Jedro

Po presoji sodišča je bila tožena stranka pristojna, da izda izpodbijani sklep o ukinitvi javnega dobra, če je pred tem ugotovila, da predmetna površina ni javna cesta in ni več splošnega pomena za cestni promet, kar je v konkretnem primeru izkazano s tem, da ceste tožena stranka ni kategorizirala.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je občinski svet tožene stranke na 9. redni seji dne 29. 10. 2003 ukinil javno dobro na zemljišču parc. št. 3533/4-pot v izmeri 542 m2 k.o. A in prenesel navedeno parcelo v last tožene stranke. Navedeni sklep je začel veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu RS, št. 113 z dne 20. 11. 2003. Tožeča stranka, prvotožnik ZZ in drugotožnik BB, sta zoper sklep tožene stranke vložila tožbo, v kateri navajata, da je tožena stranka sklep sprejela na način in po postopku v nasprotju z določbami Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/2002) ter na ta način posegla v pridobljene človekove pravice in temeljne svoboščine tožeče stranke, ki so varovane z Ustavo RS in z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka spremenila obstoječo prostorsko ureditev, saj je javno dobro ukinila na javni poti in jo prenesla v svojo last z namenom, da jo prenese v last fizične osebe. Prostorsko ureditev lahko tožena stranka spremeni le na podlagi Zakona o urejanju prostora, ki postopek spremembe prostorskih aktov obravnava v določbah od 27. do 35. člena. Poleg tega je tožena stranka z izpodbijanim sklepom posegla v pridobljene pravice tožeče stranke in drugih občanov, ki imajo pravico uporabljati javno dobro v skladu z njegovim namenom. Parcela št 372/26 k.o. A, last prvotožnika in parc. št. 372/21 k.o. A, last drugotožnika, mejita na sporno parcelo št. 3533/4 k.o. A, po kateri ima tožeča stranka edini dostop na javno cesto. Z njeno ukinitvijo se stanje bistveno spreminja in se tožeči stranki bistveno omejuje uporaba njenih parcel in njene lastnine. Tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijani sklep tožene stranke razveljavi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da navedbe tožeče stranke niso točne. Iz priložene mapne kopije načrta izhaja, da nobena od parcel tožeče stranke ne leži ob poti parc. št. 3533/4 k.o. A, izhod na javno cesto pa ima tožeča stranka tam, kot ga je imela do sedaj. Z izpodbijanim sklepom se je v skladu z obstoječo zakonodajo, po kateri je javno dobro last Republike Slovenije ali občine, na območju katere leži, javno dobro le preneslo v last tožene stranke, s tem pa se ni spremenila uporaba oziroma raba predmetne parcele, ki po kulturi še vedno ostaja pot. Zato z izpodbijanim sklepom tožena stranka ni posegla oziroma spremenila obstoječe prostorske ureditve. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

V pripravljalni vlogi z dne 1. 4. 2004 prvotožnik oporeka navedbam tožene stranke, da parcele tožeče stranke ne ležijo ob sporni parceli, saj je tožeča stranka (tako prvotožnik kot tudi drugotožnik) vedno imela neposreden in edini dostop do svojih parcel po poti v splošni rabi št. 3533/4. To je razvidno tudi iz priloženih listin (načrta parcele Geodetske uprave z dne 22. 6. 2001, skice terenske meritve VV s.p. z dne 12. 12. 2002, načrta Geodetske uprave C z dne 12. 9. 2002, fotografij). V pripravljalni vlogi z dne 25. 5. 2004 tožena stranka na navedbe tožeče stranke dodaja, da se z izpodbijanim sklepom ni ukinila javna pot parc. št. 3533/4 k.o. A. Po pogodbi z dne 26. 4. 1989, ki sta jo sklenili Skupnost za ceste Slovenije (danes DARS) in KS A se je zaradi izgradnje avtoceste v 4. členu te pogodbe KS zavezala zgraditi novo prometno pregledno dovozno pot, ukiniti obstoječo prometno nevarno pot in urediti okolico na način, kot je razviden iz priložene mapne kopije in načrta parcelacije. V bodoče naj bi tako dovoz do regionalne ceste še potekal deloma po parc. št. 3533/4, parc. št. 608/2 in novonastali parc. št. 374/4, vse k.o. A. Vse navedeno pa bo mogoče speljati oziroma uresničiti v nadaljnjih postopkih v soglasju z lastniki prizadetih zemljišč, kar pa ni predmet tega upravnega spora. V pripravljalni vlogi z dne 13. 7. 2005 tožena stranka v zvezi z dosedanjimi navedbami tožeče stranke in izvedeniškim mnenjem izvedenca UU navaja, da je bila parc. št. 3533/4 izvzeta iz javnega dobra, ker ni več obstajala potreba, da se ta parcela vzdrži kot javno dobro v uporabi vseh občanov občine. Predmetna parcela dejansko po rekonstrukciji nove ceste služi le še kot dostopna pot za parcele, ki ob njej ležijo oziroma le za parcele tožeče stranke. Tožeča stranka v ničemer ne bo prikrajšana zaradi izvzema predmetne parcele iz javnega dobra, saj lahko od sedanjega lastnika zahteva ali vzpostavitev nujne poti ali služnosti. Poudarja tudi, da v danem primeru ne gre za grajeno javno dobro, kljub temu, da je sporna parcela vknjižena kot pot. Tožeča stranka v odgovoru na navedbe tožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 23. 8. 2005 navaja, da so oškodovani z ukinitvijo predmetnega javnega dobra poleg tožeče stranke tudi EE, FF, GG in HH, predmetna pot, široka 8 metrov, pa je edini dovoz do njihovih parcel. Tožena stranka jim hoče vsiliti 2 metra širok izhod ob BB-jevi cesti in po prvotožnikovi parceli ob avtocesti, kjer poteka globok jarek za meteorne vode ter nasip in je zaraščena z grmovjem ter v naravi nikoli ni obstajala kot pot. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka tožene stranke.

Zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavil. Sodišče je dne 19. 1. 2006 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo vse listine, ki jih je predložila tožeča in tožena stranka ter zaslišalo tudi prvotožnika ZZ.

Tožba ni utemeljena.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu zoper sklep tožene stranke št. 30/2003 z dne 10. 11. 2003 (sprejet na seji občinskega sveta z dne 29. 10. 2003), ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 113/2003, za katerega tožeča stranka zatrjuje, da ima zanjo posledice, ki posegajo v njene pravice, ki izvirajo iz uporabe javnega dobra.

V primeru parcele št. 3533/4-pot v izmeri 542 m2 k.o. A je med strankama nesporno ugotovljeno, da gre v naravi za pot, ki je v zemljiški knjigi vpisana kot javno dobro.

Javno dobro so (le) javne ceste (2. odstavek 2. člena Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 29/97, ZJC). Javna cesta pa ni vsaka, pač pa le kategorizirana prometna površina (2. točka 1. odstavka 14. člena ZJC); ostale (nekategorizirane) prometne površine so nekategorizirane ceste (3. točka 1. odstavka 14. člena ZJC), ki niso javno dobro. Občinske ceste so v lasti občin (1. odstavek 3. člena ZJC) ter se vpišejo, če gre za kategorizirane javne ceste, v zemljiški knjigi kot javno dobro v lasti Občine (3. odstavek 13. člena ZJC). Občina uredi vsa vprašanja iz 82. člena ZJC z odlokom, s katerim tudi kategorizira občinske ceste, s čimer te ceste pridobijo status javnega dobra. Tožena stranka je kategorizirala svoje ceste z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest (in kolesarskih poti) v Občini A (Uradni list RS, št. 2/99 in 98/2000). V konkretnem primeru sporna pot nikoli ni bila kategorizirana z omenjenima Odlokoma in gre tako v tem primeru za nekategorizirano cesto. Po presoji sodišča tako ni mogoče govoriti, da gre v obravnavanem primeru za javno cesto, kar v smislu 2. točke 1. odstavka 14. člena ZJC pomeni, da je to tista prometna površina, ki jo je pristojni organ v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest razglasil za javno cesto določene kategorije in jo lahko vsak prosto uporablja na način in ob pogojih, določenih z zakonom in drugimi predpisi. Pri sporni poti gre za nekategorizirano cesto v smislu 3. točke 1. odstavka citiranega člena, po kateri je nekategorizirana cesta vsaka prometna površina, ki ni kategorizirana kot javna cesta in na kateri se opravlja promet na način in pod pogoji, kot jih v skladu s predpisi o varnosti cestnega prometa določi lastnik ali od njega pooblaščeni upravljavec te prometne površine (gozdne ceste, dovozne ceste in pristopi do objektov ter zemljišč, funkcionalne prometne površine ob objektih, avtobusne postaje, ceste v zasebni lasti in podobne).

Po presoji sodišča je bila tožena stranka pristojna, da izda izpodbijani sklep, če je pred tem ugotovila, da predmetna površina ni javna cesta in ni več splošnega pomena za cestni promet (1. odstavek 2. člena ZJC), kar je v konkretnem primeru izkazano s tem, da ceste tožena stranka ni kategorizirala. Kot nadalje izhaja iz podatkov v upravnih spisih (mnenje sodnega izvedenca UU z dne 8. 4. 2005), je bila parcela št. 3533/4 vpisana v k.o. A v seznam II., javno dobro, občinska pot, že pri vzpostavitvi zemljiškega katastra in zemljiške knjige leta 1884, in je bila tudi že pred tem v uporabi kot občinska pot in glavna prometna povezava P-A ter najbližja povezava sosednjih vasi z A in O. Sporna cesta kot javna pot pa je dejansko izgubila funkcijo javne ceste z izgradnjo nove P ceste (kategorizirana lokalna cesta št. 022010 A-P, parc. št. 3533/5 k.o. A), s tem pa je parc. št. 3533/4 k.o. A postala le še dovozna pot do posameznih parcel, kot navaja tožeča stranka. Ker je obravnavana pot izgubila značaj in pomen javnega dobra, tožena stranka, ki je tudi lastnica javnega dobra in mora biti kot taka vpisana v zemljiški knjigi (3. odstavek 13. člena ZJC), ki je na predlog KS A z dne 22. 10. 2003 ukinila javno dobro, po presoji sodišča ni ravnala v nasprotju z zakonom. Glede na to je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS).

Stroškovni zahtevek tožene stranke pa je sodišče zavrnilo na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS, po katerem v postopku, v katerem je sodišče le presojalo zakonitost izpodbijanega akta, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.