Jedro

Zahtevek za ponovno izvedbo cementnega estriha v zadevi P 582/2006-I je bil po svoji naravi zahtevek za izpolnitev pogodbenih obveznosti oziroma za odpravo napak, v obravnavani zadevi pa je tožnik uveljavljal zahtevek za plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi mu jo povzročila toženka (zahtevka sta imela različno dejansko in pravno podlago).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik je dolžan povrniti toženki stroške pritožbenega postopka v znesku 1.419,55 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 610.800,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in naložilo tožniku plačilo toženkinih pravdnih stroškov v znesku 7.950,58 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo prvemu sodišču v ponovno sojenje, pri čemer naj se zadeva dodeli drugemu sodniku. Navaja, da je prvo sodišče brez vsake podlage navedlo kot nesporno med pravdnima strankama, da je toženka 13. 6. 2008 izvedla sanacijo estriha. Neutemeljen je zaključek sodišča, da je bil dogovorjen rok za prodajo stanovanj med 17. 12. 2003 in 30. 12. 2003, saj je bil dogovorjen rok za izročitev stanovanj 31. 8. 2003. Navedba sodišča, da naj bi iz zapisnikov o primopredaji ne izhajalo, da je obstajala kakšna pomanjkljivost v estrihih, je v nasprotju z listinami v spisu in pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 582/2006-I z dne 27. 11. 2006, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1934/2007 z dne 26. 9. 2007. Po tej sodbi je bila toženka dolžna ponovno izvesti cementni estrih. Pravnomočno je odločeno, da je bil estrih s strani toženke neprimerno izvršen in je vsaj do 13. 6. 2008 odgovornost v zvezi z neprimernim estrihom izključno na toženki. Prvo sodišče je odgovornost za stanje estrihov za obdobje od 17. 12. 2003 dalje preneslo na tožnika, s čimer je poseglo v navedeno pravnomočno sodbo. Ta sodba je predstavljala tudi zavezujočo pravno odločitev o predhodnem vprašanju za to pravdo. Nepomembno je, da naj bi bil estrih položen že pred ogledom sredi decembra 2003, dejstvo pa je, da je bil estrih neustrezno izveden in je takšno stanje trajalo vsaj do 13. 6. 2008, ko je toženka skušala le sanirati estrih, ne pa ga ponovno izvesti, kot ji je to nalagala sodba. Izvedenec V. je zanemaril, da je bilo stanje estriha po toženkinem posegu 13. 6. 2008 povsem enako, kot je bilo pred posegom. Izvedenec ni znal pojasniti, zakaj je estrih na nekaterih delih balkonov nedotaknjen, na drugih delih balkona pa uničen. Razlog za to ne more biti v izpostavljenosti vremenskim razmeram. Neutemeljeno je tudi stališče sodišča, da nesanirani balkoni ne morejo predstavljati ovire za uporabo stanovanja. Skladno s standardi za lastnosti stavb predstavljajo balkoni del uporabnih površin stanovanja, kar pomeni, da stanovanje ni uporabno, če ta površina ni dokončana. Nesanirani estrihi in neuporabni balkoni pomenijo neuporabno stanovanje. Sodišče tega standarda ni upoštevalo. Prav tako ni upoštevalo drugih pripomb tožnika na izvedensko mnenje, pri čemer se tožnik v izogib ponavljanju sklicuje na samo mnenje in vsebino svojih pripomb, ki jih je podal v postopku. Neutemeljeno je stališče sodišča, da naj bi toženka sanirala estrihe. Estrihi so po sanaciji 13. 6. 2008 v enakem stanju kot pred sanacijo. Sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje, ko po eni strani govori, da estrih preko zime ne sme biti nezaščiten in je zato odgovornost za njegovo stanje na tožnikovi strani, po drugi strani pa zanemari dejstvo, da je imela toženka stanovanje z nezaščitenim estrihom v posesti že preko prve zime. P. je svoja dela izvajal v jeseni 2003, vendar je z deli prenehal ravno zato, ker je bil estrih neprimeren. Ugotovitev sodišča, da je toženka izpolnila svojo zavezo, ker je estrihe naredila že pred 17. 12. 2003 in da so estrihi pozneje propadli zato, ker tožnik ni finaliziral teras, zanemarja pravnomočno sodbo sodišča o odgovornosti toženke za stanje estrihov vse do 13. 6. 2008. Zaključki prvega sodišča glede dimnika, sifonov in odtokov so protispisni. Njegovo stališče o oknih in vratih je napačno, saj se ekspertiza Z. nanaša na vsa okna v zgradbi in s tem tudi na tožnikova, čeprav glede tega ni podal posebnih pripomb. Odločitev o pravdnih stroških je neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba P 582/2006-I, v zvezi s sodbo I Cp 1934/2007, je nalagala toženki, da je dolžna ponovno izvesti cementni estrih kot podlago finalnega tlaka. Pravnomočnost te sodbe nima nobenega pomena za to pravdo. Z njo ni bilo „pravnomočno odločeno, da je bil estrih (prvi, ki je bil izveden do 17. 12. 2003) s strani toženke neprimerno oziroma neustrezno izveden“, kot zmotno meni tožnik. Zahtevek za ponovno izvedbo cementnega estriha v zadevi P 582/2006-I je bil po svoji naravi zahtevek za izpolnitev pogodbenih obveznosti oziroma za odpravo napak, v obravnavani zadevi pa je tožnik uveljavljal zahtevek za plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi mu jo povzročila toženka (zahtevka sta imela različno dejansko in pravno podlago). Navedena pravnomočna sodba tudi ne predstavlja zavezujoče odločitve o predhodnem vprašanju. Dejansko stanje v tej zadevi je bilo bistveno drugačno od tistega v zadevi P 582/2006-I. Toženka je glede na predložene listine tožnika (računa A. P. v zvezi z izvedbo finalnega tlaka), za katere v prvi pravdi ni vedela, v tem sporu zatrjevala in dokazovala, da prvi estrih iz leta 2003 ni imel napak ter da je do njegovega uničenja prišlo iz razlogov na tožnikovi strani. Prvemu sodišču se zato ni bilo treba ozirati na pravnomočno sodbo v zadevi P 582/2006-I in je ravnalo pravilno, ko je neodvisno od te sodbe presojalo, ali so izpolnjene predpostavke zatrjevane odškodninske obveznosti toženke.

6. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da na toženkini strani ni bilo protipravnega ravnanja oziroma kršitve pogodbenih obveznosti iz razmerja med pravdnima strankama, zaradi česar je izključena tudi njena odškodninska odgovornost. Dokazna ocena prvega sodišča je napravljena v skladu z 8. členom ZPP. Razlogi izpodbijane sodbe so jasni, skladni in prepričljivi ter se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje nanje. V njih je zajet tudi odgovor na pritožbeno kritiko odločilnih ugotovitev prvega sodišča, pri čemer pritožbeno sodišče dodaja še naslednje.

7. V 5. točki obrazložitve sodbe je prvo sodišče kot nesporno (med drugim) navedlo le to, da je toženka izvedla sanacijo 13. 6. 2008 in da pri tem ni vstopila v stanovanje tožnika. Pritožbena graja ugotovitev prvega sodišča o rokih izročitve stanovanj nima nobene opore v sklenjenih pogodbah in aneksu št. 2. Prvo sodišče je ugotovilo, da je bil prvi estrih v decembru 2003 pravilno izveden (že zato ni mogoče govoriti o toženkinem nedopustnem ravnanju oziroma kršitvi pogodbene obveznosti kot predpostavki njene odškodninske odgovornosti niti z vidika njene obveznosti po pravnomočni sodbi P 582/2006-I) in da je bila po pravilih stroke izvedena tudi sanacija estriha 13.6. 2008. Te ugotovitve tožnik, razen s sklicevanjem na pravnomočno sodbo v zadevi P 582/2006-I (ki za to pravdo kot že rečeno ni relevantna), ne izpodbija z nobenimi tehtnimi argumenti. Enako velja za pritožbeno kritiko pravilnosti mnenja izvedenca V. 8. Pritožba obrazloženo ne izpodbija ugotovitve prvega sodišča, da so terase nedokončane zato, ker tožnik ni poskrbel za izvedbo končnega tlaka (dokler je stanje estrihov to omogočalo). Toženkine trditve, da je pred zimo 2003/2004 zaščitila cementni estrih na terasah, tožnik ni prerekal, zato je njegova pritožbena trditev o nezaščitenem estrihu neupoštevna.

9. Standard SIST ISO 9836:2000 ne more biti relevanten za presojo, ali je stanovanje uporabno, če terase oziroma balkoni še niso dokončani. Ne glede na to je odločilnega pomena okoliščina, da so bile terase nedokončane iz razlogov na tožnikovi strani. Pritožbeno pavšalno sklicevanje na neupoštevane pripombe na izvedensko mnenje, podane v pripravljalnih vlogah med postopkom, je neupoštevno, zato pritožbeno sodišče na te trditve ne odgovarja. Enako velja za neobrazložene trditve v zvezi z dimnikom, sifoni in odtoki ter okni in vrati.

10. Prvo sodišče je odmerilo pravdne stroške toženke na podlagi specificiranega stroškovnika njenih pooblaščencev na list. št. 184. Iz njega je razvidno, katere posamične postavke in v kakšni višini je prvo sodišče priznalo na račun odvetniških storitev pooblaščencev toženke. Tožnik je imel možnost vpogledati v sodni spis in se prepričati o pravilnosti odmere toženkinih stroškov, razen tega pa bi glede na opravljena procesna dejanja sodišča in toženke v tem postopku, upoštevajoč vrednost spornega predmeta, lahko tudi sam preveril pravilnost odmere toženkinih stroškov. Pritožbena graja stroškovne odločitve prvega sodišča zato ne more biti upoštevna, saj tožnik ne pojasni, glede katerih postavk naj bi prvo sodišče napačno odmerilo toženkine stroške.

11. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnik je dolžan povrniti toženki stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Ti predstavljajo nagrado za odgovor na pritožbo (2500 točk), materialne stroške (35 točk) in DDV (22 %), kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 1.419,55 EUR. V primeru zamude je tožnik dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti.