Jedro

Določba 8. člena ZPP predstavlja metodološki napotek za dokazno oceno. Kršitev te postopkovne določbe je zato podana, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej takrat, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična (kadar sodišče ne oceni vseh dokazov posebej, nato pa še vse dokaze skupaj). Kadar pa je dokazna ocena celovita, a vsebinsko neprepričljiva (ker je v nasprotju z nenapisanimi, neformalnimi dokaznimi pravili), je podana zmotna ugotovitev dejanskega stanja in ne bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna v 15 dneh plačati tožnici znesek 2.501,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.5.2007 do plačila. Odločilo je še, da je tožnica dolžna v 15 dneh po prejemu sodbe prve stopnje toženki plačati pravdne stroške v znesku 44,88 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15 dnevnega paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo je vložila tožnica pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da je sodišče nepravilno uporabilo določbo 147. člena OZ, ki ureja objektivno odgovornost delodajalca za škodna ravnanja delavcev z obrnjenim dokaznim bremenom. Tožena stranka bi morala tako dokazati, da ne obstaja vzročna zveza med škodnim dogodkom in ravnanjem njenih delavcev, ki je povzročilo razsutje peska po cestišču, da ni kriva in da so njeni delavci v danem primeru ravnali s potrebno skrbnostjo. Sodišče prve stopnje zmotno navaja, da ne obstajajo nikakršni dokazi, da bi se pesek razsul voznikom toženke. Sicer ne obstajajo neposredni dokazi, da je prišlo do razsutja peska iz vozil, ki so jih upravljali vozniki toženke, vendar na to z gotovostjo ali z veliko verjetnostjo kažejo vsi ostali posredni dokazi. Tako je iz evidence toženke razvidno, da so pred nezgodo, ki se je zgodila ob 8.40 uri, pesek iz kamnoloma odpeljali vozniki toženke B. in K. ob 8.24 ter U. ob 7.59 uri. Vozniki so potrebovali približno 10 do 15 minut do kraja nezgode, iz česar izhaja, da sta okrog 8.35 do 8.40 ure pesek preko kraja nezgode peljala ravno B. oziroma K., saj bi pesek, v kolikor bi se raztresel U. ob 8.15 uri, navedena voznika opazila. Iz evidence prevozov izhaja, da je ob 8.39 uri iz kamnoloma material odpeljal B. - O., ob 8.45 uri pa K. - S., vendar je prvi odpeljal jalovino, drugi pa kamen za "šarpo" ,kar jih izključuje kot osebe, ki bi povzročile razsutje peska. Poleg tega iz izpovedi policistov, ki so obravnavali dogodek, voznikov B. in K. ter L. F. izhaja, da je bil razsuti pesek namenjen izdelovanju betona v betonarni na L., ki je v lasti toženke, da je bil pesek lahko pripeljan le iz kamnoloma S. A. ter da so takšen pesek vozili vozniki toženke B., K. in U. Zaključek sodišča, da je lahko prišlo do prevoza peska iz drugega peskokopa, je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Eden od voznikov je res izjavil, da je v bližini še en kamnolom, katerega pesek se uporablja za izdelavo betona, vendar je B., ki je domačin, to zanikal. Poleg tega je voznik izjavil, da pesek iz tega kamnoloma uporablja betonarna v T., to pa je v drugi smeri. B. in K. sta izpovedala, da je bil razsuti pesek ravno takšen, kot sta ga vozila onadva, V. F. pa je izpovedal, da je delavec v kamnolomu S. A., kamor je odnesel vzorce razsutega peska izjavil, da je to pesek iz tega kamnoloma. Sodišče voznikom toženke, ki so razsutje peska zanikali, ne bi smelo nekritično verjeti, saj so njihove izpovedi glede opažanja peska in oseb na cest nelogične in nasprotujoče. U. trdi, da tistega dne ni videl na cestišču nobenega peska, kar je nemogoče, saj je bil pesek razsut v dolžini 250 metrov in v debelini 20 do 30 cm, na kraj nezgode pa bi moral priti (glede na to, da je začel tretjo vožnjo ob 8.56 uri) okoli 9.10 ure, ko so policisti še vedno obravnavali nesrečo in pesek ni bil še počiščen. B. je izpovedal, da je pesek videl pri povratni vožnji in da je bil tedaj prisoten le oglednik za ceste in nihče drug, kar ne more držati. Iz izvedenih dokazov pa je razvidno, da je bil oglednik za ceste prisoten šele od 10.50 ure dalje. Glede na to, da sta B. in K. vožnjo, ki traja v obe smeri eno uro, začela ob 8.25, sta se ob 9.10 uri vračala mimo kraja nezgode in bi morala videti nesrečo in policiste, saj so ti nesrečo pričeli obravnavati ob 9.05 uri. Očitno sta se ustrašila svoje odgovornosti in se dogovorila, da bosta razsutje zanikala.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 147. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ni utemeljen. Odgovornost delodajalca za škodo, ki jo delavec povzroči tretjim, je res objektivna, vendar to ne pomeni, da oškodovancu ni treba dokazati, da mu je škoda nastala zaradi ravnanja delavca. Ni sprejemljivo stališče pritožbe, da se v posledici objektivne odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo tretjemu povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom, vzročna zveza med škodnim dogodkom in ravnanjem delavca domneva, toženka kot delodajalec pa se lahko ekskulpira, če dokaže, da peska ni razsul njen voznik.

Sodišče prve stopnje je štelo, da ni nobenih dokazov, da se je pesek razsul delavcem toženke, ker so vozniki (delavci toženke), ki so vozili pesek iz kamnoloma S. A. v betonarno L., zanikali, da bi prav oni razsuli pesek po cestišču, poleg tega po ugotovitvi sodišča prve stopnje v bližini obstaja še en peskokop pri M. p., do katerega se vozi po isti trasi, obstoji pa tudi možnost, da bi pesek razsul kakšen traktorist iz bližnjih vasi.

Pritožba sicer formalno ne uveljavlja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, vendar je iz vsebine pritožbe jasno razvidno uveljavljanje kršitve 8. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost izpodbijane sodne odločbe. Navaja namreč listinske dokaze (analiza prometa), izpovedi in okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje prezrlo oziroma jih ni vrednostno ocenilo, to pa je po mnenju pritožbe povzročilo napačen zaključek o neobstoju dokazov, da so pesek razsuli prav delavci toženke. Določba 8. člena ZPP predstavlja metodološki napotek za dokazno oceno. Kršitev te postopkovne določbe je zato podana, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej takrat, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična (kadar sodišče ne oceni vseh dokazov posebej, nato pa še vse dokaze skupaj). Kadar pa je dokazna ocena celovita, a vsebinsko neprepričljiva (ker je v nasprotju z nenapisanimi, neformalnimi dokaznimi pravili), je podana zmotna ugotovitev dejanskega stanja in ne bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da dokazna ocena sodišča prve stopnje ni v skladu z metodičnimi napotki 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni ocenilo izpovedi prič M. B., I. K. in R. U., ki so na dan škodnega dogodka za toženko vozili pesek iz kamnoloma S. A. v betonarno L., s stališča njihove verodostojnosti. V skladu z 8. členom ZPP bi moralo sodišče prve stopnje navedene izpovedi presoditi same zase in v povezavi z drugimi dokazi. Navesti bi torej moralo, ali jim verjame in zakaj jim verjame. Povzetek njihovih izpovedi in zaključek, da so zanikali, da bi razsuli pesek, formalnih zahtev dokazne ocene ne izpolnjuje. V zvezi s tem pritožba utemeljeno opozarja, da bi jih sodišče prve stopnje moralo presoditi z vidika nelogičnosti v izpovedi priče R. U., da tistega dne na cesti ni videl nobenega peska, oziroma izpovedi M. B., ki je zanikal, da bi na kraju razsutja videl policiste, glede na časovno analizo njihovih voženj. Prav tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pomembnih indicev, ki jih je zaradi celovitosti dokazne ocene nujno upoštevati pri oceni verodostojnosti prič. Tako ni ocenilo izpovedi priče I. K., da je raztreseni pesek ustrezal eni od treh frakcij, ki sta jih tega dne vozila. Ni ocenilo okoliščine, da so pred nezgodo, ki se je zgodila ob 8.40 uri, pesek iz kamnoloma odpeljali le vozniki toženke B. in K. ob 8.24 ter U. ob 7.59 uri, saj je ob 8.39 uri B. - O. iz kamnoloma odpeljal jalovino, ob 8.45 uri pa je K. - S. odpeljal kamen za "šarpo", kot to izhaja iz listine "analiza prometa". Opredelilo se tudi ni do izpovedi L. F., da mu je delavec v kamnolomu S. A., kamor je odnesel vzorce razsutega peska, potrdil, da je pesek iz njihovega kamnoloma. Končno je sodišče prve stopnje v zvezi z možnostjo, da bi bil pesek iz drugega peskokopa v bližini M. peči, tudi nekorektno povzelo izpoved priče M. B., češ da je v bližini še nek peskokop pri M. peči, do katerega se vozi po isti trasi. Navedena priča je povedal, da ti, ki peljejo iz tega drugega peskokopa vozijo tudi po tej trasi, kjer je bil raztresen pesek, v kolikor gredo v smeri proti N. mestu. Skrbna in vestna dokazna ocena zahteva oceno vsega, kar je priča izpovedala v zvezi z določeno pomembno okoliščino. Tako bi se moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi del, ko je izpovedal, da imajo tudi v tem drugem peskokopu pesek za izdelavo betona in sicer neko betonarno B. v T. (kar je v nasprotni smeri od kraja prometne nezgode, kot to utemeljeno opozarja pritožba), in se šele nato do nje opredeliti.

Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo obravnavanje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje oceniti vse dokaze, ki so bili v zvezi s pravno odločilnimi dejstvi izvedeni v postopku, vsakega posebej in v medsebojni povezavi tako, da bo dokazna ocena celovita (8. člen ZPP). Dokazna ocena pa bo morala biti tudi vsebinsko prepričljiva (logična, življenjska).

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).