Jedro

ZZZPB, veljaven v letu 1996 in 1997, je urejal tudi možnost, da zavarovanec izkoristi še preostanek denarnega nadomestila. Vendar le za nekatere zavarovance pod določenimi pogoji (takratni 33. člen ZZZPB). Tožnica bi zato tako možnost imela le, če bi se zaposlila za določen čas, krajši od devetih mesecev in bi se potem v 30 dneh ponovno prijavila zavodu. V vseh drugih primerih ponovne zaposlitve pa zavarovanci take možnosti niso imeli, vključno s tožnico, ki se je leta 1997 ponovno zaposlila za nedoločen čas. To pa pomeni, da v letu 2011 pravice, ki jo v letu 1996 niti ni mogla pridobiti, ne more uspešno uveljavljati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenim zahtevkom tožnice. Spremenilo je odločbi Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, OE Celje z dne 1. 8. 2011 in tožene stranke z dne 3. 10. 2011 tako, da je tožnici priznalo pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti za čas 13 mesecev in 21 dni. Ugotovilo je, da je bila tožnici priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas 12 mesecev od 22. 10. 1996 do 21. 10. 1997. Priznane pravice ni v celoti izkoristila, temveč le nekaj več kot štiri mesece. V letu 2011 je tožnica ponovno uveljavljala pravico do denarnega nadomestila in ob tem tudi priznanje pravice do izrabe še neizkoriščenega nadomestila v trajanju sedem mesecev in 21 dni. Sodišče je presodilo, da je tožnica upravičena do koriščenja preostalega denarnega nadomestila.

2. Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožene stranke sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da jo je razveljavilo v ugodilnem delu in tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrnilo. Presodilo je, da zakonska ureditev, ki je veljala v času, ko je tožnica prvič pridobila in in delno uživala pravico do nadomestila, takšne možnosti prenosa uživanja pravice ni določala. Taka možnost je bila uzakonjena šele z novelo ZZZPB-D, uveljavljeno 24. 10. 1998. Zato tožnica neizrabljene pravice do nadomestila ne more izkoristiti v preostalem delu pri njenem ponovnem uveljavljanju.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se v celoti strinja z interpretacijo zakonodaje, kakršno je zapisalo sodišče prve stopnje in „to interpretacijo tudi povzema v to revizijo“. Določba 70. člena ZUTD popolnoma jasno določa, da zavarovanec, ki zaradi mirovanja ali prenehanja ni v celoti izkoristil pravice do denarnega nadomestila, ima po prenehanju razlogov za mirovanje ali v primeru ponovne brezposelnosti pravico uveljavljati preostali, še neizkoriščeni del denarnega nadomestila. Glede na jasno določilo ZUTD v letu 2011 ni pomembno niti upoštevno, kaj je določal zakon v letu 1996 oziroma 1998. Sistem določanja pripadajočega obdobja za odmero nadomestila je bil do leta 1998 drugačen, kot pa od tega leta dalje. Ne upošteva se več celotna zavarovalna doba, temveč se začne zavarovalna doba šteti znova. Zato zakonodaja do leta 1998 ni potrebovala določbe o prenašanju neizkoriščenega dela prejemanja nadomestila. Ureditev v zakonodaji po letu 1998 pa zagotavlja pravičnost sistema za zavarovance, ki hitro najdejo zaposlitev.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Dejansko stanje med strankami ni sporno. Bistvena dejstva, pomembna za odločitev pa so naslednja: tožnici je bila z odločbo Republiškega zavoda za zaposlovanje, Območna enota Celje z dne 21. 11. 1996 priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo (v določeni višini) za čas 12 mesecev, tožnica priznanega nadomestila ni v celoti izkoristila, saj se je 28. 2. 1997 ponovno zaposlila, tožnica je ponovno uveljavljala pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti in ji je bilo to z odločbo Zavoda RS za zaposlovanje, Območna enota Celje z dne 1. 8. 2011 priznano za čas 6 mesecev.

7. V letu 1996 je veljal ZZZPB v osnovnem besedilu (Uradni list RS, št. 5/91, 12/92, 71/93 in 38/94). Določba 25. a člena ZZZPB je bila uveljavljena s spremembami in dopolnitvami ZZZPB-D (Uradni list RS, št. 69/98). V letu 2011, ko je tožnica ponovno uveljavljala pravico do nadomestila, je veljal ZUTD (Uradni list RS, št. 80/2010), ki ima podobne določbe kot so bile v 25.a členu ZZZPB v 69. in 70. členu.

8. Revizijsko sodišče se strinja z odločitvijo sodišča druge stopnje, čeprav z deloma drugačno oziroma dopolnjeno obrazložitvijo. Upoštevati je namreč potrebno, da je ZZZPB, veljaven v letu 1996 in 1997, urejal tudi možnost, da zavarovanec izkoristi še preostanek denarnega nadomestila. Vendar le za nekatere zavarovance pod določenimi pogoji (takratni 33. člen ZZZPB). Tožnica bi zato tako možnost imela le, če bi se zaposlila za določen čas, krajši od devetih mesecev in bi se potem v 30 dneh ponovno prijavila zavodu. V vseh drugih primerih ponovne zaposlitve pa zavarovanci take možnosti niso imeli, vključno s tožnico, ki se je leta 1997 ponovno zaposlila za nedoločen čas. To pa pomeni, da v letu 2011 pravice, ki jo v letu 1996 niti ni mogla pridobiti, ne more uspešno uveljavljati.

9. Ker je glede na navedeno odločitev sodišča ob ugotovljenem dejanskem stanju materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).