Jedro

Tožnica neizrabljene pravice do nadomestila iz leta 1996 ne more izkoristiti v preostalem delu pri njenem ponovnem uveljavljanju v letu 2011, ker zakonska ureditev ob prvi uveljavitvi takšne možnosti ni dopuščala. Pri ponovni odmeri nadomestila tudi ni mogoče upoštevati daljše zavarovalne dobe, saj se po 69. členu ZUTD v zavarovalno dobo pri ponovnem uveljavljanju ne všteva zavarovalna doba, od katere je bila zavarovancu pravica že odmerjena. Tožnica ima tako pravico do nadomestila med brezposelnostjo za čas 6 mesecev, in ne kot uveljavlja še dodatno za 7 mesecev.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (prvi odstavek I. točke izreka in II. točka izreka) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje Območne službe ... št. ... z dne 1. 8. 2011 in odločba Republike Slovenije, Ministrstva za ... št. ... z dne 3. 10. 2011, da se tožeči stranki prizna pravica do nadomestila med brezposelnostjo za čas 13 mesecev in 21 dni in da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti stroške postopka, zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka dokončno odločbo Ministrstva za ..., št. ... z dne 3. 10. 2011 in prvostopenjsko odločbo Zavoda RS za zaposlovanje, Območne službe ..., št. ... z dne 1. 8. 2011 spremenilo tako, da je tožnici priznalo pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas 13 mesecev in 21 dni. V presežku je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila za 6 mesecev in 9 dni ter podredni zahtevek za 9 dni. V II. točki izreka je toženi stranki naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 447,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo v celoti, čeprav iz obrazložitve pritožbe izhaja, da le zoper del, kjer je prvostopenjsko sodišče ugodilo zahtevku in tožnici priznalo pravico do povračila stroškov, se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka in predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da je pri izdaji odločb pravilno uporabila 70. in 180. člen Zakona o urejanju trga dela (ZUTD, Ur. l. RS, št. 80/10 in 40/12 – ZUJF), ki varuje pravice, pridobljene po določilih Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 107/06 – uradno prečiščeno besedilo, 114/06 - ZUTPG, 5/07, 5/08, 73/08, 59/07 – ZŠtip, 8/09, 53/09, 7/10, 51/10 – Odl. US, 56/10, 3/11, 80/10 – ZUTD, 57/11 in 40/12 – ZUJF). V skladu z določbo 2. odstavka 180. člena ZUTD zavarovanec, ki je pridobil pravico do denarnega nadomestila do začetka uporabe ZUTD, zadrži to pravico v obsegu in trajanju, kot mu je bila priznana po ZZZPB. Tožničina pravica do denarnega nadomestila v skladu s tedaj veljavnim ZZZPB je prenehala z zaposlitvijo tožnice v letu 1997, tedaj veljavni predpis ni omogočal uveljavljanja preostalega dela neizrabljene pravice. Pravica do denarnega nadomestila miruje zaradi sklenitve delovnega razmerja le v primeru zaposlitve za polni delovni čas in določen čas, krajši od enega leta, zaposlitev tožnice pa je po podatkih iz sodbe trajala več kot 14 let. Po določbi 20. člena ZZZPB-D je tožnici pravica do denarnega nadomestila z zaposlitvijo v letu 1997 prenehala, preostalega dela pa tožnica v tistem času in tudi sedaj ne more izrabiti, ker veljavna zakonodaja tega ne omogoča. Izključena je uporaba določila 70. člena ZUTD, ki po veljavni ureditvi omogoča izrabo pravice do preostalega dela denarnega nadomestila. Sodišče bi moralo zahtevek zavrniti in je neutemeljeno toženi stranki naložilo povračilo stroškov postopka.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni v celoti upoštevalo pogojev za priznanje pravice do denarnega nadomestila po ZZZPB ter določb sedaj veljavnega Zakona o urejanju trga dela. Iz listin, ki jih je predložila tožnica, izhaja, da ji je enota Zavoda RS za zaposlovanje v ... z odločbo št. ... z dne 21. 11. 1996 in glede na do tedaj dopolnjeno zavarovalno dobo 14 let, 3 mesece in 21 dni priznala pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za obdobje 12 mesecev, ki bi se izplačevalo od 22. 10. 1996 do 21. 10. 1997. Po nespornih navedbah se je tožnica s 1. 3. 1997 zaposlila in zato pravice ni izrabila v celoti.

Po prepričanju sodišča druge stopnje je pravilno stališče tožene stranke, da tožnica, čeprav pravice do denarnega nadomestila ob prvi brezposelnosti ni v celoti izkoristila, ne more te pravice izkoristiti v preostalem delu pri njenem ponovnem uveljavljanju. Ureditev v ZZZPB, kot je veljala v času, ko je tožnica prvič pridobila in delno uživala pravico do nadomestila, takšne možnosti prenosa uživanja pravice ni določala. V prehodni določbi ZZZPB-D (Ur. l. RS, št. 69/98), ki je začel veljati 24. 10. 1998, je bilo določeno, da zavarovanec, ki je uveljavil pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti do uveljavitve ZZZPB-D, zadrži te pravice v obsegu in trajanju, kot je veljalo po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona (prvi odstavek 61. člena ZZZPB-D). Smiselno enaka je določba drugega odstavka 180. člena ZUTD. Tožnica lahko ob ponovni uveljavitvi pravice do denarnega nadomestila izrabi le pravice, ki so bile zavarovancem priznane z ureditvijo v ZZZPB v času, ko je prvič prejemala denarno nadomestilo. To pomeni, da neizrabljene pravice do nadomestila ne more izkoristiti v preostalem delu pri njenem ponovnem uveljavljanju, saj zakonska ureditev ob prvi uveljavitvi takšne možnosti ni določala. Pri ponovni odmeri nadomestila tudi ni mogoče upoštevati daljše zavarovalne dobe, ker bi to bilo v nasprotju z določbo 69. člena ZUTD, po kateri se v zavarovalno dobo za odmero pravice do denarnega nadomestila pri ponovnem uveljavljanju pravice ne vštevata zavarovalna doba, od katere je bila zavarovancu pravica do denarnega nadomestila že odmerjena, in zavarovalna doba, dosežena na podlagi prejemanja nadomestila. V nasprotnem primeru bi bili zavarovanci, ki so kadarkoli pred uveljavitvijo ZZZPB-D uveljavili in celo v celoti uživali pravico do denarnega nadomestila, neutemeljeno v ugodnejšem položaju v primerjavi z zavarovanci, ki so to pravico v celoti, v skladu z veljavnimi predpisi, pridobili in uživali po 24. 10. 1998, to je po uveljavitvi ZZZPB-D. Sodišče prve stopnje je zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepravilnega prištevanja neizrabljenega obdobja nadomestila tožnici nepravilno priznalo pravico do denarnega nadomestila za čas 7 mesecev in 21 dni. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo in prvostopenjsko sodbo na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi, s katerima je bila tožnici dokončno priznana pravica do denarnega nadomestila za čas 6 mesecev, ki se izplačuje od 1. 4. 2011 do 30. 9. 2011, ter da se tožnici prizna pravica do nadomestila med brezposelnostjo dodatno za čas 7 mesecev in 21 dni, zavrnilo.

Posledica spremembe sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka je ugoditev utemeljeni pritožbi zoper sklep prvostopenjskega sodišča o povračilu stroškov postopka. Ker tožnica s tožbenim zahtevkom ni uspela, je sodišče druge stopnje sklep o stroških po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo s spremembami) in Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/08 in 35/09 – ZOdv-C) spremenilo tako, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka.