Jedro

Za presojo oškodovančeve (ne)poštenosti ni nujno bistven časovni trenutek, ko je bil toženec dejansko obveščen o vložitvi izrednega pravnega sredstva, temveč je odločilen trenutek, ko bi oškodovanec o tem moral biti obveščen. Zgolj dejstvo, da je bil dopis 21. 2. 2013 vročen (le) toženčevem pooblaščencu, tožnici ne more iti v škodo. Morebitne kršitve obveznosti v notranjem razmerju med pooblaščencem in stranko lahko utemeljijo le samostojne odškodninske zahtevke pooblastitelja do pooblaščenca, ki se lahko uveljavljajo v posebni pravdi.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške revizijskega odgovora v višini 1.047,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1. Tožnica je zahtevala vračilo preveč izplačane odškodnine za telesne poškodbe, ki jih je toženec utrpel leta 2007 kot žrtev napada medvedke. Z odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 145/2013 z dne 2. 4. 2015 je bila namreč (zaradi višjega ugotovljenega soprispevka oškodovanca) zmanjšana višina leta 2013 izplačane odškodnine po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani P 68/2009-III z dne 15. 12. 2011 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1184/2012 z dne 16. 1. 2013. 2. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo plačilo 135.427,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 6. 2015 ter povrnitev 3.160,21 EUR pravdnih stroškov tožnici. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo. Ugotovili sta, da je tožnica pred izplačilom odškodnine toženčevega pooblaščenca obvestila, da bo vložila revizijo in bo v primeru uspeha zahtevala vrnitev odškodnine. Toženec zato ni bil več dobroveren pri porabi odškodnine po prejetem obvestilu oziroma (najkasneje) po vloženi reviziji 15. 3. 2013 oziroma po vložitvi odgovora na revizijo.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje toženec vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Nasprotuje zaključku nižjih sodišč, da je bil nedobroveren v času, ko je porabil odškodnino za nepremoženjsko škodo. Vztraja namreč pri stališču, da ni bil seznanjen z vsebino dopisa tožnice z dne 21. 2. 2013, poslanem Odvetniški družbi, s katerim je tožnica pooblaščenca toženca obvestila, da je vložila revizijo in bo odškodnino terjala nazaj ter ga zaprosila, da toženca z dopisom seznani. Meni, da je izostala presoja nižjih sodišč, na podlagi katerih okoliščin štejeta, da je bil toženec dejansko seznanjen z vsebino omenjenega dopisa. Ponavlja svoje stališče, da tožnica pri obveščanju toženca o vloženi reviziji ni bila dovolj skrbna - breme obveščanja je nedopustno preložila na odvetnika ne da bi preverila, ali je toženca res obvestil. Poudarja, da bi morala dopis osebno vročiti tožencu (kot je storila z opominom pred tožbo). Do teh toženčevih ugovorov se nižji sodišči nista opredelili. Po mnenju revidenta njegove dobre vere ne izključuje le informacija o vloženi reviziji, temveč se mora zavedati možnosti vrnitve prejete odškodnine, o čemer izpodbijana sodba nima razlogov. Pojasnjuje, da je bil sicer seznanjen z vložitvijo odgovora na revizijo, vendar mu je bilo rečeno, da država nima možnosti za uspeh. Ker se sodišči nista opredelili do odločilnih dejstev in vseh dokazov (zlasti toženčeve izpovedbe, da se možnosti vrnitve ni zavedal), so podane kršitve 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Nižji sodišči se nadalje nista opredelili do njegovih navedb, da je odškodnino porabil pošteno in koristi nima več. Pojasnjuje, da jo je porabil za plačilo stroškov, ki so bili posledica trajnih sprememb v njegovem zdravstvenem stanju (in ne za luksuzne dobrine), saj je postal tetraplegik, nesposoben za delo in samostojno življenje. Ker tega nižji sodišči nista upoštevali, je dokazna ocena neprepričljiva in je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica ni trdila, da je toženec predhodno izplačano odškodnino porabil po vročitvi dopisa, po vložitvi revizije oziroma po opominu pred tožbo. Pritožbenemu sodišču očita, da je ta dejstva ugotavljalo mimo trditvene podlage tožbe, s čimer je prekršilo načelo kontradiktornosti. Tožnica tudi ni postavila ustreznih trditev glede višine terjatve. Po mnenju revidenta je sodišče tožnici nezakonito omogočilo odpravo nesklepčnosti z materialnim procesnim vodstvom. S tem je prekršilo pravico toženca do nepristranskosti sodišča in do enakega varstva pravic (21. člen Ustave). Izračuni tožnice, predloženi v skladu s pozivom sodišča, so zato prepozni. Ker se izpodbijana sodba do očitkov prekluzije ni opredelila, je podana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne drži zaključek izpodbijane sodbe, da je toženec višino tožbenega zahtevka le pavšalno prerekal. Zaradi pomanjkljive trditvene podlage namreč višini zahtevka konkretneje ni mogel ugovarjati. Prekoračitev trditvene podlage (kršitev 7. člena ZPP) je podana tudi zato, ker tožnica ni trdila, da je toženčeva dobra vera trajala le do seznanjenosti z dopisom (vložitve revizije), temveč je navedla, da je toženec nedobroverni pridobitelj od vročitve opomina pred tožbo. Toženec je bil torej pošteni prejemnik odškodnine do 8. 7. 2015. Izpodbijana sodba ne daje jasnega odgovora o dejanski in pravni podlagi odgovornosti, s čimer je podana kršitev pravice do pravnega varstva (25. člen Ustave).

