Jedro

Pritožbeno sodišče je izhajalo z materialnopravnega izhodiča, da se prenovitev ne domneva, marveč mora biti izražena, nato je zaostrilo trditveno in dokazno breme tožene stranke do skrajnosti in sprejelo zanjo neugodno dokazno oceno. S tem je v celoti zasenčilo bistvo življenjskega dogodka, kakor je bil ugotovljen v veliki meri z zaslišanjem same tožnice, in na ta način ukrivilo dejansko stanje do te mere, da je procesni rezultat pravnomočne sodbe (odločitev o konkretnem primeru) diametralno nasproten, kot je bil pred sodiščem prve stopnje. Tega ni smelo storiti na tak način.

V literaturi in sodni praksi ni sporno kdaj in zakaj mora ob poseganju v dejansko stanje pritožbeno sodišče razpisati pritožbeno obravnavo ter na njej ponoviti že izvedene dokaze.

Ker dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji tudi na (ali celo predvsem) na izpovedbi tožnice o okoliščinah sklepanja druge najemne pogodbe, je pritožbeno sodišče s posegom vanjo, ne da bi svojo drugačno dejansko hipotezo preizkusilo v kontradiktornem dokaznem postopku na pritožbeni obravnavi, kršilo že procesnopravna pravila, konkretno drugi odstavek 347. člena ZPP.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za novo končno odločbo.

Obrazložitev

**Predmet spora in ozadje zadeve**

1. Predmet odločanja Vrhovnega sodišča je procesnopravne narave. Tiče se procesne pravilnosti razreševanja dileme, ali je s sklenitvijo druge najemne pogodbe prva prenehala veljati. Ozadje spora je naslednje.

2. Spor med pravdnima strankama izvira iz najemne pogodbe za neprofitno najemnino. Tožnica je bila od leta 2001 dalje neprofitna najemnica stanovanja v lasti tožene stranke.

3. Tožena stranka je kot upnica v izvršilnem postopku zahtevala prisilno izselitev tožnice iz neprofitnega stanovanja. Izvršbo je predlagala na podlagi izvršilnega naslova – Sodbe Okrajnega sodišča v Celju P 426/2010 z dne 11. 6. 2012, ki je postala pravnomočna 26. 9. 2012 in izvršljiva 10. 11. 2012. S to sodbo je bilo toženki odpovedano najemno razmerje po najemni pogodbi z dne 16. 2. 2007, za stanovanje št. 2 v pritličju, na naslovu... v skupni izmeri 72,74 m2. Toženki je bilo naloženo, naj v 60 dneh izprazni stanovanje ter ga prostega oseb in stvari prepusti v posest tožeče stranke.

4. Navedena sodba vse doslej ne prostovoljno ne prisilno (sodno) ni bila izvršena. Tožnica je bila še naprej v stanovanju skupaj s svojo družino, toženka pa ji je izstavljala položnice. Ko jih ta dvakrat ni poravnala, je toženka sprožila izvršilni postopek, a predlog po tožničinem naknadnem plačilu, obakrat umaknila. V letu 2019 je ponovno predlagala prisilno izselitev v izvršilnem postopku. Iz tega postopka (zadeva Okrajnega sodišča v Celju I 754/2019) izvira tudi ta pravda, v kateri želi tožnica doseči ugotovitev, da je izvršba nedopustna.

5. Tožba je razmeroma opisno zasnovana. V njej je pojasnjeno že prej navedeno, kakor tudi težak socialni položaj tožnice skozi devetletno časovno obdobje. Tožnica je bila v tem času tudi v postopku osebnega stečaja.

6. Poleg splošnega sklicevanja na pravico do doma, se je tožnica opirala na dve pravni tezi. Prvič, da s sodbo, ki je izvršilni naslov, prvotna najemna pogodba iz leta 2001 ni bila odpovedana in potemtakem še vedno velja ter tožnici nudi pravni temelj za bivanje v stanovanju. S sodbo, ki je izvršilni naslov, je bila odpovedana namreč najemna pogodba iz leta 2007. Druga teza je, da je po izdaji sodbe tožnica ostala v stanovanju, toženka ji je izstavljala račune, center za socialno delo je izdajal odločbe o upravičenju do subvencionirane najemnine, iz česar tožnica izpeljuje sklep, da je bilo s teorijo realizacije najemno razmerje (konkludentno) podaljšano oziroma na novo sklenjeno.

**Dosedanji potek postopka** _Odločitev sodišča prve stopnje_

7. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek, da je izvršba nedopustna, zavrnilo. Zavrnilo je tudi nadaljnji primarni zahtevek, naj se ugotovi, da med pravdnima strankama najemno razmerje še vedno obstaja po najemni pogodbi, sklenjeni 26. 11. 2001. Prav tako je zavrnilo podredni zahtevek, naj se ugotovi, da med pravdnima strankama najemno razmerje obstaja zaradi popolne realizacije njegovih bistvenih elementov ter mora zato tožena stranka skleniti novo najemno pogodbo za sporno stanovanje. Sodišče je presodilo, da je najemna pogodba, podpisana leta 2007, nadomestila predhodno najemno pogodbo iz leta 2001. Na podlagi tožničine izpovedbe je namreč sodišče ugotovilo, da je bila nova pogodba podpisana zato, ker se je tožnica poročila in spremenila priimek ter je bilo podatke treba prilagoditi zaradi pravilnega naslavljanja položnic. Poudarilo je, da gre za eno samo najemno razmerje, in to najemno razmerje je bilo sodno odpovedano. Na ta način je zavrnilo tožničin ugovorni razlog iz 8. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

8. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi drugo tožničino tezo, da naj bi obveznost, da izprazni stanovanje, prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo kasneje, po izvršljivosti odločbe. Sodišče ni pritrdilo tožničini tezi, da se je najemno razmerje ponovno vzpostavilo na podlagi 58. člena Obligacijskega zakonika (OZ), torej na podlagi teorije o realizaciji. Tako je ravnalo, ker je umanjkala trditvena podlaga o ustno sklenjeni novi najemni pogodbi, marveč je tožnica podala le trditve o neprekinjeni uporabi stanovanja in plačilih za uporabo.

9. Nazadnje je zavrnilo tudi tožničino sklicevanje na pravico do spoštovanja doma. Ta pravica namreč po stališču sodišča prve stopnje ni absolutna, marveč jo je treba pretehtati tudi v luči pravice lastnika stanovanja in predvsem upoštevati, da slednji razpolaga z izvršilnim naslovom, kar pomeni, da je bila njegova terjatev ugotovljena v predhodnem sodnem postopku.

_Sodba sodišča druge stopnje_

10. Pritožbeno sodišče je tožničini pritožbi v svojem bistvu ugodilo ter sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo nedopustnost izvršbe. Hkrati je ugotovilo, da med pravdnima strankama še vedno obstaja najemno razmerje po najemni pogodbi, sklenjeni dne 26. 11. 2001. V obrazložitvi je pojasnilo, da je bila s predhodno sodbo odpovedana zgolj najemna pogodba z dne 16. 2. 2007. V izvršilnem naslovu najemna pogodba z dne 26. 11. 2001 ni bila zajeta, zato po presoji pritožbenega sodišča izvršilni naslov ne vsebuje sodne odpovedi (tudi) te najemne pogodbe. Ni soglašalo z razlogi sodišča prve stopnje, da je pogodba iz leta 2007 nadomestila pogodbo iz leta 2001. **Sklep o dopustitvi revizije**

11. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom II DoR 538/2021 z dne 15. 12. 2021 dopustilo revizijo tožene stranke glede naslednjih dveh vprašanj:

(1) Ali je višje sodišče s tem, ko ni izvedlo pritožbene obravnave in je sprejelo diametralno drugačno odločitev (spremenilo dejansko stanje) od sodišča prve stopnje, kršilo načelo ustnosti in neposrednosti ter načelo kontradiktornosti pri izvedbi dokazov?

(2) Ali je višje sodišče v primeru, ko ugotovi drugačno dejansko stanje od sodišča prve stopnje in sprejme diametralno drugačno odločitev od sodišča prve stopnje ter tako spremeni dokazno oceno neposredno izvedenih dokazov glede ugotavljanja pravega, resničnega namena in namere pogodbenih strank pri sklepanju pogodb in celotnega posla, dolžno opraviti pritožbeno obravnavo? **Navedbe strank v revizijskem postopku** _Navedbe toženke v reviziji_

12. Toženka je na podlagi sklepa o dopustitvi vložila revizijo. Toženka se zoperstavlja bistveni dejanski ugotovitvi sodišča druge stopnje, da najemna pogodba v letu 2007 ni nadomestila najemne pogodbe iz leta 2001. Dejansko to pomeni, da naj bi obe najemni pogodbi vse do odpovedi veljali hkrati. Navaja, da je sodišče prve stopnje ravno na podlagi tožničinega lastnega pojasnila, da je bila podpisana nova pogodba zaradi spremembe priimka, sklenilo, da je nova pogodba nadomestila prejšnjo. Glede istega stanovanja je lahko sklenjena le ena najemna pogodba za najem neprofitnega stanovanja. Pravno in dejansko je nemogoče, da bi bila med istim najemnikom in najemodajalcem za isti predmet pogodbe za isto stanovanje sklenjeni dve ali več najemnih pogodb za nedoločen čas.

13. Pritožbenemu sodišču očita, da se s tem ni ukvarjalo, ampak je brez utemeljene in razumljive obrazložitve in brez razpisa pritožbene obravnave samo zavzelo stališče, da v izvršilnem naslovu najemna pogodba z dne 26. 11. 2001 ni zajeta in da naj toženka ne bi konkretizirala trditev, da je šlo s sklenitvijo najemne pogodbe z dne 16. 2. 2007 za novacijo najemnega razmerja po prvotni najemni pogodbi. Navaja, da kasnejša, veljavna najemna pogodba odraža kasnejše soglasje pogodbeno pravdnih strank in njuno soglasje volj ter ima prednost pred prejšnjo najemno pogodbo, ki s sklenitvijo nove ne obstaja več in je nična. Stranki sta v novi najemni pogodbi jasno izrazili voljo in namen, da je v veljavi na novo sklenjena najemna pogodba. Pritožbeno sodišče pa je brez zaslišanja strank samo ponovno presojalo izvedene dokaze in brez neposrednega izvajanja le-teh in sodelovanja pri izvajanju teh, napravilo drugačen sklep o ključnem vprašanju. Drugače je ugotovilo namen pravdnih strank pri sklepanju najemne pogodbe iz leta 2007. S tem je ravnalo v nasprotju z zahtevo iz 347. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki sodišče druge stopnje zavezuje, kdaj mora opraviti pritožbeno obravnavo. Revidentka poudarja, da niti iz tožničine izpovedbe ne izhaja, da pogodbena volja iz najemne pogodbe v letu 2007 ne vsebuje volje pogodbenih strank za prenehanje najemne pogodbe v letu 2001. Takšen sklep je v nasprotju z izvedenimi dokazi in izpovedbo tožnice z dne 12. 2. 2021. Če bi sledili razlogom pritožbenega sodišča, bi bila tožnica vse do odpovedi najemne pogodbe dolžna plačevati dvojno najemnino, eno po najemni pogodbi iz leta 2001, drugo pa po najemni pogodbi iz leta 2007. Revidentka sklene, da bi višje sodišče moralo ugotavljati voljo pogodbenih strank tako, da bi samo opravilo obravnavo.

_Navedbe tožnice v odgovoru na revizijo_

14. Tožnica nasprotno meni, da procesne kršitve, ki jih uveljavlja toženka, niso podane. Tudi če so bile storjene, pa naj ne bi vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Tožnica meni, da je odgovor na obe dopuščeni revizijski vprašanji – ne. Meni, da za odločitev o pravnem vprašanju, za kar pri odločitvi pritožbenega sodišča gre, razpis in izvedba naroka nista bila potrebna. Sama prisotnost strank na seji pritožbenega senata procesno ne bi imela nobenega učinka. Vsa naziranja pravdnih strank je imelo sodišče na mizi, pred sabo. Vsi dokazi so bili predstavljeni že sodišču prve stopnje. Tožnica naj ne bi povedala ničesar novega, predstavnik toženke pa je imel v sojenju na prvi stopnji možnost biti zaslišan, a te možnosti ni izkoristil. **Presoja Vrhovnega sodišča**

15. Revizija je utemeljena.

16. Obe dopuščeni vprašanji opisujeta isti procesnopravni problem. To je, ali je pritožbeno sodišče smelo storiti, kar je s spremembo sodbe sodišča prve stopnje storilo, ne da bi poprej opravilo pritožbeno obravnavo. Gre torej za vprašanje pravilne uporabe pooblastil pritožbenega sodišča za potrditev, spremembo oziroma razveljavitev s pritožbo izpodbijane sodbe. Pooblastila so podana v 351. - 357. členu ter v 358. členu ZPP ter povezana s 347. členom ZPP, kjer je predpisano, kdaj pritožbeno sodišče odloča brez pritožbene obravnave in kdaj tako, da jo razpiše in opravi.

17. Pritožbeno sodišče se je deklaratorno oprlo na peto alinejo 358. člena ZPP. S tem je razglasilo, da je podan položaj, ko je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje, a zmotno uporabilo materialno pravo. To je položaj, ki pritožbenemu sodišču nalaga, da ob pravilni uporabi materialnega prava sodbo spremeni. Hkrati ne gre za položaj, ki bi sam po sebi terjal razpis pritožbene obravnave (drugi in tretji odstavek 347. člena ZPP). A tudi ko gre za tak položaj, lahko ustavnopravne okoliščine pritožbeno sodišče primorajo, da razpiše obravnavo na podlagi prvega odstavka 347. člena ZPP. Gre zlasti za varovanje pravice do izjave in varstvo pred sodbo presenečenja, ki sta zajeti z ustavnoprocesnimi standardi iz 22. člena Ustave. A najprej je treba razčistiti, ali je pritožbeno sodišče ugotavljalo dejstva ali uporabljalo pravo.

18. Vprašanje, ki ga načenja revidentka, je, ali ni pritožbeno sodišče pod krinko procesnega pooblastila iz pete alineje 358. člena ZPP v resnici storilo nekaj drugega, namreč z navidez materialnopravnim razlogovanjem predrugačilo (torej: spremenilo, nadgradilo) dejansko podlago sodbe sodišča prve stopnje. Vprašanje torej je, kaj je tista bistvena stvaritev pritožbenega sodišča, zaradi katere se pravnomočna odločitev v svojem bistvu (pravici do doma) diametralno razlikuje od odločitve sodišča prve stopnje.

19. Bistveno ustvaritev pritožbenega sodišča najdemo v 15. točki obrazložitve njegove sodbe. To je ugotovitev, da z najemno pogodbo, ki sta jo stranki sklenili 16. 2. 2007, prejšnja najemna pogodba, ki sta jo isti stranki sklenili glede istega stanovanja 26. 11. 2001, ni prenehala. Pravno bi to pomenilo, da sta imeli isti stranki glede istega stanovanja sklenjeni dve najemni pogodbi in dalje, kot nazorno poudari revidentka, torej za dve neprofitni najemnini. Položaj dveh pogodbenih klonov je materialnopravno, zlasti z vidika pogodbene kavze, nerazumen. Z vidika načela socialne države bi bila enako nerazumna obveznost dvojne neprofitne najemnine za isto stanovanje. Čeprav glede materialnopravnega vprašanja revizija ni bila dopuščena, se ravno na tej točki, pri tem vprašanju soodvisno stikajo vsa tri pravna področja: dejansko (dokazno), materialnopravno ter procesnopravno. Dopuščen revizijski problem Vrhovnemu sodišču nalaga, da krene po poti slednjega izmed treh.

20. Z ugotovitvijo o tem, da druga najemna pogodba ni nadomestila prve, marveč je stopila v veljavo poleg nje, je pritožbeno sodišče spremenilo drugačno ugotovitev sodišča prve stopnje. To je v 19. točki obrazložilo, kako je tudi na podlagi zaslišanja tožnice ugotovilo, kakšne so bile okoliščine sklepanja druge najemne pogodbe. Razlog je bil zgolj redoljubne narave: tožnica se je vmes omožila ter prevzela možev priimek. Da bi se vsi akti ujemali, torej da bi bile položnice pravilno naslovljene ter se skladale s pogodbo in resničnim (novim) priimkom iste osebe, so pač sklenili novo najemno pogodbo. Iz tega ter iz dejstev, da sta bili stranki in predmet pogodbe identični, je sodišče prve stopnje sklenilo, da je druga najemna pogodba nadomestila prvo. Po izrecni ugotovitvi sodišča prve stopnje je šlo torej za eno najemno razmerje in to najemno razmerje je bilo sodno odpovedano.

21. Med strankama revizijskega postopka je sporno, ali je pritožbeno sodišče s posegom v takšno ugotovitev sodišča prve stopnje spreminjalo dokazno oceno ali pa je zgolj drugače razlagalo in uporabilo materialno pravo.

22. Kaj konkretno je torej storilo pritožbeno sodišče v 15. točki obrazložitve? Najprej je sporočilo, da v izvršilnem naslovu (se pravi sodbi, s katero je bilo najemno razmerje za konkretno stanovanje odpovedano in najemnici naloženo, naj konkretno stanovanje izprazni) prva najemna pogodba „ni zajeta, zato izvršilni naslov ne vsebuje sodne odpovedi (tudi) te najemne pogodbe“. Nato je nadaljevalo: „Tudi razlogom sodišča prve stopnje, da je pogodba iz leta 2007 nadomestila pogodbo iz leta 2001 in da se je najemno razmerje ponovno uredilo s podpisom najemne pogodbe leta 2007 (sprememba priimka), ni pritrditi.“

23. Čemu točno tu ni pritrdilo pritožbeno sodišče? V bistvu točno temu, kakšna je bila pogodbena volja strank v letu 2007, kaj je bila srž njunega pravnoposlovnega ravnanja, kaj sta hoteli, in ne le hoteli, marveč tudi napravili. Ugotovitev drugačne pogodbene volje strank je v svoji podstati dejanska ugotovitev1. Ima sicer tudi pravne prvine, tako materialnopravne (ko gre npr. za vprašanje razmerja med voljo in izjavo, za vprašanje ujemanja volj) kot tudi procesnopravne (npr. glede trditvenega in dokaznega bremena). A v svoji podstati je to vselej tudi dejansko vprašanje – tako glede tega, ali je stranka podala izjavo in kakšna je bila njena vsebina, dalje glede (težje dokazljivih) voljnih prvin in nazadnje glede drugih okoliščin konkretnega primera, ki nato pomagajo objektivizirati pomen danih izjav.

24. Na kakšen način je pritožbeno sodišče ugotovilo drugačno pogodbeno voljo strank? Po uvodni „nepritrditvi“ sodišču prve stopnje je razgrnilo zakonsko pravo prenovitve (novacije). Glavni poudarek je, da se „po določbi 324. člena OZ prenovitev ne domneva in če torej stranki nista izrazili namena, naj dotedanja obveznost ugasne, ko sta ustvarili novo, potem prejšnja obveznost ne preneha, temveč obstaja še naprej poleg nove.“ Nadaljevanje 15. točke je predrugačenje dokazne ocene. Njen zaključek je, da „toženi stranki (...) ni uspelo ovreči trditev tožeče stranke o še vedno obstoječem najemnem razmerju po najemni pogodbi z dne 26. 11. 2001 (...)“

25. Pritožbeno sodišče je torej izhajalo z materialnopravnega izhodišča, da se prenovitev ne domneva, marveč mora biti izražena, nato je zaostrilo trditveno in dokazno breme tožene stranke do skrajnosti in sprejelo zanjo neugodno dokazno oceno.

26. S tem je v celoti zasenčilo bistvo življenjskega dogodka, kakor je bil ugotovljen v veliki meri z zaslišanjem same tožnice, in na ta način ukrivilo dejansko stanje do te mere, da je procesni rezultat pravnomočne sodbe (odločitev o konkretnem primeru) diametralno nasproten, kot je bil pred sodiščem prve stopnje. Tega ni smelo storiti na tak način.

27. V literaturi in sodni praksi ni sporno kdaj in zakaj mora ob poseganju v dejansko stanje pritožbeno sodišče razpisati pritožbeno obravnavo ter na njej ponoviti že izvedene dokaze. Vrhovno sodišče lahko le ponovi, kar je bilo povedano že v Sklepu II Ips 29/2020 z dne 4. 9. 2020: „Odločanje o pritožbi na podlagi opravljene pritožbene obravnave je namenjeno zagotavljanju poštenega postopka, tj. postopka, v katerem so spoštovana načela poštenega sojenja, med drugim tudi načela neposrednosti, ustnosti, kontradiktornosti in javnosti.2 Ponovitev že izvedenih dokazov je v funkciji izenačevanja spoznavnih možnosti sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča, če gre za poprej še neizvedene dokaze ali za ugotavljanje dejstev, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, pa se na pritožbeni obravnavi varuje tudi pravica strank do izjave.3 Kadar je bilo dejansko stanje pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno na podlagi dokazne ocene izpovedb neposredno zaslišanih prič, pomeni ponovitev dokazov pred pritožbenim sodiščem ponovno zaslišanje teh prič na pritožbeni obravnavi, ne pa zgolj branja zapisnikov o njihovi izpovedbi na seji senata.4 Pooblastilo za kabinetno spremembo dejanskega stanja sodbe (tj. na seji senata) ima pritožbeno sodišče le, če gre za pisne izjave prič iz 236.a člena ZPP ali za posredno izvedene dokaze (npr. že pred prvostopenjskim sodiščem zgolj prebrane zapisnike o zaslišanju prič), izpodbijana odločba pa se opira samo na te dokaze (peti odstavek 348. člena ZPP in druga alineja 358. člena ZPP).5 V tem primeru je namreč v enakem spoznavnem položaju kot prvostopenjsko sodišče. V primeru kompleksnejše dokazne ocene, ki vključuje več dokaznih sredstev, predvsem tudi zaslišanje strank in prič, pa je pritožbena obravnava načeloma potrebna.6“

28. Glede na meje dopuščenega vprašanja se Vrhovno sodišče niti ne bo spuščalo v vse pravne materialnopravne dileme, ki jih odpira odločitev pritožbenega sodišča ter jih načenja tudi revidentka. Gre za vprašanje, ali gre glede na isti predmet in isto pravno podlago sploh za novacijo (323. člen OZ) ali pa v resnici za bolj banalno, inominatno nadomestitev najemne pogodbe z novo. Tako v enem kot v drugem primeru se bistveno vprašanje tiče volje strank, da velja le ena najemna pogodba, ne pa dve. Obstoj „volje, da se opravi prenovitev“ (324. člen OZ) ter „izražen namen, naj dotedanja obveznost ugasne“ sta (tudi) dejanski vprašanji. V literaturi je pojasnjeno, da strankam ni treba uporabiti ravno izrazov prenova ali novacija, marveč zadošča jasen namen, da nova obveznost nadomesti prejšnjo7. Samo za to dejansko prvino in dilemo tudi gre v obravnavanem primeru.

29. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede okoliščin sklepanja druge najemne pogodbe so življenjsko povsem sprejemljive ter materialnopravno neproblematične. Pri odločitvi in ravnanju pritožbenega sodišča pa se mora Vrhovno sodišče glede na meje dopuščenega vprašanja zaustaviti že pri presoji, da je bil poseg pritožbenega sodišča v ugotovitev sodišča prve stopnje tudi dejanske narave. V bistvu gre za novo dokazno oceno v luči predrugačenega materialnopravnega izhodišča. Ker dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji tudi (ali celo predvsem) na izpovedbi tožnice o okoliščinah sklepanja druge najemne pogodbe, je pritožbeno sodišče s posegom vanjo, ne da bi svojo drugačno dejansko hipotezo preizkusilo v kontradiktornem dokaznem postopku na pritožbeni obravnavi, kršilo že procesnopravna pravila, konkretno drugi odstavek 347. člena ZPP.

**Odločitev o reviziji**

30. Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo (prvi odstavek 379. člena ZPP), odločbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (I. točka izreka). Pritožbeni razlog je bil rešen na procesno invaliden način, ostale pritožbene navedbe so ostale neizčrpane. Napotek za nadaljnje delo je lahko le lapidaren: pritožbeno sodišče bo moralo ponovno odločati o pritožbi tožnice zoper sodbo sodišča prve stopnje.

**Odločitev o revizijskih stroških**

31. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP (II. točka izreka).

**Sestava senata in glasovanje**

32. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, ki so navedeni v uvodu tega sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Prim. Sklep _II Ips 25/2015_ z dne 11. 8. 2016, kjer je šlo za zelo podobno kršitev kot v obravnavani zadevi. Tudi tam je pritožbeno sodišče pogodbeno voljo ugotavljalo skozi kabinetno sojenje. 2 Glej _J. Zobec, Ugotavljanje dejanskega stanja na pritožbeni stopnji_, v: Pravni letopis 2009 (IPP), str. 29. 3 _J. Zobec, v: L. Ude (ur.) et all, Pravdni postopek, zakon s komentarjem_, 3. knjiga (GV Založba, Ljubljana 2009), str. 380. 4 Glej tudi _J. Zobec, v: L. Ude (ur.) et all, Pravdni postopek, zakon s komentarjem_, 3. knjiga (GV Založba, Ljubljana 2009), str. 381, opomba št. 1287. 5 _J. Zobec, v: L. Ude (ur.) et all, Pravdni postopek, zakon s komentarjem_, 3. knjiga (GV Založba, Ljubljana 2009), str. 468. 6 _J. Zobec, v: L. Ude (ur.) et all, Pravdni postopek, zakon s komentarjem_, 3. knjiga (GV Založba, Ljubljana 2009), str. 469. Tako stališče je že zavzelo tudi Vrhovno sodišče, npr. v zadevah _II Ips 37/2015_ z dne 2. 6. 2016, _II Ips 208/2017_ z dne 5. 4. 2018, _III Ips 44/2019_ z dne 19. 11. 2019 idr. 7 _M. Juhart v: M. Juhart, N. Plavšak (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem_, GV Založba, Ljubljana 2003, 2. knjiga, str. 423.