Jedro

V primeru očitno neutemeljenih pritožbenih navedb zadošča, da se sodišče druge stopnje sklicuje na izčrpne razloge prvostopenjskega sodišča.

Izrek

Revizija zoper razveljavitveni del izpodbijane odločbe se zavrže, sicer pa se zavrne.

Tožnik je dolžan drugi toženki povrniti 991,44 EUR njenih stroškov odgovora na revizijo v 15 dneh od vročitve te odločbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je od toženk zahteval nerazdelno plačilo nadomestila zaradi nemožnosti uporabe štirih denacionaliziranih stanovanj in enega denacionaliziranega poslovnega prostora (skupno 356.859,90 EUR) ter nerazdelno plačilo odškodnine zaradi ravnanja toženk, ki mu poslovnega prostora nista vrnili že leta 1996, ko so bili izpolnjeni pogoji za odpoved najemne pogodbe, in denacionalizacijskemu organu nista sporočili, da je poslovni prostor prazen (76.008,50 EUR). Od toženk je zahteval še plačilo odškodnine zaradi stroškov v zvezi s sestavo tožbe (iz tega naslova je zoper prvo toženko uveljavljal 2.140,36 EUR, zoper drugo toženko 1.239,36 EUR, zoper obe toženki nerazdelno pa 103,26 EUR). Sodišče prve stopnje je prvi toženki naložilo, naj tožniku plača 49.220,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostalem delu je tožbene zahtevke zavrnilo, v umaknjenem delu pa je postopek ustavilo. Med drugim je pojasnilo, da prisojeni znesek pomeni nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe poslovnega prostora.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi prve toženke delno ugodilo in ustrezno spremenilo obrestni obsodilni del prvostopenjske sodbe. Delno je ugodilo tudi pritožbi tožnika in prvostopenjsko sodbo delno razveljavilo (v zavrnilnem delu glede nadomestila za poslovni prostor in v stroškovnem delu), sicer pa je njuni pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo.

3. Zoper del odločbe pritožbenega sodišča, ki se nanaša na pravnomočno zavrnitev odškodninskega zahtevka v znesku 76.008,50 EUR, in zoper njen razveljavitveni del tožnik vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču smiselno predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe v smeri ugoditve njegovi (pri)tožbi, sicer pa razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj v tem delu in vrnitev zadeve v istem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi stroške. Pritožbenemu sodišču očita, da je prvostopenjsko sodbo delno razveljavilo s sodbo, iz katere zato izhaja, da je spor že zaključen, to pa pomeni bistveno kršitev določbe 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Nadalje opozarja, da je med postopkom pred prvostopenjskim sodiščem zatrjeval in dokazoval, da prva toženka v nasprotju s standardom dobrega gospodarstvenika ni pobirala najemnin in je pustila poslovni prostor prazen. Pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji je le denacionalizacijski zavezanec v obligacijskem razmerju z najemnikom (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 330/2000 z dne 1. 2. 2001), zato so najemnikova ravnanja stvar njunega razmerja in ne morda razmerja med najemnikom in denacionalizacijskim upravičencem. Dotlej je imela zavezanka nepremičnine v svojem upravljanju in jih je lahko oddajala. Pri zahtevku iz določbe drugega odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) gre namreč za nadomestilo tiste koristi, ki bi jo upravičenec lahko dosegel, pa je glede na zakonsko rešitev ob sami uveljavitvi ZDen ni mogel. Opozarja na pritožbeno grajo zmotne uporabe 6. člena Odredbe o načinu oddajanja poslovnih prostorov v najem in določanju najemnin (v nadaljevanju Odredba), ki je prisilni predpis in določa: „Poslovni prostori, za katere je vložena zahteva za denacionalizacijo, se oddajajo v najem za določen čas do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji na podlagi pisnega soglasja upravičenca.“ Ravno zahteva po pisnem soglasju kaže, da citirana določba revidentu podeli pravice, saj jasno varuje njegove interese. Ta določba sodi v pravno ureditev VI. Poglavja ZDen (odškodninska razmerja) in je sistematsko povezana z določbo 68. člena istega zakona. Prva toženka bi z zadevnimi poslovnimi prostori lahko ravnala kot dobra gospodarstvenica le, če bi upravičenca obveščala o njihovem oddajanju. Če bi bil revident o tej problematiki pravilno obveščen, bi lahko na podlagi 68. člena ZDen ustrezno ravnal, a tega ni mogel storiti. Ravnanje prve toženke je krivdno, saj je bila po lastnem predpisu (določba 6. člena Odredbe) dolžna obvestiti tožnika o stanju najema, a tega ni storila, čeprav se je udeleževala denacionalizacijskega postopka. Takšno ravnanje je kontradiktorno in vodi v nadomestilo za škodo zaradi zaupanja (vsaj negativni interes, če že ne pozitivni), saj je namen 6. člena Odredbe varovanje vzpostavitve statusa ad quem, v upravnem pravu pa je to kršitev načela patere legem quam ipse fecisti in kršitev načela zaupanja v pravo. Ravno v tem je podana krivda prve toženke. Tožnik je v pritožbi tudi opozoril, da zaradi neuporabe Odredbe ni bilo ugotovljeno, kakšna bi lahko bila korist prve toženke zaradi oddajanja. Glede na navedeno ne drži, da tožnik v pritožbi ni navedel konkretnih argumentov zoper zavrnitev odškodninskih zahtevkov. Izpodbijana sodba v tem delu ni obrazložena (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in pomeni kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije.

4. Toženki v odgovoru na revizijo menita, da je prepozna in se zavzemata za njeno zavrženje, druga toženka pa nasprotuje tudi vsebinski utemeljenosti dela revizije, ki se nanaša nanjo. Prav tako priglašata stroške.

5. Revizija delno ni dovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

O delni nedovoljenosti

6. Stranke lahko vložijo revizijo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, in sklep sodišča druge stopnje, s katerim je postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP). Delna razveljavitev prvostopenjske sodbe teh pogojev ne izpolnjuje, saj s takšno odločbo (kljub nazivu „sodba“) postopek v tem delu ni bil pravnomočno končan. Tožnikovo revizijo je zato sodišče v tem delu kot nedovoljeno zavrglo (drugi odstavek 374. člena ZPP).

O siceršnji neutemeljenosti

7. Glede na ugovore toženk v odgovoru na revizijo Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je revizija pravočasna (prvi odstavek 367. člena ZPP). Ker je tožnik izpodbijano sodbo prejel 18. 8. 2009, je rok za vložitev revizije iztekel 17. 9. 2009. Vendar revizija ni bila vložena šele 18. 9. 2009, kot zmotno menita toženki, temveč dan prej (znotraj roka), ko jo je tožnik sodišču prve stopnje poslal priporočeno po pošti (drugi odstavek 112. člena ZPP).

8. Pritožbeno sodišče ni zagrešilo kršitev v smislu 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je navedlo razloge za zavrnitev tožnikove pritožbe zoper zavrnitev revizijsko spornega odškodninskega zahtevka. Ocena sodišča, da zoper to odločitev tožnik ni navedel konkretnih argumentov, ni odločilna. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč razvidno, da se je pritožbeno sodišče v tem delu oprlo tudi na razloge prvostopenjskega sodišča, ki jih je ocenilo kot razumljive, jasne in prepričljive, soglašalo pa je tudi z uporabo materialnega prava (drugi odstavek na četrti strani obrazložitve izpodbijane sodbe). Sklicevanje na navedene razloge zadošča, saj so tožnikovi očitki, ki jih ponavlja v reviziji, očitno neutemeljeni.

9. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je tožnik revizijsko sporni tožbeni zahtevek utemeljeval z dvema ravnanjema (opustitvama) toženk; očital jima je, da najemniku nista odpovedali najemne pogodbe, čeprav bi to (zaradi neplačevanja najemnin) lahko storili, in še, da denacionalizacijskega organa nista obvestili, da je poslovni prostor prazen, zaradi česar je postopek denacionalizacije trajal dlje, kot bi sicer (tožniku pa je zato nastala škoda v obliki zamudnih obresti od najemnin za čas od 1. 6. 1996 do meseca avgusta 2001, ko mu je bil poslovni prostor izročen). Oba očitka je sodišče prve stopnje prepričljivo zavrnilo. Menilo je, da se je lahko prva toženka (ki je kot pravna naslednica imetnice pravice uporabe in kasnejša lastnica poslovnega prostora edina pasivno legitimirana) povsem svobodno odločala o upravljanju poslovnega prostora, kamor sodi tudi možnost odpovedi najemne pogodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo tudi določbo drugega odstavka 63. člena ZDen, na katero se je skliceval tožnik, in pojasnilo, da ne utemeljuje dolžnosti prve toženke, da bi v konkretnem primeru morala obvestiti upravni organ o nezasedenosti poslovnega prostora.

10. Morebitna dolžnost oddajanja v najem in obveščanja ni določena niti v določbi 6. člena Odredbe, ki varuje denacionalizacijskega upravičenca (le) tako, da omejuje zavezančevo možnost oddajanja poslovnih prostorov, glede katerih je vložena zahteva za denacionalizacijo (le do pravnomočnosti odločbe do denacionalizaciji in le, če s tem upravičenec pisno soglaša). Nasprotno stališče revidenta nima opore v nobeni izmed uveljavljenih razlagalnih metod, temveč jasen pomen omenjene določbe izkrivlja in dopolnjuje do te mere, da je že na prvi pogled napačno. Njegova revizijska izvajanja so neuspešna tudi zato, ker se ni opredelil do presoje prvostopenjskega sodišča, ki pomeni samostojni razlog za zavrnitev obravnavanega odškodninskega zahtevka: da vzrok daljšega trajanja denacionalizacijskega postopka ni bil v ugotavljanju usode poslovnega prostora, temveč v ugotavljanju povečane vrednosti denacionalizirane nepremičnine (prvi odstavek 371. člena ZPP).

11. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnik je z revizijo propadel, zato je dolžan nasprotni stranki povrniti zahtevane in potrebne stroške odgovora na revizijo. Toženki, ki sta v konkretnem primeru navadni sospornici, sta odgovor na revizijo vložili skupaj (po isti pooblaščenki), pri čemer sta neutemeljeno menili, da je revizija prepozna, vsebinski utemeljenosti revizije pa je nasprotovala le druga toženka (195. člen ZPP). Ker torej odgovor prve toženke ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP), je tožnik dolžan povrniti le stroške, ki jih je imela z odgovorom na revizijo druga toženka. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 991,44 EUR (1800 točk za sestavo odgovora na revizijo, povečano za 20 % DDV), ki jih mora tožnik plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 378. člena v zvezi s prvim odstavkom 299. člena Obligacijskega zakonika).