Jedro

Tako glede na princip konkretnosti, kot tudi upoštevaje časovni vidik je potrebno glede cene, ki jo je bila upravičena za svoje storitve v obdobju, na katerega se nanašajo trije vtoževani računi, zaračunavati tožnica, primarno uporabiti Pogodbo z dne 26. 10. 2010. V poštev pride namreč smiselna uporaba načela lex posterior derogat legi priori oziroma načela da mlajša konkretnejša/specialnejša določba prevlada nad starejšo splošnejšo. Ko imamo opravka s pogodbami oziroma njihovimi določbami, ki druga druge ne razveljavljajo, govorimo o prevladi (primarni uporabi) in ne o tem, da bi postal s sklenitvijo Pogodbe z dne 26. 10. 2010 Dogovor z dne 16. 3. 2009 neveljaven (razveljavljen).

„Krovnost“ pogodbe ne pomeni, da pogodbeni stranki nekega vprašanja kasneje ne bi mogli dogovoriti ali popolnoma drugače ali pa bistveno bolj konkretno (zaradi česar bi bil za to vprašanje primarno relevanten kasnejši dogovor).

Sklicevanje na „obširne in konkretne navedbe“, ki jih je podal v postopku na prvi stopnji, samo po sebi ni upoštevno. Pritožba je namreč akt vložen v samostojnem delu pravdnega postopka. Zato morajo biti v njem konkretno podane vse tiste trditve, ki naj bi bile po mnenju pritožnika pomembne za pravilno (zakonito) odločitev. Nekonkretizirano sklicevanje na navedbe, podane v postopku na prvi stopnji, ne zadošča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 17. 9. 2014 odločilo: - da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 168552/2013 z dne 29. 10. 2013 v veljavi v 1. in 3 odstavku izreka (I. točka izreka), - da je dolžan toženec tožnici povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 2.299,05 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti razveljavi sklep o izvršbi in zavrne tožbeni zahtevek oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (vse s stroškovno posledico). Sodišče naj bi se v 7. točki obrazložitve oprlo zgolj na nezatrjevani „konkludentni“ sprejem ponudbe, prezrlo pa dejstvo, da je bil toženec ustanovni pristopni član skupnega načrta ravnanja z ONS, zaradi česar je zanj ceno določal Dogovor o pristopu k skupnemu načrtu ravnanja z odpadnimi in nagrobnimi svečami z dne 16. 3. 2009. Sodišče se do uporabe tega dogovora ni opredelilo, saj je zgolj pavšalno in neobrazloženo zapisalo, da sta pravdni stranki s pogodbo z dne 26. 1. 2010 uredili drugače medsebojno razmerje. V obravnavani zadevi naj bi bilo sporno, kakšna je bila veljavna cena za toženca v obdobju od 1. 4. 2012 do 31. 12. 2012, pri čemer je sodišče prve stopnje v tem delu odločitev utemeljilo na nezatrjevanih dejstvih. Slednje je zmotno in v nasprotju in s trditvami pravdnih strank ugotovilo dejansko stanje, da je toženec soglašal s povišanjem cene 0,065 EUR na komad ONS. Sam je namreč povišanju cene iz dogovorjene cene 0,045 EUR na 0,065 EUR nasprotoval in to je bilo tožnici znano (kar izhaja iz samih njenih navedb v VI. točki njene vloge z dne 26. 6. 2014). Enako je trdil in dokazoval, da se ni strinjal s spremembo cene (glej 10. točko njegove vloge z dne 11. 7. 2014). Ob pravilni uporabi drugega odstavka 214. člena ZPP bi moralo sodišče šteti to dejstvo za nesporno. Podana je bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, saj je sodišče svojo odločitev oprlo na konkludentno soglasje s povišanjem cene (česar tudi ni obrazložilo). Sodišče se ni opredelilo do dopisov toženčevega pooblaščenca z dne 29. 3. 2011, 26. 9. 2012 ter z dne 8. 9. 2012 niti do pisnih izjav priče U., J. ter Aneksa k partnerski pogodbi o izvajanju obveznosti ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami, katerega podpis je toženec zavrnil z dopisom z dne 18. 9. 2012. Nadalje je sodišče tožencu zmotno štelo v breme delno plačilo računov. Ravnal je namreč v skladu z načelom spoštovanja izpolnitve pogodbene obveznosti (na katerega se je sklicevalo tudi samo sodišče) in račune poravnal v nespornem delu (to je v znesku po 0,045 EUR po komadu ONS). Tudi iz nepodpisanega Aneksa k Partnerski pogodbi o izvajanju obveznosti ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami, ki ga je pripravila tožnica in je toženec z dopisom z dne 18. 9. 2012 zavrnil njegov podpis, izhaja cena 0,045 EUR za komad za celo leto 2012. Sodišče prve stopnje pri ugotavljanju višine dogovorjene cene neutemeljeno ni upoštevalo statusa toženca kot ustanovnega člana, ki ima na podlagi določbe 17. člena Dogovora z dne 16. 9. 2009 pravico do takšne cene, ki pokriva stroške delovanja sheme ravnanja z ONS in je nižja od cene za ostale zavezance in nižja od cene pri drugih načrtih ravnanja z ONS. V zaključku 7. točke obrazložitve je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da se toženec ne more sklicevati na določbe omenjenega Dogovora, ker sta pravdni stranki kasneje razmerje uredili drugače s pogodbo z dne 26. 1. 2010. Pri tem ni podalo razlogov za svojo odločitev. Na prvi pogled je jasno, da je vsebina Dogovora z dne 16. 3. 2009 širša kot vsebina tipske pogodbe z dne 26. 10. 2010. Upoštevaje, da je toženec podal obširne in konkretne navedbe glede pravne narave oziroma medsebojnega razmerja med Dogovorom in Pogodbo ter okoliščino, da tožnica tekom postopka ni uveljavljala novacije (ampak je tudi sama štela, da je Dogovor veljal do 31. 12. 2012), razlogi, ki jih navaja sodišče, ne ustrezajo kriteriju obrazloženosti sodne odločbe. V nadaljevanju navaja, zakaj je temelj razmerja med pravdnima strankama Dogovor in ne Pogodba. V posledici zmotnega (neobrazloženega) stališča sodišča prve stopnje o medsebojnem razmerju med Dogovorom z dne 16. 3. 2009 in Pogodbo z dne 26. 1. 2010 se slednje ni opredelilo do toženčeve navedbe. Ker je bil ustanovni pristopni član skupnega načrta ravnanja z ONS, je bil upravičen do sodelovanja v izvoljenem Projektnem svetu (ki je bil odgovoren za oblikovanje cenika) ter imel pravico do ugodnejše cene. Ključen naj bi bil 17. člen Dogovora, ki ga sodišče ni upoštevalo. Posledično je ostalo dejansko stanje glede vprašanja, ali je toženec ustanovni član načrta ravnanja z ONS, ali je projektni svet v letu 2011 in 2012 deloval, kakšna je bila cena za ustanovne člane skupnega načrta ravnanja z ONS ter kaj so bile pristojnosti projektnega sveta po 15. členu dogovora, nepopolno ugotovljeno. Prav tako se sodišče ni opredelilo do nove ponudbe za sodelovanje v letu 2014 in 2015 (ta potrjuje toženčeve trditve, da cena 0,045 EUR na komad v celoti pokriva stroške ravnanja z ONS). Sodišče prve stopnje se je brezpredmetno ukvarjalo z rednim oziroma izrednim povišanjem cene, saj bi pravdni stranki sporazumno dogovorjeno ceno 0,045 EUR lahko spremenili zgolj soglasno, česar pa nista storili. Ker je odločitev o glavni stvari napačna, je takšna tudi odločitev o stroških.

3. Tožnica je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da sta pravdni stranki s Pogodbo o izvajanju ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami z dne 26. 10. 2010 (v nadaljevanju: Pogodba z dne 26. 10. 2010) svoje razmerje uredili drugače, kot je bilo to med njima dogovorjeno z Dogovorom o pristopu k skupnemu načrtu ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami z dne 16. 3. 2009 (v nadaljevanju: Dogovor z dne 16. 3. 2009). Za razliko od Dogovora z dne 16.3.2009, ki glede cene, katero naj tožnica tožencu zaračunavala za svoje storitve, ne vsebuje nič konkretnega (17. člen predstavlja zgolj načelen dogovor glede „politike delitve stroškov in cen“), Pogodba z dne 26. 10. 2010 v 4. členu vsebuje dogovor, da bo tožnica tožencu svoje storitve ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami obračunavala v skladu s tarifami in načinom obračunavanja storitev, določenim v Prilogi 1 k Pogodbi. Omenjena priloga (glej A1) obsega namreč tudi tarifo oziroma točno ceno, ki jo naj bi tožnica zaračunavala tožencu. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta stranki s Pogodbo z dne 26. 10. 2010 svoje razmerje (v cenovnem oziru, ki je za to pravdo relevanten) uredili drugače kot z Dogovorom z dne 16. 3. 2009, povsem drži. Hkrati je (glede na jasno omembo sodišča prve stopnje, kako je vprašanje višine toženčevega plačila urejeno v Pogodbi z dne 26. 10. 2010) neutemeljen očitek, da naj bi šlo zgolj za pavšalen (neobrazložen) zapis. Tako glede na princip konkretnosti (specialnosti) kot tudi upoštevaje časovni vidik(1) je potrebno glede cene, ki jo je bila upravičena za svoje storitve v obdobju, na katerega se nanašajo trije vtoževani računi,(2) zaračunavati tožnica, primarno uporabiti Pogodbo z dne 26. 10. 2010.(3) Ker je bil toženec stranka te pogodbe (oziroma se je sam odločil sprejeti takšno pogodbeno ureditev), je v skladu z njo dolžan tudi postopati (upoštevaje 9. člen oziroma prvi odstavek 239. člena OZ).(4) Njegovo sklicevanje na Dogovor z dne 16. 3. 2009 (in na njegov izhodiščni značaj) oziroma na pravice, ki zanj izhajajo iz njegovega 17. člena, je zato brez pomena. Karkoli mu je bilo v njem že „obljubljeno“ ali si je v zvezi z njim (kot ustanovni pristopni član skupnega načrta ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami) obetal, se je temu s sklenitvijo Pogodbe z dne 26. 10. 2010 sam „odpovedal“.(5) Zato so vse trditve (kot tudi z njimi povezana vprašanja, na katera bi moralo po njegovem mnenju odgovoriti sodišče prve stopnje), ki jih v pritožbi podaja v zvezi s pomenom njegovega položaja ustanovnega pristopnega člana načrta ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami za ceno, do katere naj bi bil upravičen, in (celo glede) položaja ter delovanja projektnega sveta, brezpredmetne, očitki o kršitvah, ki naj bi bili zaradi njihovega neupoštevanja zagrešeni, pa neutemeljeni.

