Jedro

Pritožbeno sodišče verjame tožniku, da so bile bolečine neprijetne in naravno je, da jih vsak težko prenaša, posebej ko hude bolečine trajajo dolgo, česar pa sodišče prve stopnje pri odmeri ni spregledalo. A odmera odškodnine ni le odraz oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno, ampak mora sodišče (poleg upoštevanja vseh okoliščin posameznega oškodovanca) subjektivno doživljanje oškodovanca objektivizirati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna tožniku v 15 dneh plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi poškodbe na delu še v višini 11.482,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2020 dalje do plačila ter povrniti pravdne stroške v višini 1.287,13 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi obrestmi.

2. Zoper zavrnilni del se pritožuje tožnik s pritožbenim razlogom zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zaradi utrpele poškodbe bil dolgo časa v bolniškem staležu. Zdravljenje odprte rane in dolgotrajno počasno celjenje je bilo za tožnika izredno boleče in neugodno za počutje. Vse obdobje zdravljenja je moral jemati zdravila za lajšanje bolečin. Več mesecev je hodil na preveze, ki so bili boleči. V prvi polovici zdravljenja je bil v glavnem odvisen od pomoči drugih. Tožniku so doživljenjsko ostale bolečine. Ne more se ukvarjati z nobenimi športnimi aktivnostmi in rekreacijo, pri katerih so potrebe po obremenjevanju nog. S težavo opravlja delo v svojem poklicu. Ima porušeno statiko hoje, saj zaradi zabrazgotinjenosti in občutljivosti pete hodi bolj po prstih. Seveda pa je zato prisotno tudi šepanje, kar ga zelo moti. Glede na napovedi zdravnikov bo tožnik moral v invalidski postopek, saj svojega poklica ne bo več zmogel. Prikrajšana je tudi njegova družina, kar vse ga močno duševno obremenjuje. Njegov izgled je spremenjen, saj se je občutno zredil. Nezgodo je utrpel pri 45-ih letih, kar pomeni, da bo bolečine in vse ostale posledice trpel še nekaj desetletij. V pritožbi navaja tudi odločbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 274/2016 in jo primerja z lastno zadevo. Meni, da je njegov tožbeni zahtevek v celoti utemeljen. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da dosodi odškodnino še v zavrnilnem delu.

3. Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje o naravi in teži njegovih poškodb - utrpel je veliko rano v predelu desne petnice in poškodbo narastišča plantarne fascije na desni petnici. Za posledice takšnih primerljivih poškodb so v sodni praksi prisojene odškodnine v razponu od 21 do 25 povprečnih plač1. Teža posledic in individualne okoliščine vsakega posameznega primera so tiste, ki utemeljujejo umestitev konkretne odškodnine znotraj tega razpona (179. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Vendar pa odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari neugodno.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi natančno in izčrpno v točkah 6 do 15 ugotovilo vse posebnosti tožnikovega primera2 in upoštevaje te ugotovitve, po presoji pritožbenega sodišča tožniku pravilno odmerilo odškodnino v skupnem znesku 30.000,00 EUR.

7. Tožnik izpostavlja, da je bilo zdravljenje odprte rane dolgotrajno ter zanj izredno boleče in neugodno, jemati je moral protibolečinska zdravila in več mesecev hodil na preveze. Pritožbeno sodišče verjame tožniku, da so bile bolečine neprijetne in naravno je, da jih vsak težko prenaša, posebej ko hude bolečine trajajo dolgo, česar pa sodišče prve stopnje pri odmeri ni spregledalo. A odmera odškodnine ni le odraz oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno, ampak mora sodišče (poleg upoštevanja vseh okoliščin posameznega oškodovanca) subjektivno doživljanje oškodovanca objektivizirati. To je bilo storjeno s pomočjo dokaza z izvedencem medicinske stroke, katerega mnenje je jasno in popolno, tako da pritožnik s poudarjanjem lastnega videnja teže bolečin ne uspe vzbuditi dvoma v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

8. Sodišče je ustrezno upoštevalo tudi nevšečnosti, ki jih pritožnik ponovno izpostavlja v pritožbi. Ob opisanih nevšečnostih in poteku zdravljenja je seveda tožnik bil odvisen od pomoči drugih, kar pa ne more povzročiti prisoje višje odškodnine. Upoštevaje trajanje in jakost bolečin ter obseg nevšečnosti, je po prepričanju višjega sodišča odmerjena odškodnina 12.000,00 EUR pravilna in od primerljivih zadev celo nekoliko odstopa navzgor.

9. Iz naslova strahu je sodišče tožniku prisodilo 3.000,00 EUR odškodnine, kar je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravična odškodnina. Ob dogodku je utrpel kratkotrajen intenziven primaren strah, sekundarni intenzivni strah za izid zdravljenja pa je trajal tri dni. Pri odmeri je sodišče upoštevalo tudi sekundarni strah v zmerni obliki, pritožba pa konkretizirano ne očita napak pravilnosti prisojene odškodnine in tako ne more uspeti s predlogom na zvišanje odškodnine za to postavko.

10. Iz mnenja izvedenca izhaja, da ima tožnik težave, kadar dalj časa sedi. Od poškodbe se je zredil, ker se ne more normalno gibati. Ne zmore igrati nogometa, odbojke, prav tako ne tekati in smučati. Hoja navzgor in navzdol mu povzročata težave. Omejena gibljivost in posledice tožniku ne dopuščajo večjih fizičnih obremenitev, ki nastanejo pri dolgotrajni stoji, daljši hoji in drugih aktivnostih, povezanih s hojo. Vse navedeno je sodišče prve stopnje upoštevalo, zato pritožbeni očitki s poudarjanjem utrpele zmanjšane aktivnosti, ki bi utemeljevali prisojo višje odškodnine, niso utemeljeni. Odškodnina v višini 12.000,00 EUR je tudi po mnenju pritožbenega sodišča primerna in se umešča med ostale zneske že priznanih odškodnin za to postavko.

11. Pritožniku je iz naslova skaženosti sodišče prisodilo odškodnino v višini 3.000,00 EUR in po mnenju pritožbenega sodišča pravilno ovrednotilo dejstvo, da je pri tožniku zaradi brazgotin na mehkih strukturah okrog desne pete, motena biomehanika hoje, ki se kaže s šepanjem. Glede prisojene odškodnine iz naslova skaženosti je pritožba neutemeljena.

12. Pritožba tožnika opozarja na odločbo VS RS VIII Ips 274/2016, ki je z obravnavano zadevo neprimerljiva. V citirani zadevi je šlo za mlajšega človeka, s težjimi posledicami poškodbe, saj je tožnik doživel tudi posttravmatski dogodek s posledičnim razvojem posttravmatske stresne motnje, kar povzroča motnje kognitivnih funkcij v smislu zbranosti in delovnega spomina oziroma učne težave ter posledično neuspeh poklicne rehabilitacije.

13. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

14. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 VS RS II Dor 274/2012, VS RS II Ips 497/2007, II Ips 470/2006. 2 Natančno je ugotovilo kakšne poškodbe je utrpel tožnik, kakšne so bile telesne in duševne bolečine, kako je potekalo zdravljenje, koliko časa je trajalo zdravljenje, kakšen strah je utrpel tožnik, njegovo skaženost...