4. Sodišče je revizijo vročilo tožnici, ki je nanjo odgovorila, se obrazloženo opredelila do revizijskih očitkov, predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bil na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Novi Gorici St 2033/2017 začet postopek osebnega stečaja dne 23. 6. 2017. S tem dnem je prišlo do prekinitve postopka po samem zakonu (4. točka prvega odstavka 205. člena ZPP). Ker pa je bil stečajni postopek začet po tem, ko je bila vložena revizija in so bila v revizijskem postopku opravljena vsa procesna dejanja, je vrhovno sodišče ob uporabi drugega odstavka 207. člena ZPP po seji senata izdalo odločbo. Ker se je postopek prekinil zaradi ovire na strani toženca, procesni roki niso prenehali teči za tožnico, ki je (po začetku postopka osebnega stečaja nad tožencem) pravočasno vložila odgovor na revizijo1. Prekinitev postopka na izdajo odločbe Vrhovnega sodišča torej ne more vplivati, saj procesna upravičenja strank niso v ničemer ogrožena.

7. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane, kadar kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (tretji odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Za neutemeljeno plačilo se šteje tudi plačilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki je bila kasneje spremenjena ali odpravljena2. 195. člen OZ preprečuje vrnitveni zahtevek v primeru neutemeljeno plačanih zneskov odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, če so bili plačani poštenemu prejemniku. Zato je treba pri odločanju o vračilu neutemeljeno plačane odškodnine presojati, ali je bil oškodovanec v dobri veri.

8. Sodna praksa in teorija sta si enotni, da je (lahko) pošten zgolj tisti prejemnik odškodnine, ki se glede na okoliščine primera ne zaveda in tudi ne more zavedati, da je nekaj prejel brez pravne podlage. Če pravna podlaga za plačilo odškodnine v času plačila obstaja, toda pozneje odpade, je pomembna oškodovančeva zavest o taki možnosti. Oškodovanec, ki ve za možnost, da bi lahko odpadla pravna podlaga za prejeto plačilo, mora s tem posebej skrbno ravnati (pravni red mu nalaga breme, da prejetega še ne porabi na način, ki bi onemogočal morebitno vračilo) in ga je dolžan v trenutku, ko izve za odpadlo pravno podlago, tudi vrniti. Informacija o vloženi reviziji izključi dobro vero oziroma oškodovancu naloži breme, da prejete odškodnine še ne porabi na način, ki bi predstavljal dokončen odpad koristi3. 9. Iz dejanskih ugotovitev, na katere je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da je tožnica pred izplačilom odškodnine 28. 2. 2013 toženčevega pooblaščenca z dopisom 21. 2. 2013 obvestila, da bo vložila revizijo in bo v primeru uspeha zahtevala vrnitev odškodnine. Jasno je torej, da toženec ob porabi odškodnine ni mogel biti v dobri veri. Zaradi tožničinega obvestila se je namreč zavedal oziroma bi se moral zavedati možnosti, da bo pravnomočna sodba lahko spremenjena ali razveljavljena. Neutemeljeni so očitki toženca, da bi nižji sodišči morali izrecno obrazložiti, na podlagi katerih okoliščin ugotavljata, da je bil toženec dejansko seznanjen z vsebino dopisa. Pravdna dejanja, ki jih opravi pooblaščenec, učinkujejo neposredno v sferi stranke (primerjaj 92. člen ZPP), tudi vednost pooblaščenca se pripiše stranki. Okoliščina, da stranko zastopa pooblaščenec, namreč ne sme povzročiti bremen, rizikov in negotovosti za nasprotno stranko. Prvi odstavek 137. člena ZPP določa, da se pisanja vročajo pooblaščencu, če ni v zakonu drugače določeno. Po 142. členu ZPP pa se šteje, da je vročitev opravljena osebno stranki, če se pisanje vroči njenemu pooblaščencu. V skladu s to določbo je v primeru, ko ima stranka pooblaščenca, tudi vročitev izrednega pravnega sredstva (revizije) veljavno opravljena le tako, da se pisanje vroči pooblaščencu; vročitev sami stranki ne bi bila pravilna. Glede na povedano zgolj dejstvo, da je bil dopis 21. 2. 2013 vročen (le) toženčevemu pooblaščencu, tožnici ne more iti v škodo. Morebitne kršitve obveznosti v notranjem razmerju med pooblaščencem in stranko (kot npr. opustitev seznanitve toženca z dopisom) lahko utemeljijo le samostojne odškodninske zahtevke pooblastitelja do pooblaščenca, ki se lahko uveljavljajo v posebni pravdi. Za presojo oškodovančeve (ne)poštenosti torej ni nujno bistven časovni trenutek, ko je bil toženec dejansko obveščen o vložitvi izrednega pravnega sredstva, temveč je odločilen trenutek, ko bi oškodovanec o tem moral biti obveščen (glede na okoliščine konkretnega primera)4. Toženčevemu pooblaščencu je bil poslan dopis o nameravani vložitvi revizije 21. 2. 2013 in je takrat vedel oziroma bi moral vedeti za možnost, da bo pravnomočna sodba, ki je bila podlaga za izplačilo sporne odškodnine, lahko spremenjena ali razveljavljena. S tem pa je za takšno možnost vedel tudi toženec. Navedbe revidenta, da mu tožnica dopisa ni osebno vročila, zato ne morejo privesti do drugačne odločitve. Ker je tožnica še pred plačilom odškodnine na podlagi pravnomočne sodbe toženčevega pooblaščenca obvestila o nameravani vložitvi revizije in ga opozorila, da bo zahtevala vrnitev, je dobra vera toženca izključena.

