Jedro

Sodišče prve stopnje je upoštevalo izračun tožnika, ki je delež nočnega dela izračunal glede na ure dejansko opravljenega dela (1720 ur) in ki v fond delovnega časa ni štel delovnih ur upravičene odsotnosti z dela zaradi izrabe letnega dopusta (272 ur). Ugotovilo je, da je tožnik nočno delo v spornem letu opravljal 35,23 % polnega letnega delovnega časa (606 ur/1720) in na tej podlagi zaključilo, da je upravičen do dodatnega dneva letnega dopusta po točki c/ prvega odstavka 19.a člena KPP.

Pritožba izračunu sodišča prve stopnje utemeljeno nasprotuje z navedbami, da je treba pri razlagi pojma "polni letni delovni čas" iz prvega odstavka 151. člena ZDR-1 upoštevati določbo prvega odstavka 142. člena ZDR-1, ki delovni čas definira kot efektivni delovni čas in čas odmora po 154. členu tega zakona ter čas upravičenih odsotnosti z dela v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom. Pravilen je zato izračun tožene stranke, ki je v pojem "polni letni čas" štela tudi čas (ure) tožnikovih upravičenih odsotnosti od dela. Drugačna razlaga tega pojma bi po pravilnem navajanju pritožbe lahko vodila v neenako obravnavo delavcev. Kljub natančno določenim pogojem za pridobitev dodatnih dni letnega dopusta iz naslova posebnih pogojev dela po 19.a členu KPP, bi namreč lahko z dela dlje časa upravičeno odsotni delavci (npr. zaradi bolezni) pogoje za priznanje dodatnih dni letnega dopusta izpolnili z bistveno manjšim številom opravljenih ur v manj ugodnem delovnem času kot delavci, ki so bili z dela odsotni le za čas izrabe rednega letnega dopusta.

Ker tožnik ni izpolnjeval pogojev za nočnega delavca iz 151. člena ZDR-1, mu tožena stranka pri odmeri letnega dopusta za sporno leto utemeljeno ni priznala dodatnega dneva letnega dopusta po točki c/ prvega odstavka 19.a člena KPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe (prvi odstavek I. točke izreka ter II., III. in IV. točka izreka) spremeni, tako da se glasi: "I. Zavrne se tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je sklep Komisije za pritožbe št. ... z dne 9. 8. 2018, v povezavi s sklepom A. št. ... o odmeri letnega dopusta za leto 2018 z dne 21. 3. 2018, nezakonit in se razveljavi.

II. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za leto 2018 poleg priznanih dni letnega dopusta priznati in odmeriti še en dan letnega dopusta na podlagi točke c/ prvega odstavka 19.a člena Kolektivne pogodbe za policiste.

III. Zavrne se primarni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki omogočiti izrabo enega dodatnega dneva letnega dopusta za leto 2018. Zavrne se podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za dodatni dan letnega dopusta za leto 2018 obračunati denarno nadomestilo v višini 100 % nadomestila bruto plače tožeče stranke v zadnjem mesecu pred izdajo sodbe, od tega zneska odvesti davek in prispevke, ustrezen neto znesek pa nakazati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2018 dalje do plačila.

IV. Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna v roku 8 dni povrniti njene stroške postopka v znesku 517,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila. "

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 229,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo nezakonitost Sklepa Komisije za pritožbe z dne 9. 8. 2018 v povezavi s sklepom A. o odmeri letnega dopusta za leto 2018 z dne 21. 3. 2018, in ga razveljavilo; v presežku, to je zahtevek za odpravo sklepa Komisije za pritožbe z dne 9. 8. 2018, je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku poleg priznanih dni letnega dopusta za leto 2018 priznati in odmeriti še en dodaten dan letnega dopusta na podlagi točke c/ prvega odstavka 19.a člena Kolektivne pogodbe za policiste (II. točka izreka sodbe) ter mu omogočiti izrabo tega dodatnega dneva letnega dopusta (III. točka izreka sodbe). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 840,35 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (IV. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo, razen zoper njen zavrnilni del v drugem odstavku I. točke izreka sodbe, se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži v plačilo njene stroške postopka. V pritožbi uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje v polni letni delovni čas za tožnika šteti tudi čas upravičenih odsotnosti iz dela. V nasprotnem primeru pojem "polni letni delovni čas" ne velja za vse delavce enako, delavec, ki izrabi več dni letnega dopusta, pa je v boljšem položaju od delavca, ki opravi več ur rednega dela. Sodišče prve stopnje se je neutemeljeno sklicevalo na stališča iz zadeve pritožbenega sodišča Pdp 759/2017 z dne 25. 1. 2018, saj ta ni primerljiva z obravnavano zadevo. Opozarja na določbo 4. točke 2. člena Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta o določenih vidikih organizacije delovnega časa, iz katere izhaja, da je treba pri opredelitvi pojma letni delovni čas izhajati iz določb Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Relevantna je predvsem določba 142. člena ZDR-1, ki kot delovni čas določa efektivni delovni čas, čas odmora in čas upravičenih odsotnosti iz dela. Uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje v I. točki izreka sodbe razveljavilo sklep o odmeri letnega dopusta z dne 21. 3. 2018, v II. točki izreka pa tožniku dodatni dan letnega dopusta priznalo poleg že priznanih dni letnega dopusta, kar je med seboj v nasprotju. Navaja, da odločitev v III. točki izreka sodbe nasprotuje določbi tretjega odstavka 162. člena ZDR-1, po kateri lahko delavec letni dopust za prejšnje leto izrabi le do 30. junija v naslednjem letu. Zakon ne daje podlage za neomejeno kopičenje letnega dopusta, kar izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 83/2019 in sodne prakse SEU. Zaradi zmotne odločitve o glavni stvari je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Izpostavlja, da tudi tožena stranka pri izračunu deleža ur, opravljenih v nočnem času, praznikov in dela prostih dni ni upoštevala. Vsa pravna stališča, ki jih je sodišče prve stopnje zavzelo glede njegove upravičenosti do dodatnega dneva letnega dopusta iz naslova nočnega dela, so pravilna. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja tudi pritožba in je podana v primeru, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima. Izrek sodbe je razumljiv, točki I in II izreka sodbe pa nista med seboj v nasprotju. Nasprotna pritožbena navedba temelji na napačnem izhodišču, da je sodišče prve stopnje v točki I izreka sodbe razveljavilo sklep tožene stranke o odmeri letnega dopusta za leto 2018 z dne 21. 3. 2018, saj je v resnici razveljavilo le sklep Komisije za pritožbe pri Vladi RS z dne 9. 8. 2018, s katerim je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper sklep z dne 21. 3. 2018, glede na takšno odločitev pa je toženi stranki v II. točki izreka sodbe naložilo, da tožniku za leto 2018 dodaten dan letnega dopusta prizna poleg že priznanih dni letnega dopusta.

7. Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik v relevantnem obdobju opravljal delo pri toženi stranki na delovnem mestu "policist SR - starejši policist". Tožena stranka mu je s sklepom o odmeri letnega dopusta z dne 21. 3. 2018 za leto 2018 priznala pravico do 30 dni letnega dopusta. Ker je tožnik menil, da je iz naslova opravljanja nočnega dela upravičen do dodatnega dneva letnega dopusta, je zoper sklep o odmeri letnega dopusta vložil pritožbo, ki jo je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS s sklepom z dne 9. 8. 2018 zavrnila kot neutemeljeno. Tožnik je zato v tem sporu zahteval ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sklepa Komisije za pritožbe pri Vladi RS (v zvezi s sklepom tožene stranke z dne 21. 3. 2018) ter priznanje dodatnega dneva letnega dopusta za leto 2018. Nadalje je primarno zahteval, da mu tožena stranka omogoči izrabo dodatnega dneva letnega dopusta za leto 2018, podrejeno pa, da mu iz naslova dodatnega dneva letnega dopusta obračuna in izplača ustrezno denarno nadomestilo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska tega nadomestila.

9. Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka pravilno upoštevalo določbo točke c/ prvega odstavka 19.a člena Kolektivne pogodbe za policiste (KPP; Ur. l. RS, št. 41/12 in nasl.), po kateri se policistom, ki se štejejo za nočne delavce, skladno s predpisi, ki urejajo merila in kriterije ter število dni letnega dopusta za javne uslužbence v državni upravi v skladu s to kolektivno pogodbo, letni dopust poveča za en dan. Ker je ugotovilo, da je tožnik v letu 2017, ki je bilo glede na tretji odstavek 19.a člena KPP relevantno obdobje za določitev dodatnih dni letnega dopusta zaradi posebnih pogojev dela v letu 2018, izpolnjeval pogoje za nočnega delavca, kot ga definira določba prvega odstavka 151. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo, zavrnilo pa je zahtevek za odpravo sklepa Komisije za pritožbe pri Vladi RS z dne 9. 8. 2018, ker je ta sklep razveljavilo.

10. Po določbi prvega odstavka 151. člena ZDR-1 je nočni delavec tisti delavec, ki dela ponoči vsaj tretjino (torej vsaj 33 %) polnega letnega delovnega časa. Med strankama ni bilo sporno, da je bilo v letu 2017 skupno 1992 delovnih ur (249 dni po 8 ur), da je tožnik v tem letu izrabil 34 dni letnega dopusta (to je je 272 ur) in da je opravil 606 ur dela v nočnem času. Sporno pa je bilo, ali je treba pri izračunu deleža dela, ki ga je tožnik opravil v posebnih pogojih (nočnem času), upoštevati vseh 1992 delovnih ur v letu 2017, ali le ure, ko je tožnik dejansko opravljal svoje operativne delovne naloge.

11. Sodišče prve stopnje je upoštevalo izračun tožnika, ki je delež nočnega dela izračunal glede na ure dejansko opravljenega dela (1720 ur) in ki v fond delovnega časa ni štel delovnih ur upravičene odsotnosti z dela zaradi izrabe letnega dopusta (272 ur). Ugotovilo je, da je tožnik nočno delo v letu 2017 opravljal 35,23 % polnega letnega delovnega časa (606 ur/1720) in na tej podlagi zaključilo, da je upravičen do dodatnega dneva letnega dopusta po točki c/ prvega odstavka 19.a člena KPP.

12. Pritožba izračunu sodišča prve stopnje utemeljeno nasprotuje z navedbami, da je treba pri razlagi pojma "polni letni delovni čas" iz prvega odstavka 151. člena ZDR-1 upoštevati določbo prvega odstavka 142. člena ZDR-1, ki delovni čas definira kot efektivni delovni čas in čas odmora po 154. členu tega zakona ter čas upravičenih odsotnosti z dela v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom. Pravilen je zato izračun tožene stranke, ki je v pojem "polni letni čas" štela tudi čas (ure) tožnikovih upravičenih odsotnosti od dela. Drugačna razlaga tega pojma bi po pravilnem navajanju pritožbe lahko vodila v neenako obravnavo delavcev. Kljub natančno določenim pogojem za pridobitev dodatnih dni letnega dopusta iz naslova posebnih pogojev dela po 19.a členu KPP, bi namreč lahko z dela dlje časa upravičeno odsotni delavci (npr. zaradi bolezni) pogoje za priznanje dodatnih dni letnega dopusta izpolnili z bistveno manjšim številom opravljenih ur v manj ugodnem delovnem času kot delavci, ki so bili z dela odsotni le za čas izrabe rednega letnega dopusta.

13. Pritožbeno sodišče je sicer podobno problematiko obravnavalo že v zadevi Pdp 759/2017 z dne 25. 1. 2018, v kateri pa ni šlo za povsem enako pravno in dejansko situacijo, zato pritožba utemeljeno navaja, da stališča iz te zadeve niso neposredno uporabljiva tudi v obravnavani zadevi. V zadevi Pdp 759/2017 je namreč tožnik zahteval priznanje dodatnih dni letnega dopusta po točkah b/ in f/ prvega odstavka 19.a člena KPP, za odločitev pa je bilo bistveno predvsem vprašanje, ali je treba v pojem "polni letni delovni čas" šteti (tudi) ure, ki jih je policist opravil v okviru sindikalnega dela. Pritožbeno sodišče je sicer pritrdilo sodišču prve stopnje, da je treba pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za določitev dodatnih dni letnega dopusta po določbah KPP upoštevati le ure, ki jih je uslužbenec opravi v povezavi s svojim delovnim mestom, vendar pa se ni izrecno opredelilo do ključnega vprašanja v tej zadevi, ali je treba v pojem "polni letni delovni čas" šteti tudi vse ure upravičenih odsotnosti delavca iz dela (zaradi izrabe letnega dopusta, bolniške odsotnosti ali kakšnega drugega upravičenega razloga po zakonu ali kolektivni pogodbi).

