Jedro

Tožena stranka ima enočlansko upravo oziroma predsednika uprave, ki toženo stranko zastopa brez omejitev, zato je pravilno stališče sodišča, da je pri presoji pravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi bistveno, kdaj je razlog za odpoved ugotovil predsednik uprave tožene stranke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in za ugotovitev, da tožniku 27. 5. 2016 ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, ampak še traja tako, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu za čas od 28. 5. 2016 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z bruto plačo v znesku 1.683,24 EUR. Zahtevek je zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je predsednik uprave tožene stranke za storilca in kršitev izvedel v časovnem obdobju po ožjem kolegiju uprave 26. 4. 2016, na katerem je bil seznanjen zgolj s prvimi informacijami o možnih kršitvah. Ocenilo je, da niti ni bistveno, ali je bilo to 19. 5. 2016, ko je bilo tožniku poslano vabilo na zagovor ali pa celo na zagovoru tožnika 25. 5. 2016, saj so vsi navedeni časovni trenutki znotraj tridesetdnevnega roka do podane odpovedi dne 26. 5. 2016. Presodilo je, da je tožnik z očitanim ravnanjem, to je z vzpostavitvijo ali pa vsaj naklepno uporabo nepravilnosti na merilnem mestu, s pomočjo katerih je uporabljal električno energijo, ne da bi se to beležilo na števcu, materialno in moralno škodoval poslovnim interesom tožene stranke, ki je podjetje za distribucijo električne energije in je s tem naklepoma huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Presodilo je, da je tožnik z opisanim ravnanjem tudi izpolnil vse znake kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami), s čemer so bili izpolnjeni tudi pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi prve alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči prvostopenjskega sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila tožena stranka s tožniku očitanimi kršitvami seznanjena najmanj 20. 4. 2016, ko je bil z njimi seznanjen A. A., izvršni direktor za področje distribucije in vzdrževanja omrežja in član kolegija predsednika uprave tožene stranke. Pri tako velikem kolektivu kot je tožena stranka poslovodstva ni možno razlagati tako ozko, da ga predstavlja zgolj predsednik uprave, temveč je med poslovodstvo treba šteti vsaj še vse člane ožjega kolegija predsednika uprave. Tožnik se pri tem sklicuje na stališča Vrhovnega sodišča v sodbi VIII Ips 187/2015 z dne 22. 12. 2015. Že od prvega dne odkritja neupravičenega odjema je pri toženi stranki obstajal utemeljen sum, da je to dejanje izvršil tožnik. Bistvena kršitev pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in prvega odstavka 339. člena ZPP je podana zaradi neupoštevanja podrobne izpovedbe tožnika, da je nepravilnosti trem delavcem tožene stranke le pomagal najti in da so to storili s skupnim raziskovanjem ter zaradi neupoštevanja oziroma napačnega povzemanja pisnih izjav B. B. in C. C. Tožnik se ne more strinjati z ugotovitvijo sodišča druge stopnje, da tudi če ni sam napravil manipulacije z napeljavo, ga to ne razbremeni očitka neupravičenega odjema električne energije. Tožnik je dokazal, da za neupravičeni odjem sploh ni vedel, zato mu je bila pogodba o zaposlitvi nezakonito odpovedana. Sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo razlik v izpovedbah prič D. D., E. E. in F. F., sodišče druge stopnje pa je pritožbene navedbe v zvezi s tem neobrazloženo označilo za neutemeljene. Sodišče prve stopnje pisne izjave priče ni dokazno ocenilo, sodišče druge stopnje pa je navedlo le, da dejstvo poka, o katerem govori ta izjava, ne omaje dokazne ocene sodišča, čeprav izjava potrjuje izpovedbo tožnika, da takrat za stikalo ni vedel. Sodišče je tudi napačno povzelo izpovedbo priče D. D., saj je ta na vprašanje tožnikovega pooblaščenca odgovoril, da ga je tožnik na kolenih prosil, naj na zapisnik ne piše glede napačno vstavljene varovalke.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP revizija uveljavlja v zvezi z napačnim povzemanjem pisnih izjav prič B. B. in C. C. Sodišče druge stopnje je sicer res navedlo, da je iz njunih izjav razbrati predvsem to, da je prišlo do določenega poka glede električne napeljave, čeprav o poku v resnici govori le izjava tožnikove mladoletne hčerke C. C. Vendar pa ta nedoslednost pri povzemanju vsebine obeh pisnih izjav, ko se obema izjavama pripiše nekaj, kar vsebuje samo ena od teh izjav, ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Ta je podana le, če je glede odločilnih dejstev nasprotje med tem, kar se navaja o vsebini listin in samimi listinami. Sodišče druge stopnje je pravilno kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo naziranje, da je to (domnevni pok, ki naj bi ga slišala tožnikova hčerka) odločilno dejstvo v tem sporu.

7. Obstoj iste bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizija uveljavlja z obsežnimi navedbami o tem, da je tožnik z lastno izpovedjo ter pisnimi izjavami žene in hčerke dokazal, da ne drži navedba iz zapisnika o pregledu merilnega mesta, na katero se je oprlo sodišče, to je da je sam pokazal nepravilnost na merilnem mestu, temveč je tožnik na stikalo za vrati dnevne sobe pokazal potem, ko ga je na nenavaden pok opozorila hčerka, mesto nedovoljenega odvzema pa je po naključju našel za stikalom prve možne doze na liniji od glavne varovalke do omarice. S temi navedbami tožnik pod videzom uveljavljanja bistvene kršitve določb pravdnega postopka v resnici izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tožnik izraža nestrinjanje z dokazno oceno češ, da je sodišče preveliko težo dalo zapisniku o pregledu merilnega mesta, ni pa ustrezno upoštevalo tožnikove izpovedbe ter obeh pisnih izjav prič, kar pa ne pomeni nasprotja med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini izvedenih dokazov, in samimi dokazi.

8. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP je ostal povsem nekonkretiziran, saj tožnik ne navaja, katerih določb ZPP sodišče ni uporabilo ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, zato revizije v tej smeri niti ni možno preizkusiti.

9. Okoliščina, da se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do pisne izjave priče C. C., sodišče druge stopnje pa je presodilo, da dejstvo omenjenega poka (kar je vsebina pisne izjave mladoletne priče) ne more omajati dokazne ocene, da je tožnik z neupravičenim odjemom elektrike kršil delovne obveznosti, ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišči prve in druge stopnje sta bili glede pisne izjave priče C. C. v enakem spoznavnem položaju. Obe sta na voljo imeli le pisno izjavo te priče, saj priča ni bila zaslišana, zato je sodišče druge stopnje to listino lahko dokazno ocenilo, ne glede na to, da sodišče prve stopnje tega ni storilo.

10. Neutemeljen je revizijski očitek, da se je pritožbeno sodišče le pavšalno opredelilo do pritožbenega ugovora o neskladnosti med izpovedbami prič D. D., E. E. in F. F. Okoliščine, ki jih v zvezi s temi izpovedbami tožnik navaja v reviziji kažejo, da gre dejansko za nestrinjanje z dokazno oceno sodišča. Tožnik izpostavlja nasprotje med izpovedbami prič o tem, da je bila v elektro omarici odložena varovalka za 20 amperov in fotografijo omarice, kjer te odložene varovalke ni. Navedene okoliščine niti niso relevantne za ta spor, saj sodba v ničemer ne temelji na tem, ali je bila v elektro omarici varovalka odložena ali ne.

11. Sodišče druge stopnje je utemeljeno zavrnilo ugovor tožnika, da je nasprotje med zapisnikom o zaslišanju priče D. D. ter kar se v razlogih sodbe navaja o njegovi izpovedbi glede tega, kaj ga je tožnik prosil na kolenih. Okoliščina, da je sodišče povzelo prvotno izpovedbo priče tako, kot je zapisana, ne pa tudi odgovora na dodatno vprašanje tožnika, ne pomeni, da je podano zatrjevano nasprotje, temveč gre kvečjemu za nepopolnost povzemanja izpovedbe. Sicer pa navedeno tudi ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu in zato že pojmovno ne more biti podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje, te pa so glede odločilnih dejstev predvsem naslednje: — trije delavci tožene stranke (E. E., D. D. in F. F.) so na podlagi suma, da je šlo za neupravičen odjem (krajo) električne energije dne 14. 4. 2016 v prisotnosti tožnika opravili pregled merilnega mesta v stanovanjski hiši, v kateri ima tožnik stalno prebivališče in je tudi njegova last; — ob pregledu je tožnik članom komisije pokazal tako fit stikalo, ki se je nahajalo za vrati dnevne sodbe (če je bilo stikalo vključeno se je elektrika rabila mimo števca) kot tudi stikalo za luč, v dozi katerega je bil narejen odvod, ki je omogočal odjem elektrike mimo števca za vse aparate, priključene na tej fazi (radiator, bojler, pralni stroj, zmrzovala strinja); — ob pregledu, ki so ga opravili delavci tožene stranke, je bil sestavljen zapisnik, ki ga je podpisal tudi tožnik in ki je bil 20. 4. 2016 posredovan A. A., izvršnemu direktorju za področje distribucije in vzdrževanja ter članov ožjega kolegija predsednika uprave tožene stranke; — predsednik uprave se je s krajo elektrike prvič seznanil 26. 4. 2016. 13. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je postavilo na stališče, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana znotraj tridesetdnevnega subjektivnega roka od ugotovitve razloga za odpoved. V skladu z drugim odstavkom 109. člena ZDR-1 mora stranka, ki odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, izredno odpoved podati najkasneje v tridesetih dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved. Glede na to, da na podlagi prvega odstavka 20. člena ZDR-1 v delovnem razmerju v imenu delodajalca nastopa tista oseba, ki se glede na statusno zakonodajo in ustanovitvene akte pravne osebe šteje za zastopnika pravne osebe ali pa od njega pisno pooblaščena oseba, je tudi za začetek teka subjektivnega tridesetdnevnega roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi bistveno, kdaj je razlog za odpoved ugotovil zakoniti zastopnik delodajalca. Tožena stranka ima enočlansko upravo oziroma predsednika uprave, ki toženo stranko zastopa brez omejitev, zato je pravilno stališče sodišča, da je pri presoji pravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi bistveno, kdaj je razlog za odpoved ugotovil predsednik uprave tožene stranke. Ob ugotovitvi, da se je predsednik uprave tožene stranke s krajo elektrike na merilnem mestu, kjer je kot plačnik naveden oče zaposlenega (to je tožnika) prvič seznanil na sestanku ožjega kolegija 26. 4. 2016, je pravilen zaključek sodišča, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana znotraj tridesetdnevnega subjektivnega roka tudi v primeru, če se šteje, da je tožena stranka že takrat ugotovila razlog za odpoved (sodišče prve stopnje je razlogovalo, da se je to zgodilo po tem datumu, potem ko je tožena stranka opravila dodatne poizvedbe).

