Jedro

Pri toženi stranki je že v maju 2014 prišlo do prvih negativnih trendov pri prodaji proizvodnega programa družbe, te tendence pa so se nadaljevale tudi v naslednjih mesecih do oktobra. Zaradi zmanjšanja prodaje je začela upadati proizvodnja. Zato je bila potrebna optimizacija poslovanja, saj so obstoječi stroški dela družbe predstavljali povečano tveganje za uspešno poslovanje družbe v prihodnosti. Zaradi upada naročil se je zmanjšalo število opravil v okviru prodajne funkcije na področju podpore kupcem v prodaji in s tem tudi potreba po delu delavca na delovnem mestu komercialist III (ki ga je zasedala tožnica). Tožničina dela in naloge pa so se prerazporedile med ostale zaposlene. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici po 1. alinei 1. odstavka 89. člena ZDR-1, zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, podane s strani tožene stranke dne 27. 11. 2014 in vročene tožnici dne 29. 12. 2014, in njeno razveljavitev; tožbeni zahtevek za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 2. 2007 ni prenehalo po poteku 60-dnevnega odpovednega roka z dnem 23. 7. 2015, temveč ji še vedno traja, z vsemi pravicami, ki iz njega izhajajo. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnico sprejeti nazaj na delo in z njo nadaljevati delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 2. 2007 in da jo je dolžna od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje, to je od dne 23. 7. 2015 dalje, do dneva reintegracije, prijaviti v zdravstveno ter invalidsko in pokojninsko zavarovanje ter ji za nazaj obračunati mesečne osebne dohodke, ki bi ji v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 21. 2. 2007 pripadali, če bi delala, v vsakokratnem mesečnem bruto znesku, po plačanih davkih in prispevkih pa izplačati osebni dohodek v vsakokratnem mesečnem neto znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za čas od 16. dne v mesecu za vsak tekoči mesec dalje do plačila, za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno, da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je v tem postopku kot bistveni razlog za nezakonitost odpovedi navajala kršitev 4. odstavka 83. člena v zvezi z 6. členom ZDR-1. Odpoved je bila podana iz diskriminatornih razlogov, to je zaradi pogostih bolniških staležev, zaradi sebe in treh otrok, treh zaporednih porodniških dopustov in dopustov za nego in varstvo otrok. Čeprav je sodišče ugotovilo, da je število bolniških odsotnosti tožnice presegalo število bolniških odsotnosti njenih treh sodelavk skupaj, je vseeno zaključilo, da to ni bil razlog za odpoved. V zvezi s tem je storilo bistveno kršitev procesnih pravil, nepravilno je ugotovilo dejansko stanje in nepravilno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo ni podala ustrezne trditvene podlage, s katero bi ovrgla očitke o diskriminaciji in utemeljila obstoj zatrjevanega poslovnega razloga, ki bi utemeljevali prenehanje potrebe ravno po tožničinem delu. Razlogi v odpovedi so splošni. Navedbe o vrednostnem in količinskem zmanjšanju prodaje ter posledično proizvodnje ter o znatnem upadu naročil in posledično zmanjšanem številu opravil v okviru prodajne funkcije so povsem splošne in lahko veljajo za celotno poslovanje tožene stranke. Tožena stranka ni pojasnila, v čem konkretno so taki splošni poslovni razlogi vplivali na to, da je postalo nepotrebno ravno delo tožnice. Na podlagi tako pomanjkljivih navedb ter očitku tožnice, da