Jedro

Tožnik (profesor na srednji šoli) je s fizičnimi dotiki, ob katerih je uporabljal tudi izraze, ki so namigovali na spolnost, dijakinje nadlegoval in posegel v njihovo spolno integriteto, kar je kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima tudi znake kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja iz 2. odstavka 174. člena KZ-1. Tudi sicer je tožnik kot profesor že s ponavljajočim neprimernim izražanjem huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi česar je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 22. 7. 2009 in aneksa z dne 1. 8. 2008, ki jo je dne 26. 10. 2010 podala tožena stranka tožniku nezakonita in se razveljavi; da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 10. 2010, ampak delovno razmerje še traja, tožena stranka pa je dolžna tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vzpostaviti delovno razmerje po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, ga pozvati nazaj na delo ter mu v ustrezno evidenco vpisati delovno dobo za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja; mu obračunati plačo in ostale prejemke iz delovnega razmerja od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pa do ponovnega nastopa dela pri toženi stranki ter mu po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplačati neto zneske plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov dalje do plačila (I. tč. izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo (razen zoper odločitev o stroških tožene stranke) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da se sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Tožnik poudarja, da niti tožena stranka niti sodišče ne zaključita, kakšen je tožnikov odnos do očitane kršitve oz. ali je kršitev storil iz hude malomarnosti ali naklepno. Glede na zaključek sodišča, da ni pomembno, kako je besede razumel ali nameraval uporabiti tožnik, temveč kako so izjave razumeli dijaki, pa tožniku sploh ni očitana hujša oblika krivde, torej naklep ali huda malomarnost, temveč le lažja malomarnost. Tožnik opozarja, da neprimerne izjave ne predstavljajo psihičnega trpinčenja, kot zaključuje sodišče. „Miška“ in „vtakni ga noter“, ko je šlo za USB ključek, niso in ne morejo pomeniti psihičnega trpinčenja dijakov. Dejstvo je, da se pri pouku informatike takšnim izrazom ni mogoče izogniti. Po mnenju tožnika, sodišče v izvedenih dokazih nima podlage za zaključek, da naj bi se tožnik dijakinj neprimerno dotikal, ter da naj bi ob tem uporabljal izraze, ki namigujejo na spolnost. Ni podlage za zaključek, da je tožnik uresničil elemente kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja. Tožnik je dijakom zgolj z dobrimi nameni pokazal, kako se miško pravilno uporablja. Sodišče naj bi zaključilo nekaj drugega, kar so dijakinje dejansko izpovedale, zato je podana kršitev postopka po 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Državno tožilstvo je od pregona odstopilo, saj ni videlo utemeljenega suma, da bi tožnik storil očitana kazniva dejanja. Dijakinje niso bile žrtve fizičnega nasilja. Sodišče prve stopnje dokazov z zaslišanjem večine prič, vključno z dijakinjami ni izvedlo neposredno, čeprav je tožnik opozoril, da je zaradi spremembe predsednice senata ter občutljivosti zadeve to nujno potrebno. Sodišče si zgolj s prečitanjem ali poslušanjem izpovedb prič ni moglo ustvariti prave slike o odločilnih dejstvih. V konkretnem primeru zato odločitev sodišča, da prič ne zasliši ponovno, ni pravilna in je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Tožnik se brez svoje krivde iz zdravstvenih razlogov postopka v lastni zadevi ni mogel udeležiti ravno v fazah, ko je potekalo zaslišanje prič, zato pričam ni mogel postaviti vprašanj o odločilnih dejstvih. Meni, da ekonomičnost in hitrost postopka v primeru očitkov spolnega nasilja ne more biti odločilna. Sodišče naj bi materialnopravno zmotno presodilo tudi pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišče prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče nima podlage za zaključek, da je tožnik s fizičnimi dotiki, ob katerih je uporabljal tudi izraze, ki so namigovali na spolnost, dijakinje nadlegoval in posegel v njihovo spolno integriteto. Sodišče prve stopnje je tak zaključek napravilo po obsežnem dokaznem postopku in po skrbni presoji vseh izvedenih dokazov. Ne drži pritožbena navedba, da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali v zapisniku o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki (15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je izpovedbe zaslišanih dijakinj povzelo korektno in v obrazložiti sodbe ni zapisalo nič takšnega, kar iz njihovih izpovedb ne bi izhajalo. To velja tako za A.A. kot B.B. in C.C.. Tožnik v pritožbi izjave zaslišanih prič jemlje iz konteksta. Iz izjav zaslišanih prič je tudi po presoji pritožbenega sodišča razbrati, da je tožnik ob zatrjevanih neprimernih dotikih dijakinj uporabljal tudi izraze, ki so namigovali na spolnost. Tako je npr. A.A. na zaslišanju dne 7. 9. 2011 med drugim izpovedala, da se je prva šolska ura pri tožniku začela z božanjem po hrbtu in laseh, ter da je medtem, ko so reševali naloge na računalnikih, tožnik prišel za njen hrbet in jo božal, pri naslednjih urah pa se je nadaljevalo, pač po „joški“ s komentarji kot „vtakni ga noter“ in podobno. Na izrecno vprašanje sodišča ali bi se lahko ta komentar nanašal na kakšen del računalniške opreme, pa je A.A. jasno izjavila, da ne.

