Jedro

Tožnik je ponudil zadostno trditveno podlago in dokaze, iz katerih izhaja, da je tožena stranka kršila pravila dolžne skrbnosti in ravnanja in je zato dokazno breme (v smeri razbremenitve odgovornosti) že prešlo na toženo stranko.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški revizijskega postopka se pridržijo za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da so toženci nerazdelno dolžni plačati tožniku odškodnino v znesku 7,826.262 SIT s pripadki. Utemeljilo je, da je do pogina tožnikove kobile (zaradi sepse, do katere je prišlo zaradi vnetja rodil) prišlo zaradi spleta nesrečnih okoliščin, do katerih lahko pride vsakokrat ob naravnem pripustu; tožena stranka ni objektivno odgovorna, saj žrebec s svojo anatomsko posebnostjo spolnega organa ni nevarna stvar in njegovo pripuščanje ni nevarna dejavnost, glede na izvedene dokaze pa ni izkazano, da kobila pri toženi stranki ne bi bila pravilno vhlevljena oziroma oskrbovana, ali da tožena stranka ne bi ravnala po pravilih stroke, kar pomeni, da tožena stranka tudi krivdno ni odgovorna. Do neobičajnega načina pripuščanja - z vhlevjenjem kobile v hlevu žrebca, je prišlo na posebno željo tožnika brez dodatnih obveznosti. Da je do škode prišlo, je mogoče pripisati le tožniku samemu (culpa in eligendo), saj je sam izbral potentnega žrebca tožene stranke za svojo kobilo, ki tudi sicer zaradi svojih treningov in tekmovanj na tak pripust ni bila ustrezno pripravljena, še posebej ne, ker je šlo za prvi pripust. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopa iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da se pritožbeno sodišče ni konkretno opredelilo do bistvenih pritožbenih navedb tožnika o tem, da so razlogi sodišča prve stopnje glede vprašanja krivde nepopolni in v nasprotju z navedbami strank, mnenjem izvedenca in podatki v dokazilih tožeče stranke (zlasti s poročilom veterinarja), sodišče prve stopnje pa tudi ni skrbno in vestno presodilo vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, zaradi česar je prišlo do napačne ocene izvedenih dokazov in zmotne uporabe prava. Revident kot bistveno v konkretni zadevi izpostavlja vprašanje, ali je tožena stranka ravnala strokovno pravilno in s skrbnostjo, kot se od nje kot strokovnjaka pričakuje. Meni, da bi tožena stranka morala opaziti bolezenske znake pri kobili (ki se po mnenju izvedenca pojavijo v 12-h, 14-h ali 48-h urah) in poskrbeti za njeno veterinarsko oskrbo. Ker se o teh konkretnih pritožbenih navedbah sodišče ni izjasnilo, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj obstaja nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listin oz. zapisnikov o izpovedbah v tem postopku. Nasprotje med razlogi sodbe in odločitvijo predstavlja tudi obrazložitev sodišča, da žrebec sicer ne predstavlja nevarne stvari, da pa je za škodo odgovorna tožeča stranka zaradi izbire konkretnega žrebca. Če je šlo za splet nesrečnih okoliščin, potem tožniku ni mogoče naprtiti „culpe in eligendo“. Tudi zaključek sodišča, da kobila zaradi treningov in tekmovanj naj ne bi bila pripravljena na prvi pripust, je v nasprotju z vsebino listin in navedbami izvedenca, saj v listinskih dokazih podatkov o tem sploh ni, izvedenec pa se o konkretnem stanju kobile in o njeni pripravljenosti za oploditev v času pripusta ni izjasnil. Pojasnil je sicer, da ni priporočljivo, da bi kobilo, ki je v treningu, pripuščali, vendar pa to ne pomeni, da kobila, trenirana za dirke, ne bi bila zmožna pojatve oz. da pripust ne bi bil dopusten. Pritožbeno sodišče tudi napačno zaključuje, da vzročna zveza med nastalo škodo in škodnim dogodkom naj ne bi bila dokazana, ker po mnenju izvedenca ni zanesljivo, da bi ob hitrejši veterinarski intervenciji prišlo do ozdravitve. To pa ne pomeni, da ni zanesljivo, da ob hitrejši intervenciji kobila ne bi preživela. Zaporedje dogodkov potrjuje sklep, da zadeva toženo stranko vsaj določena stopnja sokrivde, če ne že izključna krivda za povzročeno škodo. Revident se tudi ne strinja s stališčem pritožbenega sodišča, da ni bistveno, da posameznih ugotovljenih dejstev sodišče ni utemeljilo z navedbo konkretnih dokazov. Predlaga, da se reviziji ugodi in sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se ugodi njegovi pritožbi, oziroma podrejeno, da se sodba pritožbenega sodišča razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču druge stopnje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

Revident kot bistveno v zadevi izpostavlja, ali je tožena stranka kot „žrebčar“ ravnala strokovno pravilno in s skrbnostjo, ki se od nje kot strokovnjaka pričakuje, ko je prišlo do parjenja med tožnikovo kobilo in toženčevim žrebcem. Tožena stranka naj ne bi pravočasno poskrbela za veterinarsko intervencijo, kajti tožnikova kobila je krvavela že pri prvem pripustu in glede na mnenje izvedenca v kolikšnem času se pokaže okužba, bi se le-ta morala pokazati še v času, ko je bila kobila vhlevljena pri tožencu. V zvezi s tem zatrjuje, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do konkretnih pritožbenih navedb tožnika o tem, da so razlogi sodbe sodišča prve stopnje nepopolni in v nasprotju z navedbami strank, izpovedbo izvedenca in podatki v predloženih dokazilih tožeče stranke, sodišče prve stopnje pa tudi ni skrbno in vestno presodilo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, v posledici česar je prišlo do napačne ocene izvedenih dokazov in zmotne uporabe materialnega prava.

Dejansko ugotovitev sodišča prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP) predstavlja podatek, da je tožnikova kobila bila pri toženi stranki vhlevljena od 31.5.1994 do 7.6.1994. Prvi pripust je bil opravljen 1.6.1994, drugi pa dva dni kasneje (3.6.1994). Iz veterinarskega poročila B. T. z dne 20.7.1994, katerega sta sodišči prve in druge stopnje obravnavali, izhaja, da je na dan pregleda tožnikove kobile (8.6.1994) zaznal kot jabolko veliko tvorbo v maternici. Bolezenski proces naj bi trajal 4-6 dni pred pregledom, hitrejša veterinarska intervencija pa bi povečala možnost morebitne ozdravitve živali. Z njegovim poročilom (in zaključkom) ter sekcijskim poročilom dr. V. K. se je strinjal tudi izvedenec veterinarske stroke prof. dr. M. K., kot to izhaja iz izvedenskega mnenja (l.št.38). Poleg tega je izvedenec, zaslišan na obravnavi dne 21.1.2004, tudi povedal, da se klinični znaki bolezni lahko vidno pojavijo po 12, 24 ali celo 48 urah. Tožnik je že v tožbi navajal, da bi tožena stranka kot strokovnjak morala opaziti slabo zdravstveno stanje kobile in zagotoviti veterinarsko pomoč. V pripravljalni vlogi z dne 9.12.2003 je tožnik izpostavil, na katera vprašanja v izvedenskem mnenju ni odgovora ter predlagal njegovo dopolnitev, po potrebi pa postavitev novega izvedenca. Da izvedenec ni odgovoril na vprašanje koliko časa je bolezenski proces trajal, je izpostavil tudi po zaslišanju prof. dr. M. K. na glavni obravnavi dne 21.1.2004. Vsled zgoraj navedenega je zmotna presoja sodišča druge stopnje, da pritožbene navedbe v tej smeri predstavljajo pritožbene novote. Nadalje pa revizijsko sodišče ugotavlja, da je nesprejemljiv tudi pravni zaključek sodišča prve stopnje, da upoštevaje izvedensko mnenje, nenasprotujoče si navedbe strank ter ker ni mogoče ugotoviti kaj se je s tožnikovo kobilo dogajalo v dnevih od 4.6. do 7.6.1994, izhaja, da ni izkazano, da kobila pri toženi stranki ne bi bila pravilno vhlevljena ali da tožena stranka pri tem kakorkoli ne bi ravnala po pravilih stroke.

V tem primeru je bil toženec - dokler se je kobila nahajala pri njemu - dolžan, upoštevajoč predvsem interese tožnika, ravnati kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar (tretji odstavek 751. člena ZOR ter prvi odstavek 714. člena ZOR). Tožnik je v tej pravdi zatrjeval, da mu je zaradi toženčeve opustitve poginila kobila, tožena stranka pa se je z „žrebčenjem“ ukvarjala profesionalno (bila je lastnica plemenilne postaje). V skladu s prvim odstavkom 154. člena ZOR je tožnik v trditveni podlagi ponudil trditve in dokaze, iz katerih naj bi izhajale predpostavke toženčeve odškodninske odgovornosti (škoda, škodljivo dejstvo (protipravnost) ter vzročna zveza), krivda pa se v skladu z določbo citiranega člena domneva. V danem primeru ločevanje med tistimi okoliščinami, ki jih mora kot elemente predpostavk odškodninske odgovornosti dokazati oškodovanec, in med tistimi okoliščinami, ki jih mora kot elemente razlogov za razbremenitev odškodninske odgovornosti dokazati odgovorna oseba, ni preprosto, ker skrbnost ravnanja odgovorne osebe predstavlja hkrati merilo protipravnosti njenega ravnanja (ki ga mora dokazati oškodovanec) in merilo krivde (katere neobstoj mora dokazati odgovorna oseba, da bi se krivde razbremenila). Po presoji revizijskega sodišča je tožnik ponudil zadostno trditveno podlago (glej prejšnji odstavek) in dokaze, iz katerih izhaja, da je tožena stranka kršila pravila dolžne skrbnosti in ravnanja in je zato dokazno breme (v smeri razbremenitve odgovornosti) že prešlo na toženo stranko. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je poškodbo kobile pri parjenju pripisati nesrečnemu naključju, ni pa (zaradi zmotne uporabe pravil o dokaznem bremenu) ustrezno izvedlo dokaznega postopka v smeri preverjanja tožbenih trditev glede (ne) skrbnosti toženčevega ravnanja s kobilo zadnje dni, ko se je le-ta še nahajala v njegovi oskrbi. Kljub predlogom tožeče stranke sodišče ni izvedlo dokaznega postopka v predlagani smeri, tako da so ključna vprašanja (o trajanju bolezenskega procesa, časovni opredelitvi manifestacije zunanjih bolezenskih znakov, vpliv pravočasne veterinarske oskrbe na preživetje/zdravstveno stanje kobile) ostala neodgovorjena. Sodišče bo v ponovljenem postopku moralo s pomočjo izvedenca na izpostavljena vprašanja odgovoriti. Pri tem je potrebno poudariti, da je presoja profesionalne skrbnosti strožja od presoje skrbnosti nekoga, ki se z dejavnostjo ne ukvarja za plačilo.

Ker je po obrazloženem zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP odločilo kot izhaja iz izreka te odločbe. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.