je šlo za diskriminacijo, bi moralo sodišče zaključiti, da tožena stranka ni zmogla utemeljiti, kaj šele dokazati, da ni šlo za diskriminacijo tožnice v primerjavi z ostalimi sodelavkami, in to ne glede na morebitni dejanski obstoj splošnih okoliščin pri toženi stranki, ki lahko utemeljuje obstoj poslovnega razloga za odpoved. Pomanjkljivosti v trditveni in dokazni podlagi ni mogoče odpraviti z naknadnim zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke in s strani tožene stranke predlaganih prič, za katere tožena stranka niti ni pojasnila, o čem naj bi izpovedale. Sodba, ki se opira na izpovedi prič, podane izven trditvene podlage, je obremenjena z relativno bistveno kršitvijo procesnih pravil iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Gre tudi za absolutno bistveno kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je bila na ta način kršena pravica tožnice, da se izjavi o tovrstni trditveni podlagi. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je ugotavljalo številna dejstva, ki jih tožena stranka ni pravočasno zatrjevala, kršilo razpravno načelo (1. odstavek 7. člena ZPP, kljub omilitvi iz 1. odstavka 34. člena ZDSS-1). Podredno in iz previdnosti tožnica še dodaja, da sodišče ni ustrezno upoštevalo dopisa sodišča prve stopnje z dne 1. 10. 2014 v zadevi I Pd 243/2014, iz katerega izhaja, da je tožena stranka v času od 1. 12. 2013 do 1. 10. 2014 na novo zaposlila 48 delavcev ter dopisa ZZZS z dne 17. 6. 2015, iz katerega izhaja, da je tožena stranka v obdobju od 1. 5. 2014 do 1. 3. 2015 zaposlila 26 novih delavcev. Sodišče se je opredelilo zgolj do dopisa ZZZS. Napačno je zaključilo, da nobeden od novo zaposlenih delavcev ni bil zaposlen na tožničino delovno mesto. Tožena stranka je odpoved tožnici utemeljevala, da je potrebno zaradi upada dela zmanjšati delovno silo oz. stroške dela. Tožnica bi bila lahko prezaposlena tudi na drugo delovno mesto, lahko bi opravljala delo na drugem geografskem trgu. Tožena stranka bi pri podaji odpovedi morala opraviti primerjavo med delavkami na primerljivem delovnem mestu v smislu presežnih delavcev. O tem se je izrekla tudi že sodna praksa, tožnica primeroma navaja sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 324/2012. Sodišče prve stopnje pa se je pri odločanju zadovoljilo z neupoštevnim kriterijem, kako bo delo najlažje nadaljevati. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo neutemeljeno oprlo na izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke ter prič A.A., B.B. in C.C., saj so bile njihove izpovedbe prilagojene tej pravdi, pri čemer so kot zaposleni pri toženi stranki zainteresirani za izid pravde. Zakoniti zastopnik tožene stranke ni znal pojasniti, zakaj je postalo nepotrebno delo ravno tožnice, hkrati pa je priznal, da so gledali na to, kako bodo z najmanj problemi nadaljevali delo. To pa ni skladno z zakonsko zahtevo po obstoju resnega in utemeljenega odpovednega razloga. Izpovedi prič so bile neskladne o tem, kdo je sprejel odločitev, da se pogodba o zaposlitvi odpove ravno tožnici. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tožničinih navedb, da sta ji nadrejeni delavki očitali njene pogoste odsotnosti z dela. Nelogičen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica skrbela za najmanjši trg z največjim padcem, saj je iz izpovedbe C.C. razvidno, da je ta skrbela za še manjši trg - le za Bosno. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

5. Sodišče prve stopnje ni kršilo razpravnega načela, s tem ko je pri odločanju upoštevalo izpovedi zaslišanih prič v zvezi z odpovednim razlogom. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožena stranka ni pravočasno podala ustrezne trditvene in dokazne podlage o dejanskih razlogih in kriterijih za odpoved. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo podala zadostno trditveno podlago o obstoju dejanskega razloga in hkratnem neobstoju diskriminacije, v dokaz svojih navedb pa je predlagala ustrezne dokazne predloge. Zaslišane priče so podrobneje pojasnile odpovedni razlog, ki ga je tožena stranka navedla že v odpovedi ter odgovoru na tožbo. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da so priče izpovedovale izven obstoječe trditvene podlage, zaradi česar naj bi bili v izpodbijani sodbi podani relativna bistvena kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP ter kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožba kot kršitev pravdnega postopka tudi neuspešno uveljavlja, da naj tožena stranka ne bi pojasnila, o čem naj bi izpovedale predlagane priče. Skladno z 286.b členom ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, pa se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Tožnica bi torej to kršitev morala uveljavljati že tekom postopka na prvi stopnji.

6. Sodišče prve stopnje se je sicer v izpodbijani sodbi opredelilo do vseh relevantnih dejstev in dokazov, pomembnih za odločitev v tem sporu. Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo dopis sodišča prve stopnje v zadevi I Pd 243/2014 z dne 1. 10. 2014, iz katerega izhaja, da se je pri toženi stranki v času od 1. 12. 2013 do 1. 10. 2014 na novo zaposlilo 48 delavcev. Odpoved tožnici je bila podana 27. 11. 2014, zato navedeni dopis za to pravdo ni relevanten, saj se nanaša na obdobje pred odpovedjo tožnici. Nove zaposlitve v času od 1. 5. 2014 do 1. 3. 2015 pri toženi stranki sicer izhajajo tudi iz dopisa ZZZS z dne 17. 6. 2015, pri čemer pa je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka na tožničino delovno mesto ni zaposlila nikogar.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

8. Tožnica v tem individualnem delovnem sporu izpodbija redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 27. 11. 2014, ki ji jo je tožena stranka podala na podlagi 1. alinee prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Uradni list RS, št. 21/13 in naslednji), ki določa, da lahko delodajalec odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, če prenehajo potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je presojana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Ugotovilo je, da je bil pri toženi stranki podan utemeljen poslovni razlog, ki je onemogočal nadaljevanje dela po obstoječi pogodbi o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1). Tožbeni zahtevek je v celoti zavrnilo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja:

9. Tožena stranka je tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v skladu s prvo alinejo 1. odstavka 89. člena ZDR-1, pri čemer je poslovni razlog prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec lahko skladno z drugim odstavkom 89. člena ZDR-1 delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, pri čemer je pri presoji utemeljenosti poslovnega razloga vprašanje, ali je dokazan utemeljen odpovedni razlog, v prvi vrsti dejansko in šele nato pravno vprašanje. Delodajalec mora za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga dokazati predvsem, da je zatrjevani razlog utemeljen. Sodišče ni pristojno presojati ali ocenjevati poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca, ki je povsem samostojen pri organiziranju delovnega procesa. Z vidika obstoja utemeljenega poslovnega razloga sodišče presoja le, ali je v resnici podan in ali ne gre zgolj za navidezni razlog ter ali ne gre za rešitve na strani delodajalca, ki pomenijo kršitev prepovedi diskriminacije, kot to sicer določa 6. člen ZDR-1. 10. Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 11. 2014 izhaja, da je že v maju 2014 prišlo do prvih negativnih trendov pri prodaji proizvodnega programa družbe, te tendence pa so se nadaljevale tudi v naslednjih mesecih do oktobra. Enake so bile tudi napovedi za november in december 2014. Zaradi zmanjšanja prodaje je začela upadati tudi proizvodnja. Zaradi navedenega je bila potrebna optimizacija poslovanja, saj so obstoječi stroški dela družbe predstavljali povečano tveganje za uspešno poslovanje družbe v prihodnosti. Zaradi upada naročil se je zmanjšalo število opravil v okviru prodajne funkcije na področju podpore kupcem v prodaji, in s tem tudi potreba po delu delavca na delovnem mestu komercialist III. Iz odpovedi še izhaja, da so se tožničina dela in naloge prerazporedile.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je ekonomski razlog dokazan. Navedbe iz odpovedi so namreč potrjene s podatki iz tabel tožene stranke o redni mesečni prodaji (količinsko in vrednostno) ter iz letnega poročila za poslovno leto 2014. Iz slednjega izhaja, da so v letu 2014 prodali 4 odstotke manj kot leta 2013, pri čemer je bilo čistih prihodkov od prodaje 4 odstotke manj kot leta 2013. Obstoj ekonomskega razloga je potrdil in podrobneje pojasnil tudi zakoniti zastopnik tožene stranke mag. D.D. Priča B.B. pa je pojasnila same okoliščine odpovedi in kako se je delo reorganiziralo. Ob navedenem je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da izpodbijana odpoved ni bila podana iz diskriminatornih razlogov.

12. Kot že navedeno, je neutemeljena pritožbena navedba, da tožena stranka ni pravočasno podala ustrezne trditvene in dokazne podlage o dejanskih razlogih in kriterijih za odpoved, in da ni dokazala, da obravnavana odpoved ni bila diskriminatorna. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo podala zadostno trditveno podlago o obstoju dejanskega razloga in hkratnem neobstoju diskriminacije, v dokaz svojih navedb pa je predlagala ustrezne dokazne predloge. V pripravljalni vlogi z dne 10. 7. 2015, ki jo je tožena stranka sodišču pravočasno posredovala skladno s sklepom na naroku dne 3. 6. 2015, je odgovarjala na očitke tožnice iz njene pripravljalne vloge z dne 23. 6. 2015. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da je tožena stranka neobstoj diskriminacije dokazovala prav z obstojem ekonomskega razloga (ki ga je tudi izkazala). Diskriminacijo je tožena stranka zanikala in za to predlagala tudi zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke, tožničine nadrejene ter sodelavk, s katerimi je bila tožnica skupaj v pisarni in ki so bile prav tako zaposlene na delovnem mestu komercialist. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da odpoved tožnici ni bila podana iz diskriminatornih razlogov, ampak je za to obstajal zakonit poslovni razlog. Sodišče prve stopnje pa je pri odločanju utemeljeno upoštevalo tudi izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke ter prič A.A., B.B., E.E. in C.C., saj so bile podane jasno in skladno. Pritožbena zatrjevanja, da so navedene priče zaradi zaposlitve pri toženi stranki zainteresirane za izid pravde, so pavšalna in nedokazana. Dejstvo, da so predlagane in zaslišane priče zaposlene pri toženi stranki, namreč samo po sebi še ne pomeni, da so neverodostojne priče. 13. Tožena stranka tudi ni kršila načela prepovedi diskriminacije pri izbiri osebe, kateri je odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na zadevo Pdp 324/2010, saj se je v tej zadevi delodajalec pri individualnem odpustu odločil za uporabo kriterijev in jih povzel po zanj veljavni kolektivni pogodbi. V takih primerih (ko se torej delodajalec pri individualnem odpustu odloči za uporabo kriterijev) je sodna praksa zavzela stališče, da mora delodajalec kriterije, določene v kolektivni pogodbi za primer odpuščanja večjega števila delavcev, tudi dosledno upoštevati. V konkretnem primeru pa je delodajalec pri izbiri delavca, ki mu bo odpovedana pogodba o zaposlitvi, upošteval kriterij, kako bo delo najlažje nadaljevati. Zakoniti zastopnik tožene stranke je pojasnil, da pri odpuščanjih vedno pogledajo, kako bo najlažje prerazporediti delo na preostale zaposlene. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da je bil tožničin trg po obsegu dela najmanjši (Bolgarija, Romunija, Madžarska, Češka, Slovaška) in v največjem padcu, del so ga tudi ukinili. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi se tožnico lahko prezaposlilo na drugo delovno mesto oziroma bi lahko opravljala delo na drugem geografskem trgu. Kot že navedeno, je delodajalec samostojen pri organiziranju delovnega procesa, zato tožnica od njega ne more zahtevati prerazporeditve, ki ni zakonsko utemeljena.

14. Tožnica v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da dejstvo, da je tožena stranka v obdobju od 1. 12. 2013 dalje zaposlila večje število delavcev, pomeni, da so se zaradi tega zvišali stroški dela, kar naj bi kazalo na to, da ekonomski razlog ni podan. Dejstvo, da tožena stranka zaposluje nove delavce, ne vpliva na obstoj ekonomskega razloga, saj gre za odločitev, ki je v njeni pristojnosti in s katero predvideva doseganje boljšega poslovnega izida v prihodnosti. Če bi sodišče štelo, da zaposlitve niso dopustne oziroma da vsakršno povečanje stroškov dela zaradi novih zaposlitev pomeni neobstoj ekonomskega razloga, bi s tem onemogočalo toženi stranki kakršnokoli zaposlovanje, za katerega bi tožena stranka štela, da je koristno z vidika doseganja boljših poslovnih rezultatov. Šlo bi za nedopustno poseganje v svobodno ekonomsko pobudo, torej za kršitev pravice, ki je zagotovljena poslovnim subjektom v prvem odstavku 74. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS/I, št. 33/1991 s spremembami; URS). Zato tudi po stališču pritožbenega sodišča ne gre za okoliščino, ki bi vplivala na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zaradi prenehanja potreb po delu tožnice pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Ob tem pa je seveda bistvena pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da kljub novim zaposlitvam na drugih področjih pri toženi stranki ni prišlo do zaposlitve, ki bi nadomestila tožničino delo.

15. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožnici zakonito podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ker v izpodbijani sodbi niso podani razlogi, ki jih tožnica navaja v pritožbi in tudi ne tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredelilo, saj niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).