6. Druga (za ta postopek) pomembna okoliščina izhajajoča iz Pogodbe z dne 26. 10. 2010 (oziroma njene Priloge 1) je obstoj tožničine pravice (ki jo je v konkretnem primeru tudi izkoristila) do izredne spremembe tarife. V njenih Splošnih pogojih poslovanja (glej prilogo A12), ki so, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, sestavni del obravnavanega pogodbenega razmerja,(6) pa so opredeljeni pogoji oziroma način, na katerega lahko tožnica to svojo pravico uveljavi (glej točko V).(7) V njih je poleg tega predvidena tudi partnerjeva (kar je bil v konkretnem primeru toženec) možnost za primer, da se s takšno tarifno spremembo ne strinja, do izredne odpovedi pogodbe (kar je dolžan uveljaviti 7 dni pred začetkom veljavnosti nove tarife). A v kolikor takšne možnosti ne izkoristi, se v Skladu s splošnimi pogoji (torej samo pogodbeno ureditvijo) smatra, da se z novo tarifo strinja. Ker toženec te možnosti v konkretnem primeru ni uveljavil, se je tako v skladu s samo pogodbo štelo, da je v tožničino spremembo tarife, pristal. Razprava sodišča prve stopnje o konkludentnem postopanju toženca(8) oziroma o njegovem izkazu volje,(9) da v pogodbenem razmerju ostane, je zato brezpredmetno (nepotrebno). Povsem enako pa velja tudi za vse (obširno podane) pritožbene očitke zoper takšne zaključke sodišča prve stopnje.(10) Pogodbena ureditev predvidena za primer, ko tožnica uveljavi svojo pravico do izredne spremembe tarife, na drugi strani pa njen partner (v konkretnem toženec) ne uveljavi svoje pravice do izredne odpovedi pogodbe, je namreč povsem jasna. V takem primeru se v skladu s samo pogodbo(11) šteje, da se sopogodbenik s spremembo strinja. In samo to je v konkretnem primeru tudi pomembno. Zato je brezpredmetno obširno pritožbeno navajanje, kako se s takšno spremembo ni strinjal in da je to zatrjeval (ter dokazoval) tudi v tem postopku. Upoštevaje konkretno pogodbeno razmerje je bil relevanten samo en način izraza nestrinjanja s spremembo, ki pa se ga toženec ni poslužil. 7. Upoštevajoč, da pravilnost izpodbijane odločitve temelji na okoliščini, da pogodbeno predvidene izredne odpovedi pogodbe toženec ni uveljavljal (tega ni niti zatrjeval), ni razvidno, kako naj bi nanjo vplivalo dejstvo, da se sodišče prve stopnje ni (posebej) opredelilo do dopisov toženčevega pooblaščenca (z dne 29. 3. 2011, dne 26. 9. 2012 in z dne 18. 9. 2012), do pisnih izjav prič (U. in J.) ter Aneksa k Partnerski pogodbi o izvajanju obveznosti ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami.(12) Vsi očitki o zagrešenih procesnih kršitvah sodišča prve stopnje v zvezi s tem vprašanjem(13) so zato neutemeljeni.

8. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP(14)). Zaradi neuspeha s pritožbo toženec sam trpi stroške nastale z njeno vložitvijo (1. odstavek 165. člena v zvezi z 1. odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožnica sama krije svoje stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o toženčevi pritožbi (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Ob smiselni (analogni) uporabi načela lex posterior derogat legi priori oziroma načela da mlajša konkretnejša/specialnejša določba prevlada nad starejšo splošnejšo. V konkretnem primeru (ko imamo opravka s pogodbami oziroma njihovimi določbami, ki druga druge ne razveljavljajo) pa govorimo o prevladi (primarni uporabi) in ne o tem, da bi postal s sklenitvijo Pogodbe z dne 26. 10. 2010 Dogovor z dne 16. 3. 2009 (ali njegove posamezne določbe) neveljaven (razveljavljen).

Op. št. (2): Da je bila to cena 0,065 EUR na komad, je tožnica (glej dopolnitev tožbe z dne 30. 1. 2014) nedvoumno zatrjevala. Na kakšna nezatrjevana dejstva naj bi sodišče prve stopnje v tem delu oprlo svojo odločitev, kot to zatrjuje pritožnik, zato ni jasno.

Op. št. (3): Navajanje, češ da naj bi bilo na prvi pogled jasno, da je vsebina Dogovora z dne 16. 3. 2009 širša kot vsebina Pogodbe z dne 26. 10. 2010, je namreč pavšalno (prav to na drugi strani sam očita sodišču prve stopnje). Kaj naj bi pridevnik „širša“ pomenil v kontekstu cene (višine plačila za tožničine storitve), pritožnik ne pojasni. Njegovo sklicevanje na „obširne in konkretne navedbe“, ki jih je glede medsebojnega razmerja obeh dogovorov podal v postopku na prvi stopnji, samo po sebi ni upoštevno. Pritožba je namreč akt vložen v samostojnem delu pravdnega postopka. Zato morajo biti v njem konkretno podane vse tiste trditve, ki naj bi bile po mnenju pritožnika pomembne za pravilno (zakonito) odločitev. Nekonkretizirano sklicevanje na navedbe, podane v postopku na prvi stopnji, ne zadošča. Navedbe podane v 4. točki njegove vloge z dne 28. 2. 2014 (na katero se v pritožbi sklicuje) tudi sicer ne prepričajo (gre za sklicevanje na vsebino posameznih členov (oziroma navajanje, kaj iz njih (ne) izhaja), čemur sledi neprepričljiv zaključek o „hierarhiji“ aktov/dogovorov. V tem oziru velja pojasniti, da „krovnost“ neke pogodbe (na kar se sklicuje toženec) ne pomeni, da pogodbeni stranki nekega vprašanja kasneje ne bi mogli dogovoriti ali popolnoma drugače ali pa bistveno bolj konkretno (zaradi česar bi bil za to vprašanje primarno relevanten kasnejši dogovor). V tem oziru namreč analogije s hierarhijo (oziroma učinki le-te) splošnih aktov države (in drugih javno-pravnih subjektov) ni.

Op. št. (4): Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami (v nadaljevanju OZ).

Op. št. (5): Ta njegov status ni bil namreč nobena ovira za sklenitev pogodbe, kot jo je s tožnico dne 26. 10. 2010 (v cenovnem oziru) sklenil. Če je menil, da je upravičen do boljših pogojev, pogodbe z vsebino, kot jo je, ne bi sklenil. Op. št. (6): Česar pritožnik ne osporava.

Op. št. (7): Zato je pritožbeno naziranje, da bi pravdni stranki ceno, ki jo je toženec dolžan plačevati, lahko spremenili samo soglasno, zmotno.

Op. št. (8): Oziroma o tem institutu nasploh.

Op. št. (9): Ki naj bi ga predstavljalo njegovo delno plačilo računov.

Op. št. (10): V zvezi s tem pritožnik tudi sicer zaide v protislovje, saj hkrati navaja, da zaključek sodišča prve stopnje o konkludentnem soglasju k povišanju cen ni obrazložen, v nadaljevanju pa izrazi nestrinjanje z razlogi (okoliščinami), ki jih je glede tega navedlo.

Op. št. (11): In je „iskanje“ konkludentnosti njegovega postopanja nepotrebno.

Op. št. (11): Glede na lastne navedbe, da je podpis tega aneksa z dopisom z dne 18. 9. 2012 zavrnil, sklicevanj nanj z vidika višine relevantne tarife (cene, ki jo je bila upravičena tožnica tožencu v obravnavanem obdobju zaračunati) nima nobene teže. Op. št. (13): Tudi sklicevanje na (domnevno) neupoštevanje 214. člena ZPP.

Op. št. (14): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.