14. Revizija neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče ob upoštevanju sodne prakse, razvidne iz sodbe VIII Ips 187/2015 z dne 22. 12. 2015, moralo šteti, da je tožena stranka razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovila, ko je bil z zapisnikom o pregledu odjemnega mesta seznanjen A. A., član ožjega kolegija predsednika uprave tožene stranke. Revizija pri tem spregleda, da se Vrhovno sodišče v navedeni sodbi izrecno sklicuje na to, da je vezano na dejansko ugotovitev sodišča druge stopnje, da je bil generalni direktor policije z obvestilom Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije, ki je bilo sicer naslovljeno na Službo generalnega direktorja policije, v celoti seznanjen z očitanimi kršitvami tožnice, ki so imele tudi znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic. Dejanska ugotovitev v tem sporu pa je ravno nasprotna, da je bil predsednik uprave tožene stranke s kršitvami, ki se očitajo tožniku, seznanjen šele na seji ožjega kolegija 26. 4. 2016. Tudi sicer je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ne gre enačiti Službe generalnega direktorja policije, kot posebej organizirane službe v sklopu policijske uprave in člana ožjega kolegija predsednika uprave, ki je bil hkrati eden od izvršnih direktorjev tožene stranke. Pravilno je stališče je, da seznanitev enega od članov ožjega kolegija z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ne pomeni, da je bil z njimi seznanjen tudi predsednik uprave tožene stranke.

15. Zmotno uporabo materialnega prava glede vprašanja, ali je ugotovljeno krajo elektrike oziroma odjem elektrike mimo števca v stanovanjski hiši tožnika možno opredeliti kot hujšo kršitev obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 oziroma po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 tožnik uveljavlja le v zvezi s tem, da te kršitve ni mogoče očitati njemu, saj za krajo oziroma odjem elektrike mimo števca ni vedel, temveč je to ugotovil šele med pregledom merilnega mesta, ki so ga izvajali delavci tožene stranke, po tem, ko ga je hčerka opozorila na pok za vrati dnevne sodbe v pritličju in je tam našel fit stikalo ter nato na podlagi logičnega sklepanja še mesto za stikalom za luč na stopnišču, kjer se je izvajal odjem elektrike mimo števca. Vendar pa vse te navedbe dejansko pomenijo uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni dovoljen revizijski razlog; gre le za navidezno uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava.

16. Na navedbe tožnika sta sodišči druge in prve stopnje prepričljivo odgovorili in pojasnili, zakaj nista sledili takšni obrambi tožnika. Pravilno je stališče sodišča, da ni bistveno, ali je bila sporna manipulacija z napeljavo narejena še v času življenja tožnikovega očeta (ta je umrl že leta 2002), saj to tožnika ne razbremenjuje odgovornosti za neupravičen odvzem električne energije, ki se je očitno dogajal vse do kontrole, ki jo je opravila tožena stranka na podlagi podatkov o izredno nizki porabi elektrike. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik delavcem tožene stranke, ki so opravili pregled merilnega mesta že med vožnjo povedal, da ima v omarici vstavljeno neustrezno merilno varovalko (50A namesto 20A). Takšna povečana moč varovalke je bila potrebna ravno zato, da je faza na kateri je potekal odjem elektrike mimo števca lahko vzdržala vse aparate, ki so bili priključeni nanjo.

17. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je materialnopravno pravilen zaključek sodišča, da je tožnik z naklepno uporabo nepravilnosti na merilnem mestu, s pomočjo katerih je električno energijo uporabljal, ne da bi se ta poraba zabeležila na števcu in posledično ni bila zaračunana, naklepoma huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in tudi izpolnil vse znake kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1. To kaznivo dejanje stori, kdor vzame komu tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil. Prilastitev električne energije mimo števca je treba opredeliti kot protipravni odvzem tuje premične stvari.

18. Revizijsko sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljani razlogi niso podani, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.