Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ugotovljen je bil neupravičen odjem električne energije. Sporno stikalo, ki se je nahajalo za vrati ene od sob, je delovalo na vklop ali izklop. Z vklopom je bila rabljena električna energija, ki ni bila beležena na števcu. S tem je bil narejen obvod mimo števca za vse gospodinjske aparate, priključene na tej fazi. Glede na to, da je bil tožnik delavec tožene stranke, opisano predstavlja kršitev obveznosti iz 37. člena ZDR-1, po katerem se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca (37. člen ZDR-1). Po pravilni presoji sodišča prve stopnje je tožnik z očitanim ravnanjem, ne le materialno in moralno škodoval poslovnim interesom delodajalca, ki je podjetje za distribucijo električne energije v Sloveniji, in s tem naklepoma huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, temveč tudi izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je 27. 5. 2016 tožena stranka podala tožniku, nezakonita; da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 27. 5. 2016 z dnem vročitve odpovedi pooblaščencu, ampak mu še traja, tako da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu za čas od 28. 5. 2016 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z bruto plačo 1.683,24 EUR, odvodom davkov in prispevkov ter izplačilom neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec, ob tem pa za tožnika posredovati ZPIZ Slovenije podatke za vpis v matično evidenco in ga prijaviti v zavarovanje. Odločilo je še, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka.
2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, pri čemer izpostavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena in po prvem odstavku 339. člena ZPP. Ne strinja se, da je bila odpoved podana v 30-dnevnem roku. Iz zapisnika sestanka kolegija z dne 26. 4. 2016 izhaja, da je tožena stranka ves čas vedela, da je edini osumljeni za neupravičen odjem električne energije tožnik, ne pa njegov pokojni oče. Iz vabila na zagovor z dne 19. 5. 2016 izhaja, da je bila preiskava ves čas osredotočena na tožnika, čeprav je bilo odjemno mesto pisano na njegovega očeta. Tudi zapisnik o pregledu merilnega mesta očita nepravilnosti zgolj tožniku. A.A. je kopijo zapisnika o pregledu merilnega mesta 20. 4. 2016 posredoval nadrejenemu, to je ožjemu članu kolegija pri upravi tožene stranke, B.B., ki se je seznanil s sumom odjema električne energije in posledično predlagal uvrstitev te točke na dnevni red ožjega kolegija. B.B. je izvršni direktor za področje distribucije in vzdrževanja omrežja in član kolegija predsednika uprave. Zato je bila tožena stranka v celoti seznanjena z očitanimi kršitvami tožniku najmanj 20. 4. 2016. Tožena stranka ima 850 zaposlenih, pri tako velikem kolektivu ni mogoče poslovodstva razlagati tako ozko, da je to le predsednik uprave, ampak sodijo sem tudi vsi člani ožjega kolegija direktorja uprave, torej tudi B.B.. Glede na zadevo VIII Ips 187/2015 bi službo generalnega direktorja lahko primerjali s članstvom ožjega kolegija predsednika uprave. Ugotovitve sodišča, da z dejstvom smrti tožnikovega očeta pri toženi stranki niso razpolagali vse do zagovora tožnika, so nerelevantne, pa tudi napačne. Ne drži, da je tožnik vedel za nepravilnosti in posledično neupravičen odjem električne energije. Niti v vozilu niti na domu ni povedal, da naj bi imel v omarici vstavljeno varovalko. Neupravičen odjem električne energije je povzročil tožnikov oče, ki je to prikrival vse do smrti. Priče C.C., D.D. in E.E. so potrdile, da so v hiši videle tožnikovo hči, glede katere je tožnik izpovedal, da ga je opozorila na pok iz sobe, ki sta jo uporabljala tožnikova pokojna starša. Tožnik je pojasnil logične razloge, zakaj je pokazal fit stikalo za vrati, s katerim se je seznanil šele tega dne. Očitno je šlo za pok fit stikala zaradi izklopa. Razlog za to je iskati v kakšnem dejanju delavcev tožene stranke, ki so pregledovali omarico z glavnim števcem in varovalkami ter vanju posegali in preverjali, zakaj ena izmed varovalk ni vstavljena. Sodišče je nekritično poklonilo vero zgolj trem navedenim pričam, do tožnikove izpovedbe se skoraj ni opredelilo oziroma je ni dokazno ocenilo. Izpovedbe treh prič se v posameznih delih, glede tožnikovega omenjanja očeta, razlikujejo. Sodišče ni dokazno ocenilo izjave F.F.. Zato je kršilo določbe pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in tudi 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med vsebino zapisnikov oziroma drugih listin. F.F. je v svoji pisni izjavi potrdila izpoved tožnika, da je slišala pok iz ene izmed sob. Sodišče ni dokazno ocenilo niti pisne izjave G.G. Zgolj skopo in neobrazloženo je navedlo, da ji ni sledilo, ker je zainteresirana za izid postopka. Sodišče je napačno povzelo izpoved priče D.D. glede tega, da ga je tožnik na kolenih prosil, naj ugotovljenega ne zapiše v zapisnik, sam pa se je odločil napisati tako, kot je res, saj "služba je služba". Prošnja tožnika se je nanašala le na napačno vstavljeno varovalko. S tem je sodišče kršilo 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Neupravičen odjem električne energije na eni liniji je bil očitno ves čas stalno vgrajen še iz časov življenja tožnikovega očeta, zaradi česar so pri toženi stranki postali pozorni na naveden pojav. To kaže na to, da tožnik za neupravičen odjem električne energije ni vedel. Podani so dvomi v verodostojnost prič, kot delavcev tožene stranke. Predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo razveljavi oziroma jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.
3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.
6. Pritožbeno sodišče se strinja z odločilnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje glede presoje zakonitosti izredne odpovedi z dne 26. 5. 2016 (podane po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1), ki se nanaša na očitek neupravičenega odjema električne energije.
7. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo datum, od katerega je začel teči rok za podajo izredne odpovedi (26. 4. 2016 - datum kolegija pri predsedniku uprave tožene stranke), po nepotrebnem pa je razlogovalo o možnih kasnejših datumih začetka teka tega roka. Po drugem odstavku 109. člena ZDR-1 je treba odpoved podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga; V primeru krivdnega razloga, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pa v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Po prvem odstvaku 62. člena OZ začne teči rok, določen v dnevih, prvi dan po dogodku, od katerega se računa, konča pa se z iztekom zadnjega njegovega dneva. Ker je bila torej odpoved z dne 26. 5. 2016 podana znotraj roka 30 dni, šteto od 26. 4. 2016, niti ni pomembno, ali bi rok lahko začel teči kasneje - 19. 5. 2016, ko je tožena stranka tožniku poslala vabilo na zagovor, ali pa 25. 5. 2016, ko je bil datum zagovora. Sodišče prve stopnje je po nepotrebnem raziskovalo, kako je tožena stranka ugotavljala, kdo je formalni naročnik oziroma lastnik odjemnega mesta (to je bil tožnikov pokojni oče, zoper katerega je npr. tožena stranka 29. 4. 2016 vložila kazensko ovadbo zaradi tatvine), ko pa je ključno predvsem, kdo je bil neupravičeni odjemnik električne energije.
8. Okoliščine v zvezi z lastništvom bi utegnile biti relevantne zgolj v skrajnem primeru, če bi od 26. 4. 2016 do podaje odpovedi minilo več kot 30 dni, kar pa se, kot rečeno, ni zgodilo. Sicer pa te okoliščine niso odločilne v zvezi s presojo odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki se nanaša na kršitve očitane delovne obveznosti (po 33., 34. in 37. člen ZDR-1), ne v zvezi s presojo odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki se nanaša na očitane znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 204. člena KZ-1. Po tej določbi stori kaznivo dejanje tatvine kdor komu vzame tujo premično stvar, da si jo protipravno prilasti.
9. Tudi to, da je bila tožniku oziroma njegovemu pooblaščencu izredna odpoved vročena 27. 5. 2016, ne pomeni da je bil zamujen rok 30 dni iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1. Za datum podaje odpovedi ne šteje datum vročitve odpovedi delavcu, ampak datum podaje oziroma oddaje odpovedi. Tožena stranka je odpoved z dne 26. 5. 2016 odposlala po pošti istega dne 26. 5. 2016, torej zadnji dan predpisanega roka. S tem v zvezi je tožnik v tožbenem zahtevku pravilno opredelil datum vročitve, ne pa tudi datum podaje odpovedi.
10. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil pri tožniku (na naslovu njegovega stalnega bivališča) 14. 4. 2016 opravljen pregled merilnega mesta, pri katerem so trije delavci tožene stranke (C.C., D.D. in E.E., ki so bili v tem sporu zaslišani kot priče) ugotovili nepravilnosti, v zvezi s tem sestavili zapisnik, ki je bil posredovan vodji službe odjema H.H.. Ta je istega dne zapisnik poslal I.I. (vodji Območne enote J.), ki je 19. 4. 2016 zapisnik poslal A.A. (pomočnik izvršnega direktorja), ta pa ga 20. 4. 2016 posredoval svojemu nadrejenemu B.B. (izvršni direktor za področje distribucije in vzdrževanja omrežja ter član ožjega kolegija predsednika uprave). Neupravičen odjem električne energije je bil uvrščen na dnevni red prvega naslednjega kolegija pri predsedniku uprave 26. 4. 2016. 11. Pritožba zmotno predlaga, da bi treba rok za podajo odpovedi šteti od 20. 4. 2016, ko je bil s spornim dogodkom seznanjen eden izmed vodilnih pri toženi stranki (B.B.), ne šele 26. 4. 2016, ko je bil s spornimi kršitvami seznanjen predsednik uprave tožne stranke. Ne drži, da je bila tožena stranka seznanjena z očitanimi kršitvami tožniku že 20. 4. 2016, ko je bil o tem seznanjen B.B.. Tudi sklicevanje pritožbe na to, da je kolektiv tožene stranke velik (850 zaposlenih), uprava pa enoosebna, ni razlog, da bi se sledilo navedenemu stališču pritožbe o širšem razumevanju relevantnega poslovodstva. Sodišče prve stopnje je predsednika uprave pravilno štelo kot pristojno osebo, ki je v imenu tožene stranke pristojna sprejeti odločitev o podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V konkretnem primeru je bilo to na podlagi podatkov, s katerimi je bil predsednik uprave seznanjen na kolegiju 26. 4. 2016. Četudi je B.B. eden izmed članov ožjega kolegija predsednika uprave, to še ne pomeni, da je tožena stranka že 20. 4. 2016 ugotovila razloge za odpoved. Prav tako v zvezi s tem ne more biti odločilna pritožbena navedba, da je ravno B.B. sestavljal dnevne rede za kolegije pri predsedniku uprave.
12. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na primer Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 187/2015, v katerem je bilo glede delavke policistke zavzeto stališče, da je bil na podlagi obvestitve posebne službe generalnega direktorja z razlogi za izredno odpoved seznanjen generalni direktor, čeprav takrat sam osebno s tem ni bil seznanjen. Šlo je za posebej organizirano službo v sklopu policijske uprave, kar ni primerljivo s stališčem, za katerega se zavzema tožnik, da zgolj seznanitev enega člana ožjega kolegija predsednika uprave z razlogi za izredno odpoved pomeni tudi že seznanitev predsednika uprave oziroma tožne stranke. Sploh pa tožena stranka ni državni organ, kot je to npr. Policija, da bi bil relevanten 20. člen ZDR-1, ki določa, da če je delodajalec državni organ, nastopa v imenu delodajalca predstojnik organa oziroma od njega pooblaščena oseba.
13. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje glede vsebine kršitev, ki so predmet odpovedi, je bil pri tožniku (na naslovu njegovega stalnega bivališča na K. cesti 6, L.) dne 14. 4. 2016 v njegovi navzočnosti opravljen pregled merilnega mesta. Trije delavci tožene stranke (C.C., D.D. in E.E.) so kot pooblaščene osebe ... ugotovile nepravilnosti na merilnem mestu. V zvezi s tem je bil sestavljen zapisnik, ki ga je podpisal tudi tožnik. Sodišče prve stopnje je iz zapisnika pravilno razbralo, se je tožnik "odločil in navedenim sam pokazal nepravilnosti na merilnem mestu". Pritožba neutemeljeno izpodbija dokazne zaključke, ki jih je sodišče prve stopnje oblikovalo predvsem na podlagi vsebine omenjenega zapisnika in izpovedi treh delavcev tožene stranke.
14. Ne drži, da bi moralo sodišče dati večji pomen izjavam prič F.F. in G.G. (tožnikova hči in žena). Iz njunih izjav je razbrati predvsem to, da je prišlo spornega dne do določenega poka glede električne napeljave. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je to odločilno dejstvo, ki naj bi utemeljevalo zaključek, da je šele spornega dne zvedel za nepravilnosti merilnega mesta, kar bi imelo za posledico nezakonitost odpovedi. Zgolj dejstvo omenjenega poka ne omaja dokazne ocene sodišča prve stopnje, da je tožnik z neupravičenim odjemom električne energije kršil delovne obveznosti. Predvsem pa to, da sodišče ni sledilo izjavam navedenih dveh prič ne pomeni kršitve 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samo vsebino teh listin. Prav tako ne drži, da sodišče izpovedi tožnika in izjav teh prič sploh ni dokazno ocenilo. Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje jasno izhaja, iz katerih dokazov izhajajo odločilna dejstva, iz katerih ne, ter v čem so razlogi za to. Glede priče G.G., žene tožnika, sodišče prve stopnje ni navedlo le tega, da je zainteresirana za izid postopka, ampak je pojasnilo tudi, da ob pregledu merilnega mesta niti ni bila neposredno prisotna, temveč je pogovor med delavci tožene stranke in tožnikom slišala iz ozadja. V zvezi z upoštevanjem izjav prič F.F. in G.G. pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.
15. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da so med izpovedmi treh ključnih prič v tem sporu (C.C., D.D. in E.E.) relevantna razhajanja. Tudi ne drži, da je podan dvom v verodostojnost teh prič, ker gre za delavce tožene stranke. Prav tako sodišče prve stopnje njihovih izpovedi ni napačno povzelo. Pravilno je ugotovilo, da so vse tri priče izpovedale, da jim je tožnik že med vožnjo na pregled merilnega mesta povedal, da ima v priključni omarici vstavljeno neustrezno merilno varovalko. Opisale so aktivnosti pri pregledu merilnega mesta, ki so privedle do ugotovitve nepravilnosti: za stikalom za luč na stopnišču, ki ga je bilo potrebno odviti, je bila sneta izolacija, nameščena sponka in priključen inštalacijski kabel, ki je potekal od tega stikala do fit stikala. To stikalo, ki se je nahajalo za vrati ene od sob, je delovalo na vklop ali izklop. Z vklopom je bila rabljena električna energija, ki ni bila beležena na števcu. S tem je bil narejen obvod mimo števca za vse gospodinjske aparate, priključene na tej fazi.
16. Sodišče prve stopnje je poudarilo, da je tožnik vedel, kako to deluje, kar je delavcem, ki so opravljali pregled merilnega mesta, tudi pokazal. Kot so smiselno enako opisali vsi trije delavci tožene stranke, je tožnik pokazal tako fit stikalo v eni od sob, na vztrajanje zaposlenih toženke pa še začetek obvoda v dozi na glavnem vodu, ki se je nahajala za stikalom za luč. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi resda poudarilo, da je priča D.D. izpovedal, da ga je tožnik dobesedno na kolenih prosil, naj ugotovljenega ne zapiše v zapisnik, sam pa se je odločil napisati tako, kot je bilo res, saj "služba je služba". Pritožba neutemeljeno navaja, da je takšen zaključek sodišča vzet izven konteksta dejanskega dogajanja spornega dne, ter da naj bi se prošnja tožnika nanašala le na napačno vstavljeno varovalko. Prav tako sodišče prve stopnje s tem v zvezi ni kršilo 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne gre za protispisne ugotovitve sodišča prve stopnje. Tudi če opisane manipulacije z napeljavo ni naredil tožnik (ampak je bila narejena npr. v času življenja tožnikovega očeta), ta okoliščina tožnika ne razbremenjuje očitka neupravičenega odvzema električne energije. Odjem električne energije je bil odvisen od vklopa oziroma izklopa fit stikala, tožnik pa je imel porabe električne energije priključene na fazo brez beleženja električne energije (izvod). Tudi ob predhodni kontroli je bila ugotovljena (pre)nizka poraba gospodinjstva, kar je sploh sprožilo nadaljnje postopke preverjanja merilnega mesta.
17. Glede na to, da je bil tožnik delavec tožene stranke, opisano predstavlja predvsem kršitev obveznosti iz 37. člena ZDR-1, po katerem se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca (37. člen ZDR-1). Sicer pa je sodišče prve stopnje sledilo toženi stranki in kršitev kvalificiralo tudi po 33. členu ZDR-1 (vestno opravljanje dela) in po 34. členu ZDR-1 (upoštevanje navodil delodajalca). Sodišče prve stopnje je izpostavilo tudi kršitev obveznosti iz VI. člena pogodbe o zaposlitvi, po katerem se je tožnik obvezal, da bo vestno in dosledno opravljal delo na delovnem mestu, upošteval delodajalčeva navodila in zahteve v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja; zavezal se je upoštevati organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu.
18. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje je tožnik z očitanim ravnanjem, ne le materialno in moralno škodoval poslovnim interesom delodajalca, ki je podjetje za distribucijo električne energije v Sloveniji, in s tem naklepoma huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, temveč tudi izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1. Pravilno je uporabilo tudi prvi odstavek 109. člena ZDR-1 in ugotovilo, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja.
19. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
20. Tožnik zaradi neuspeha s pritožbo krije svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP).