Jedro

Kadar delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga enemu ali le nekaterim od več izvajalcev na določenem delovnem mestu, mora poleg utemeljenosti odpovednega razloga dokazati tudi to, da izbira delavca, ki mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi, ni bila posledica diskriminacije, če jo delavec zatrjuje. Tožena stranka v odgovoru na tožbo, v nadaljnjih pripravljalnih vlogah in na prvem naroku za glavno obravnavo ni pojasnila, zakaj je izmed štirih delavk istega oddelka izbrala prav tožnico in ji odpovedala pogodbo o zaposlitvi oziroma na povsem konkretne tožbene navedbe ni konkretno odgovorila. Izpoved stranke pomanjkljive trditvene podlage ne more nadomestiti.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 27. 11. 2014, za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo po poteku odpovednega roka in še traja, za vrnitev na delo in za priznanje vseh pravic iz pogodbe o zaposlitvi od prenehanja delovnega razmerja dalje. Ugotovilo je, da je obstajal utemeljen odpovedni razlog in da toženi stranki ni mogoče očitati diskriminatornega ravnanja.

2. Sodišče druge stopnje je pritrdilo dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje in pritožbo tožnice zavrnilo. Na izrecen pritožbeni ugovor o nezadostni trditveni podlagi glede diskriminacije pri izbiri tožnice kot delavke, ki ji bo odpovedana pogodba o zaposlitvi je odgovorilo, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo podala zadostno trditveno podlago o obstoju dejanskega odpovednega razloga in hkrati o neobstoju diskriminacije, predlagala pa je tudi ustrezne dokaze. Izpostavilo je, da je tožena stranka neobstoj diskriminacije dokazovala z obstojem ekonomskega razloga, ki ga je tudi dokazala. Glede očitka o kršitvi prepovedi diskriminacije pri izbiri osebe, ki ji bo odpovedana pogodba o zaposlitvi pa je pojasnilo, da je tožena stranka pri izbiri upoštevala kriterij, kako bo delo najlažje nadaljevala. Sklicevalo se je na izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke, da pri odpuščanjih vedno pogledajo, kako bo najlažje prerazporediti delo na preostale zaposlene.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložila tožnica, ki uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je tožena stranka pri izbiri tožnice kršila prepoved diskriminacije in v zvezi s tem očitkom ni pravočasno podala ustrezne trditvene podlage. Sodišče je presojo oprlo na izpovedi, ki so bile podane brez trditvene podlage. S tem naj bi bilo kršeno razpravno načelo, kar je imelo za posledico nepravilnost in nezakonitost izpodbijane sodbe. Tožnica je kot razlog diskriminacije oziroma dejanski razlog za odločitev, da se pogodba o zaposlitvi odpove prav njej izmed štirih primerljivih delavk, navajala pogoste in dolgotrajne bolniške odsotnosti, v posledici treh zaporednih porodniških dopustov in dopustov za nego in varstvo otrok ter slabega zdravstvenega stanja njenih otrok in nje same. Tožena stranka je bila glede objektivnih kriterijev za izbiro tožnice dolžna podati trditve najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, vendar tega bremena ni zmogla. Do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo ni podala nobenih navedb, ki bi odgovorile na bistveno vprašanje, zakaj je med štirimi sodelavkami na istem oddelku izbrala za odpoved ravno tožnico. Šele na zaslišanju direktorja tožene stranke A. A. je bilo podano pojasnilo, da je bila tožnica domnevno izbrana, ker naj bi tako z delom najlažje nadaljevali in njeno delo najlažje prerazporedili. Takšno izpoved sta nato (pričakovano) smiselno potrdili tudi priči B. B. in C. C. Kljub temu, da je tožnica v pritožbi na to opozorila, je sodišče druge stopnje presodilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo razpravnega načela, zato je po mnenju tožnice to kršitev storilo tudi samo. Zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je utemeljena.

5. Revizijsko sodišče na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi s 7. členom ZPP je utemeljen. Ta kršitev je podana, če sodišče med postopkom ne uporabi kakšne določbe tega zakona ali jo uporabi nepravilno, pa bi lahko to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Po prvem odstavku 7. člena ZPP morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. V skladu s to določbo mora po 212. členu ZPP vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. V citiranih določbah ZPP je zajeto razpravno načelo, ki je temeljno načelo pravdnega postopka. Stranke so tiste, ki morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Na nezatrjevana dejstva sodišče odločitve ne sme opreti, kar pomeni, da po uradni dolžnosti ne sme ugotavljati, ali obstajajo kakšna dejstva, ki bi lahko bila pravno pomembna za odločitev, niti iskati dokazov zanje (1).

7. Po prvi alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013) delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi, če pride do prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Razlog mora biti po drugem odstavku 89. člena ZDR-1 utemeljen.

8. Tožena stranka je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče druge stopnje je spričo podatkov o negativnih trendih prodaje pritrdilo presoji sodišča prve stopnje, da je bil ekonomski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi resničen in dokazan, kar hkrati pomeni, da ni bil navidezen oziroma posledica diskriminacije. Tej presoji tožnica v reviziji ne oporeka.

9. Kadar delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga enemu ali le nekaterim od več izvajalcev na določenem delovnem mestu, mora poleg utemeljenosti odpovednega razloga dokazati tudi to, da izbira delavca, ki mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi, ni bila posledica diskriminacije, če jo delavec zatrjuje.

10. Prepoved diskriminacije je urejena v 6. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Po tretjem odstavku te določbe sta prepovedani neposredna in posredna diskriminacija zaradi katerekoli osebne okoliščine iz prvega odstavka tega člena (narodnost, rasa ali etično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barva kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vera ali prepričanje, starost, spolna usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje ali druga osebna okoliščina). Če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, mora po šestem odstavku delodajalec dokazati, da v obravnavanem primeru ni kršil načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije.

11. Tožnica je diskriminacijo zatrjevala v zvezi z izbiro, na podlagi katere ji je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi, čeprav so enako delo na istem oddelku, t. j. „prodaja PC4 - lesni premazi“ poleg nje opravljale še tri druge delavke. Povsem določno je navajala, da je bila v času od oktobra 2007 do odpovedi z dne 29. 12. 2014 nadpovprečno veliko odsotna z dela zaradi lastnih bolniških odsotnosti, bolniških odsotnosti zaradi nege otrok in porodniških dopustov ter dopustov za nego in varstvo otrok. Domnevo, da je bila zaradi tega diskriminirana, je utemeljevala z dejstvom, da je tožena stranka pogodbo o zaposlitvi med štirimi delavkami odpovedala njej, čeprav je imela drugi najdaljši delovni staž pri toženi stranki (19 let, daljši staž - 21 let - je imela le D. D.), hkrati pa je imela najdaljši staž na oddelku oziroma delovnem mestu. Ostale delavke so imele bistveno krajši staž na oddelku (E. E. npr. le nekaj mesecev, F. F. pa je v oddelku zaposlena od leta 2008, ko je nadomeščala tožnico med prvim porodniškim dopustom in po njeni vrnitvi ostala na delovnem mestu), poleg tega pa je imela tožnica najmanj ugodne socialne razmere, saj ima edina tri mladoletne otroke.

12. Na te povsem konkretne navedbe tožena stranka ni odgovorila. Trditev, da ni ravnala diskriminatorno, je povezovala le z obstojem odpovednega razloga, medtem ko se razloga za izbiro tožnice ni dotaknila. V odgovoru na tožbo je navedla, da so neutemeljene in popolnoma pavšalne tožničine navedbe, da je bila odpoved podana iz diskriminatornih razlogov, ker je bila nadpovprečno veliko odsotna z delovnega mesta ter dodala, da je ves čas spoštovala določbo 6. člena ZDR-1 in s svojim ravnanjem ni kršila prepovedi diskriminacije. Trdila je, da je delo tožnice postalo nepotrebno, na kar bolniška ali porodniška odsotnost ni mogla vplivati in ni vplivala. Na prvem naroku za glavno obravnavo je navedla, da je bil izključni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi poslovni in nikakor ne diskriminatorni, da obžaluje situacijo na strani tožnice, da na njeno mesto ni zaposlila nikogar drugega in da predlaga zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke A. A., ki bo izpovedal vse o spornih okoliščinah, vključujoč diskriminacijo.

13. Tožena stranka v odgovoru na tožbo, v nadaljnjih pripravljalnih vlogah in na prvem naroku za glavno obravnavo ni pojasnila, zakaj je izmed štirih delavk istega oddelka izbrala prav tožnico in ji odpovedala pogodbo o zaposlitvi oziroma na povsem konkretne tožbene navedbe ni konkretno odgovorila. Dejstvo, da ji je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana, ker je bilo njeno delo najlažje prerazporediti med ostale zaposlene in ker je bil tožničin trg po obsegu dela najmanjši (Bolgarija, Romunija, Madžarska, Češka, Slovaška) in v največjem padcu, del pa so ga ukinili, v postopku ni bilo zatrjevano. O tem je izpovedoval zakoniti zastopnik A. A., vendar pa izpoved stranke pomanjkljive trditvene podlage ne more nadomestiti. To pomeni, da je sodišče presojo, da tožena stranka tožnice ni izbrala iz diskriminatornih razlogov, oprlo na dejstvo, ki ga tožena stranka ni zatrjevala. Kljub temu, da je tožnica v pritožbi na takšno kršitev razpravnega načela opozorila, je sodišče druge stopnje kršitev ponovilo s presojo, da je trditvena podlaga tožene stranke zadoščala (kar pa glede na to, da o razlogih za izbiro ni podala nobene navedbe, ne drži).

14. Ker sta sodišči zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, kršitev pa glede na njeno naravo lahko odpravi sodišče druge stopnje samo (prvi odstavek 354. člena ZPP), je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče druge stopnje storjeno kršitev odpraviti tako, da bo o pritožbi ponovno odločilo brez upoštevanja dejstev, ki jih tožena stranka ni (pravočasno) navajala.

(1) Prim. odločbo VS RS VIII Ips 244/2011 z dne 21. 5. 2012.