Jedro

Za terjatev za plačilo škode, ki je delavcu nastala zaradi protipravnega ravnanja (odločitve o prenehanju delovnega razmerja) delodajalca, velja po določbi 206. čl. ZDR petletni zastaralni rok, četudi se del terjatve nanaša na čas pred veljavnostjo ZDR (pred 1. 1. 2003). Že v času veljavnosti ZDR/90 in ZTPDR, ki nista posebej določala zastaralnega roka glede odškodninskih terjatev iz delovnega razmerja, je tudi v tem primeru skladno z ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča RS veljal splošni petletni zastaralni rok.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi v točki I. izreka glede zneska 1.520,84 EUR (prej 364.453,70 SIT), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2006 dalje in v točki II. izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem, glede zneska 22.571,64 EUR (prej 5.409.068,00 SIT), se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu točke I. izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati glavnico v višini 24.092,48 EUR (5.773.521,70 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila (točka I. izreka). Tožnik je dolžan povrniti stroške postopka tožene stranke v znesku 1.566,31 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo (točka II. izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožena stranka sicer izpolnila svoje obveznosti v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja po sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 588/2005-2 z dne 30. 6. 2005, vendar mu niso bile plačane tudi zamudne obresti, ki se nanašajo na glavnico 1.873.038,54 SIT za čas od 1. 4. 1997 do 24. 9. 2004, ki po izračunu znašajo 5.394.822,50 SIT. Tožnik bi moral toženi stranki vrniti 317.000,00 SIT od 18. 10. 2005 do izplačila, ker je ... banka obračunala skupne obresti, ZPIZ pa je izplačal obresti samo od 24. 9. 2004 do 28. 10. 2005, ker je zamudil z izplačilom 399 dni. Poudarja, da tisto, kar je tožena stranka izplačala iz delovnega razmerja, ni povezano z obveznostjo glede pokojnine, ki se nanaša na ZPIZ, predvsem pa izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede zastaranja obresti, ki naj bi zastarale v treh letih. Navaja, da zamudne obresti za izplačilo glavnice niso zastarale. Ne strinja se tudi z odločitvijo glede stroškov postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

V skladu z 350. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, vendar je zaradi zmotne uporabe materialnega deloma zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede odškodninske odgovornosti tožene stranke zaradi zamude pri izplačilu razlik v pokojnini, glede odškodnine, ki jo predstavljajo zakonske zamudne obresti od zamude pri izplačilu razlik v višini nadomestila iz naslova invalidnosti, pa je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna.

V obravnavani zadevi tožnik vtožuje plačilo škode, ki naj bi mu nastala zaradi protipravnega ravnanja (nezakonite odločitve o prenehanju delovnega razmerja) tožene stranke. Ker gre za plačilo škode iz delovnega razmerja, velja po določbi 206. člena Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, s spremembami; v nadaljevanju: ZDR) petletni zastaralni rok. Ker se del terjatve nanaša na čas pred veljavnostjo ZDR, to je za čas pred 1. 1. 2003, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je enak zastaralni rok glede odškodninskih terjatev veljal tudi pred veljavnostjo ZDR, glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, po kateri je veljal splošni zastaralni rok petih let po določbi 371. člena Zakona o obligacijskih razmerjih oziroma po 346. členu Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami; OZ), glede na dejstvo, da prej veljavna Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90; ZTPDR) in Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93; ZDR/90) nista posebej določala zastaralnega roka glede odškodninskih terjatev iz delovnega razmerja.

Premoženjska škoda se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (165. člen OZ). Zato zakonske zamudne obresti tečejo od nastanka škode dalje do plačila. Tožnik je v tožbi navajal, da mu je kot invalidu III. kategorije invalidnosti pripadalo nadomestilo iz naslova invalidnosti, v obdobju od 1. 12. 1996 do 21. 1. 2001 pa je razlika znašala 1.873.038,54 EUR. Ker je imel tožnik od 1. 4. 1997 dalje pravico do višjega nadomestila, razlika pa mu je bila izplačana z zamudo, znaša škoda zaradi zamude 5.396.822,50 SIT oziroma 22.520,54 EUR. Kot izhaja iz podatkov v spisu (dopis ZPIZ št. 02100/2006 z dne 9. 1. 2006 - priloga A21), je bil tožniku kot invalidu III. kategorije, potem, ko je bilo ugotovljeno, da je v delovnem razmerju do 21. 1. 2001, s strani ZPIZ izplačano nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu v valoriziranih zneskih od 1. 12. 1996 do 20. 1. 2001. Sodišče prve stopnje je glede plačila škode zaradi manjšega nadomestila oziroma razlike nadomestila med vdovsko pokojnino, ki jo je tožnik prejemal v navedenem obdobju ter nadomestilom, ki bi ga prejemal, če bi bil v delovnem razmerju, pravilno upoštevalo nastop zastaranja. V tem delu je šlo za terjatve, ki so bile izplačevane v obdobju od 1. 12. 1996 do 21. 1. 2001, kot izhaja iz točke III tožbe, tožba pa je bila vložena 12. 7. 2006. Ker bi se moralo nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu izplačevati skupaj z pokojnino, je škoda za zamudo pri posamični razliki nadomestila lahko nastala ob vsakomesečnem izplačilu pokojnine, torej najkasneje vsakega zadnjega dne v mesecu za tekoči mesec. Zadnja razlika, za mesec januar 2001, je nastala ob izplačilu vdovske pokojnine za januar 2001, torej zadnjega dne v mesecu januarju 2001. Ker je bila tožba vložena 12. 7. 2006, je glede vseh razlik v nadomestilu nastopilo zastaranje, tudi če je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da velja triletni zastaralni rok. V tem delu je torej sodišče prve stopnje sicer zmotno razlogovalo, da je terjatev zastarala v roku treh let, vendar to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka. V tem delu torej pritožba ni utemeljena.

Glede plačila odškodnine, ki jo predstavljajo zakonske zamudne obresti od razlik premalo izplačane starostne pokojnine, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zavrnitev tožbenega zahtevka vsaj preuranjena. Kot je bilo že zgoraj poudarjeno, zastarajo odškodninske terjatve iz delovnega razmerja v roku petih let. Zato škoda zaradi prepozno izplačanih razlik starostne pokojnine, ki so zapadle v plačilo po juliju 2001, ni zastarala do vložitve tožbe dne 12. 7. 2006. V tem delu je torej potrebno ugotoviti, ali je podana odškodninska odgovornost tožene stranke, ker tožnik ni pravočasno prejel razlik v plači. Sodišče prve stopnje je glede elementov odškodninske odgovornosti po 131. členu OZ zaključilo, da le-ti niso podani, ker naj ne bi bilo podano protipravno ravnanje niti vzročna zveza. Pritožbeno sodišče se s takšnimi ugotovitvami ne strinja. Temeljni elementi odškodninske odgovornosti so nastanek škode, da škoda izvira iz protipravnega ravnanja, obstoj vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem (obstoj le-teh je dolžan dokazati tisti, ki nastanek škode zatrjuje - v konkretnem primeru tožnik) in odgovornost na strani povzročitelja škode, ki je dolžan škodo povrniti, če ne dokaže, da je le-ta nastala brez njegove krivde. V obravnavani zadevi je ugotovljeno, da je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje s sodbo opr. št. Pdp 1377/2002-3 z dne 27. 11. 2003 (priloga B4), v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 1136/2001 z dne 30. 5. 2002, zato je nedopustno ravnanje podano. Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni podana vzročna zveza. Dejansko stanje pa je ostalo nepopolno ugotovljeno glede ostalih elementov odškodninske odgovornosti, torej ali je tožena stranka ravnala z zadostno skrbnostjo pri izdaji odločbe o prenehanju delovnega razmerja, oziroma ali ji je mogoče očitati krivdo za nastalo škodo in glede višine škode. Ker tega sodišče prve stopnje ni ugotovilo, je sodišče druge stopnje v tem delu pritožbi ugodilo ter v tem delu sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Iz tožbe je razvidno, da znaša celotna škoda iz tega naslova 364.453,70 SIT, torej po tečaju menjave 1.520,84 EUR. Ker pa ni razvidno, kateri del terjatve je zastaran (škoda, nastala pred julijem 2001, torej od 21. 1. 2001 do 31. 6. 2001), oziroma kateri del tožbenega zahtevka še ni zastaran, je pritožbeno sodišče razveljavilo celoten vtoževani znesek. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, na katero obdobje, torej tudi tisto, glede katerega terjatev še ni zastarala, se nanaša tožbeni zahtevek. Ko bo razčistilo glede katerega dela tožbenega zahtevka še ni nastopilo zastaranje, bo glede tega dela tožbenega zahtevka moralo presoditi vse elemente odškodninske odgovornosti, kot je bilo že navedeno zgoraj ter ponovno odločati o utemeljenosti tožbenega zahtevka, seveda v okviru postavljenega tožbenega zahtevka, ki, kot izhaja iz točke II tožbe, znaša 1.520,84 EUR oziroma 364.453,70 SIT. Ker torej dejansko stanje v tem delu ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče v skladu s 355. členom ZPP pritožbi ugodilo ter sodbo v tem obsegu razveljavilo ter vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, posledično pa je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka v II. točki izreka.

Pritožba je neutemeljena glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo stroškov za izračun obresti v višini 51,10 EUR oziroma 12.246,00 SIT. Tožnik ni predložil dokazil o višini teh stroškov oziroma potrdila o plačilu, zato ni dokazal utemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo glede zneska 1.520,84 EUR, v preostalem, v skupnem znesku 22.571,64 EUR (prej 5.409.068,00 SIT) pa pritožbo zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena tega zakona stranka navedla v pritožbi ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v skladu s 355. členom ZPP dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči v zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obravnavani zadevi gre za tak primer, saj sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava sploh ni ugotavljalo vseh elementov odškodninske obveznosti glede nezastaranega dela tožbenega zahtevka zaradi zamude pri izplačilu razlik v pokojnini. Takšne pomanjkljivosti ni mogoče odpraviti z dopolnitvijo postopka pred sodiščem druge stopnje, saj bi moralo pritožbeno sodišče v celoti prevzeti pristojnosti prvostopnega sodišča, kar ni namen citirane določbe.