Jedro

Odškodninska odgovornost žrebčarja - pogin kobile zaradi sepse po naravnem pripustu - člen 154 ZOR, dokazno breme; - zavrnitev tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da so mu toženci nerazdelno dolžni plačati odškodnino v znesku 7,826.262,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila ter mu nerazdelno povrniti pravdne stroške s pripadki. Tožniku je naložilo, da je dolžan toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 827.971,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.01.2004 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo. Utemeljilo je, da je do pogina tožnikove kobile (poginila je vsled sepse, do katere je prišlo zaradi vnetja rodil in pripadajočih tkiv na mestih raztrganin v nožnici) prišlo zaradi spleta nesrečnih okoliščin, do katerih lahko pride vsakokrat ob naravnem pripustu; tožena stranka ni objektivno odgovorna, saj žrebec s svojo anatomsko posebnostjo spolnega organa ni nevarna stvar in njegovo pripuščanje ni nevarna dejavnost, glede na izvedene dokaze pa ni izkazano, da kobila pri toženi stranki ne bi bila pravilno vhlevljena oziroma oskrbovana, ali da tožena stranka ne bi ravnala po pravilih stroke ter torej tožena stranka tudi krivdno tožniku ni odgovorna. Do neobičajnega načina pripuščanja - z vhlevljenjem kobile v hlevu žrebca, je prišlo na posebno željo tožnika brez kakršnihkoli dodatnih obveznosti. Da je do škode tožniku prišlo, je mogoče pripisati le tožniku samemu (culpa in eligendo), sam je izbral potentnega žrebca tožene stranke za svojo kobilo, ki tudi sicer zaradi treningov in tekmovanj na tak pripust ni bila ustrezno pripravljena, posebej ne, ker je šlo za prvi pripust, pri toženi stranki ni mogoče najti krivde pri njenem ravnanju. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s členom 339/I ZPP in

14. točko drugega odstavka 393. člena ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 2. točki prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 340. členom ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s členom 341 ZPP.

Predlaga, da naj višje sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, oziroma podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje, vendar pred drugim sodnikom; priglaša tudi pritožbene stroške.

Toženci v odgovoru na pritožbo predlagajo, da naj višje sodišče pritožbo tožnika zoper prvostopno sodbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožniku pa naloži tudi stroške sestave odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ob pregledu zadeve v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in po uradni dolžnosti (člen 350/II ZPP) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, pomembna za razsojo, pravilno uporabilo določbe materialnega prava ter pri svojem delu ni zagrešilo v pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb postopka (iz člena 339/I ZPP in

14. točke člena 339/II ZPP), kot tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve. Višje sodišče zato, da se izogne nepotrebnemu ponavljanju, povzema pravilne in izčrpne razloge iz prvostopne sodbe. Glede pritožbenih navedb pa višje sodišče še dodaja: Pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje storilo postopkovno napako, ker da bi moralo zoper prvo in tretjetoženo stranko tožbo zavreči in ne zavrniti, saj v obrazložitvi navaja, da prvo in tretjetožena stranka naj ne bi bili pasivno legitimirani v predmetni pravdi, ni mogoče pritrditi. Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da je tožbeni zahtevek zoper toženo stranko zavrnjen iz razloga, ker ni izkazana krivda tožene stranke, pri čemer je sodišče še dodatno pojasnilo, da je tožbeni zahtevek zoper prvega toženca in tretjetoženo stranko zavrnjen tudi zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije.

Sicer pa je ugovor pasivne legitimacije (da nisi dolžnik iz materialnopravnega razmerja) ugovor materialnopravne narave in je tudi v tem primeru odločitev prvostopnega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper prvo in tretjetoženo stranko zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije materialnopravno pravilna.

Sodišče prve stopnje je pravilno oprlo svojo odločitev predvsem na izvedensko mnenje, ki ga je pripravila Veterinarska fakulteta in sta ga podpisala dekan fakultete prof. dr. in predstojnik Klinike za reprodukcijo in konje iste fakultete ter na izpovedbo prof. dr., ki je na obravnavi predstavil izvedensko mnenje in tudi odgovarjal na vprašanja ter pritožbeni graji v zvezi z izvedenskim mnenjem in neposredno izpovedbo izvedenca - da ta ni odgovoril na nekatera bistvena strokovna vprašanja in da so bili njegovi odgovori zelo poljudni, deloma nejasni in zelo posplošeni ter da izvedensko mnenje ne more biti podlaga resni in objektivni sodbi sodišča, ni mogoče pritrditi.

Glede na podano izvedensko mnenje in neposredno zaslišanje izvedenca na sami glavni obravnavi je prvostopno sodišče tudi pravilno zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke za pritegnitev drugega izvedenca veterinarske stroke, svojo odločitev je tudi smiselno obrazložilo. Z izvedenskim mnenjem in z zaslišanjem izvedenca je sodišče pridobilo potrebno strokovno znanje, iz česar izhaja, da pritegnitev novega izvedenca ni bila potrebna. Pri tem višje sodišče še pripomni, da sta bila tožnik in njegova pooblaščenka na obravnavi, ko je bil izvedenec neposredno zaslišan, prisotna in sta imela možnost izvedencu postaviti dodatna vprašanja tudi glede strokovno pravilnega ravnanja "žrebčarja", ki se kot profesionalec ukvarja s pripustom žrebca in je neutemeljena pritožbena graja, da izvedenec na to bistveno vprašanje ni odgovoril. Pri tem pritožba celo sama izpostavlja izpovedbo izvedenca - da posebnih pravnih predpisov na tem področju v času opravljenega pripusta ni bilo. Tožnik se v pritožbi sedaj neutemeljeno sklicuje, da so se sigurno v praksi o tem oblikovala določena strokovna pravila in da se je izvedenec odgovoru na to vprašanje očitno izmikal, pri čemer gre tudi za nedopustno pritožbeno novoto po členu 337/I ZPP, saj tožnik ne izkaže, da tega brez svoje krivde ni mogel zatrjevati že v postopku pred sodiščem prve stopnje - ob zaslišanju izvedenca. Neutemeljena je tudi pritožbena graja, da je prvostopno sodišče nekritično sprejelo izpovedbo izvedenca.

Pritožba očita prvostopnemu sodišču, da se sploh ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je žrebčar - tožena stranka ravnala strokovno pravilno in s skrbnostjo, ki se od strokovnjaka pričakuje in da je stališče prvostopnega sodišča, da ni nobenih dokazov, da je tožena stranka kakorkoli slabo in nestrokovno ravnala s kobilo ali žrebcem, neutemeljeno ter temelji na nepopolno in nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju in napačnih pravnih izhodiščih ter da ni pravilen zaključek sodišča o odgovornosti tožnika za škodo culpa in eligendo, ki je tudi v direktnem nasprotju z njegovo siceršnjo argumentacijo v sodbi; zaključek prvostopnega sodišča, da kobila zaradi treningov in tekmovanj naj ne bi bila pripravljena na pripust, pa ni skladen z listinskimi dokazili in ugotovitvami izvedenca. Tudi tem pritožbenim navedbam in mogoče pritrditi. Prvostopno sodišče je v sodbi navedlo jasne razloge o odločilnih dejstvih in pravilno povzelo tudi izpovedbo izvedenca prof. dr..

Višje sodišče nima pomislekov k ugotovitvam in zaključku prvostopnega sodišča, da je šlo v danem primeru za splet nesrečnih okoliščin, ki se lahko zgodijo vsakokrat ob naravnem pripustu, pri čemer se je prvostopno sodišče pravilno oprlo na izvedensko mnenje in so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi tožena stranka morala odkloniti pripust in glede odgovornosti drugotoženca kot profesionalca. Pravilna je ugotovitev prvostopnega sodišča, da ni dokazano, da bi tožena stranka pri vhlevljenju karkoli narobe storila in se tudi te pritožbene navedbe zavračajo in se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje, da bi tožena stranka, če bi ravnala s strokovnjaku primerno skrbnostjo, morala gotovo opaziti, da je s kobilo nekaj narobe in poskrbeti za njeno veterinarsko oskrbo. Pritožbene navedbe, da je izkustveno nemogoče, da bi se kot jabolko velika tvorba v maternici kobile razvila čez noč in da je za vnetje takšnega obsega, kot je razvidno iz veterinarskega poročila, gotovo potrebno daljše obdobje ter da je tudi izkustveno neverjetno, da se bolezenski proces v telesu kobile ne bi odražal v njenem siceršnjem obnašanju, pa predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto po členu 337/I ZPP, saj tožeča stranka ne izkaže, da tega brez svoje krivde ni mogla navesti že pred postopkom sodišča prve stopnje (veterinarsko poročilo je predložila že k tožbi).

Višje sodišče nima pomislekov k pravilnim ugotovitvam in zaključku prvostopnega sodišča, da ni podana krivdna odgovornost tožene stranke ter drugačnim pritožbenim navedbam - glede velike malomarnosti drugotoženca, ni mogoče pritrditi. V zvezi s tem je tudi neutemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče pri utemeljevanju ugotovljenih dejstev v obrazložitvi sodbe kar na splošno sklicuje na vse dokaze - ugotovitve izvedenca, izpovedbe in listine v spisu, saj ima sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih in se da preizkusiti in tako ni podana v pritožbi očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi ob normalnem teku dogodkov s pravočasno veterinarsko intervencijo kobila vsekakor preživela brez težjih trajnih posledic, saj to ni izkazano. V izvedenskem mnenju je izrecno zapisano "hitrejša veterinarska intervencija bi povečala možnost morebitne ozdravitve živali, ni pa zanesljivo, da bi tudi ozdravela" in je neutemeljena pritožbena graja, da se prvostopno sodišče s tem ni ukvarjalo. Sodišče prve stopnje je pri odločanju upoštevalo tudi veterinarsko poročilo, na ugotovitve iz tega poročila je oprto tudi izvedensko mnenje. Sodišče prve stopnje se na spis opr. št. sklicuje zgolj v pojasnilo, navedeni spis ni bil vpogledan v dokazne namene in se prvostopna sodba ne sklicuje nanj ter je tako neutemeljen pritožbeni očitek, da tožeči stranki ni bila dana možnost, da bi se o tem dokazu izjasnila.

Tožnik res ni izrecno izjavil, da bi naj prišel zvečer po kobilo, je pa prvostopno sodišče ta datum povzelo glede na izpovedbo tožnika (da je potem kobilo pregledal veterinar) in navedbe tožene stranke, pri čemer je tudi iz veterinarskega poročila o bolezni in zdravljenju dr.

vet. med. (priloga A4) razvidno, da jo je le-ta pregledal in tako je tudi ta pritožbena navedba neupoštevna.

Sodišče prve stopnje je po mnenju višjega sodišča pravilno ugotovilo dejansko stanje, pri čemer je pravilno ocenilo dokaze in upoštevalo izvedensko mnenje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev in se zato pritožbena izvajanja v celoti zavračajo.

Pravna podlaga za odločitev o vtoževani terjatvi predstavljajo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR o povzročitvi škode, navedena določila je potrebno uporabiti in jih je prvostopno sodišče tudi pravilno uporabilo glede na 1060. člen sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika - OZ. Za nastanek odškodninske obveznosti morajo biti sočasno podani vsi elementi civilnega delikta - nedopustno ravnanje ali škodljivo dejstvo, škoda, vzročna zveza med prvim in drugim ter odgovornost povzročitelja škode, ki je praviloma krivdna (prvi odstavek 154. člena ZOR). Tožnik je v predmetni zadevi zatrjeval krivdno odgovornost tožene stranke. Vse elemente, razen temelja odgovornosti - krivde, je bil v predmetni zadevi dolžan dokazati tožnik, izkazal pa je le, da mu je škoda nastala (kobila je poginila), ne pa tudi, da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja tožene stranke in da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem. Teh elementov pa tožnik ni izkazal, kot pravilno zaključuje prvostopno sodišče, ki je v posledici tega tožbeni zahtevek tožnika tudi pravilno zavrnilo.

Glede pritožbenih navedb o pristranosti izvedenca, ki da je osebni prijatelj drugotoženca in da enako velja tudi za predsednika senata, pa višje sodišče pojasni, da so neupoštevne in da je tožnik prekludiran po členu 337/I ZPP, saj tožnik ne izkaže, da tega brez svoje krivde ni mogel navesti že pred sodiščem prve stopnje in zahtevati njuno izločitev po določilih ZPP; celo sam v pritožbi navaja, da mu je bilo to že prej znano.

Neutemeljen in neupošteven je tudi pritožbeni očitek, "da je sodišče prve stopnje izid pravde prejudiciralo, saj je bila pooblaščenki tik pred začetkom zadnjega naroka glavne obravnave s strani novinarjev dana informacija, da bo pravda končana na tem naroku z zavrnilno sodbo in z razglasitvijo le-te", kar se je potem izkazalo za resnično in da se zato pojavlja upravičen dvom v sodnikovo nepristranost. Po členu 72/II ZPP mora stranka zahtevati izločitev sodnika takoj, ko izve, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem, tega pa ni zahtevala, niti ni dala nobenih navedb ali pripomb na zapisnik.

Po obrazloženem je višje sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik krije sam stroške neuspele pritožbe (člen 165/I ZPP v zvezi s členom 154/I ZPP). Višje sodišče je tudi odločilo, da krije tožena stranka sama svoje stroške pritožbenega postopka in sicer za odgovor na pritožbo, saj le-ta ni bil potreben in ni pripomogel k razjasnitvi zadeve (člen 165/I ZPP v zvezi s členom 155 ZPP).