Jedro

Po določbi tretjega odstavka 112. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1) se ob sporu najemno pogodbo odpoveduje s tožbo, torej sodno. V izvršilnem naslovu najemna pogodba z dne 26. 11. 2001 ni zajeta, zato izvršilni naslov ne vsebuje sodne odpovedi (tudi) te najemne pogodbe. Ob tem je glede vsebine izvršilnega naslova dodati še, da je v pravdnem postopku tožeča stranka tista, ki s tožbenim zahtevkom opredeli konkretno vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva in s tem tudi meje sodnega preizkusa.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da odločitev glasi: ″1. Izvršba tožene stranke (kot upnice) N. d.o.o., ..., MŠ: ..., DŠ: ... proti tožnici (kot dolžnici) A. S., ..., EMŠO: ..., dovoljenja na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. I 754/2019 z dne 16. 10. 2019, zaradi izpraznitve in izročitve nepremičnine, je nedopustna.

2. Tožba se v delu, ki zajema zahtevek, da se sklep Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. I 754/2019 z dne 16. 10. 2019 v celoti razveljavi in razveljavijo se tudi vsa opravljena izvršilna dejanja ter se izvršilni postopek zoper tožnico kot dolžnico ustavi, zavrže. 3. Ugotovi se, da med pravdnima strankama najemno razmerje še vedno obstoji po najemni pogodbi, sklenjeni dne 26. 11. 2001. 4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pravdnega postopka v višini 1.076,97 EUR, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki teko od poteka paricijskega roka dalje do plačila. ″

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, tožeči stranki pa mora v roku 15 dni od prejema te odločbe povrniti 394,50 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v točki I. izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je izvršba tožene stranke kot upnika proti tožnici kot dolžnici, dovoljena na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. I 754/2019 z dne 16. 10. 2019, zaradi izpraznitve in izročitve nepremičnine, nedopustna (I/1 točka izreka) ter da se sklep Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. I 754/2019 z dne 16. 10. 2019 v celoti razveljavi in razveljavijo se tudi vsa opravljena izvršilna dejanja ter se izvršilni postopek zoper tožnico kot dolžnico ustavi (I/2 točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevka in sicer primarnega, da se ugotovi, da med pravdnima strankama najemno razmerje še vedno obstoji po najemni pogodbi, sklenjeni dne 26. 11. 2001, in podrednega, da se ugotovi, da med pravdnima strankama najemno razmerje zaradi popolne realizacije njegovih bistvenih elementov obstoji in se toženi stranki naloži, da mora v roku 15 dni od pravnomočnosti te sodbe s tožnico skleniti novo najemno pogodbo za stanovanje ... (I/3 točka izreka) in tudi zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke (I/4 točka izreka). V II. točki izreka je odločilo, da tožnica v celoti nosi stroške postopka.

