Jedro

Sodišče je sprejelo svojo odločitev ob predpostavki, da je tožniku zatrjevana škoda nastala ob vsakokratni zapadlosti mesečnega zneska nadomestila zaradi nižje plače na drugem ustreznem delu v času od 1. 12. 1996 do 21. 1. 2001, ki naj bi bilo po krivdi tožene stranke plačano šele 28. 10. 2006, in da naj bi zato zastaralni rok začel teči ob vsakokratni zapadlosti mesečnih zneskov nadomestil. Ob taki opredelitvi zapadlosti in začetku tega zastaralnega roka se je sodišče vsaj smiselno opredelilo tudi do možnosti uveljavljanja teh odškodninskih zahtevkov v tem smislu, da ni bilo ovire, da bi tožnik zahtevke iz tega naslova že sproti uveljavljal.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče druge stopnje je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo vtoževanega zneska do višine 22.571,64 EUR. Navedeni znesek naj bi predstavljal odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti, ki je tožniku nastala v posledici pravnomočno ugotovljenega nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki v letu 1996, ker mu je v posledici tega po krivdi tožene stranke Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot invalidu III. kategorije izplačal nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu za čas od 1. 12. 1996 do 20. 1. 2001 v ustrezno valorizirani višini šele 28. 10. 2005. Sodišče je štelo, da so zakonske zamudne obresti pričele teči od vsakokratne zapadlosti mesečnega (invalidskega) nadomestila v času od decembra 1996 do januarja 2001, oziroma da je tožniku v tem času začela nastajati vtoževana škoda, tako da je petletni zastaralni rok do vložitve tožbe dne 12. 7. 2006 že potekel. 2. Tožnik predlaga, da zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje Vrhovno sodišče dopusti revizijo. Navaja, da je prišlo do pretrganja zastaranja že ob vložitvi tožbe glede nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, čeprav je šlo le za oblikovalni tožbeni zahtevek. Tožnik dajatvene tožbe iz tega naslova prej ni mogel vložiti, s tem, da se sodišče do teh njegovih navedb neutemeljeno ni opredelilo. Vprašanja zadržanja in pretrganja zastaranja so pomembna za zagotovitev pravne varnosti in enotno uporabo prava, posebej v delovnih sporih, ko je delavec šibkejša stranka.

3. Predlog ni utemeljen.

4. Sodišče je svojo odločitev sprejelo ob predpostavki, da je tožniku zatrjevana škoda nastala ob vsakokratni zapadlosti mesečnega zneska nadomestila zaradi nižje plače na drugem ustreznem delu v času od 1. 12. 1996 do 21. 1. 2001, ki naj bi bilo po krivdi tožene stranke plačano šele 28. 10. 2006, in da naj bi zato zastaralni rok začel teči ob vsakokratni zapadlosti mesečnih zneskov nadomestil. Ob taki opredelitvi zapadlosti in začetku tega zastaralnega roka se je sodišče vsaj smiselno opredelilo tudi do možnosti uveljavljanja teh odškodninskih zahtevkov v tem smislu, da ni bilo ovire, da bi tožnik zahtevke iz tega naslova že sproti uveljavljal (oziroma tudi odškodninske zahtevke v posledici nezakonitega prenehanja delovnega razmerja uveljavljal že v tožbi o prenehanju delovnega razmerja). Take možnosti tožnik v predlogu za dopustitev revizije ni argumentirano zanikal. 5. Glede na navedeno razlogi za dopustitev revizije v smislu prvega odstavka 367.a člena ZPP niso podani. Zato je sodišče na podlagi drugega odstavka 367.c člena ZPP predlog za dopustitev revizije kot neutemeljen zavrnilo.