Jedro

Izostanek namena pogodbenih strank, da se denar izroči oziroma prevzame, da se enak znesek denarja vrne, pomeni, da niso izpolnjeni elementi posojilne pogodbe iz prvega odstavka 569. člena OZ. Celoten dogovor pravdnih strank, da bo toženec s prevzetim denarjem za tožnico kupil delnice Telekoma X in jih hranil na svojem računu ter jih po dogovoru prodal (zanjo opravil določene posle), predstavlja vsebino mandatne pogodbe iz prvega odstavka 766. člena OZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od toženca zahtevala plačilo 79.276,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2007 do plačila. Naložilo ji je tožencu povrniti 2.385,00 EUR pravdnih stroškov, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. Tožnica je tožencu izročila skupaj 92.000,00 EUR, vendar ni dokazala, da mu je denar posodila, od česar bi ji naj vrnil samo 12.724,00 EUR. V resnici mu je denar izročila za nakup delnic Telekoma X in trgovanje z njimi, po dogovoru o prodaji pa ji je bil dolžan izročiti kupnino. Ob prodaji delnic je njihova vrednost že padla. Pravdni stranki sta namen izročitve denarja zapisali v pisni izjavi, kjer nista omenjali posojila, pač pa nakup delnic.

2. Tožnica se je zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožila iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navedla je, da je sodišče prve stopnje kršilo drugi odstavek 286. člena ZPP, ker je brez pravočasnih trditev toženca ocenjevalo, da je v pisni izjavi, ki jo je tožnica predložila kot dokaz o sklenjeni posojilni pogodbi (v nadaljevanju „izjava“), del besedila naknadno pripisan. Sodba naj ne bi imela razlogov o delu besedila na drugi strani „izjave“. Prav tako ne o izpovedbi prič S.V. in T.M., ki je izpovedal, da je tožnica denar posodila, toženec pa bi ji ga moral vrniti. Izpodbijane sodbe zato naj ne bi bilo mogoče preizkusiti. K razlagi o posojilu 70.000,00 EUR bi naj vodilo tudi besedilo izjave, da je toženec dolžan dovoliti dvig denarja iz svojega računa v vrednosti „nakupa“ delnic Telekoma. Zmoten bi naj bil zaključek, da je vrednost delnic do leta 2008 rasla, čeprav je toženec zapisal, da se prodaja delnic ni izvedla iz razloga vedno nižjega tečaja. Pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je tožnica utemeljevala z navedbami, da prvo sodišče ne bi smelo zavrniti dokaznega predloga z izvedencem grafologom, zaradi česar brez ustreznega znanja ni smelo sprejemati zaključkov glede verodostojnosti sporne „izjave“. Materialno pravo bi naj zmotno uporabilo, ker „izjave„ ni obravnavalo kot posojilne pogodbe po 569. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), čeprav poimenovanje in namen pogodb nista bistvena in ima listina vse potrebne elemente posojila, zlasti znesek denarja 70.000,00 EUR, ki ga je treba vrniti do 30. 6. 2007. Pritožnica je predlagala spremembo sodbe sodišča prve stopnje v smislu ugoditve tožbenemu zahtevku, podrejeno njeno razveljavitev in novo sojenje na prvi stopnji.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je bilo v skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP) dolžno vestno in skrbno presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj. Pisne dokaze je moralo oceniti tako besedno, kot tudi vizualno in smiselno. Tožnica je morala upoštevati, da bo pisni dokaz, ki ga je predložila, vsestransko preizkusilo, zato ni pomembno, da je toženec, ki je že od začetka zanikal dogovor o posojilu, šele ob svojem zaslišanju na drugem naroku za glavno obravnavo zanikal verodostojnost dela teksta. Sodišče prve stopnje ni storilo kršitve prvega odstavka 286. člena ZPP. Po pregledu dokaza je lahko cenilo, da zapis „Po dogovoru se bo prodal telekom, najkasneje do 30. 6. 2007. vrne denar“ ni v kontekstu z ostalim besedilom, in da je (vsaj) beseda „denar“ zapisana z drugačno barvo, zaradi česar je sprejelo dokazno oceno, da je tožnica besedo kasneje pripisala. Čeprav sodnikova dokazna ocena ni zaključek strokovnjaka grafologa, je prepričljiva, saj je ta del teksta v resnici zapisan z drugačnim tonom modre barve in ne predstavlja smiselnega nadaljevanja stavka. Tožnica izvedenca grafologa ni predlagala za ta dokaz, pač pa za toženčev dokaz o izročitvi denarja od prodanih delnic, za katerega je zatrjevala, da je ponaredek (dokaz B2).

5. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo tudi ostali tekst izjave, ki govori o tem, da je toženec potrdil prejem 70.000,00 EUR (kasneje še 12.000,00 EUR in 10.000,00 EUR) za nakup delnic Telekoma BiH, ki bodo na trgovalnem računu toženca pri Borznoposredniški hiši Y v Sarajevo. Prepričljivo je zaključilo, da ni šlo za posojilo, pač pa za izročitev denarja za nakup delnic in trgovanje z njimi. Toženec je bil tožnici dolžan izročiti izkupiček, ko bi delnice po dogovoru prodal. Sprejeta celotna ocena izjave ne nasprotuje delu stavka, ki ga izpostavlja pritožba „.. pravico do dviga denarja v vrednosti nakupa delnic telekoma, ki je bil kupljen za vrednost 70.000,00 EUR.“ To sta stranki zapisali za primer toženčeve smrti. Ne govori o pravici do dviga denarja 70.000,00 EUR, pač pa denarja v vrednosti delnic, ki so bile kupljene za 70.000,00 EUR. Delnice so po nakupu seveda lahko vredne več ali pa manj.

6. Pritožba ne pojasni, zakaj ni pravilno stališče o neuporabnosti izpovedbe priče S.V. Sodišče prve stopnje je ocenilo izpovedbo priče T.M., ki je sopodpisal obravnavano „izjavo“, vendar mu ni sledilo, da je šlo za posojilo. Pritožba neprepričljivo navaja del njegove neodločne izpovedbe o posojenem denarju, z garancijo, preračunano v vrednosti Telekomovih delnic, ki se bodo prodale in z zaključkom, da se bo vrnil denar, nič drugega. Pravdni stranki sta se dogovorili o nakupu in prodaji Telekomovih delnic, medtem ko je razlaga dogovora, da bo vrnjen isti znesek, kot je bil izročen, le želja tožnice in njenega sina.

7. Tožnica v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožencu izročila tudi znesek 12.000,00 EUR, ki ga je prejela od svoje tete, kateri je dejala, da ji bo toženec iz denarja naredil dobiček. Sama si je vodila evidenco, koliko delnic še ima. Pomembna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni dokazala svoje trditve, da si je toženec denar pri njej izposodil, da bi povrnil dolg prijatelju, njej pa bi jamčil s svojimi delnicami. Delnice Telekoma BiH je šele kupil s prevzetim denarjem.

8.Sodišče prve stopnje ni štelo, da bi bil namen bistvena sestavina posojilne pogodbe, kot zmotno navaja tožnica v pritožbi, pač pa je ugotovljeni namen štelo kot enega od razlogov, da ni dokazala svojih trditev o posojilu. Izostanek namena pogodbenih strank, da se denar izroči oziroma prevzame, da se enak znesek denarja vrne, pomeni, da niso izpolnjeni elementi posojilne pogodbe iz prvega odstavka 569. člena OZ. Poimenovanje pogodbe res ni bistveno za njeno razlago, vendar zaradi ugotovljenih dejstev ni prepričljiva pritožbena navedba, da je izjava predstavljala „domačo“ posojilno pogodbo. Celoten dogovor pravdnih strank, da bo toženec s prevzetim denarjem za tožnico kupil delnice Telekoma X in jih hranil na svojem računu ter jih po dogovoru prodal (zanjo opravil določene posle), predstavlja vsebino mandatne pogodbe iz prvega odstavka 766. člena OZ. Za svoj trud si ni izgovoril plačila. Ko je delnice po dogovoru prodal, je njihova vrednost že padla. Tožnica ni zatrjevala, da ji ni izročil vsega denarja od prodanih delnic, niti da jih ni prodal pravočasno, po dogovoru.

9. Tako padanje, kot rast vrednosti delnic, je lahko razlog, da se imetniki ne odločijo za njihovo prodajo, ter pričakujejo, da se bo vrednost v prihodnje višala. Sodišče prve stopnje je štelo za splošno znano, da je vrednost delnic do leta 2008 rasla, kar je v skladu z navedbo toženca v odgovoru na tožbo in njegovo izpovedbo na naroku 15. 5. 2012. Pred tem je v ugovoru zoper začasno odredbo sicer navedel, da je bila vrednost do 30. 6. 2007 vedno nižja. Vrednost ni bila zatrjevana, zato je sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati. Tožnica je tožencu zadnji znesek 10.000,00 EUR za nakup delnic izročila še 4. 4. 2007. 10. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, na podlagi česar je pravilno uporabilo materialno pravo, brez bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V pritožbi uveljavljani razlogi niso podani, niti razlogi,na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je po 353. členu ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožnica, ki s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbe.