Jedro

Pri ugotavljanju višine koristi, za katero je tožnik prikrajšan, ker stanovanj ni mogel uporabljati oz. z njimi upravljati v času od uveljavitve ZDen do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na neprofitno najemnino. Prejšnjim imenikom stanovanjske pravice bi bil tožnik stanovanja dolžan oddajati za neprofitno najemnino, zato je pri izračunu prikrajšanosti upravičeno upoštevana neprofitna najemnina.

Izrek

Pritožbi prvo tožene stranke se delno ugodi in se izrek sodbe v prvem odstavku III. točke v obrestnem delu spremeni tako, da zakonske zamudne obresti tečejo do 1.1.2002 dalje in sicer do 27.6.2003 po obrestni meri zakonskih zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje do prenehanja obveznosti pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti.

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se drugi odstavek III. točke izreka, posledično pa tudi VI. točka izreka glede prvo tožene stranke, razveljavita ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje in odločanje.

V ostalem delu se pritožbi prvo tožene in tožeče stranke zavrneta ter v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo vse zahtevke, uperjene zoper drugo toženo stranko; zahtevku zoper prvo toženo stranko v višini 49.220,63 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 23.11.2001 dalje je ugodilo, zavrnilo pa višji zahtevek v višini 124.020,64 € in zahtevke v višini 183.618,63 €, 76.008,50 €, 2.140,36 € in 103,26 €.

Pritožujeta se tožeča in prvo tožena stranka.

Prvo tožena stranka izpodbija samo obrestni del odločitve v III. točki izreka, s katero je tožeči stranki prisojenih 49.220,63 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.11.2001 dalje do plačila. Predlaga spremembo sodbe tako, da se prisojeni znesek začne obrestovati šele z izdajo prvostopenjske sodbe (4.11.2008); podrejeno predlaga razveljavitev sodbe v tem delu in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Trdi, da gre pri zahtevkih iz 2. odstavka 72. čl. za nečiste denarne terjatve. To pomeni, da je terjatev prisojena po razmerah v času izdaje sodbe. Šele z izdajo sodbe je terjatev dobila denarni ekvivalent, zato se terjatev obrestuje šele od izdaje sodbe dalje.

Tožeča stranka je na pritožbo prvo tožene stranke odgovorila, da bi prvo tožena stranka, ki pozna višine najemnin, lahko izračunala svojo obveznost. Pritrjuje začetku obrestovanja, kot ga je določilo sodišče, ker gre za denarno obveznost, katere višina je bila strankama znana.

Tožeča stranka se iz vseh treh, z ZPP predvidenih pritožbenih razlogov, pritožuje zoper zavrnilni del sodbe. Predlaga spremembo sodbe tako, da sta toženki nerazdelno dolžni plačati 356.859,90 € in 76.008,50 € z zahtevanim obrestmi, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zatrjuje, da ji ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, ker sodišče izvedenca ni zaslišalo. Zaradi tega ni imela vsebinsko polne kontrole nad izvedenčevimi sumarnimi in pavšalnimi odgovori. Opozarja, da je izvedenec za prostor od vhoda ugotovil večjo površino od površine 58,82 m2, ki jo je ugotovilo sodišče. Zatrjuje, da bi sodišče njegovo prikrajšanost moralo ugotavljati na podlagi tržnih in ne neprofitnih najemnin. Zatrjuje kršitev materialnega prava, ker sodišče ni upoštevalo 150., 155. in 156. čl. Stanovanjskega zakona in ni predvidelo možnosti, da bi najemnika tožnik lahko izplačal in stanovanje oddajal za profitno najemnino. Profitna najemnina gre stanodajalcu tudi v primeru oddajanja ožjemu družinskemu članu imetnika stanovanjske pravice. Ker sodišče ni ugotavljalo, ali so vsi imetniki stanovanjske pravice še živi, je po pritožnikovem mnenju dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Nasprotuje valorizaciji, ki nasprotuje načelu monetarnega nominalizma. Trdi, da je dejstvo, da tožena stranka poslovnega prostora ni oddajala, pomembno v zvezi z zahtevkom, ki se nanaša na čas po pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe. Sklicuje se na Odredbo MOL o načinu oddajanja poslovnih prostorov v najem in določanju najemnin, po kateri bi bila prva toženka dolžna tožnika obveščati od stanju najema. Ker tega ni storila, je ravnala protipravno. Zatrjuje nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker ni ugotovljen obseg škode. Meni, da je površina poslovnega prostora nepravilno ugotovljena. Prvostopenjski sodbi očita neobrazloženost, ker ne pojasni zakaj sledi površini poslovnega prostora iz točkovalnega zapisnika. Meni, da bi morala biti prikrajšanost ugotavljana z upoštevanjem dejanske izmere. Meni, da je pri ugotavljanju tožnikove prikrajšanosti sodišče od najemnine neupravičeno odštevalo davščine, ker prva tožena stranka ni davčni zavezanec; upoštevanje normiranih stroškov pa po mnenju tožeče stranke pomeni neupravičeno poenostavitev postopka.

Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila. Opozarja, da tožeča stranka ne nasprotuje razlogom za zavrnitev zahtevka zoper drugo toženo stranko. Kot pravilno označuje upoštevanje površine poslovnega prostora, ki izhaja iz denacionalizacijske odločbe. Pritrjuje sodišču, ki je tožnikovo prikrajšanost vezalo na neprofitno najemnino. Kot pravno nepomembno pa označuje vprašanje, ali je tožena stranka najemnino prejela ali ne, saj mora tožniku nadoknaditi njegovo prikrajšanost. Meni, da je sodišče pri določanju koristi upravičeno upoštevalo davščine.

Pritožba prve tožene stranke je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da je terjatev iz 2. odstavka 72. čl. Zakona o denacionalizaciji (ZDen) t. i. nečista terjatev. Ker nemožnosti uporabe oz. upravljanja ni mogoče nadoknaditi, ampak se ta prikrajšanost ugotavlja na podlagi razmer v času sojenja, tudi v tem primeru prihaja v poštev načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 26.6.2002, po katerem od tovrstnih terjatev zamudne obresti tečejo od 1.1.2002, če zamuda ni nastala kasneje. Sprejem tega mnenja je zahtevala pravna ureditev, uveljavljena s 1.1.2002, ko sta začela veljati Obligacijski zakonik (OZ) in Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO-A). V času od 1.1.2002 do 27.6.2003 se terjatev obrestuje po obrestni meri zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero. Z dnem 28.6.2003 pa je Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1) uveljavil obrestno mero zamudnih obresti, ki nima več valorizacijske funkcije. Zato od tega dne dalje tečejo zamudne obresti po predpisani obrestni meri, vendar pa le do prenehanje obveznosti (upoštevajoč odločbo Ustavnega sodišča U-I-300/04, saj so zamudne obresti do 22.5.2007 (uveljavitev OZ-A) dosegle glavnico.

Pritožba prvo tožene stranke je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava delno utemeljena, zato je na osnovi 358. čl. spremenjena.

Tudi pritožba tožeče stranke je delno utemeljena.

Zahtevek, ki se v višini 179.666,54 € nanaša na nemožnost uporabe stanovanj, v višini 173.241,27 € pa na nemožnost uporabe poslovnega prostora, temelji na 2. odstavku 72. čl. ZDen. Sodišče prve stopnje je pravilno in natančno pojasnilo pravno naravo tega zahtevka. Pravilno je pristopilo tudi k ugotavljanju višine koristi, za katero je tožnik prikrajšan, ker nepremičnine ni mogel uporabljati oz. z njo upravljati v času od uveljavitve ZDen (7.12.1991) do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji (17.8.2001). Ker bi bil tožnik stanovanja prejšnjim imenikom stanovanjske pravice dolžan oddajati za neprofitno najemnino, je pri izračunu prikrajšanosti glede stanovanj upravičeno upoštevana neprofitna najemnina. Vrhovno sodišče že zavzelo stališče (1), da predpisana neprofitna najemnine za fizične osebe, ki so na premoženju, ki je predmet denacionalizacije, imele stanovanjsko pravico (imetnike stanovanjske pravice), ne predstavlja posega v lastninsko pravico (33. čl. Ustave), temveč gre za določitev vsebine lastninske pravice, ki ne presega njene funkcije iz 67. čl. Ustave. Res je, da družinski člani imetnika stanovanjske pravice (osebe iz 56. čl. Stanovanjskega zakona – SZ – Ur. l. RS 18/91 s spremembami), ki po smrti imetnika stanovanjske pravice vstopijo v najemno razmerje, pravice do neprofitne najemnine nimajo. Res je tudi, da sodišče ni presojalo ali so prejšnji imetniki stanovanjske pravice živeli ves čas, za katerega se ugotavlja tožnikova prikrajšanost oz. ali je mogoče kateri od njih v tem obdobju umrl. Upoštevajoč, da je sodišče ugotavljalo tožnikovo prikrajšanost in kriterij najemnine vzelo zgolj kot pripomoček pri ugotavljanju te prikrajšanosti, je po mnenju pritožbenega sodišča ravnalo dovolj natančno. Prognoziranje, kaj bi bilo, če bi najemnike izplačal in ugotavljanje, ali so imetniki stanovanjske pravice živeli celotno obdobje, v katerem se ugotavlja tožnikova prikrajšanost, bi preseglo potrebe tega postopka, saj tožnik trditev o tovrstnih dejstvih v postopku na prvi stopnji ni postavil. Zneska, ki ga je na ta račun prva tožena stranka že plačala, tožnik ne izpodbija, z njegovo valorizacijo pa se je strinjal, kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje. Pravilna je zato ugotovitev, da je tožniku odškodnina zaradi nemožnosti denacionaliziranih stanovanj v v času od 7.12.1991 od 17.8.2001 že v celoti izplačana. V tem delu pritožbeno sodišče potrjuje odločitev sodišča prve stopnje in zavrača pritožbo tožeče stranke (353. čl. ZPP).

Tožeča stranka je s pritožbo napadla tudi odločitev o zavrnitvi sledečih zahtevkov: 3.952,09 € (najemnina oz. tožnikova prikrajšanost za september in oktober 2001), 76.008,50 € (odškodnina zaradi kršitve notifikacije o praznem poslovnem prostoru in pasivnosti pri oddajanju poslovnega prostora), 2.140,36 € in 1.239,36 € (tožnikovi stroški in prikrajšanost zaradi uveljavljanja zahtevka) in 103,26 € (stroški pribave dokumentacije). Konkretnih argumentov za nasprotovanje temu delu odločitve tožeča stranka ni navedla. Pritožbeno je zato v tem delu sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo glede glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Te kršitve niso podane. Sodba je v tem delu razumljiva, razlogi jasni in prepričljivi, materialno pravo pravilno uporabljeno. Tudi v tem delu je zato pritožba tožeče stranke zavrnjena in potrjena odločitev prvostopenjskega sodišča (353. čl. ZPP).

Utemeljena pa je pritožba tožeče stranke glede delne zavrnitve zahtevka za povrnitev koristi, izgubljene zaradi nemožnosti uporabe oz. razpolaganja s poslovnim prostorom v času od 7.12.1991 do 17.8.2001 (drugi odstavek III. točke izreka). V tem delu je izračun nejasen in neobrazložen (14. tč. 2. odstavka 339. čl. ZPP), zaradi česar odločitve v tem delu ni mogoče preizkusiti. Pri določanju najemnine za poslovni prostor tožnik ne bi bil limitiran, zato si je sodišče pravilno pomagalo s tržno najemnino. Dejstvo, da je bil poslovni prostor v denacionalizacijski odločbi opredeljen s površino 57,82 m2, pri izračunavanju koristi, ki bi jo tožnik dosegel z uporabo oz. razpolaganjem s poslovnim prostorom, ni pomembno. Tožnik bi poslovni prostor lahko uporabljal ali ga tržil v stanju oz. površini kakršno ima, zato je pri izračunavanju tožnikove prikrajšanosti treba upoštevati to površino. Ta površina je bila ugotavljana po izvedencu na osnovi tožnikovega pravočasnega dokaznega predloga (vloga z dne 23.10.2007) in ugotovljena v površini 66,41 m2. Tožena stranka je nasprotovala zgolj uporabi tega podatka, ne pa tudi samemu rezultatu izmere.

Stališče prvostopenjskega sodišča, da tožnikova prikrajšanost ni enaka bruto znesku najemnine, je pravilno. Ugotovljeno bruto najemnino je potrebno zmanjšati za davščine in stroške, ki bi bremenili fizično osebo, ki bi nepremičnino oddajala v najem. Sodišče prve stopnje je to skušalo storiti, vendar je v tem delu obrazložitev nerazumljiva. Razlogi glede izračunavanja neto najemnine so nepopolni in nejasni, zato izračuna ni mogoče preveriti. Pritožbeno sodišče soglaša z izhodiščem, da se davek od dohodka iz oddajanja premoženja v najem (dohodka iz premoženja) obračunava od najemnine, zmanjšane za normirane stroške, če ni uveljavljano oz. izkazano, da so bili stroški vzdrževanja večji od normiranih. To področje ureja Zakon o dohodnini, ker je najemnina dohodek iz premoženja, dohodki iz premoženja pa so vir dohodnine. Če naj se od ugotovljene bruto najemnine poleg davka odštevajo tudi stroški upravljanja in zavarovanja nepremičnine, ki bi res bremenili tudi tožnika, če bi upravljal s poslovnim prostorom, je treba ugotoviti tudi te in druge zatrjevane stroške; kolikor so na podlagi predlaganih dokazov ugotovljivi. Tožnikove pritožbene navedbe, da tožena stranka ni davčni zavezanec, pa niso relevantne, kajti v postopku se ugotavlja, kakšno korist bi z uporabo oz. razpolaganjem s poslovnim prostorom lahko dosegel tožnik in ne, kakšen neto iztržek je imela tožena stranka.

Ker zgoraj navedenega odločilnega dejstva sodišče prve stopnje ni ugotavljalo in se o njem ni določno izreklo, sodišče v izogib temu, da strankama odvzame pravico do pritožbe, dokaznega postopka ni samo dopolnjevalo, ampak bo to storilo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku. Odločitev iz drugega odstavka III. točke izreka je zato razveljavljena. Ker razveljavitev znatno vpliva na odločitev o stroških, je treba razveljaviti tudi stroškovni del odločitve, kolikor se nanaša na prvo toženo stranko (355. čl. ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. čl. ZPP.

(1)Sodba II Ips 98/2004 z dne 21.4.2005.