Pritožbeno sodišče sicer ne soglaša z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnikova ravnanja, ko je z izrazi kot so“punce ga rade vlečete“, „ti bom jaz to vtaknil kam“, „a me ti praskaš tam spodaj, da me srbi“, „če ne gre, malo bolj porini“, „prof. ..., včasih z mehkim, včasih s trdim“, „a tebi je všeč, samo da ga notri daš“, mogoče opredeliti kot spolna dejanja, ampak gre po stališču pritožbenega sodišča zgolj za tožnikovo neprimerno izražanje in žalitev osebnega dostojanstva prizadetih dijakov oz. dijakinj. Spolno dejanje je namreč podano, kadar pride do dotikanja teles med obdolžencem in oškodovancem, torej do fizičnega stika. Ker pa je tožena stranka v postopku uspela dokazati, da so neprimerno izražanje spremljali tudi tožnikovi neprimerni dotiki (dijakinje je prijemal za roko, lase, glavo, hrbet in zadnjico), takšni dotiki pa vsekakor pomenijo poseg v spolno integriteto dijakinj, ki so bile tožniku zaupane v učenje in vzgojo, je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje o tem, da ima tožnikovo ravnanje znake kaznivega dejanja. Konkretni del opisa tožnikovih ravnanj, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, se tako prilega abstraktnemu delu opisa obravnavanega kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po drugem odstavku 174. čl. KZ-1. Toženčeva zloraba položaja z ozirom na njegovo vsebino ter opisana dejanja pa je praktično samoumevna in dodatne obrazložitve niti ne potrebuje.

Ni mogoče slediti tožnikovim navedbam, da je dijakom zgolj z dobrimi nameni pokazal, kako se miško pravilno uporablja, saj je splošno znano, da znajo dijaki računalniško opremo uporabljati dosti bolje, kot večina odraslih. V zvezi s samo dokazno oceno izvedenih dokazov, pa tudi sicer pritožbeno sodišče izpostavlja, da mora sodišče prve stopnje izpovedbe prič primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oz. neverodostojnosti posamezne priče pa mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v tč. 12 in 13 obrazložitve prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je zaključilo, da držijo navedbe, ki se v odpovedi očitajo tožniku. Pritožbeno sodišče te argumentacije ne ponavlja in zato pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

Tožnik nadalje neutemeljeno izpostavlja, da sodišče ni zaključilo, kakšen je tožnikov odnos do očitane kršitve oz. ali je kršitev storil iz hude malomarnosti ali naklepno. Sodišče prve stopnje je v tč. 14 obrazložitve natančno pojasnilo, da je tožnik ugotovljene kršitve, glede na način storitve in njihovo naravo, lahko storil le naklepno ali iz hude malomarnosti. Drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožnik glede na položaj, delo in izobrazbo zagotovo zavedal svojih ravnanj in njihovih posledic, sploh pa glede na dejstvo, da je bil tožnik za istovrstna dejanja že predhodno opozorjen (pisno opozorilo z dne 9. 11. 2009). Izjave, ki jih tožnik v pritožbi označuje kot morebiti neprimerne v kontekstu, ki jih je izrekal pred mladoletnimi dijaki, zagotovo predstavljajo psihično nasilje nad dijaki, saj so dijaki, kot je razvidno iz pisnih in ustnih izjav, sami izpovedali, da so se ob tožnikovih izjavah počutili nelagodno, neprijetno ali jih je bilo celo strah. Glede na položaj tožnika in njegov poklic, tako dejansko ni mogoče zaključiti, da je tožnik sporno izrazoslovje in dotikanje uporabljal zgolj iz lažje malomarnosti.

Glede na tožnikove pritožbene navedbe pritožbeno sodišče pojasnjuje, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ne predstavlja kazenske ali disciplinske temveč civilno sankcijo, za katero poleg zahtev ZDR veljajo le splošna pravila o odpovedi obligacijskih pogodb. O obstoju kaznivega dejanja lahko odloča samo kazensko sodišče, vendar pa delodajalec v „postopku“ izredne odpovedi lahko ugotavlja, ali je kršilec delovnih obveznosti z dejanjem, ki ima znake kaznivega dejanja, kršil delovne obveznosti in dolžnosti in ali mu je zato mogoče izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Delodajalec v ničemer ne odloča o storitvi kaznivega dejanja, „postopek“ pri delodajalcu tudi poteka ločeno od kazenskega postopka, skupno je le to, da je prepovedano dejanje (ravnanje) isto. Za ugotovitev elementov očitane kršitve delovne obveznosti iz 1. alinee 1. odst. 111. čl. ZDR, delodajalec ni dolžan ugotavljati kazenske odgovornosti niti kot predhodno vprašanje, saj v navedeni zakonski določbi ni predpisan pogoj, da bi bil zoper storilca uveden kazenski postopek ali celo, da bi morala biti njegova kazenska odgovornost ugotovljena s pravnomočno sodbo. Zadošča ocena delodajalca o tem ali ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, ni pa potrebna niti uvedba kazenskega postopka in še manj izrek pravnomočne kazenske sodbe. Tudi v delovnem sporu se pri obravnavanju kršitev pogodbenih obveznosti, ki imajo znake kaznivega dejanja, preizkušajo takšni znaki ne glede na tek preiskovalnega ali kazenskega postopka pri rednem (kazenskem) sodišču zaradi delavčevega ravnanja pri delodajalcu, odločitev v delovnem sporu pa je vezana zgolj na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, v smislu 14. čl. ZPP. V tem pogledu so neutemeljene pritožbene navedbe, ki merijo na to, da bi moral biti pogoj za zakonitost izredne odpovedi dejstvo, da je bila delavčeva kazenska odgovornost ugotovljena v kazenskem postopku.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je podana očitana kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima tudi znake kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja iz 2. odstavka 174. člena KZ-1. Glede na ugotovljeno dejansko stanje pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da četudi ne bi bili dokazani znaki kaznivega dejanja, je tožnik, kot profesor na srednji šoli, že s ponavljajočim absolutno neprimernim izražanjem huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi česar je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga zakonita.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik za istovrstna dejanja s strani tožene stranke že pisno opozorjen, zato je, ob dejstvu, da gre za delo z mladoletnimi dijaki, utemeljeno upoštevalo navedbe tožene stranke, da je zaradi ravnanja tožnika, ki je istovrstna dejanja ponavljal, popolnoma izgubila zaupanje vanj. Zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča podan dejanski stan iz drugega odstavka 110. člena ZDR, ko ni več mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do poteka odpovednega roka. Pri tem je potrebno dodati, da sodišče prve stopnje pisnega opozorila ni presojalo materialnopravno zmotno v smislu redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi krivdnega razloga, kot to zmotno navaja tožnik, temveč ga je presojalo glede na zatrjevano izgubo zaupanja tožene stranke v tožnikov odnos do dela.

Tožnik je imel možnost, da se izjavi o vseh dokazih tožene stranke, prav tako tudi o zaslišanjih prič in je to možnost tudi uveljavil, saj se je o zaslišanjih vseh prič izjavil tako pisno, kot tudi ustno pred senatom, ki je izdal izpodbijano sodbo. Sodišče prve stopnje je tako postopalo skladno z določbo 3. odst. 302. čl. ZPP in je po izjavi strank pravilno in skladno z načelom ekonomičnosti postopka odločilo, da se priče ne zaslišijo znova. Ta odločitev po presoji pritožbenega sodišča na zakonitost in pravilnost sodbe v ničemer ni vplivala.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člena ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo, ker v sporih v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja po določbi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid pravde, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice, kar pa sodišče ni ugotovilo.