Jedro

S tem, ko je sodišče navedbe in dokaze v tej vlogi upoštevalo, ni pa upoštevalo (zaradi prekluzije) navedb in dokazov tožeče stranke v vlogi, kjer ta na te novitete odgovarja, je po oceni pritožbenega sodišča kršilo pravico do kontradiktornosti v postopku.

Temeljno izhodišče v pravdnem postopku je, da se strankama zagotovi enakopravnost in s tem procesno ravnotežje. Institut prekluzije sicer predstavlja zakonsko dopusten poseg v pravico do kontradiktornega sojenja, vendar le v primeru, ko ga sodišče dosledno uporabi in v skladu s procesnimi določbami za obe stranki enakovredno.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v delu, v katerem je bil tožbeni zahtevek zavrnjen in sklep o izvršbi razveljavljen ter v izreku o pravdnih stroških r a z v e l j a v i in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Piranu ostane v 1. točki izreka v veljavi tako, da mora tožena stranka v roku 15 dni plačati tožeči stranki glavnico v višini 6.364,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.11.2004 dalje do plačila, v preostalem delu v točki 1 in 3 izreka, to je glede glavnice v višini 421.754,72 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.11.2004 dalje in glede izvršilnih stroškov v znesku 35.000,00 SIT s pp, pa je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da mora v roku 15 dni toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 141.465,00 SIT.

Zoper to sodbo se je po svoji pooblaščenki pritožila tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ter napačne uporabe materialnega prava po 341. čl. ZPP ter predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podrejeno pa spremembo sodbe z ugoditvijo celotnemu tožbenemu zahtevku. V pritožbi navaja, da je izrek sodbe v nasprotju z obrazložitvijo in ga tožeča stranka ne more preizkusiti. Navaja, da je tožeča stranka svoj zahtevek, ki ga uveljavlja iz naslova upravljanja ter skupnih stroškov elektrike za skupno površino poslovnega prostora ter ogrevanja dokazala s predloženimi listinami. Iz naslova ogrevanja je tako tožeča stranka vtoževala znesek 1.199,40 SIT mesečno za 14,25 m2 površine. Kljub temu, da tožena stranka v nobeni od svojih vlog ni navajala znižanja oz. drugačen dogovor glede plačila toplotnega ogrevanja, pa je sodišče samo, na podlagi pričevanja zakonitega zastopnika tožene stranke ugotovilo, da je tožena stranka dejansko dolžna na račun ogrevanja plačevati po 500,00 SIT. Sodišče prve stopnje je enostransko uporabilo dokaze in jih obrazložilo v nasprotju z namenom predloženih računov. Tožena stranka je v ugovoru zoper sklep o izvršbi navajala zgolj, da listine, ki jih je tožeča predložila, niso verodostojne listine. Drugih navedb v ugovoru ni podala. Na ugovorne navedbe je tožeča stranka odgovorila s pripravljalno vlogo z dne 14.1.2005, kateri je predložila račune, na katere se je izpisek iz poslovnih knjig nanašal, v tej vlogi pa je tudi povedala, da dolžnik (tožena stranka) uporablja le poslovni prostor v skupni izmeri 107 m2, kar znaša 33 % etažne lastnine. Drugo pripravljalno vlogo je tožena stranka vložila 31.1.2005, v njej pa je prvič nasprotovala plačilu toplotne energije ter plačilu stroškov upravljanja, kakor tudi plačilu stroškov elektrike. Tako je tožeča stranka šele v vlogi z dne 15.12.2005 lahko neposredno odgovorila na navedbe tožene stranke iz pripravljalne vloge ter navedla dokaze glede dejstev, na katere se je tožena stranka sklicevala v svoji pripravljalni vlogi. Zato tožeča stranka meni, da bi moralo sodišče upoštevati njeno pripravljalno vlogo z dne 15.12.2005, saj je šele takrat lahko navedla dejstva in predlagala dokaze, glede na navedbe tožene stranke iz pripravljalne vloge v marcu 2005. Sodišče tudi ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožeče stranka, čeprav je njegovo zaslišanje tožeča stranka predlagala v pripravljalni vlogi z dne 15.12.2005. Tožena stranka tudi v nobeni od svojih vlog nikoli ni tožeči stranki oporekala statusa upravnika v objektu, trdila je zgolj, da tožeča stranka ne opravlja svojega dela kot upravnik in da zato ni upravičena do plačila, ki ga uveljavlja. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje kršilo Zakon o pravdnem postopku, ko je ugotovilo, da med tožečo in toženo stranko ni sklenjena pogodba o upravljanju. Preseglo je svoje pooblastilo odločanja v okviru postavljenega tožbenega zahtevka. Nepravilno je uporabilo tudi listine v zvezi s kvadraturo pri plačevanju toplotnega ogrevanja, ker ni upoštevalo izstavljenih računov tožeče stranke. Tudi trditev tožene stranke o tem, da se ogreva le cca. 2 m2 njenih poslovnih prostorov, je ta podala šele na naroku 1.3.2006 in je bila tožeča stranka na samem naroku prekludirana z navedbo novih dejstev in novih dokazov. Sodišče tudi ni upoštevalo, da se dobava toplotne energije izvaja izključno na podlagi splošnih pogojev, ki so bili priloženi že v predlogu za izvršbo. Ker je tožeča stranka že na podlagi sodbe sodišča prve stopnje deloma uspela s tožbenim zahtevkom, bi zato morala biti upravičena do povračila upravičenih stroškov izvršbe.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v tej zadevi za spor majhne vrednosti, za katerega Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v 442. in naslednjih členih predpisuje posebne določbe, poleg tega pa se je ta postopek začel tudi z vložitvijo upnikovega predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, kar ima tudi na sam potek postopka določene posledice.

Po določbah 451. čl. ZPP mora v sporih majhne vrednosti tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo. Ker je postopek, ki se začne s predlogom za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine specifičen postopek, saj v tem postopku upnik ob vložitvi predloga ni dolžan navajati dejstev, na katere opira zahtevek, pa tudi ne vseh dokazov, s katerimi naj se ta dejstva ugotavljajo sam predlog za izvršbo ne vsebuje obveznih sestavin, ki jih mora vsebovati tožba (1. odst. 180. čl. ZPP),čeprav se tak predlog glede na določilo 2. odst. 62. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) šteje kot tožba v pravdnem postopku. Zato določbe 451.čl. ZPP v postopku, ki se začne s predlogom za izdajo takega sklepa ni mogoče dobesedno uporabiti. Drugačna pa je vloga dolžnika v izvršilnem postopku oz. kasneje tožene stranke v pravdnem postopku. Kot obrazložen ugovor se glede na določilo 1. odst. 61. čl. ZIZ v zvezi s 53. čl. ZIZ šteje le tisti ugovor, v katerem je dolžnik navedel dejstva, ki so pravno pomembna in predlagal dokaze, s katerimi je utemeljil ta dejstva. To pa pomeni, da mora dejansko dolžnik že v ugovoru zoper sklep o izvršbi navesti vsa pravno pomembna dejstva in zanje predlagati dokaze. V takem primeru torej obrazložen ugovor dolžnika - tožene stranke v pravdnem postopku, ki sledi ugovoru, predstavlja njegove dejanske navedbe v smislu 212. čl. ZPP. S temi dejanskimi navedbami poda dejansko podlago odgovora tožbe, pri čemer je dolžan v popolnosti navesti dejstva, ki mu gredo v korist, ga obrazložiti. Šele v pripravljalni vlogi, ki sledi ugovoru tožene stranke praviloma tožeča stranka navede dejstva in predlaga dokaze, na katere opira svoj zahtevek (1. odst. 180. čl. ZPP) in s katerimi izpodbija navedbe in dokaze, ki jih je tožena stranka podala v ugovoru. Ker pa ima ta vloga značaj vloge iz 2.odst.452.čl. ZPP, je pri navajanju dejstev tožeča stranka omejena tako, da poleg navedb o dejstvih na katere opira svoj zahtevek in dokazov, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (1.odst. 180. čl. ZPP), lahko le še odgovori na navedbe tožene stranke iz ugovora (odgovora na tožbo, 2.odst.451. čl. ZPP). Tožena stranka ima zatem pravico, da v 8 dneh odgovori na navedbe tožeče stranke iz njene pripravljalne vloge (3. odst. 452. čl. ZPP). Dejstva in dokazi, ki jih stranka navaja v vlogah, ki niso navedene v 452. čl. ZPP, se ne upoštevajo.

Kot je razvidno iz spisovnih podatkov, povzeto pa tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe, je dolžnik - tožena stranka izdanemu sklepu o izvršbi ugovarjal, zaradi česar je izvršilno sodišče sklep o izvršbi v delu, s katerim je bila ta dovoljena, razveljavilo in odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku. Glede na specifičnost postopka, ki se začne na podlagi verodostojne listine, se predlog upnika (kasneje tožeče stranke) šteje kot tožba (glej 2. odst. 62. čl. ZIZ), odgovor dolžnika (kasneje tožene stranke) pa kot odgovor na tožbo. Obe stranki imata po razveljavitvenem sklepu in odločitvi, da se bo o zahtevku in stroških odločalo v pravdnem postopku, pravico, da vložita še po eno pripravljalno vlogo, v kateri lahko navajata dejstva in dokaze (452. čl. ZPP). V postopku v sporih majhne vrednosti pa mora tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo (451. čl. ZPP).

Analiza obravnavane zadeve pokaže, da je tožena stranka (takrat še kot dolžnik) v svojem ugovoru uveljavljala trditev, da iz listine, ki jo je kot verodostojno listino predložila tožeča stranka (takrat upnik) ne izhaja, da bi bil dolžnik M. d.o.o. (tožena stranka) ter da bi moral upnik izkazati svojo terjatev z ustrezno verodostojno listino, ne pa z izpiskom iz poslovnih knjig. Zgolj pavšalno pa je še navrgla, da dolžnik ničesar ne dolguje upniku, najmanj pa to, kar ta terja v predlogu za izvršbo.

Izvršilno sodišče je (tudi) tak ugovor dolžnika - tožene stranke ocenilo kot obrazložen v smislu 2. odst. 61. čl. ZIZ in je sklep o izvršbi v 2. točki izreka razveljavilo ter odločilo, da se bo postopek nadaljeval v pravdnem postopku. Tožeča stranka je nato v pripravljalni vlogi z dne 17.1.2005 argumentirano in dokazno podprto oporekala ugovornim trditvam dolžnika - tožene stranke, v tej vlogi pa je tudi navedla dejstva, na katere opira zahtevek ter predložila dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo (180. čl. ZPP). Pripravljalna vloga, ki jo je tožena stranka vložila dne 31.3.2005 pa po oceni pritožbenega sodišča po vsebini ne predstavlja zgolj odgovor na navedbe tožeče stranke (3.odst. 452. čl. ZPP !) v njeni pripravljalni vlogi z dne 17.1.2005, pa tudi ne zgolj dodatno pojasnjevanje dotedanjih ugovornih navedb, pač pa je v njej tožena stranka vsebinsko predstavila praktično popolnoma nova dejstva, katerim pa je tudi predložila popolnoma nove dokaze. Vloga z dne 16.12.2005, ki jo je vložila tožeča stranka in glede katere je sodišče prve stopnje štelo, da je ta prekludirana, pa dejansko predstavlja dokazno podprt odgovor na ta nova dejstva.

Okoliščina, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z določili 451. in 452. čl. ZPP upoštevalo pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 5.4.2005 (list. št. 17 spisa) tudi v tistem delu, kjer ta ni le odgovarjala na navedbe tožeče, predstavlja le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odst. 339. čl. ZPP, ki pa v sporih majhne vrednosti niti ne more biti upoštevna. S tem, ko pa je sodišče navedbe in dokaze v tej vlogi upoštevalo, ni pa upoštevalo (zaradi prekluzije) navedb in dokazov tožeče stranke v vlogi, kjer ta na te novitete odgovarjala, pa je po oceni pritožbenega sodišča kršilo pravico do kontradiktornosti v postopku. V pravdnem postopku mora biti vsaki stranki omogočeno, da se opredeli do navedb nasprotne stranke, da sodeluje v dokaznem postopku. Temeljno izhodišče v pravdnem postopku je, da se strankama zagotovi enakopravnost in s tem procesno ravnotežje. Institut prekluzije sicer predstavlja zakonsko dopusten poseg v pravico do kontradiktornega sojenja, vendar le v primeru, ko ga sodišče dosledno uporabi in v skladu s procesnimi določbami za obe stranki enakovredno. V primeru, kot je obravnavani, ko pa je sodišče prve stopnje institut prekluzije uporabilo le v primeru tožeče stranke, ob tem, ko je bila glede navedb v pripravljani vlogi z dne 5.4.2005 prekludirana tudi tožena, je povzročilo tako procesno neravnotežje, ki ima za posledico, da je bila tožeči stranki z nezakonitim postopanjem odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, zaradi česar je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Že ta ugotovitev pa je narekovala pritožbenemu sodišču, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Zato bo moralo v ponovnem sojenju sodišče prve stopnje primarno strankama zagotoviti enakopravno obravnavanje, pri svoji odločitvi pa tudi upoštevati morebitno utemeljenost drugih v pritožbi očitanih kršitev, zlasti očitka o kršitvi razpravnega načela.