14. Po pravilnem izračunu tožene stranke je tožnik v letu 2017 opravil 30,42 % dela v nočnem času (606 ur nočnega dela/1992 delovnih ur), kar je manj kot tretjina polnega letnega delovnega časa. Ker tožnik ni izpolnjeval pogojev za nočnega delavca iz 151. člena ZDR-1, mu tožena stranka pri odmeri letnega dopusta za leto 2018 utemeljeno ni priznala dodatnega dneva letnega dopusta po točki c/ prvega odstavka 19.a člena KPP. Sklep Komisije za pritožbe št. ... z dne 9. 8. 2018, v povezavi s sklepom A. št. ... o odmeri letnega dopusta za leto 2018 z dne 21. 3. 2018, je zato pravilen in zakonit in ga je sodišče prve stopnje neutemeljeno razveljavilo. Posledično sta zmotni tudi odločitvi, da je tožena stranka dolžna tožniku za leto 2018 odmeriti dodaten dan letnega dopusta na podlagi točke c/ prvega odstavka 19.a člena KPP in da mu je dolžna omogočiti izrabo tega dneva letnega dopusta.

15. Ker je bilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovljeno (skupno število delovnih ur, število ur letnega dopusta in število ur tožnikovega dela v nočnem času za leto 2017 med strankama niti ni bilo sporno), le materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, so bili izpolnjeni pogoji za spremembo izpodbijanega dela sodbe. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe v prvem odstavku točke I ter v točkah II in III na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. člena spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, kot je razvidno iz izreka sodbe. Tožnik je poleg primarnega zahtevka za izrabo dodatnega dneva letnega dopusta postavil tudi podredni zahtevek za plačilo nadomestila za dodatni dan letnega dopusta za leto 2018, zato je bilo treba odločiti tudi o utemeljenosti tega zahtevka. Ker je bil tožbeni zahtevek za priznanje dodatnega dneva letnega dopusta za leto 2018 že po temelju neutemeljen, je neutemeljen in zato zavrnjen tudi podredni zahtevek za obračun in izplačilo nadomestila plače iz tega naslova (drugi odstavek točke I/III izreka te sodbe).

16. Zaradi uspeha tožene stranke v pritožbenem postopku, se je spremenil uspeh strank v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP ponovno odločilo o stroških postopka na prvi stopnji in odločitev v IV. točki izreka izpodbijane sodbe spremenilo. Tožena stranka je v postopku uspela, zato ji je tožnik dolžan povrniti potrebne stroške postopka, svoje stroške postopka pa krije sam (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka je v skladu z določbami Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/15 in 28/18) utemeljeno priglasila 300 točk nagrade za odgovor na tožbo (tretja alineja tar. št. 15/1b), 225 točk za pripravljalno vlogo (tar. št. 15/2), 300 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo (tar. št. 15/3a), 20 točk za odsotnost iz pisarne in 17 točk za materialne stroške, kar skupaj znaša 862 točk, glede na vrednost točke 0,60 EUR pa 517,20 EUR. Višji priglašeni stroški (posvet s stranko, pregled listin, spisov in dokumentacij, dopis stranki, končno poročilo stranki) bodisi nimajo podlage v določbah OT bodisi so bili toženi stranki priznani že v okviru drugih priznanih nagrad. Ker se je prvi narok za glavno obravnavo pričel ob razpisani uri, trajal pa je le 5 minut, tožena stranka iz tega naslova ni upravičena do urnine za čakanje na narok in do urnine za vsake začete pol ure nad eno uro po prvem in drugem odstavku 6. člena OT.

17. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji mora tožnik povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sam (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka je utemeljeno priglasila 375 točk nagrade za pritožbo in 7,5 točk za materialne stroške, kar skupaj znaša 382,5 točke oziroma 229,50 EUR. Stroške postopka v tej višini ji mora tožnik povrniti v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.