Jedro

O tem, ali je tožena stranka kršila pogodbo, je torej sodišče v predhodni zadevi odločilo kot o predhodnem (pretežno dejanskem) vprašanju. Na tako predhodno rešeno vprašanje, pa sodišča v tej pravdi niso vezana.

Stranka mora povsem določno postaviti očitek, ki vsebuje tudi opis procesnega ravnanja sodišča. Se pravi: kaj se je/ni zgodilo in kdaj (na katerem naroku, v kateri vlogi, v zvezi s katerim procesnim dejanjem) se je zgodilo. Revizijsko sodišče napravi le dvoje. Najprej preizkusi, ali so procesna dejstva, ki jih konkretizirano zatrjuje revident, resnična, nato pa opravi pravnoprocesni sklep o (ne)obstoju procesne kršitve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je v tej pravdi uveljavljal niz odškodninskih zahtevkov za premoženjsko škodo, ki naj bi mu nastala s kršitvijo pogodbe s strani tožene stranke. Kršitev pogodbe (neustrezno opravljena dela) naj bi tožniku onemogočala uporabo stanovanja, v zvezi s čimer je zatrjeval obstoj nadaljnje škode (npr. skladiščenje pohištva, plačevanje stroškov itd.). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da do kršitve pogodbenih obveznosti sploh ni prišlo. Bodisi zato, ker posamezna opravila sploh niso bila pogodbeno dogovorjena (npr. dodatni dimnik, nemontirani umivalniki), bodisi zato, ker naknadne pomanjkljivosti niso bile posledice neustreznih del, marveč tožnikove pasivnosti (zaradi neizvedbe finalnega tlaka - kar ni bila pogodbena obveznost tožene stranke - je estrih na balkonih propadel). Povzetek razlogov je strnjeno podan v 28. točki sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek v celoti zavrnilo.

2. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Zoper sodbo vlaga revizijo tožeča stranka. Sodiščema očita, da nista upoštevali določbe 319. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), po kateri mora sodišče ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti, ali je bilo o določenem vprašanju že pravnomočno razsojeno. O vprašanju neustreznosti izvedbe cementnih estrihov, ki so temelj tožbenega zahtevka tožnika v predmetni pravdi, naj bi bilo pravnomočno odločeno s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1934/2007, v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 582/2006-I. Ker se je sodišče lotilo ponovnega ugotavljanja spornega dejstva, naj bi zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadaljnja revizijska očitka sta podana v sklepnem delu revizije, ki se dobesedno glasi: „Račun A. P., na katerega se v obrazložitvi sklicuje višje sodišče je napačno, saj slednji ni izvajal estriha, pač pa parket. Z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje A. P. kot priče, je bila storjena še nadaljnja bistvena kršitev določb pravdnega postopka.“.

4. Tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Prvi revizijski očitek temelji na predpostavki, da odločitev v tej zadevi nasprotuje pravnomočni sodbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1934/2007, v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 582/2006. Revidentova izpeljava, da gre za procesni položaj iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je že prima facie nepravilna.

7. V tej zadevi tožnik namreč uveljavlja denarni odškodninski zahtevek, v citirani odločbi pa je bilo tožencu naloženo, da je dolžan ponovno položiti estrih. Na dlani je, da o identiteti zahtevkov ni mogoče govoriti. Da je revidentovo sklicevanje na obstoj kršitve po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP nesmiselno (v nasprotju z njegovimi prizadevanji), pa sledi že iz dejstva, da je posledica zatrjevane kršitve zavrženje tožbe, tožnik pa si vendar prizadeva za ugoditev tožbenemu zahtevku.

8. Druga revidentova izpeljava, ki sloni na predpostavki, da odločitev v tej zadevi nasprotuje citirani predhodni (pravnomočni) odločitvi, pa je (vsaj) interesno sicer smiselna, vendar procesno zgrešena. Revidentova miselna pot je, da odločitev v predhodni zadevi predpostavlja obstoj pogodbene kršitve, zagrešene s strani tožene stranke. Vendar procesno pravno gledano o kršitvi pogodbene obveznosti ni bilo odločeno kot o glavnem vprašanju z učinkom pravnomočnosti.(1)

9. O tem, ali je tožena stranka kršila pogodbo, je torej sodišče v predhodni zadevi odločilo kot o predhodnem (pretežno dejanskem) vprašanju. Na tako predhodno rešeno vprašanje, pa sodišča v tej pravdi niso vezana.

10. Glede na to, da sta stranki v obeh pravdah isti, se zdi takšno stališče togo - a le na prvi pogled. Kako bo sodišče rešilo posamezno dejansko vprašanje (in ga šele nato pravno ovrednotilo) je v največji meri odvisno od procesne aktivnosti strank. Na procesni angažma strank pa seveda vpliva tudi to, kakšne interese stranka v konkretni pravdi varuje (za kakšen vložek v konkretni pravdi gre). Zato je prav, da dejanske ugotovitve (četudi med istima strankama) iz posamezne pravde strank (in sodišča) ne vežejo tudi v neki drugi pravdi, kjer so sodno varovani interesi strank povsem drugačni kot v predhodni pravdi.

11. Drugi revidentov očitek se dobesedno glasi: „Račun A. P., na katerega se v obrazložitvi sklicuje višje sodišče je napačno, saj slednji ni izvajal estriha, pač pa parket.“ Navedba, ki je skladenjsko nepravilna, je že sama zase jezikovno tudi delno nejasna; o tem, kakšen je njen revizijski kontekst (ali gre sploh za očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka in če, kateri, ali pa gre morda za površno, predvsem pa na revizijski stopnji nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja) pa bi lahko revizijsko sodišče le ugibalo. Tega pa že zaradi meje revizijskega preizkusa ne sme početi.

12. Sledi še tretja, sklepna revizijska navedba, ki se glasi: „Z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje A. P. kot priče, je bila storjena še nadaljnja absolutna kršitev določb pravdnega postopka.“.

13. Trditev je pavšalna in ne omogoča vsebinskega odgovora revizijskega sodišča. Revizijsko sodišče namreč preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Iz pravila o mejah revizijskega preizkusa sledi strankino trditveno breme, da procesne kršitve konkretizirano navede. To pomeni, da mora opisati procesno dejstvo, iz katerega je mogoče izpeljati procesno pravni sklep o obstoju procesne kršitve. Stranka mora povsem določno postaviti očitek, ki vsebuje tudi opis procesnega ravnanja sodišča. Se pravi: kaj se je/ni zgodilo in kdaj (na katerem naroku, v kateri vlogi, v zvezi s katerim procesnim dejanjem) se je zgodilo. Revizijsko sodišče napravi le dvoje. Najprej preizkusi, ali so procesna dejstva, ki jih konkretizirano zatrjuje revident, resnična, nato pa opravi pravnoprocesni sklep o (ne)obstoju procesne kršitve.

14. Ker revidentova navedba opisanemu standardu ne ustreza (ne pove ne tega, kdaj je bil dokazni predlog podan, v zvezi s katerim dejstvom je bil dokaz predlagan, dalje molči o vsebini dokaznega sklepa sodišča prve stopnje, kakor tudi o slehernih prvinah pritožbenega uveljavljanja te kršitve), vsebinski preizkus revizijskega sodišča ni bil mogoč.

15. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, je na podlagi procesnega pooblastila iz 378. člena ZPP revizijsko sodišče revizijo zavrnilo.

Op. št. (1): O tem, da se načelo vezanosti na pravnomočne odločbe nanaša na konkretna in oblastna pravila, ki so v izreku sodne odločbe, se je Vrhovno sodišče izjavilo že večkrat. Glej npr. zadeve II Ips 180/2013 z dne 28. 8. 2014, II Ips 2/2009 z dne 7. 7. 2011 in II Ips 469/2005 z dne 12. 7. 2007.