2. Zoper sodbo se tožeča stranka (tožnica) po pooblaščenki pravočasno pritožuje. Sodbo izpodbija v celoti in uvodoma uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da se je sodišče prve stopnje soočilo z zelo občutljivo temo in sicer pravico do doma, ki jo zagotavlja Ustava RS in je to pravico zaobšlo po prepričanju tožnice na neustrezen način, ker je zaščitilo toženo stranko, ki je strokovnjak na področju stanovanjskih razmerij, tudi najemnih, in ki bi zato morala imeti urejena najemna razmerja skladno z zakonodajo in ne bi smela dovoliti, da se vzdržuje nezakonito stanje, kot je pri tožnici obstajalo vrsto let, ko je tožena stranka kot strokovnjak nasproti laični tožnici, ki je imela stanovanje tožene stranke za svoj dom in dom svoje družine, dopuščala, da je tožnica z družino brez kakršnihkoli razlik v odnosu do drugih njenih številnih najemnikov bivala v stanovanju na naslovu ..., za to bivanje prejemala položnice za najemnino (in nikoli uporabnino), prejemala vsa obvestila in dopise, kot ostali najemniki s sklenjenimi najemnimi pogodbami, tožnici je bila dne 9. 9. 2019 tudi izdana odločba z izrecno vsebino, da izpolnjuje splošne pogoje za upravičenost do najema neprofitnega stanovanja (Odločba št. ...-235/2019). Navaja, da je v obrazložitvi sodbe sodišče pravilno opredelilo nesporna in sporna pravno odločilna dejstva (točki 15 in 16 obrazložitve). V točki 17 obrazložitve je tudi pravilno zaključilo, da je tožnica s predmetno tožbo pravilno uveljavljala opozicijski razlog, saj je zatrjevala (in še zatrjuje), da je terjatev tožene stranke iz sodne odločbe opr. št. P 426/2010 z dne 11. 6. 2012 prenehala zaradi nastanka novega najemnega razmerja po teoriji o realizaciji, kar je razlog, ki preprečuje izvršbo. Sodišče prve stopnje po navedbi pritožbe sporno navaja, da bi tožnica s tožbo smela izpodbijati zgolj dopustnost izvršilnega postopka, ne pa hkrati tudi uveljavljati svojo terjatev do tožene stranke. Poleg nedopustnosti dovoljene izvršbe je tožnica uveljavljala še dodatno zahtevka, da se ugotovi najemno razmerje med strankama. Vprašanju dopustnosti uveljavljanja zahtevkov tožena stranka v navedeni smeri tudi ni nasprotovala, sodišče prve stopnje pa je po navedbi pritožbe postavilo v navedeni točki obrazložitve napačno tezo, da bi obstoj dodatne terjatve tožnice, torej ugotovitev, da obstoji najemno razmerje med strankama, ne mogel biti predmet tega istega postopka. S takšnim stališčem je sprekršilo temeljna načela ZPP in storilo absolutno bistveno kršitev temeljnih načel in tudi pravil ZPP, saj je v celoti zaobšlo najmanj člen 185 ZPP, ki sicer primarno govori o razširitvi tožbe, je pa glede na opisano stališče sodišča prve stopnje uporabljiv. Nikjer v zakonu ni moč najti pravne podlage za zaključek, da je v pravdi za nedopustnost izvršbe lahko predmet postopka zgolj in samo presoja dopustnosti izvršbe in ničesar drugega, saj to stranke omejuje pri njihovi svobodi pri uveljavljanju njihovih pravic in učinkovitih pravnih sredstev. Na ta način se krši ustavno zagotovljena pravica strank v sodnih postopkih do uveljavljanja pravic in do nepristranskega sojenja na splošno. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno povzelo, da sta pravdni stranki najprej sklenili najemno pogodbo že 26. 11. 2001, pri čemer je takrat tožnica nosila drug priimek. Pogodbo, ki je bila odpovedana s sodbo opr. št. P 426/2010 z dne 11. 6. 2012, sta stranki sklenili dne 16. 2. 2007, brez da bi se v tej pogodbi spremenilo karkoli drugega kot tožničin priimek. Pogodba z dne 26. 11. 2001 v tej drugi pogodbi ni omenjena. Pogodba iz leta 2007 bi morala vsebovati določilo, da se z njo nadomešča oziroma razveljavlja prej sklenjena pogodba med strankama, to je najemna pogodba 26. 11. 2001. Navaja, da je osnovno pravilo Obligacijskega zakonika (OZ) glede obličnosti pogodb, da se te lahko dopustno spreminjajo ali ukinjajo zgolj in samo v obliki, v kakršni so bile sklenjene. Pogodba z dne 26. 11. 2001 je bila sklenjena pisno, zato bi jo stranki tudi razveljavili ali nadomestili z novo pogodbo lahko zgolj in samo pisno. Ker se to ni zgodilo, pogodba iz leta 2001 ni prenehala sama od sebe in samo zato, ker sta stranki nekega dne kasneje sklenili drugo pogodbo. Takšno postopanje po navedbi pritožbe ni zakonito in ni sprejemljivo, še zlasti bi se tega morala zavedati tožena stranka, ki kot dolgoletni strokovnjak v zvezi z najemnimi razmerji za pravilnost svojih postopkov odgovarja z večjo skrbnostjo. Ker tega tožena stranka ni storila, mora sprejeti posledico, to pa je obstoj najemnega razmerja med njo in tožnico, ustanovljenega že leta 2001. Kot dodatno tožnica še poudarja, da zgolj zato, ker je šlo pri sklenitvi nove najemne pogodbe med strankama v letu 2007 zgolj za spremembo njenega priimka, bi tožena stranka kot strokovnjak ravnala pravilno, če bi k najemni pogodbi iz leta 2001 dodala zgolj aneks, ne sklepala nove pogodbe. Ker je očitno obstajala volja med strankama za sklenitev nove pogodbe v letu 2007, pa istočasno ni obstajala tudi izrecna volja za razveljavitev prejšnje pogodbe iz leta 2001, tožnica vztraja pri tem, da je pravilno njeno pravno stališče, da med strankama še vedno velja najemna pogodba iz leta 2001. Izpostavlja, da že pri tej vsebini tožnica v predmetnem postopku ni bila deležna poštenega in nepristranskega sojenja. Očita, da je sodišče pri svoji odločitvi uporabilo neenaka, dvojna merila, ko je postopanja tožene stranke štelo za sprejemljiva, čeprav so nasprotna relevantni zakonodaji kar se tiče sklepanja najemnih pogodb ter zaključilo, da sploh ni problema, če pogodba iz leta 2001, ki je bila pisno sklenjena, sploh ni bila na enak način razveljavljena, ker je itak bila vsebinsko enaka, kot pogodba iz leta 2007, kar je neresno in nesprejemljivo iz že opisanih razlogov in je neutemeljeno zaključilo, da ni mogoče, da bi obe pogodbi veljali vzporedno, saj sta obe urejali eno in isto razmerje. Najemna pogodba iz leta 2001 po navedbi pritožbe ni nehala veljati s sklenitvijo najemne pogodbe iz leta 2007. Tožnico je na drugi strani evidentno obravnavalo strožje. Pritožba poudarja, da je tožnica nasproti toženi stranki laik in tako je upravičeno zgolj sprejemala dejstvo, da ostaja v toženkinem stanovanju kljub odpovedani najemni pogodbi. Sodišče ni pravilno ocenjevalo odgovornosti strank za nastalo situacijo. Tožena stranka je vedela, kaj pomeni sodna odpoved najemne pogodbe, medtem ko je tožnica zaslišana izpovedala, da je samo vedela, da ta sodba velja deset let. Ni prav, da sodišče govori o nadaljevanju najemnega razmerja in vse to šteje zgolj v škodo tožnice, saj ta sploh ni vedela, kakšen je njen pravni položaj, pri čemer pritožba izpostavlja, da je tožena stranka pošiljala tožnici položnice za najemnino (neuporabnino) tožnici pisala dopise kot najemnici, jo kot takšno ves čas naslavljala in je ni naslovila kot uporabnico njenega stanovanja, pritožba pa izpostavlja tudi odločbo tožene stranke z dne 9. 9. 2019. Vse to bi moralo sodišče tudi upoštevati kot voljo, konkludentno ravnanje, iz katerega izhaja, da je tožena stranka hotela vzdržati najemno razmerje s tožnico. Pritožba še navaja, da je sodišče zelo slabo pretehtalo pravico tožnice do doma z nasproti stoječo pravico tožene stranke do razpolaganja z njenim stanovanjem. To stanovanje tožene stranke je namenjeno za zagotavljanje stanovanja in doma socialno šibkim ljudem, med katere spada tudi tožnica. Sodišče prve stopnje ne bi smelo spregledati razloga, zaradi katerega je bila dovoljena izvršba, ki je predmet zahtevka. Ponavlja, da je bila tožnica pred leti v postopku osebnega stečaja, ki je bil zaključen 2017, s sklepom opr. št. St 2175/2015 z dne 20. 11. 2017 so bile tožnici odpuščene obveznosti, nastale do dne 24. 4. 2015, med katerimi je bila tudi terjatev podjetja E. C., ki jo je kot subsidiarni dolžnik po zakonu plačala tožena stranka in jo nato terjala od tožnice v višini 2.962,62 EUR med obratovalnimi stroški in jo vpisala na njeno položnico, tožnica pa je bila šokirana in prestrašena, zato je del te terjatve, zaradi katere so ji pri tožnici rekli, da bo deložirana, če je ne plača, plačala, in sicer dne 23. 3. 2018 1.139,54 EUR, plačanih s strani CSD, kot izredna denarna pomoč tožnici, dne 21. 9. 2018 pa 202,76 EUR iz naslova te terjatve po dne 23. 3. 2018 sklenjenem sporazumu. Ker se je nato začela upirati plačilu, saj ji je bila terjatev v sodnem postopku odpisana, je tožena stranka vložila predlog za izvršbo, s katerim se je začel izvršilni postopek, na katerega se nanaša tožba za nedopustnost izvršbe. Tožnica je prepričana, da če bi sodišče vsaj pri tehtanju pravic ohranitve doma in lastninske pravice toženke na stanovanju moralo upoštevati opisano postopanje tožene stranke. Izpodbijana sodba ne more biti zakonita, z njo so po navedbi pritožbe kršene tudi številne ustavno in z EKČP tožnici zagotovljene pravice, zaradi česar jo je treba spremeniti. Pritožba nasprotuje tudi razlogom izpodbijane sodbe v 20. točki obrazložitve. Ob tem ponovno poudarja, da je prepričana, da mora tožena stranka kot strokovnjak odgovarjati strožje za svoja ravnanja v najemnih razmerjih, njena strokovnost se mora odražati v vsakem njenem pisanju osebam, ki živijo v njenih stanovanjih. Naslavljanje tožnice kot najemnice je dovolj za dejstvo, da je slednjo štelo kot svojo najemnico ravno iz razloga, ker je strokovnjak in v nasprotju s tožnico je tudi sama tožena stranka vedela, da je bilo najemno razmerje po pogodbi iz leta 2007 odpovedano. Pritožba očita, da je sodišče prve stopnje nesprejemljivo favoriziralo toženo stranko, kar je razbrati iz zaključka, da je iz odločbe toženke z dne 9. 9. 2019, v kateri je toženka ugotovila, da tožnica še vedno izpolnjuje pogoje za dodelitev neprofitnega stanovanja v najem, razvidno, da je tam šlo zgolj za preverjanje v zvezi z višino najemnine oziroma uporabnine. Poudarja, da gre v konkretnem primeru za vseskozi še obstoječe najemno razmerje med strankama po najemni pogodbi z dne 26. 11. 2001, ki nikoli ni bila pravno veljavno odpovedana. Nadalje pritožba nasprotuje tudi razlogom in stališču sodišča prve stopnje glede vložitve in umika dveh predhodnih izvršb iz let 2013 in 2015. Poudarja, da je tožena stranka najemno razmerje s tožnico po odpovedi v letu 2012 tudi vzpostavila na novo, kar po navedbi pritožbe izhaja tudi iz opominov, ki jih je toženka pošiljala tožnici, v katerih je zapisan pouk po 4. točki prvega odstavka 103. člena Stanovanjskega zakona glede odpovedi najemnega razmerja iz krivdnega razloga. Pritožba nasprotuje tudi razlogom sodišča prve stopnje v 22. točki obrazložitve, kjer je po navedbi pritožbe sodišče prve stopnje zgolj nanizalo nekatere izjave tožnice in zaključilo, da so v nasprotju s trditvami o volji tožnice za sklenitev nove najemne pogodbe. Takšen zaključek ničesar ne pojasni in ker gre za eno bistvenih okoliščin, ki je sodišče s takšnim zapisom ni pojasnilo, sodbe ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi razloge sodišča prve stopnje v 23. točki obrazložitve pritožba opredeljuje kot nejasne, saj o kakšni ustni sklenitvi najemne pogodbe tožnica tudi ni nikoli govorila. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku oziroma ustreznim zahtevkom tožnice ugodi, podredno pa, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi v celoti in jo z ustreznimi navodili vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka po pooblaščenki obrazloženo nasprotuje pritožbi kot neutemeljeni in se zavzema za zavrnitev pritožbe ter priglaša ter zahteva tudi povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ob trditveni podlagi pravdnih strank, ki jo je v bistvenem povzelo tudi v obrazložitvi sodbe1, in po v dokaznem postopku izvedenih dokazih2, kot neutemeljen zavrnilo zahtevek tožnice proti toženi stranki za nedopustnost izvršbe, dovoljene s sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju I 754/2019 z dne 16. 10. 2019, zaradi izpraznitve in izročitve nepremičnine, nadalje tudi primarno uveljavljeni zahtevek tožnice za ugotovitev še vedno obstoječega najemnega razmerja po najemni pogodbi z dne 26. 11. 2001, kot tudi podredno temu zahtevku postavljeni zahtevek na ugotovitev najemnega razmerja med pravdnima strankama zaradi realizacije le-tega in sklenitev nove najemne pogodbe.

6. Pritožba ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje o med pravdnima strankama nespornih dejstvih, ki so zajete v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Prav tako ne nasprotuje razlogom sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora zastaranja tožene stranke (točka 18 obrazložitve izpodbijane sodbe), ki jim tudi sicer kot pravilnim pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Nasprotuje pa razlogom o zavrnitvi tožbenih zahtevkov.

7. Sodba sodišča prve stopnje je obrazložena, ima potrebne razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in ne nasprotujejo odločitvi v izreku, zato omogoča pritožbeni preizkus. V pritožbi očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo pravno podlago tožbe za nedopustnost izvršbe3 in tudi pravilno pojasnilo4, da s tožbo za nedopustnost izvršbe tožnik (dolžnik v izvršilnem postopku) lahko izpodbija le dovoljenost izvršbe, ne pa izvršilnega naslova, ki ga v konkretnem primeru predstavlja pravnomočna in izvršljiva sodba Okrajnega sodišča v Celju P 426/2010 z dne 26. 9. 2012. 9. Tožeča stranka je s tožbo, poleg zahtevka za nedopustnost izvršbe za izpraznitev in izročitev stanovanja, uveljavljala tudi zahtevka za ugotovitev obstoja najemnega razmerja med pravdnima strankama po najemni pogodbi z dne 26. 11. 2001 kot primarno in kot podredno na ugotovitev in sklenitev nove najemne pogodbe zaradi realizacije. Ob pritožbenih navedbah glede očitkov o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka je najprej pojasniti, da je sodišče prve stopnje o vseh zahtevkih v tožbi vsebinsko (meritorno) odločilo in tudi ni pritrditi razlogovanju pritožbe, da je z zgoraj povzetim stališčem štelo, da uveljavljanje zahtevkov poleg zahtevka za nedopustnost izvršbe v istem postopku ni dopustno.

10. Tožeča stranka ob med pravdnima strankama nespornem dejstvu, da je bila z izvršilnim naslovom, ki je podlaga dovoljeni izvršbi na izpraznitev in izročitev stanovanja (nepremičnine), katere nedopustnost tožeča stranka s tožbo uveljavlja, odpovedana najemna pogodba med pravdnima strankama z dne 16. 2. 2007, tožbene zahtevke utemeljuje z dvema nosilnima trditvama in sicer, da med pravdnima strankama še vedno velja med njima pisno sklenjena najemna pogodba z dne 26. 11. 2001 in zato na tej podlagi še vedno obstoji najemno razmerje med pravdnima strankama, ker ta najemna pogodba ni pravno veljavno prenehala oziroma ni bila razveljavljena, ter s trditvami o ponovni vzpostavitvi najemnega razmerja z realizacijo le-tega in trditvah o konkludentnih ravnanjih tožene stranke, ki je s tem takšno razmerje priznavala. Trditve o obstoječem najemnem razmerju med pravdnima strankama za sporno stanovanje predstavljajo razlog, ki preprečuje dovoljeno izvršbo na izpraznitev in izročitev stanovanja toženi stranki kot upniku v izvršilnem postopku. Ker gre po vsebini za vprašanje, ali obstoji ali ne pravica ali pravno razmerje, od katerega je odvisna odločitev tudi o zahtevku za nedopustnost izvršbe, za zahtevke pa je predpisana ista vrsta postopka in stvarna pristojnost istega sodišča (181/III ZPP), tožeča stranka tudi ostala zahtevka že v tožbi uveljavlja v razmerju začetne eventualne kumulacije (182/III ter VI ZPP). Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo o vseh zahtevkih, zato niso utemeljene pritožbene navedbe o kršitvi 185. člen ZPP, ki sicer govori o dopustnosti spremembe tožbe po njeni vložitvi, pritožba pa ob tem očitka o storjeni absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka ne konkretizira, pri čemer je ugotoviti, da tudi nobena od postopkovnih kršitev, na katere sodišče druge stopnje ob pritožbenem preizkusu pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP), ni bila strojena.

11. Pritrditi je pritožbi, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo primarno uveljavljeni vmesni ugotovitveni zahtevek o med pravdnima strankama še vedno obstoječem najemnem razmerju po najemni pogodbi z dne 26. 11. 2001 in (posledično) tudi zahtevek za nedopustnost izvršbe.

12. Tožena stranka je trditvam tožnice o še vedno obstoječem najemnem razmerju po najemni pogodbi z dne 26. 11. 2001 nasprotovala s trditvami, da ta najemna pogodba med pravdnima strankama ne obstaja več, da je razlogovanje tožeče stranke o še vedno obstoječem najemnem razmerju pravno zmotno, da je bilo med pravdnima strankama vseskozi veljavno sklenjena samo ena najemna pogodba, da je pravno nemogoče, da bi bili med pravdnima strankama sočasno sklenjeni dve najemni pogodbi, da je s sklenitvijo najemne pogodbe prenehala veljati najemna pogodba z dne 26. 11. 2001, saj je bila najemna pogodba sklenjena za isto stanovanje in med istima pogodbenima strankama5 in da sta stranki z novo najemno pogodbo na novo uredili najemno razmerje6. Na prvem naroku glavne obravnave pa je tožena stranka zatrjevala še, da je o obstoju najemne pogodbe med pravdnima strankama že odločalo sodišče, ko je v postopku P 426/2010 ugotovilo, da je najemna pogodba z dne 16. 2. 2007 sodno odpovedana, pri čemer tožena stranka v tistem postopku (op. sedaj tožnica) ni zatrjevala niti dokazovala, da naj bi med strankama bila sklenjena oziroma v veljavi še najemna pogodba iz leta 2001. Tožeča stranka je navedbam tožene stranke nasprotovala in vztrajala pri trditvah o še vedno obstoječem najemnem razmerju po najemni pogodbi, ker le-ta ni bila pravno veljavno odpovedana ali bila razveljavljena in ob navedbah tožene stranke na prvem naroku tudi, da je sodišče v zadevi P 426/2010 obravnavalo takratni tožbeni zahtevek.

13. Iz razlogov v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje glede najemne pogodbe z dne 26. 11. 2001 ugotovilo, da je bila ta pogodba med pravdnima strankama nesporno sklenjena, da je to najemno pogodbo toženec sklenil s tožnico, ki se je takrat pisala Kovačič, nato sta sklenila najemno pogodbo z dne 16. 2. 2007, v kateri je tožnica z novim priimkom Siter ter da v najemni pogodbi z dne 16. 2. 2007 predhodna najemna pogodba z dne 26. 11. 2001 ni omenjena. Na podlagi obeh v dokaznem postopku vpogledanih pisnih najemnih pogodb z dne 16. 2. 2007 in z dne 26. 11. 2001 ter na podlagi izpovedi tožnice pa je ugotovilo, da sta obe pogodbeni stranki isti, da je predmet pogodbe isto stanovanje ter da gre za isto vsebino pogodbe (neprofitni najem za nedoločen čas). Zaključilo je, da ne gre za najemni pogodbi, ki bi veljali vzporedno in sledilo toženi stranki, da sta si ti časovno sledili in je najemna pogodba, ki je bila podpisana 2007, nadomestila predhodno pogodbo iz leta 2001, da se obe pogodbi nanašata na eno pogodbeno razmerje med strankama, da se je med njima obstoječe najemno razmerje po najemni pogodbi iz leta 2001 ponovno uredilo s podpisom najemne pogodbe 2007 (sprememba priimka), ki je nato ustvarjala pravne posledice ter urejala obveznosti in pravice pogodbenih strank, da gre torej za eno najemno razmerje med pravdnima strankama, ki je bilo sodno odpovedano.

14. Zaključki sodišča prve stopnje so po presoji sodišča druge stopnje materialno pravno napačni.

15. Po določbi tretjega odstavka 112. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1) se ob sporu najemno pogodbo odpoveduje s tožbo, torej sodno. Pritožbeno ni sporno, nesporno pa je bilo tudi med pravdnima strankama, da je bila z izvršilnim naslovom, s pravnomočno in izvršljivo sodbo Okrajnega sodišča v Celju P 426/2010 z dne 11. 6. 20127, zaradi neplačevanja najemnine in stroškov (op. torej iz krivdnega razloga) za stanovanje na naslovu N., Celje, odpovedano najemno razmerje po najemni pogodbi z dne 16. 2. 2007 in tožnici naloženo, da v roku 60 dni stanovanje izprazni in ga prostega oseb in stvari prepusti v posest toženi stranki (tam tožeči stranki). Sodišče prve stopnje je kot med pravdnima strankama tudi nesporno ugotovilo, da tožnica v tem stanovanju z družino še vedno prebiva in plačuje najemnino in stroške za uporabo stanovanja. V izvršilnem naslovu najemna pogodba z dne 26. 11. 2001 ni zajeta8, zato izvršilni naslov ne vsebuje sodne odpovedi (tudi) te najemne pogodbe. Ob tem je glede vsebine izvršilnega naslova dodati še, da je v pravdnem postopku tožeča stranka tista, ki s tožbenim zahtevkom opredeli konkretno vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva in s tem tudi meje sodnega preizkusa. Tudi razlogom sodišča prve stopnje, da je pogodba iz leta 2007 nadomestila pogodbo iz leta 2001 in da se je najemno razmerje ponovno uredilo s podpisom najemne pogodbe leta 2007 (sprememba priimka), ni pritrditi. Tožena stranka trditev, da sta z najemno pogodbo v letu 2007 pravdni stranki na novo uredili pogodbeno razmerje, ni konkretizirala in ni pojasnila, v čem sta najemno razmerje na novo uredili. Novacijo (prenovitev) ureja Obligacijski zakonik (OZ)9. Novacija pomeni sporazum pogodbenih strank o nadomestitvi obstoječe obveznosti z novo10, (posebne) pogoje za novacijo pa določa 323. člen OZ11, pri čemer je pojasniti tudi, da se po določbi 324. člena OZ prenovitev ne domneva in če torej stranki nista izrazili namena, naj dotedanja obveznost ugasne, ko sta ustvarili novo, potem prejšnja obveznost ne preneha, temveč obstaja še naprej poleg nove. Določba 325. člena OZ pa ureja učinke prenovitve. Zgolj okoliščina, da je tožnica spremenila svoj priimek, ker se je poročila, o čemer je izpovedala zaslišana v dokaznem postopku, pri čemer je izpovedala tudi, kot je pravilno povzelo sodišče prve stopnje, da takrat ni bilo govora o predhodni najemni pogodbi, še ne pomeni prenovitve obligacijskega razmerja v smislu 323. člena OZ, v pogodbi iz leta 2007 pa pogodba iz leta 2001 tudi po ugotovitvi sodišča prve stopnje ni omenjena12. Ob že poudarjenem, da se najemna pogodba po Stanovanjskem zakonu v primeru spora odpoveduje sodno, da v izvršilnem naslovu odpoved najemne pogodbe z dne 26. 11. 2001 ni zajeta, da tožena stranka ni konkretizirala trditev, da je šlo s sklenitvijo najemne pogodbe z dne 16. 2. 2007 za novacijo najemnega razmerja po najemni pogodbi z dne 26. 11. 2001, na podlagi katere bi najemno razmerje po pogodbi iz leta 2001 prenehalo, iz pogodbe iz leta 2007 pa takšna pogodbena volja ne izhaja, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v tej pogodbi pogodba iz leta 2001 ni omenjena, toženi stranki ob zgoraj obrazloženem ni uspelo ovreči trditev tožeče stranke o še vedno obstoječem najemnem razmerju po najemni pogodbi z dne 26. 11. 2001, ki je bila po ugotovitvi sodišča prve stopnje med pravdnima strankama tudi nesporno sklenjena.

16. Ob obrazloženem se tako pokaže pritožba za utemeljeno. Ker je tožeči stranki uspelo izkazati še obstoječe najemno razmerje za stanovanje, katerega izpraznitev in izročitev je predmet izvršbe, katere nedopustnost tožeča stranka s tožbo uveljavlja, je tako uspela izkazati pravni naslov, ki dovoljeno izvršbo za izpraznitev in izročitev stanovanja preprečuje. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava (5. alineja 358. člena ZPP) spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku na nedopustnost izvršbe, dovoljenje na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. I 754/2019 z dne 16. 10. 2019, ugodilo, tožbo pa je v delu, ki zajema zahtevek, da se tudi v celoti razveljavi sklep o dovolitvi izvršbe Okrajnega sodišča v Celju z dne 16. 10. 2019 ter razveljavilo tudi vsa opravljena izvršilna dejanja ter se izvršilni postopek zoper tožnico kot dolžnico ustavi, zavrglo (prvi odstavek 274. člena ZPP), saj o ustavitvi izvršilnega postopka ter razveljavitvi sklepa o izvršbi ter izvršilnih dejanj v primeru uspešne tožbe na nedopustnost izvršbe po določbi 58/VI Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) odločbi sodišče v izvršilnem postopku. Iz že obrazloženih razlogov pa je ugodilo tudi primarno postavljenemu zahtevku na ugotovitev, da med pravdnima strankama najemno razmerje še vedno obstoji po najemni pogodbi sklenjeni dne 26. 11. 2001. 17. Kot že obrazloženo, sta zahtevka na ugotovitev najemne pogodbe ter na ugotovitev in sklenitev nove najemne pogodbe že v tožbi uveljavljena z eventualno kumulacijo. Ker je bilo ob ugoditvi pritožbi poleg zahtevku za nedopustnost izvršbe ugodeno tudi primarno postavljenemu (vmesnemu) ugotovitvenemu zahtevku, se o podredno postavljenem zahtevku ne odloča. Zato se pritožbeno sodišče v nadaljevanju tudi ni opredeljevalo do pritožbenih navedb in pritožbenih očitkov, s katerimi pritožba izpodbija zaključke glede neutemeljenosti tudi podredno postavljenega zahtevka na ugotovitev najemnega razmerja zaradi realizacije in na sklenitev nove najemne pogodbe.

18. Ugoditev pritožbi in sprememba sodbe sodišča prve stopnje na pritožbeni stopnji ter delno zavrženje tožbe pa narekujeta tudi spremembo odločitve sodišča prve stopnje o stroških pravdnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom v pretežni meri uspela (saj z zavrženjem dela tožbe niso nastali posebni stroški), ji mora tožena stranka na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP povrniti nastale potrebne pravdne stroške. Pravdne stroške je tožeča stranka priglasila s stroškovnikom, vloženim na naroku za glavno obravnavo 12. 2. 202113. Pri odmeri potrebnih pravdnih stroškov je uporabiti določbo 155. člena ZPP in veljavno Odvetniško tarifo (OT). Potrebni pravdni stroški tožeče stranke tako predstavljajo 300 odvetniških točk za sestavo tožbe (tar. št. 18), 300 točk za prvo pripravljalno vlogo z dne 3. 1. 2021 (tar. št. 19/1 OT), stroški pripravljalne vloge 13. 1. 2021 50 točk (tar. št. 19/4 OT), druge pripravljalne vloge 225 točk (tar. št. 19/2 OT), stroški zastopanja na narokih 20. 1. 2021 in 5. 2. 2021 po 75 točk (tar. št. 20/3 OT) ter za narok 12. 2. 2021 (tar. št. 20/1 OT) 300 točk ter urnina 100 točk (6. člen OT), 20 točk za izgubo časa (6/4 člen OT), skupaj torej 1495 točk, s prištevkom za materialne stroške 24,95 točk, pa skupaj 1519,95 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR predstavlja 911,97 EUR. Prišteti je še sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje 165,00 EUR. Skupaj tako potrebni pravdni stroški tožeče stranke pred sodiščem prve stopnje predstavljajo znesek 1.076,79 EUR, ki ga mora tožena stranka v roku 15 dni povrniti tožeči stranki, v primeru zamude pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi14. Svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje pa mora tožena stranka glede na zgoraj že navedeni zakonski določbi (tretji odstavek 154. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP) kriti sama.

19. Obe pravdni stranki sta priglasili tudi stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka je bila s pritožbo v pritožbenem postopku uspešna in je na podlagi določbe 154/I ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP upravičena do povrnitve potrebnih pravdnih stroškov za pritožbo. Te stroške predstavljajo odvetniški stroški sestave pritožbe v višini 375 točk, materialni stroški 7,5 točk, skupaj 382,5 točk, ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 229,50 EUR, s prištevkom sodne takse za pritožbo 165,00 EUR pa znesek 394,50 EUR. Tožena stranka mora tožeči stranki te stroške povrniti v roku 15 dni od prejema te odločbe, v primeru zamude pa tudi skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od prvega dne od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila. Tožena stranka pa mora svoje stroške odgovora na pritožbo na podlagi zgoraj navedenih določb kriti sama.

1 Primerjaj točko od 1 do 6 obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. 2 Primerjaj točko 10 obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. 3 Primerjaj 7. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 4 Primerjaj 17. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 5 Primerjaj odgovor na tožbo tožene stranke z dne 23. 11. 2020, tudi prva pripravljalna vloga z dne 14. 1. 2021 v spisu. 6 Primerjaj drugo pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 18. 1. 2021 v spisu. 7 Primerjaj prilogo A 8 v spisu. 8 Primerjaj prilogo A 8 v spisu. 9 Primerjaj določbe členov od 323 do 327 OZ. 10 Primerjaj Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, dr. Miha Juhart, stran 418. 11 Primerjaj določbo 323. člena OZ. 12 Priloga A7. 13 Prim. list. št. 73 v spisu. 14 Primerjaj Načelno pravno mnenje, Občna seja VS RS, 13. 12. 2006.