Izrek

I. Zahteve za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

II. Obsojenci so dolžni plačati sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo K 10/2006 z dne 30. 10. 2006 obsojene S. O., I. M., R. L. in N. H., spoznalo za krive kaznivih dejanj neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika (KZ), obsojeno K. K. kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena v zvezi s 27. členom KZ ter obsojenega S. O. kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja po prvem odstavku 310. člena KZ in slednjemu določilo posamezne kazni 20 mesecev zapora ter šest mesecev zapora, nato pa mu po 47. členu KZ izreklo enotno kazen dve leti zapora. Obsojenemu R. L. je določilo posamezni kazni deset mesecev zapora in devet mesecev zapora, nato pa mu po 2. točki 47. člena izreklo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora. Obsojenemu I. M. je izreklo kazen devet mesecev zapora, obsojenemu N. H. devet mesecev zapora in obsojeni K. K. po 50. in 51. členu KZ pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen enega leta zapora ter preizkusno dobo dveh let. Obsojenemu S. O. je po prvem odstavku 49. člena KZ v zaporno kazen vštelo čas, ki ga je prebil v priporu od 20. 10. 2005 od 5.50 ure dalje, po 40. členu KZ pa mu je izreklo tudi izgon tujca iz Republike Slovenije za dobo treh let. Po 69. členu KZ mu je odvzelo prenosne telefone s klicno številko 041-1..., 041-2... in 041-3... Po isti zakonski določbi je obsojenemu R. L. odvzelo prenosna telefona s klicnima številkama 031-1... in 031-2..., obsojenemu N. H. pa prenosna telefona s klicnima številkama 031-3... in 031-4... Po četrtem odstavku 196. člena KZ je odvzelo heroin v količini, navedeni v izreku. Po drugem odstavku 96. člena KZ je odločilo, da so dolžni nerazdelno plačati denarne zneske, ki ustrezajo premoženjski koristi, pridobljeni s kaznivim dejanjem, in sicer obsojena S. O. in I. M. 2.500 EUR, obsojena S. O. in R. L. 2.200 EUR ter obsojeni S. O., N. H. in R. L. 2000 EUR, vse obračunano po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da so obsojeni S. O., I. M., R. L., N. H. in K. K. dolžni nerazdelno plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona. Naložilo jim je tudi plačilo povprečnin v višini 70.000 SIT, z izjemo obsojenega S. O., ki ga je po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprostilo plačila povprečnine.

2. Višje sodišče v Kopru je s sodbo Kp 304/2007 z dne 12. 11. 2008 deloma ugodilo pritožbi zagovornice obsojenega S. O. in sodbo sodišča prve stopnje tudi po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je tega obsojenca po 358. členu ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje nedovoljenega prometa orožja po prvem odstavku 310. člena KZ ter odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka, potrebni izdatki obsojenca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornice obremenjujejo proračun, in v odločbi o kazenskih sankcijah tako, da se enotna kazen in kazen izgona tujca iz ozemlja Republike Slovenije temu obsojencu ne izrečeta. V ostalem je pritožbo zagovornice obsojenega S. O., v celoti pa pritožbe zagovornikov ostalih obsojencev zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da so obsojeni I. M., R. L. in N. H. dolžni plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, medtem ko je obsojeno K. K. oprostilo plačila pritožbenih stroškov.

3. Zoper navedeno pravnomočno sodbo so pravočasno vložili zahteve za varstvo zakonitosti zagovorniki obsojenega R. L. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, N. H. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter obsojene K. K. zaradi kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlagajo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, zagovorniki obsojene K. K. pa se v prvi vrsti zavzemajo za spremembo pravnomočne sodbe iz obsodilne v oprostilno.

4. Vrhovna državna tožilka v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da zahteve za varstvo zakonitosti niso utemeljene. Po njenem obrazloženem stališču v zahtevah zatrjevane kršitve zakona niso podane.

5. O odgovoru vrhovne državne tožilke so se izjavili zagovorniki obsojene K. K. V izjavi so zavzeli stališče do izvajanj, s katerimi je vrhovna državna tožilka odgovorila na navedbe zahteve, ki se nanašajo na opis kraja storitve kaznivega dejanja. V celoti pa vztrajajo pri podani zahtevi za varstvo zakonitosti.

K zahtevi zagovornikov obsojenega R. L.:

6. Zagovorniki uveljavljajo bistvene kršitve določb kazenskega postopka, katerih ne konkretizirajo. Trdijo, da obrambi ni bilo mogoče ugotoviti, na kakšen način je prišla policija do določenih podatkov, ki obremenjujejo obsojenca, ker policisti že v fazi preiskave niso bili pripravljeni sodišču predstaviti določenih podatkov. Prav tako opozarjajo na sporno delovanje policije glede pisanja poročil o tajnem policijskem delovanju in na nedorečenost, povezano s podpisovanjem poročil s strani tajnih policijskih delavcev, na odsotnost pojasnil policije v dokaznem postopku, in sicer na kakšen način je prišla do podatkov o stiku med H. in obsojenim L. na naslovu K., na dejstvo, da je obramba opozorila na tri telefonske pogovore, ki jih je v dokaz vpletenosti v kaznivo dejanje obsojenega R. L. predložila policija ob podaji kazenske ovadbe ter v zvezi s tem na pomanjkljivo presojo nižjih sodišč in na okoliščino, da sta policijska delavca, ki sta bila med glavno obravnavo v ločenem prostoru, še pred njunim zaslišanjem poslušala potek glavne obravnave in da se je med zaslišanjem tajnega policijskega delavca v ločenem prostoru nahajal tudi kriminalist Policijske uprave Koper.

7. V obsegu, ki se nanaša na ovire, zaradi katerih obramba naj ne bi imela možnost preveriti delovanje policije pri pridobivanju za obsojenca obremenilnih podatkov, zahteva ostaja na ravni splošnih navedb. Ni odveč opozoriti na določbo prvega odstavka 424. člena ZKP, ki predpisuje, da se Vrhovno sodišče omeji pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Po razlagi te določbe, sprejeti v procesni teoriji in tudi v sodni praksi, mora vložnik zahteve konkretizirati uveljavljane kršitve zakona in jih tudi ustrezno obrazložiti, ker jih v nasprotnem primeru Vrhovno sodišče ne more preizkusiti. Utemeljitev zahteve, ki ne navede konkretno, katero postopanje kaže na netransparentnost delovanja policije, ni v skladu z zahtevami določbe prvega odstavka 424. člena ZKP.

8. Očitek, ki je povezan s pisanjem poročil o tajnem policijskem delovanju, je presodilo že sodišče druge stopnje, ki je pri tej presoji upoštevalo ugotovljena odločilna dejstva. Zato je utemeljeno sklepalo, da zatrjevana kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Naloga policije v predkazenskem postopku je predvsem zbiranje in zavarovanje dokazov. V ta namen izvaja policija prikrite preiskovalne ukrepe samo v primerih, ko jih s pisno odredbo dovoli državni tožilec ali preiskovalni sodnik, in sicer na način ter v obsegu, navedenem v odredbi. Zbrano dokazno gradivo, vse posnetke in sporočila mora policiji s poročilom, ki obsega povzetek zbranih dokazov, predati državnemu tožilcu (prvi odstavek 153. člena ZKP), s čimer je omogočen v nadaljnjem postopku preizkus zakonitosti prikritih ukrepov. Zahteva trdi, da je bila praksa pisanja poročil policijskega delovanja nedorečena in v škodo obsojencu, pri čemer ne utemelji, katera konkretna dejanja policije v okviru pisanja poročil so bila izvajana v obsojenčevo škodo. Sicer pa način pristopa k pisanju poročil sam po sebi ne kaže na nezakonitost policijskega dela.

9. Problematiziranje vprašanja stika med H. in L. v zgradbi na V. pomeni grajo dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati (drugi odstavek 420. člena ZKP). Ne glede na to je sodišče prve stopnje v tej smeri ugotovilo dejansko stanje in za svoje zaključke, s katerimi je soglašalo tudi pritožbeno sodišče, navedlo razumne razloge. Zato ni mogoče pritrditi očitkom zahteve, da gre za popolnoma neutemeljeno domnevo o nekem kaznivem dejanju, posledica pa da je popolna netransparentnost delovanja policije.

10. Tudi v primeru treh telefonskih pogovorov, iz katerih naj ne bi bilo mogoče razbrati nobene kriminalne dejavnosti obsojenega R. L., gre v bistvu za oceno tega dokaza ter v posledici tega za uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Odločitev sodišča o obsojenčevi vpletenosti v očitano mu kriminalno dejavnost se opira na druge izvedene dokaze in ocena, ki jo je sprejelo v zvezi s telefonski pogovori, na katere opozarja obramba, ne vsebuje pomanjkljivosti pravne narave ter zato tudi ne postopkovnih kršitev.

11. Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je sodišče vabilo tajna delavca L. in K. na glavno obravnavo dne 26. 6. 2006. Pred njunim zaslišanjem je sodišče v dokaznem postopku reproduciralo posnetek pogovora št. 1054 v sklopu M. 4 ter zaslišalo pričo A. B. Glede na vsebino razpravnega zapisnika (list. št. 718 in nasl.) se je TPD L. nahajal v prostoru, ki je bil ločen od razpravne dvorane, govorna zveza med njim in senatom je bila vzpostavljena preko audio metode. Ob pomislekih obrambe, da je v ločenem prostoru mogoče slišati govor iz razpravne dvorane, je sodišče ugotovilo, da je slednje možno. Ugotovilo je tudi, da se je TPD K. nahajala v drugem prostoru (v pisarni sodnika I. N.) in z zaklenitvijo le tega onemogočilo TPD K., da bi bila prisotna ob TPD L. v času njegovega zaslišanja. Sodišče je prav tako razjasnilo, da je tehnika za prenos glasu bila vzpostavljena pred začetkom glavne obravnave.

12. Po določbi drugega odstavka 331. člena ZKP priča, ki še ni bila zaslišana, praviloma ne sme biti navzoča pri sprejemanju dokazov. Zahteva dejansko trdi, da je v tem primeru nastal takšen položaj, ker sta bila tajna delavca ves čas med potekom glavne obravnave v ločenem prostoru, v katerem sta poslušala potek glavne obravnave, še preden sta bila zaslišana. Ne glede na to, da tajna delavca nista poslušala ves potek glavne obravnave, kršitev določbe drugega odstavka 331. člena ZKP ni absolutne narave, temveč jo je mogoče obravnavati le kot relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Zato ni dovolj gola trditev, da je kršitev podana, temveč mora vložnik zahteve izkazati vzročno zvezo med kršitvijo in nezakonitostjo sodbe. Vložniki zahteve v tem pogledu zatrjevane postopkovne kršitve niso utemeljili, zaradi česar ni mogoče sklepati, da je podana.

K zahtevi zagovornikov obsojenega N. H.:

13. Zagovorniki tega obsojenca ocenjujejo, da se sodba opira na dokaz, na katerega se skladno s četrtim odstavkom 154. člena v zvezi z osmim odstavkom 149. a člena ZKP ne bi smela opirati ter je zato izpodbojna po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Bistvo izvajanj zahteve v zvezi s to postopkovno kršitvijo je v trditvi, da državna tožilka, ki je izdala ustno dovoljenje za takšno opazovanje obsojenega N. H., ni naknadno izdala v skladu z osmim odstavkom 149. a člena ZKP pisno odredbo.

14. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe obravnavalo tudi vprašanje identifikacije obsojenega N. H. Ugotovilo je, da so glede na vsebino uradnega zaznamka v prilogi A-26 kriminalisti SKP PU Postojna na oddelku za potne listine in tujce v Ljubljani pridobili dne 15. 6. 2005 fotografijo N. H. Koordinator T. Ž. je 20. 6. 2005 s primerjavo fotografije in videoposnetka tega dne izvršenega ukrepa navideznega odkupa opravil prepoznavo. Iz poročila o tajnem opazovanju (priloga A-32) sledi, da se je ta ukrep začel izvajati zoper obsojenega S. O. 20. 6. 2005 ob 8.26 uri in da so izvajalci bili ob 11.02 uri preko „vodje kombinacije“ obveščeni o ustnem dovoljenju državne tožilke za opazovanje zveze 3 (obsojenega N. H.) do njene identifikacije. Ob 11.02 je bila o kontaktu (med obsojenim O. in moških – zvezo 3) obveščena višja državna tožilka, ki je na podlagi 149. a člena ZKP ustno dovolila tajno opazovanje neidentificirane osebe do identifikacije ali pridobitve drugih podatkov, pomembnih za kazenski postopek.

15. Iz navedenega sledi dvoje: identifikacija obsojenega N. H. je bila opravljena šele po izvršenem ukrepu tajnega opazovanja in državna tožilka je dala ustno dovoljenje za tajno opazovanje za tega obsojenca na podlagi določbe devetega odstavka 149. a člena ZKP. Glede na potek inkriminiranih dogodkov, kot jih je ugotovilo sodišče in kot izhajajo iz podatkov spisa, ni mogoče sklepati, da so izvajalci ukrepa tajnega opazovanja na podlagi fotografije, pridobljene po kriminalistih dne 15. 6. 2005, že vedeli, da gre pri osebi z oznako „zveza 3“ za obsojenca. Glede na zapis v poročilu o tajnem opazovanju (priloga A-32), da je državna tožilka dovolila tajno opazovanje neidentificirane osebe do identifikacije ali do pridobitve drugih podatkov, pomembnih za kazenski postopek in ob upoštevanju navedb državnega tožilstva v odredbi, ki jo navaja zahteva za varstvo zakonitosti, ni nobenega dvoma, da je državna tožilka ustno dovoljenje dala po določbah devetega odstavka 149. a člena ZKP. Zato je tudi presoja pritožbenega sodišča, da ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, povsem utemeljena.

16. Sodišče druge stopnje se je opredelilo do vprašanja, ki ga problematizira zahteva in ki se nanaša na obstoj utemeljenih razlogov za sum vpletenosti obsojenega N. H. v kriminalno dejavnost v zvezi s kaznivimi dejanji, zaradi katerih se je izvajal ukrep tajnega opazovanja obsojenega S. O. Pri tem je izhajajo iz nastalega položaja in dejstev, povezanih z delovanjem obsojenega O. Več kot razumljivo je, da so bile podlaga za utemeljene razloge za sum okoliščine, v katerih so se odvijale priprave za prodajo mamila. Uspešna izpeljava takega posla (oziroma kaznivih dejanj te vrste) praviloma vključuje več oseb, ki sproti vzpostavljajo stike. Ugotovitev, da je obsojeni N. H., katerega identiteta še ni bila ugotovljena, prisedel k obsojenemu O., je v taki situaciji omogočala policiji in državni tožilki sklepanje, da so podani utemeljeni razlogi za sum o njegovi vpletenosti v kriminalno dejavnost. Zato ni mogoče pritrditi navedbam, s katerimi zahteva utemeljuje, da zaradi odsotnosti konkretnih okoliščin ni bil izkazan dokazni standard „utemeljenih razlogov za sum“.

K zahtevi zagovornikov obsojene K. K.:

17. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vidi zahteva v postopanju sodišča druge stopnje, ki je v obrazložitvi sodbe v zvezi z obsojenkinim dejanjem navedlo, da na njeno pomoč pri kaznivem dejanju kaže tudi, da je obsojenemu O. bila ves čas, ko se je dogovarjal za izvedbo prodaje mamil s svojim prevoznim sredstvom na razpolago. Slednje pa ne izhaja iz obtožbe in tudi ne iz izreka sodbe.

18. Obsojenki je očitano, da je S. O. naklepno pomagala pri izvršitvi kaznivega dejanja iz prvega odstavka 196. člena KZ s tem, da mu je odstranila ovire za njegovo izvršitev. Abstraktnemu zakonskemu besedilu sledi navedba dejstev in okoliščin, s katerimi so na konkretni ravni opredeljeni zakonski znaki kaznivega dejanja. Zato je opis dejanja, ki ga vsebuje izrek pravnomočne sodbe, popoln in na njegovi podlagi je mogoče sklepati na obstoj zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja. Temu opisu sodišče druge stopnje ni ničesar dodalo, pač pa je pri presoji navedb, s katerimi je pritožba uveljavljala kršitev kazenskega zakona, navedlo dejstva, ki izhajajo iz dokaznega gradiva in ki po njegovi oceni zavračajo stališče obrambe, da ne gre za obsojenkino pomoč k navedenemu kaznivemu dejanju. Zato ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

19. Kršitev kazenskega zakona (ki je ne konkretizira) zahteva utemeljuje z zgrešeno presojo obsojenkinega naklepa in v zvezi s tem tudi z odsotnostjo razlogov o tem, zakaj je O. prevoz iz P. v L. 20. 6. 2005 predstavljal odstranitev ovire za izvršitev kaznivega dejanja. Slednje potrditvi zahteve predstavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

20. Sodišče prve stopnje je sklepanje o obsojenkinem naklepnem ravnanju obrazložilo (drugi in tretji odstavek na 24. strani prvostopenjske sodbe), pri čemer je izhajalo iz celotnega poteka dogodkov, ki so se odvijali 20. 6. 2005. Ugotovilo in upoštevalo je okoliščine, ki se nanašajo na obsojenkino znanstvo z obsojenim O. in A. B. ter komunikacijo med obsojenko in obsojenim O. dne 20. 6. 2005 (tretji odstavek na 24. strani prvostopenjske sodbe). Sodišče druge stopnje je deloma povzelo razloge prvostopenjske sodbe ter sklepalo, da je s potrebno gotovostjo obsojenki dokazana subjektivna stran kaznivega dejanja, pri čemer se je opredelilo do pritožbenih navedb. Ocenilo je, da je treba upoštevati celotno vsebino telefonskega pogovora št. 1814 (M. 5) ter okoliščine, da je obsojenka O. prevažala po L. tekom celotnega dneva, da je bila prisotna ob srečanjih z N. H. in kasneje z obema tajnima delavcema.

21. Sodišče druge stopnje je tudi utemeljilo (tretji odstavek na 16. strani drugostopenjske sodbe), iz katerih razlogov je zavrnilo stališče pritožbe, da obsojenka z očitanim ravnanjem ni olajšala soobsojenemu O. storitev kaznivega dejanja. Prav tako je utemeljilo, kako razlaga določbo prvega odstavka 29. člena KZ. Takšna razlaga je v skladu s pravno teorijo in tudi sodno prakso in ji zato ni mogoče oporekati. Sicer pa je treba poudariti, da dejanja pomoči pomenijo objektivno podporo, omogočanje, olajševanje, pripravljanje in podobna ravnanja, ki pomenijo po subjektivni strani sodelovanje pri tujem in ne lastnem kaznivem dejanju. Pri tem ni nujno, da brez pomoči ne bi prišlo do izvršitve kaznivega dejanja. Dejanje obsojenke, kot je opisano v izreku pravnomočne sodbe in kot je ugotovljeno v pravnomočni sodbi, v objektivnem smislu pomeni pomoč h kaznivemu dejanju obsojenega O. Za subjektivno stran se zahteva določena povezanost med pomagačem in storilcem in pomagačev naklep, to je njegova zavest, da pomaga pri določenem kaznivem dejanju in hotenje te pomoči. Presoja o obstoju naklepa je vselej odvisna od ugotovljenih dejstev in okoliščin. V tej zadevi so le te ugotovljene, zato sta sodišči prve in druge stopnje utemeljeno sklepali na obsojenkino naklepno ravnanje. Zaradi tega zahteva neupravičeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona in tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

22. Zahteva uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da so dokazi, ki povezujejo obsojeno K. K. z O., bili pridobljeni na nezakonit način. Iz poročil o tajnem delovanju izhaja, da je bila obsojenka objekt opazovanja, ker je glede na izpovedbo koordinatorja akcije policista Ž. policija že ob njenem prihodu na kontakt s tajnima policijskima delavcema preiskavo usmerila tudi na njo. Za kaj takega policija ni imela odredb, prav tako pa si ni pridobila dovoljenja državnega tožilca v skladu z določbami devetega odstavka 149. a člena ZKP.

23. Vse navedbe, povezane z zatrjevano nezakonitostjo poročil o tajnem opazovanju (list. št. A-32 in A-34 z dne 20. 6. 2005), je presodilo že sodišče druge stopnje. Pri tej presoji je upoštevalo, da je bilo tajno opazovanje zoper obsojenega O. izvršeno na podlagi izdane odredbe državnega tožilca, da je bila obsojenka 20. 6. 2005 praktično cel dan skupaj z O. ter da je njeno opazovanje bilo neločljivo povezano z zakonito odrejenim tajnim opazovanjem obsojenega O. Zato je sklepalo, da pri njej ni šlo za samostojno ločeno opazovanje, ki bi zahtevalo izdajo dovoljenja po osmem ali devetem odstavku 149. a člena ZKP. Utemeljilo je, da ni bilo nobenih razlogov, da bi policisti že takoj, ko se je O. prisedel v obsojenkino vozilo in ga je ta odpeljala v L. posumili, da je vpletena v kriminalno dejavnost, temveč se je ta sum potrdil šele pozneje na podlagi navedb tajnih delavcev, poročil o tajnem delovanju ter telefonskega prisluha.

24. Zahteva se sklicuje na okoliščino, da je policija s pomočjo tajnega opazovanja obsojenko identificirala že 25. 4. 2005 in zato nasprotuje zaključku pritožbenega sodišča glede tega, da se je sum o njeni vpletenosti v kriminalno dejavnost potrdil šele kasneje. V sodni praksi se je v zvezi s prikritimi preiskovalnimi ukrepi izoblikovalo stališče (sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 207/2000 z dne 5. 9. 2002 in I Ips 347/2009 z dne 23. 9. 2010), da izvajanje posebnih ukrepov vključuje položaj, v katerem so s kriminalno dejavnostjo osebe, zoper katere so odrejeni ukrepi, povezane tudi druge osebe. V primerih odkritja teh oseb in kaznivih dejanj, ki so jih storile, se na navedeni način zbrani podatki in dokazi lahko uporabijo v kazenskem postopku, uvedenem proti njim. Ker je takšen položaj nastal tudi v tej zadevi, ni mogoče pritrditi navedbam zahteve, da pravnomočna sodba glede obsojene K. K. temelji na nezakonito pridobljenih dokazih. Odgovor na vprašanje, ki ga zahteva odpira v zvezi z odsotnostjo odreditve prikritega ukrepa ali pridobitve dovoljenja po devetem odstavku 149. a člena ZKP, je odvisen vselej od ocene dejanskih okoliščin, ki je pridržana bodisi preiskovalnemu sodniku bodisi državnemu tožilcu. Zato ni mogoče slediti zahtevi, ki na podlagi lastne ocene dejstev, povezanih o obsojenkinem kontaktu s tajnima policijskima delavcema in njeno identifikacijo že 25. 4. 2005, sklepa na napačno presojo sodišča glede zakonitosti uporabe izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov zoper obsojeno K. K. 25. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujejo vložniki zahtev. Zato je zahteve zagovornikov obsojenih R. L., N. H. in K. K. zavrnilo (425. člen ZKP).

26. Glede na sprejeto odločitev je Vrhovno sodišče obsojenim R. L., N. H. in K. K. ob upoštevanju njihovih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa, naložilo plačilo sodne takse kot stroška, ki je nastal s tem izrednim pravnim sredstvom (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP).