Jedro

Glede vseh treh udeležencev, ki so imetniki motornih vozil, je bila v postopku ugotovljena krivda. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo tožnikovo stališče, da je tožena stranka solidarno odgovorna tudi za eventualno krivdo voznika golfa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 19.097,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.11.2001 do plačila v 15-ih dneh, kar je tožnik zahteval več pa je zavrnilo. Tožniku je naložilo, da je dolžan povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 111.307,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila v 15-ih dneh. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožniku že pred pravdo plačala 40% odškodnine za nematerialno škodo, ki po višini ni bila sporna in 40% odškodnine za materialno škodo, kjer pa je bila sporna samo višina stroškov za vleko poškodovanega motorja. Ker je odločilo, da je zavarovanka tožene stranke odgovorna za škodni dogodek do 40%, je zavrnilo tožnikov odškodninski zahtevek iz naslova nematerialne škode, saj je dobil to že plačano, delno pa je ugodilo zahtevku za plačilo materialne škode in tožniku priznalo še 40% razlike stroškov, ki jih je imel z vleko poškodovanega motornega kolesa na relaciji C.-Ž.-L..

Zoper sodbo je vložil tožnik obsežno pritožbo, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. Kot prvo napako očita, da sodišče v sodbi ni napisalo katere predpise naj bi kršil tožnik. Izvedenec je na obravnavi pojasnil, da ni zakonsko določeno, kje se mora ustaviti motorist za avtomobilom. Tega ne predpisuje noben predpis. Konstitutivni element sokrivde je protipravnost, ki bi jo moralo sodišče v sodbi obrazložiti. Konkretno bi moralo povedati, katere predpise je kršil tožnik, enako kot je to obrazložilo za zavarovanko tožene stranke. Sodišče tudi ni pravno opredelilo vožnjo zavarovanke tožene stranke, saj ni povedalo, kaj je njena vožnja pomenila glede na vožnjo tožnika. Tožnik se tudi ne strinja s stališčem sodišča, da zavarovanka ni izsiljevala prednosti. Čeprav je ni izsilila vozniku golfa, pa je dejstvo, da jo je izsilila tožniku in pri tem še zapeljala na prometni pas, čeprav tega ne bi smela, ker je bila na mestu, kjer je zapeljala preko ceste, polna črta. Sodišče ne navaja in tudi ne ugotavlja, kje je tožnik stal in kje bi moral po mnenju sodišča stati, zato je dejansko stanje v delu, kjer se tožniku očita, da bi se moral pomakniti bolj v desno, zmotno in nepopolno ugotovljeno. Nesprejemljivo je špekuliranje prvostopenjskega sodišča, da bi tožnik, če bi se nahajal na desnem robu vozišča, gotovo videl vozilo zavarovanke tožene stranke. Tožnik se je nahajal ob desnem robu, vprašanje je samo, koliko od desnega roba. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni bistveno, ali bi tožnik v pravilnem položaju sploh lahko videl smerni kazalec ali ne, saj je prav možnost videti smerni kazalec bistveno vprašanje, ker bi le na podlagi vključenega smernega kazalca lahko videl, da namerava zavarovanka zaviti v levo. Zavarovanka bi imela lahko tudi namen zaviti v desno in če bi zavila v desno, tožniku sploh ne bi presekala poti, saj bi zavila v isti vozni pas, po katerem je on peljal. Ker je bila na tem delu vozišča neprekinjena črta, bi bilo to tudi bolj logično sklepanje kot pa sklepanje, da bo zavila levo, kamor je bilo prepovedano. Sodišče bi moralo točno ugotoviti na kateri poziciji bi se moral ustaviti tožnik in ali bi iz tiste pozicije lahko videl smerokaz zavarovanke tožene stranke. Sodišče prve stopnje je glede na zavzeto stališče uzakonilo inštitut odstopanja prednosti, ki naj bi bilo povsem legitimno in legalno dejanje. Odstopanje prednosti pa ni dovoljeno in od nobenega voznika se ne more pričakovati, da bo pričakoval odstopanje prednosti. Še posebej ne od tožnika v konkretni situaciji. Bistveno vprašanje te pravde in temelja je, na podlagi česa naj bi tožnik pričakoval protipravno zavijanje zavarovanke tožene stranke čez polno neprekinjeno črto. Podrejeno tožnik v svojo korist uveljavlja tudi sokrivdo voznika golfa, primarno sicer meni, da je izključno odgovorna za škodni dogodek zavarovanka tožene stranke. Glede na podrejeno uveljavljanje sokrivde voznika golfa, pa je tožnik prepričan, da je sodišče zmotno razlagalo tudi določbo 178. člena ZOR. Očitno je spregledalo, da se ta člen nanaša samo na situacijo, ko sta udeleženi dve motorni vozili, ne pa več motornih vozil. To se razbere iz tega, da se v 2. členu uporablja dvojina, govori se o obojestranski krivdi, torej krivdi dveh udeležencev, ne pa o večstranski. Tudi 3. in 4. odst. tega člena uporabljata dvojino. V tej zadevi bi moralo sodišče odločiti po 4. odst., ki določa, da sta zavarovanka tožene stranke in voznik vozila golfa solidarno odgovorna tožniku za vso škodo za katero ni odgovoren tožnik sam. V podkrepitev teh navedb pritožba opozarja na sodbo VSL II Cp 1218/99, ki temelji na vsebinsko enakem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča. Ker pa tožnik še vedno vztraja, da k tej nezgodi ni nič doprinesel, v nadaljevanju z odločbami iz sodne prakse, kjer je šlo za vprašanje izsiljevanja prednosti, dokazuje, da je njegova sokrivda v vsakem primeru previsoko ocenjena. Meni, da ne more kriv več kot 10% oz. če bi ostala sodba takšna kot je, bi sodišče že zaradi določbe 4. odst. 178. člena ZOR tožniku moralo prisoditi še nadaljnjih 20% zahtevane in po višini nesporne odškodnine. Predlaga spremembo sodbe, podrejeno razveljavitev in ponovno odločanje o zadevi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba zmotno razlaga, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka samo zato, ker v obrazložitvi sodbe ni obrazložilo kateri predpis tožniku nalaga, da bi se moral ustaviti bolj desno. Takšno stališče je najprej zgrešeno zato, ker je absolutna bistvena kršitev postopka podana samo, če se zaradi odsotnosti navedbe predpisa ne bi dala sodba preizkusiti. Izpodbijana sodba pa se da preizkusiti, saj ima razloge o vseh odločilnih dejstvih spora, ki ga je sodišče obravnavalo, razlogi so razumljivi in utemeljujejo odločitev, ki je sprejeta v izreku. To stališče pritožbe pa je zmotno tudi iz drugega razloga. Protipravnost namreč ni sinonim za prekršitev določenega predpisa ali splošne norme pravnega reda. Ni nujno, da povzročitelj prekrši točno določen predpis. Protipravno je lahko tudi ravnanje, ki je v nasprotju z običajnimi normami obnašanja. Prav takšno je bilo v konkretnem primeru ravnanje tožnika, saj ni bilo v skladu z običajnimi obnašanji motoristov v prometu. Če se je tožnik odločil za prehitevanje ustavljenega vozila, bi se moral prepričati, kaj se dogaja pred njim. Po analizi, ki jo je naredil izvedenec, bi tožnik lahko opazil vozilo zavarovanke, če bi vozil blizu desnega roba. Če bi to vozilo opazil, gotovo ne bi šel v prehitevanje. Ker se je odločil za prehitevanje ustavljenega golfa, je očitno, da tega vozila ni videl in izvedenec je pojasnil, na katerem mestu je lahko stal za vozilom golf, da ni videl zavarovankinega namena vključiti se v promet zaradi katerega se je pred njim vozeče vozilo ustavilo. Iz vseh teh okoliščin je sodišče utemeljeno zaključilo, da je bilo tožnikovo ravnanje protipravno, pa čeprav Zakon o varnosti cestnega prometa ne predpisuje natančno koliko od desnega roba mora voziti motorist oz. koliko od desnega roba se mora ustaviti. Obstajalo pa je pravilo, ki je vsem vozilom nalagalo, da morajo voziti čim bliže desnemu robu vozišča (3. odst. 21. člena ZVZC ,Ur. l. RS, št. 30/98). Izvedenec pa je tudi obrazložil, da se v prometu običajno motorist ustavi tako, da lahko vidi naprej na tisti strani, kjer želi ugotoviti dano situacijo pred stoječim vozilom. Če pričakuje, da se je nekaj zgodilo na levi strani, se bo pač ustavil na levi strani in obratno. Vsekakor pa bi se pred prehitevanjem ustavljenega vozila moral tožnik zanesljivo prepričati, da lahko pelje mimo ustavljenega vozila, ker se tako ravnanje pričakuje od vsakega udeleženca v prometu, ki se znajde v situaciji, kot je bila v konkretnem dogodku, ne glede na to, da prav takšne situacije ne ureja 35. člen ZVCP, saj noben predpis ne more zajeti vseh primerov do katerih pride v življenju.

Pritožbeno sodišče sprejema tudi utemeljen zaključek izpodbijane sodbe, da zavarovanka tožene stranke ni izsilila prednosti tožniku. Dejstvo je, da je bil tožnik za vozilom golf, ki je odstopilo zavarovanki tožene stranke prednost tako, da se je ustavilo in nakazalo zavarovanki tožene stranke, da lahko pred njim spelje na nasprotni vozni pas. Ni sporno, da zavarovanka na ta prometni pas ne bi smela zapeljati, ker je bila na tem mestu polna črta. Polna črta pa je bila tudi za tožnika, zato je isti predpis kot zavarovanka kršil tudi sam, ko je prehiteval ustavljeno vozilo golf in pri tem prevozil neprekinjeno sredinsko črto, kar je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi jasno ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznega gradiva, ki ga je imelo na razpolago, dovolj natančno ugotovilo mesto, kjer se je tožnik ustavil. Pritožba te ugotovitve v sodbi napada pavšalno, saj tožnik niti sam ne pove, kje pa naj bi bilo drugje točno mesto tožnikove ustavitve vozila. Logično je sklepanje, da se je tožnik ustavil za vozilom golf na takem mestu, da zavarovanke tožene stranke ni videl, saj sicer ne bi prehitel pred seboj ustavljenega vozila. Kje bi se moral tožnik ustaviti, da bi videl smerni kazalec na avtomobilu zavarovanke tožene stranke, pa ob dejstvu, da se je ustavil na takem mestu, kjer še njenega vozila ni videl, ni bistveno. Zato pritožba brez potrebe polemizira s tem stališčem v izpodbijani sodbi. Sicer pa so navedbe v zvezi s smernim kazalcem tudi neprepričljive, saj se nameravani manever, sploh pri vključevanju vozila v promet, pogosto vidi že iz položaja vozila na cestišču oz. površini, iz katere se vključuje v promet. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča dejansko stanje o vseh pomembnih okoliščinah tega spora dovolj natančno raziskalo in pravilno ugotovilo vse ključne elemente. Na podlagi ugotovljenih dejstev o ravnanju tožnika, zavarovanke tožene stranke in neznanega voznika vozila golf, ki je odstopilo prednost zavarovanki tožene stranke in s tem ustvarilo oviro za druge udeležence v prometu, je v izpodbijani sodbi pravilno pojasnilo vzročno zvezo vsakega od teh treh udeležencev k nastanku škodnega dogodka in prišlo do utemeljenega sklepa, da so za nastali škodni dogodek odgovorni vsi trije, to je tako tožnik kot tudi zavarovanka tožene stranke ter neznani voznik avtomobila golf in upoštevaje vse te ugotovitve je pravilna porazdelitev njihove odgovornosti v razmerju 40:40:20. Pritožbeno sodišče pa sprejema tudi materialnopravno presojo tega spora, saj je sodišče prve stopnje določbo 178. člena ZOR pravilno uporabilo. V določbi tega člena je bila specialno urejena, kot že naslov pove, odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se vozila. V prvih 3. odst. so postavljena pravila, ki urejajo vprašanje porazdelitve odgovornosti med imetniki premikajočih se motornih vozil. Gre za pravila, ki urejajo konkurenco objektivnih odgovornosti. V 4. odst. tega člena pa je bila urejena solidarna odgovornost imetnikov premikajočih se motornih vozil nasproti "drugim". Problem, ki je nastal v sodni praksi v zvezi z razlago tega odstavka, je bil samo v tem, ali se lahko imetnik motornega vozila razbremeni, glede na takšno določbo zakona, odgovornosti nasproti "drugim", saj se je kot "druge" štelo tiste, ki niso odgovorni za povečano nevarnost (sopotnike v vozilih, pešce, kolesarje). Pravno mnenje na katerega opozarja pritožba, je delno razrešilo to vprašanje, saj je v enak položaj kot so ga po tej določbi imeli oškodovanci, ki niso bili krivi in tudi niso objektivno odgovorni za škodo, postavilo tudi imetnika motornega vozila, ki ni bil kriv za nesrečo, če sta za škodo odgovarjala dva imetnika ali več imetnikov motornih vozil (1. odst. 178. člena ZOR). Nekrivi udeleženec nesreče je imel nasproti odgovornim imetnikom motornih vozil položaj, ki mu je dajal enaka upravičenja, kot so jih imeli tisti oškodovanci, ki jih je 4. odst. 178. člena ZOR obravnaval kot druge, torej kot subjekte, ki ne odgovarjajo po načelu vzročnosti (pravno mnenje objavljeno v Pravnih mnenjih z obče seje Vrhovnega sodišča RS II/97, stran 4). To stališče sodne prakse pa v konkretni zadevi sploh ne pride v poštev, saj je glede vseh treh udeležencev, ki so imetniki motornih vozil, bila v postopku ugotovljena krivda. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo tožnikovo stališče, da je tožena stranka solidarno odgovorna tudi za eventualno krivdo voznika golfa. Pritožbena navedba, da se določba 178. člena ZOR uporablja samo, ko gre za nesrečo dveh vozil ne pa tudi, če je udeleženo še tretje, pa je sploh nesmiselna.

Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti bistvenih kršitev postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti in je ugotovilo, da je dejansko stanje bilo pravilno in popolno ugotovljeno glede pravno odločilnih dejstev, na ugotovljeno dejansko stanje pa materialno pravo pravilno uporabljeno, je neutemeljeno pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).