali eno četrtino tožničine mesečne plače in da ne gre za tak znesek, ki bi tožnico opravičeval, da ne bi v skladu z določili pogodbe o zaposlitvi opravljala svojega dela tudi na terenu“. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, ki ji je revizijsko sodišče ugodilo. V obrazložitvi je navedlo, da se je sodišče druge stopnje, ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je način povračila potnih stroškov tožnico izčrpaval, napačno oprlo zgolj na eno ugotovitev, da četrtina mesečne plače, ki jo je tožena stranka dolgovala tožnici za celo leto 2006, ne predstavlja takega zneska, ki bi tožnico opravičeval, da ne izpolni svojih obveznosti. Ob tem je revizijsko sodišče še izrecno poudarilo, da take ugotovitve v sodbi sodišča prve stopnje niti ni bilo, vendar pa revizija v zvezi s tem bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni uveljavljala. Sodišču druge stopnje je naložilo, da se opredeli do vseh ugotovitev sodišča prve stopnje, zlasti pa do tega, da je tožnica prejemala minimalno plačo in da zaradi načina obračunavanja plače in povračila stroškov ni mogla financirati potnih stroškov. Sodišče druge stopnje je na podlagi sklepa revizijskega sodišča sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje.

9. Sodišče prve stopnje je v ponovnem (tretjem) sojenju ugotovilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila dana tožnici, nezakonita. Tožnica je ob ponovnem zaslišanju primerjalno pojasnila, da ji je toženka v januarju 2005 plačala stroške za 120 prevoženih kilometrov, dejansko pa jih je prevozila 540. Sodišče je ob predpostavki podobno prevoženih razdalj ugotovilo, da so potni stroški tožnice glede na njeno neto mesečno plačo znašali 20% mesečno v letu 2005, 23% mesečno v letu 2006 in 30% mesečno v letu 2007. Na podlagi tega je ugotovilo, da je zalaganje teh stroškov za tožnico pomenilo finančno breme, zaradi česar upravičeno ni mogla izpolniti vseh svojih delovnih obveznosti, odpoved pa je bila posledično nezakonita. Sodišče druge stopnje je to odločitev potrdilo.

10. Iz zgoraj opisanega postopka je razvidno, da je tožnica ves čas zatrjevala in dokazovala, da ji tožena stranka potnih stroškov ni izplačevala. Nenazadnje med strankama niti ni bilo sporno, da tožena stranka tožnici ni povrnila potnih stroškov za leto 2006. Tožnica je res šele na zaslišanju 14. 9. 2012 navedla (za mesec februar 2005), koliko kilometrov ji je tožena stranka izplačala in koliko jih je dejansko opravila. V zvezi s tem je istega dne predložila tudi listinski dokaz. Pred tem je omenjala zgolj znesek „tudi do 300 evrov.“ Vendar pa revizijsko sodišče ugotavlja, da je v postopku pred sodišči prve in druge stopnje prišlo do nekonsistentnega razumevanja navedb o višini potnih stroškov. Sodišče prve stopnje je v sodbi z dne 28. 8. 2009 v obrazložitvi navajalo, da so potni stroški predstavljali polovico tožničine mesečne plače v letu 2007, sodišče druge stopnje v sodbi z dne 22. 4. 2010 pa, da so celotni stroški za leto 2006 dosegali zgolj eno četrtino tožničine plače. To nejasnost je v ponovnem sojenju tožnica odpravila s predložitvijo konkretnega izračuna za mesec februar 2005, ki naj bi služil kot primer tudi za ostale mesece v letu. S tem je tožnica konkretizirala svojo že prej podano navedbo o višini potnih stroškov („tudi do 300 evrov“) in odpravila nejasnost v zvezi z vprašanjem ali gre za znesek na mesečni ali na letni ravni. Gre torej za konkretizacijo že zatrjevanih dejstev, hkrati pa gre za dejstva oz. dokaze, ki jih tožnica v tej (konkretizirani) obliki ni predhodno predložila sodišču, ker še ni mogla pričakovati, da bodo relevantna. V tem sporu se je namreč šele na podlagi sklepa revizijskega sodišča izkazalo, da je pomembno razmerje med potnimi stroški in tožničino plačo in ne zgolj dejstvo neplačevanja potnih stroškov. Zaradi drugačnega materialnopravnega vidika, ki doslej v postopku še ni bil izpostavljen, so postala pravno relevantna določena druga dejstva. Kakor je razvidno iz opisanega poteka sodnega postopka, je bila (ne)zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi sprva presojana z vidika več vprašanj, kot so pravočasnost odpovedi, pooblastilo zastopnika, doseganje plana, veljavnost pravilnika. Neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti s strani tožene stranke zaradi neplačevanja potnih stroškov, je bilo zgolj eno od izpostavljenih vprašanj. S tem vprašanjem se sodišči prve in druge stopnje v prvem postopku niti nista ukvarjali. V nadaljnjem postopku pa je bilo glede tega bolj pomembno samo dejstvo neplačevanja kot odstotek višine potnih stroškov glede na višino tožničine plače. Zaradi tega revizijsko sodišče ugotavlja, da gre za izjemo iz drugega odstavka 286. člena ZPP. Gre namreč za dejstva in dokaze, ki jih tožena stranka brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku, zaradi česar zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

11. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je tudi po presoji revizijskega sodišča tožena stranka kršila 101. člen OZ in 41. člen ZDR. V konkretnem primeru je bilo namreč ugotovljeno, da je zalaganje potnih stroškov tožnico finančno izčrpavalo. Ker tožena stranka ni izpolnila svoje obveznosti, je tudi tožnica objektivno ni mogla. Zato ni kršila pogodbene obveznosti, kar pomeni, da odpovedni razlog ni podan.

12. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da revizijski razlogi niso podani. Zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.