Jedro

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi s tem, ko je presojalo zakonitost izpodbijanega sklepa tožene stranke o ukinitvi javnega dobra le z uporabo določb ZJC in občinskega odloka, ki se nanašajo predvsem na kategorizacijo cest, zmotno uporabilo materialno pravo.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni javni glavni obravnavi na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo zoper sklep Občinskega sveta Občine Brezovica, s katerim je na 9. redni seji dne 29. 10. 2003 ukinil javno dobro na zemljišču parc. št. 10 – pot v izmeri 542 m2 k.o. ... in prenesel navedeno parcelo v last tožene stranke, navedeni sklep pa je začel veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu RS, št. 113 z dne 20. 11. 2003. 2. Sodišče prve stopnje se strinja z odločitvijo tožene stranke in sklicuje na določbe: 2., 3., 13., 14. in 82. člena Zakona o javnih cestah – ZJC (Ur. l. RS, št. 29/97) in na Odlok o kategorizaciji občinskih cest v Občini Brezovica. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da so javno dobro javne ceste, ki so kategorizirana prometna površina, ostale (nekategorizirane) prometne površine so nekategorizarane ceste, ki niso javno dobro. V obravnavani zadevi sporna pot nikoli ni bila kategorizirana z občinskim odlokom in gre za nekategorizirano cesto.

3. Revidenta z revizijo (prej pritožbo) izpodbijata sodbo sodišča prve stopnje iz vseh (pritožbenih) razlogov ter predlagata, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. Navajata, da iz sodnega spisa ne izhaja, da bi bil pri toženi stranki kadarkoli izveden kakšen ugotovitveni postopek, katerega zaključek bi bil, da parc. št. 10 – pot iz nekih preverjenih in utemeljenih razlogov ne izpolnjuje več pogojev za status javne ceste in posledično javnega dobra. Na način, kot je spremembo statusa javnega dobra izpeljala tožena stranka, je bilo revidentoma in vsem ostalim uporabnikom ceste na parc. št. 10 onemogočeno, da bi zavarovali svoje pravice in da bi jim bila tako kot do sprejetja izpodbijanega sklepa omogočena normalna raba poti. Ker gre za evidentno spremembo rabe nepremičnine, bi morala tožena stranka izpeljati postopek spremembe prostorskih ureditvenih aktov ter v tem postopku omogočiti sodelovanje vsem prizadetim in zainteresiranim občanom. Šele po tako izvedenem postopku bi imela tožena stranka pravno podlago za sprejem izpodbijanega sklepa. Do teh tožbenih trditev se prvostopenjsko sodišče sploh ni opredelilo, tožena stranka pa tekom postopka ni niti zatrjevala niti dokazovala, da bi v tej smeri karkoli storila. Tožena stranka je tekom sodnega postopka nepremičnino na podlagi menjalne pogodbe prepustila v last fizični osebi, s tem pa je revidentoma dodatno otežila njun pravni položaj ter posegla v njune pridobljene pravice. Prav zaradi nove A. ceste sta revidenta in še nekateri ostali lastniki zemljišč ostali odrezani od javne prometne infrastrukture in zato je pomembno, da parc. št. 10 ohrani svoj status javnega dobra, saj predstavlja edino povezavo med zemljišči revidentov in javno cestno infrastrukturo. Tožena stranka bi morala delovati v korist svojih občanov, torej tudi revidentov, ne pa le v lastno korist. 4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo (prej pritožbo) predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je sporna cesta kot javna pot izgubila funkcijo javne ceste z izgradnjo nove A. ceste, parc. št. 10 k.o. ... pa je postala le še dovozna pot do posameznih parcel. Postopek ugotavljanja, ali je predmetna pot še vedno v javni uporabi in kot taka služi kot javno dobro, je bil dejansko izveden s sprejetjem sklepa o izvzemu predmetne nepremičnine iz javnega dobra, s tem, da se je izvedla razprava na občinskem svetu.

5. Revizija je utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča odloča po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno. V drugem odstavku 107. člena ZUS-1 je določeno, da zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo tega zakona, Vrhovno sodišče obravnava kot pritožbe po tem zakonu, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah tega zakona, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člena ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

8. V obravnavani zadevi občina v izpodbijanem sklepu ni navedla zakonske podlage za sprejem tega sklepa. Sodišče prve stopnje pa je zakonitost in pravilnost sklepa o ukinitvi javnega dobra na zemljišču parc. št. 10 – pot v izmeri 542 m2 k.o. ... in o prenosu te parcele v last občine, presojalo na podlagi določb: 2., 3., 13., 14., 82. člena ZJC in Odloka o kategorizaciji občinskih cest v občini B. ter ugotovilo, da obravnavana cesta ni bila kategorizirana kot javna cesta in da zato ni javno dobro.

9. Toda, ker v obravnavani zadevi ne gre za kategorizacijo sporne občinske poti, temveč za ukinitev statusa javnega dobra, bi po presoji Vrhovnega sodišča moralo sodišče prve stopnje po ugotovitvi, da obravnavana javna pot ni javno dobro po ZJC, ugotoviti, katere določbe katerega zakona se na to javno pot glede na njen status javnega dobra, vpisan v zemljiški knjigi, sploh nanašajo in po katerem predpisu ter v kakšnem postopku je možno status javnega dobra ukiniti. Tega pa ni ugotovilo in je zato izpodbijana sodba nezakonita.

10. Postopek ukinitve javnega dobra je za grajeno javno dobro urejen v Zakonu o graditvi objektov - ZGO-1. Ker drugi zakoni niti ZJC postopka ukinitve javnega dobra ne določajo, je treba po presoji Vrhovnega sodišča ukinitev javnega dobra opraviti po postopku, predpisanem v ZGO-1, če ni z drugim zakonom za določeno javno dobro predpisan drug postopek, kar pa za to javno pot ni bilo ugotovljeno.

11. Zato bi bilo treba ugotoviti tudi, ali je sporna občinska pot grajeno javno dobro v smislu točke 2.2. 2. člena ZGO-1. Če to je, ni dvoma, da se njen status javnega dobra ukine v postopku po ZGO-1. Pa tudi sicer, če ni z drugim zakonom predpisan drug postopek, se za ukinitev javnega dobra z uporabo analogije primerno uporablja ZGO-1. 12. Po 23. členu ZGO-1 se objektu oziroma delu objekta, ki ima pridobljen status grajenega javnega dobra (državnega oziroma) lokalnega pomena, takšen status lahko odvzeme z odločbo, ki jo na podlagi sklepa (Vlade Republike Slovenije oziroma) pristojnega občinskega organa po uradni dolžnosti izda tisti upravni organ, ki je status podelil (prvi odstavek). (Vlada Republike Slovenije oziroma) pristojni občinski organ izda sklep iz prejšnjega odstavka na zahtevo, ki jo lahko vloži (pristojni resorni minister oziroma) župan. Takšni zahtevi mora biti priložena obrazložitev nameravanega odvzema statusa grajenega javnega dobra in dokazilo, da nepremičnine oziroma njen del, ki ima pridobljen status grajenega javnega dobra, ne služi več namenu, zaradi katerega ji je bil dodeljen status (drugi odstavek). Ko postane odločba o ukinitvi statusa grajenega javnega dobra pravnomočna, jo (pristojno resorno ministrstvo oziroma) pristojna občinska uprava pošlje pristojnemu sodišču, ki po uradni dolžnosti iz zemljiške knjige izbriše zaznambo o javnem dobru (tretji odstavek). Status grajenega javnega dobra lahko preneha tudi, če je objekt oziroma njegov del, ki ima pridobljen status grajenega javnega dobra, v celoti uničen in ga ni mogoče obnoviti in je zato onemogočena njegova splošna raba ali pa, če se zgradi drug objekt, ki pridobi status grajenega javnega dobra z enakim namenom splošne rabe, kot ga ima sedanji objekt oziroma njegov del, ki ima pridobljen takšen status in se ga zato lahko opusti. V takšnem primeru (Vlada Republike Slovenije oziroma) pristojni občinski organ izda sklep iz prvega odstavka tega člena na zahtevo, ki jo lahko vloži (pristojni resorni minister oziroma) župan, če je takšni zahtevi priložen zemljiško katastrski načrt, izdelan v skladu z geodetskimi predpisi, iz katerega izhaja, da objekta ni več.

13. Po določbi 23. člena ZGO-1 torej učinek ukinitve statusa javnega dobra ni vezan na sklep pristojnega občinskega organa, to je občinskega sveta, temveč na učinek pravnomočne upravne odločbe, izdane na podlagi takšnega sklepa. Iz izpodbijanega sklepa pa izhaja, da ima njegova objava v Uradnem listu neposredni učinek (ukinitev javnega dobra in prenos lastništva navedene parcele na toženo stranko). Postopek ukinitve javnega dobra, ki je bil do uveljavitve ZGO-1 urejen v Zakonu o stavbnih zemljiščih – ZSZ, ni določen v ZJC, zato bi bilo treba po presoji Vrhovnega sodišča v vsakem primeru ukinitve javnega dobra, če postopek za to ni predpisan v posebnem zakonu, glede tega primerno uporabljati določbe ZGO-1, tudi če ne gre za grajeno javno dobro.

14. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi s tem, ko je presojalo zakonitost izpodbijanega sklepa tožene stranke z uporabo navedenih določb ZJC in občinskega odloka, ki se nanašajo predvsem na kategorizacijo cest, zmotno uporabilo materialno pravo. V posledici tega je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ki je potrebno za presojo zakonitosti sklepa tožene stranke in zakonitosti samega postopka za ukinitev statusa javnega dobra obravnavane javne poti.

15. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče reviziji na podlagi drugega odstavka 94. člena ZUS-1 ugodilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

16. Ker tožeča stranka ni opredeljeno navedla stroškov, za katere zahteva povračilo, Vrhovno sodišče o stroških postopka ni odločalo (drugi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).