Jedro

Ker prvi odstavek 142. člena ZDR-1 v delovni čas uvršča tako efektivni delovni čas kot tudi čas odmora ter čas upravičenih odsotnosti z dela (torej tri različne kategorije) in glede na 143. člen ZDR-1, ki opredeljuje pojem polnega delovnega časa, je pravilen zaključek sodišča druge stopnje, da je treba v pojem polni letni delovni čas, ki ga navaja 151. člen ZDR-1, šteti vse kategorije, ki sestavljajo delovni čas, torej tudi čas delavčeve upravičene odsotnosti z dela.

Ker je tožnik v letu 2017 delal ponoči manj kot tretjino polnega letnega delovnega časa, ni izpolnjeval pogoja, da se ga šteje kot nočnega delavca, kot ga določa 151. člen ZDR-1.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške odgovora na revizijo v znesku 275,40 EUR v 15 dneh po vročitvi te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku I. točke izreka kot nezakonitega razveljavilo sklep komisije za pritožbe tožene stranke z dne 9. 8. 2018, v povezavi s sklepom o odmeri letnega dopusta za leto 2018 z dne 21. 3. 2018, zahtevek tožnika za odpravo tega sklepa pa je zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka). V II. točki izreka je toženi stranki naložilo, da mora tožniku za leto 2018 poleg priznanih dni letnega dopusta priznati in odmeriti še en dodaten dan letnega dopusta na podlagi c. točke prvega odstavka 19.a člena Kolektivnega pogodbe za policiste. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da mora tožniku omogočiti izrabo enega dodatnega dneva letnega dopusta za leto 2018. V IV. točki izreka je odločilo, da mora tožena stranka tožniku povrniti njegove pravdne stroške v višini 840,35 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek I. točke izreka, II., III. in IV. točko izreka) spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika in mu naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške, nastale v postopku pred sodiščem prve stopnje in pritožbene stroške.

3. Vrhovno sodišče je na predlog tožnika s sklepom VIII DoR 261/2020 z dne 19. 1. 2021 dopustilo revizijo glede vprašanja: ali se v pojem „polni letni delovni čas“ za opredelitev nočnega delavca in priznanje pravic po 19.a členu Kolektivne pogodbe za policiste šteje tudi čas koriščenja letnega dopusta in drugih upravičenih odsotnosti z dela ali zgolj čas dejanskega opravljanja dela (efektivni delovni čas).

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri povzema dosedanji potek postopka pred sodiščem prve in druge stopnje. Navaja, da je na sporno vprašanje posredno odgovorilo že sodišče druge stopnje v sodbi Pdp 759/2017 z dne 25. 1. 2018. Meni, da je treba pri ugotavljanju polnega letnega delovnega časa upoštevati samo čas dejanskega opravljanja dela, ne pa tudi čas praznikov in čas ostalih upravičenih odsotnosti. Ob sklicevanju na 142. in 154. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.; ZDR-1), na Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva 2003/88/ES) zaključuje, da je letni delovni čas le delovni čas, ki se ujema s terminom „letni efektivni delovni čas“. V ta letni delovni čas ne spada čas počitka, ki ga Direktiva 2003/88/ES opredeljuje kot vsak čas, ki ni delovni čas. Direktiva v čas počitka šteje delovni počitek, odmore, tedenski počitek in letni dopust. Sklicuje se na več sodb Sodišča Evropske Unije, ki po njegovem mnenju potrjujejo stališče, da se v letni delovni čas všteva le delovni čas, v katerem je tožnik delo dejansko opravljal, ne pa tudi čas upravičenih odsotnosti z dela (v revizijski opombi sicer navaja še, da bi se moral od njegovih ur dejanskega opravljanja dela v letu 2017 odšteti tudi čas, ko je koristil odmor; tožnik tega časa pri izračunu ni upošteval, saj je že glede na obseg efektivnega delovnega časa izpolnil pogoj, da se ga šteje za nočnega delavca). Priglaša stroške revizije.

5. Tožena stranka je podala odgovor na revizijo, v katerem prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Priglaša stroške odgovora na revizijo.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj., ZPP).

8. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je tožena stranka tožniku za leto 2018 s sklepom o odmeri letnega dopusta z dne 21. 3. 2018 priznala pravico do 30 dni letnega dopusta. Med strankama ni bilo sporno, da so bili tožniku pravilno odmerjeni dnevi letnega dopusta za delovno dobo (35. člen Zakona o delavcih v državnih organih, Ur. L RS, št. 15/90 in nadalj.; ZDDO), za zahtevnost dela (36. člen ZDDO), za delovno uspešnost (37. člen ZDDO), za delo v manj ugodnem delovnem času (prva alineja točke b. prvega odstavka 19.a člena Kolektivne pogodbe za policiste, Ur. l. RS, št. 41/2012 in nadalj.; KPP), za delo na prostem, v neugodnih in spremenljivih klimatskih razmerah, hrupu ali prahu (prva alineja točke f. prvega odstavka 19.a člena KPP) in za delo, izpostavljeno večjim psihosocialnim tveganjem in večjim psihičnim obremenitvam (šesta alineja točke f. prvega odstavka 19.a člena KPP). Prav tako ni bilo sporno, da se je zaradi omejitve iz drugega odstavka 19.a člena KPP tožniku letni dopust zaradi pogojev dela iz točk b. in f. prvega odstavka 19.a člena KPP povečal skupno za največ tri dni.

9. Sporno pa je bilo, ali je tožnik upravičen še do enega dneva letnega dopusta iz naslova opravljanja nočnega dela po c. točki prvega odstavka 19.a člena KPP, ki mu ga tožena stranka v sklepu z dne 21. 3. 2018 ni priznala. Tožnikovo pritožbo, v okviru katere je zatrjeval, da mu za leto 2018 pripada še en dodatni dan letnega dopusta iz naslova opravljanja nočnega dela, je drugostopenjski organ tožene stranke s sklepom z dne 9. 8. 2018 zavrnil. 10. KPP v c. točki prvega odstavka 19.a člena1 določa, da se letni dopust (ki pripada policistom skladno s predpisi, ki urejajo merila in kriterije ter število dni letnega dopusta za javne uslužbence v državni upravi) v skladu s to kolektivno pogodbo poveča za delo v posebnih pogojih dela, in sicer en dan policistom, ki se štejejo kot nočni delavci. V tretjem odstavku 19.a člena KPP je navedeno, da se pri določitvi dodatnega števila dni letnega dopusta zaradi pogojev dela iz tega člena upoštevajo podatki o delovnem mestu oziroma razporeditvi v enoto in podatki o opravljenem delu v posebnih delovnih pogojih oziroma delovnem času v preteklem letu. Glede na to, da je tožnik zahteval dodaten dan letnega dopusta za leto 2018, je odločilno, ali je v predhodnem letu, torej v letu 2017, izpolnjeval pogoje, da se ga šteje kot nočnega delavca.

11. Po prvem odstavku 151. člena ZDR-1 ima nočni delavec pravico do posebnega varstva, pri čemer je v skladu s citirano določbo nočni delavec tisti delavec, ki dela ponoči vsaj tri ure svojega dnevnega delovnega časa oziroma delavec, ki dela ponoči vsaj tretjino polnega letnega delovnega časa2. Drugi, tretji in četrti odstavek 151. člen ZDR-1 konkretizirajo pravice nočnega delavca, ki mu jih mora zagotoviti delodajalec.

12. Prvi odstavek 142. člena ZDR-1 določa da je delovni čas efektivni delovni čas in čas odmora po 154. členu ZDR-13 ter čas upravičenih odsotnosti z dela v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom4. Iz drugega odstavka 142. člena ZDR-1 izhaja, da je efektivni delovni čas vsak čas, v katerem delavec dela, kar pomeni, da je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Po tretjem odstavku citiranega člen je efektivni delovni čas osnova za izračun produktivnosti dela.

13. 143. člen ZDR-1 opredeljuje pojem polnega delovnega časa. Iz prvega odstavka tega člena izhaja, da polni delovni čas ne sme biti daljši od 40 ur na teden. Drugi in tretji odstavek tega člena dopuščata, da se z zakonom ali kolektivno pogodbo kot polni delovni čas določi tudi delovni čas, ki je krajši od 40 ur na teden, vendar ne manj kot 36 ur na teden, le v primeru delovnih mest, pri katerih obstajajo večje nevarnosti za poškodbe ali zdravstvene okvare, pa se lahko kot polni delovni čas določi tudi delovni čas, ki traja manj kot 36 ur na teden. V četrtem odstavku je določeno, da se šteje kot polni delovni čas delovni čas 40 ur na teden, v primeru, če polni delovni čas ni določen z zakonom ali kolektivno pogodbo.

14. Bistveno za odločitev v tej zadevi je, kaj se šteje v polni letni delovni čas po prvem odstavku 151. člena ZDR-1 oziroma ali je treba pri izračunu deleža dela, ki ga je tožnik opravil v nočnem času v letu 2017, upoštevati vseh 1992 delovnih ur v letu 2017, torej ur efektivnega dela in ur upravičene odsotnosti z dela, vključno z odmorom iz 154. člena ZDR-1 (kar opredeljuje prvi odstavek 142. člena ZDR-1), ali pa je treba od teh ur odšteti 272 ur, ko je bil tožnik v letu 2017 upravičeno odsoten z dela (torej ali je treba pri izračunu deleža dela, ki ga je tožnik opravil v nočnem delu, upoštevati le njegov efektivni delovni čas). Od te presoje je odvisno, ali se je tožnik v letu 2017 štel za nočnega delavca in s tem posledično v pridobil pravico do dodatnega dneva letnega dopusta v letu 2018 po c. točki prvega odstavka 19.a člena KPP.

15. Ker prvi odstavek 142. člena ZDR-1 v delovni čas uvršča tako efektivni delovni čas kot tudi čas odmora ter čas upravičenih odsotnosti z dela (torej tri različne kategorije) in glede na 143. člen ZDR-1, ki opredeljuje pojem polnega delovnega časa, je pravilen zaključek sodišča druge stopnje, da je treba v pojem polni letni delovni čas, ki ga navaja 151. člen ZDR-1, šteti vse kategorije, ki sestavljajo delovni čas, torej tudi čas delavčeve upravičene odsotnosti od dela. Kolikor bi bil namen zakonodajalca, da pojem polnega letnega delovnega časa, torej polnega delovnega časa na letni ravni, definira na drugačen način, kot je definiral pojma delovnega časa (142. člen ZDR-1) oziroma polnega delovnega časa (143. člen ZDR-1), bi takšno določbo vnesel tudi v ZDR-1. Ker tega ni storil, je pravilna presoja, da se v polni letni delovni čas štejejo vse tri kategorije, ki delovni čas sestavljajo po 142. členu ZDR-1 Ob tem je pravilno razlogovanje sodišča druge stopnje, da bi opredelitev pojma „polni letni delovni čas“, kot jo razlaga tožnik, vodila v neenako obravnavo delavcev. Delavci, ki bi bili v referenčnem obdobju (torej v obdobju leta pred letom, za katero se odloča o dodatnem dnevu letnega dopusta) dalj časa upravičeno odsotni z dela (npr. zaradi bolniškega staleža), bi izpolnili pogoje za pridobitev pravice do dodatnega dneva letnega dopusta z manjšim, lahko tudi bistveno manjšim številom ur dela, opravljenih v nočnem času, kot delavci, ki bi bili v istem obdobju upravičeno odsotni z dela le zaradi izrabe letnega dopusta.5

16. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje se glasi, da se v pojem“polni letni delovni čas“ za opredelitev nočnega delavca in priznanja pravic po 19.a točki KPP šteje tudi čas koriščenja dopusta in druge upravičene odsotnosti z dela.

17. Kot nesporno med strankama je bilo ugotovljeno, da je leto 2017 skupno obsegalo 1992 delovnih ur (249 dni po 8 ur). To je bil v letu 2017 polni letni delovni čas. V teh 1992 urah za leto 2017 je vštetih tudi 272 ur letnega dopusta (34 dni), ki ga je v letu 2017 izrabil tožnik. Tožnik je v letu 2017 opravil 606 ur dela v nočnem času (to je 30,42 % polnega letnega delovnega časa). Ker je torej v letu 2017 delal ponoči manj kot tretjino polnega letnega delovnega časa (tretjino delovnega časa je glede na 1992 delovnih ur predstavljalo 664 ur), ni izpolnjeval pogoja, da se ga šteje za nočnega delavca, kot ga določa 151. člen ZDR-1. Iz tega razloga mu dodatni dan letnega dopusta po c. točki prvega odstavka 19.a člena KPP v letu 2018 ni pripadal. 18. Tožnik se v reviziji neutemeljeno sklicuje na sodbo sodišča druge stopnje Pdp 759/2017 z dne 25. 1. 2018, saj se v njej sodišče druge stopnje ni izrecno opredeljevalo do tega, ali se v pojem „polni letni delovni čas“ štejejo tudi ure upravičene odsotnosti delavca z dela (odsotnosti z dela zaradi izrabe letnega dopusta, zaradi bolniškega staleža,...)6. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožnika na Direktivo 2003/88/ES in sodbe Sodišča Evropske unije, ki jih navaja v reviziji, saj v njih ni niti opredelitve niti razlage pojma “polni letni delovni čas“ oziroma „letni efektivni delovni čas“, kot ga tožnik poimenuje v reviziji (kar dejansko potrjujejo tudi revizijske navedbe, ki jih je v povezavi z Direktivo 2003/88/ES in sodbami Sodišča Evropske unije podal tožnik).

19. Ker je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da izpodbijana sklepa tožene stranke nista nezakonita in da tožniku ne pripada dodaten dan letnega dopusta v letu 2018 iz naslova nočnega delavca, je revizijsko sodišče revizijo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

20. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožnik z revizijo ni uspel, mora toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na revizijo, in sicer nagrado za odgovor na revizijo 450 točk po 6. točki tarifne številke 15 Odvetniške tarife (Ur. list RS, št. 2/2015 in nadalj.; OT) in materialne stroške 2 % (tretji odstavek 11. člena OT), kar ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR znaša 275,40 EUR. V primeru zamude pri povrnitvi teh stroškov bo moral tožnik toženi stranki plačati tudi zakonske zamudne obresti.

21. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je razviden iz uvoda te sodbe. Odločitev je sprejelo soglasno.

1 Ta določba ureja letni dopust za posebne pogoje dela. 2 Pojem „ nočni delavec“ je sicer opredeljen tudi v Konvenciji MOD št.171 o nočnem delu (Ur. l. RS, št. 112/2013 – Mednarodne pogodbe št. 18/2013), ki v b) točki prvega odstavka določa, da pomeni izraz „nočni delavec“ zaposleno osebo, pri kateri število ur nočnega dela presega določeno omejitev. To omejitev določi pristojni organ po posvetovanju z najbolj reprezentativnimi organizacijami delodajalcev in delavcev ali kolektivne pogodbe. Pojem nočnega delavca opredeljuje tudi Direktiva 2003/88/ES. Ta v 4. odstavku 2. člena določa, da pojem „delavec, ki dela ponoči“ pomeni po eni strani vsakega delavca, ki v nočnem času opravi najmanj tri ure svojega enodnevnega delovnega časa na običajen način (točka (a)), po drugi strani pa vsakega delavca, ki med nočnim časom lahko opravi določen delež svojega letnega delovnega časa, kakor ga določi posamezna država članica, in sicer z nacionalno zakonodajo, po posvetovanju s socialnimi partnerji (podtočka (i)) ali s kolektivnimi pogodbami ali sporazumi, sklenjenimi med socialnimi partnerji na državni ali regionalni ravni (podtočka (ii)). 3 Po prvem odstavku 154. člena ZDR-1 ima delavec, ki dela polni delovni čas, med dnevnim delom pravico do odmora, ki traja 30 minut, peti odstavek citiranega člena pa določa, da se čas odmora med dnevnim delom všteva v delovni čas. Po tretjem odstavku 126. člena ZDR-1 prejme delavec za čas odmora med dnevnim delom plačilo, kot če bi delal. 4 Upravičene odsotnosti z dela, ki se vštevajo v delovni čas, so vse odsotnosti z dela, ki so kot take določene z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom (npr. odsotnost zaradi izrabe letnega dopusta, odsotnost iz zdravstvenih razlogov, plačana odsotnost z dela zaradi osebnih okoliščin,....); glej komentar k 142. členu ZDR-1 – Dr. Darja Senčur Peček v Zakonu o delovnih razmerjih s komentarjem; 2., posodobljena in dopolnjena izdaja, Irena Bečan in ostali; GV Založba Ljubljana 2019, str. 860). 5 Kolikor bi se v polni letni delovni čas štel le čas efektivnega dela, bi to lahko v skrajnem primeru privedlo do tega, da bi se kot nočni delavec štel tudi delavec, ki bi bil v preteklem letu npr. enajst mesecev upravičeno odsoten z dela (deset mesecev v bolniškem staležu, en mesec na koriščenju letnega dopusta), v preostalem mesecu, ko bi delo opravljal, pa bi tretjino meseca ali več (npr. enajst dni) delal ponoči. Prav gotovo ni bil namen določbe prvega odstavka 151. člena ZDR-1 (in tudi ne Konvencije MOD št. 171 in Direktive 2003/88/ES), da tudi takemu delavcu „podeli“ položaj nočnega delavca in mu posledično zagotovi posebne pravice oziroma posebno varstvo. 6 Sklicevanje tožnika na sodbo sodišča druge stopnje Pdp 759/2019 z dne 25. 1. 2018 sicer nima posebne teže, saj vrhovno sodišče na stališča sodišča druge stopnje, ki jih sodišče druge stopnje zavzame v svojih odločbah, ni vezano.