10. Nenazadnje toženec v reviziji sam priznava, da je bil z revizijo seznanjen najkasneje v trenutku odgovora na revizijo. Iz obrazložitve pritožbenega sodišča (v 12. točki) izhaja, da sta na ta časovni trenutek nižji sodišči vezali ugotovitev o višini odškodnine, ki jo je toženec dobroverno porabil in je ni dolžan vrniti (214.225,00 EUR). Po ustaljeni sodni praksi informacija o vloženi reviziji izključuje dobro vero oškodovanca in zadošča za zaključek, da bi se toženec moral zavedati možnosti vrnitve prejete odškodnine. Ker za opredelitev toženca kot nedobrovernega prejemnika zadošča, da bi se ta moral zavedati možnosti vračila, nižji sodišči nista bili dolžni posebej ugotavljati, ali se je te možnosti tudi dejansko zavedal. Toženčeva izpovedba o tem za odločitev torej ni bistvena. Zgolj dejstvo, da je bilo tožencu rečeno, da tožnica nima možnosti za uspeh z revizijo, ne zadostuje za opredelitev toženca kot poštenega prejemnika.

11. Toženec ob porabi prejetega denarnega zneska odškodnine ni bil več v dobri veri (ni bil pošteni prejemnik). Zato za vračilo odgovarja po vrnitvenem in ne po obogatitvenem načelu. Navedbe revidenta, da koristi nima več, ker jih je porabil za plačilo stroškov, ki so bili posledica trajnih sprememb v njegovem zdravstvenem stanju, zato ne morejo privesti do drugačne odločitve.

12. Nepravilno je stališče revidenta, da tožnica ni postavila ustreznih trditev glede višine terjatve. Tožnica je že v tožbi pojasnila, da višina tožbenega zahtevka predstavlja razliko med izplačano in spremenjeno višino odškodnine, do katere je toženec upravičen po sodbi Vrhovnega sodišča. Tožnica je ob tem specificirala posamezne zneske, ki predstavljajo vtoževano terjatev in predložila tabelo izračunanih razlik za vračilo. Čeprav je toženec le pavšalno ugovarjal, da pravilnosti izračuna ne more preveriti, ker tožnica ni pojasnila, po kateri metodi je izračunala spremenjeno višino, je tožnica višino terjatve dodatno obrazložila. V prvi pripravljalni vlogi je prikazala način izračuna vtoževane terjatve po posameznih postavkah - izračunala je razliko v višini glavnice, obresti od glavnice, rente in obresti od rente, do katere je bil toženec upravičen po pravnomočni sodbi in po sodbi Vrhovnega sodišča ter pojasnila, kako je zneske revalorizirala. Tudi po dodatni specifikacije vtoževane terjatve je toženec le pavšalno vztrajal, da višine ne more preveriti in tožnici očital, da ni pojasnila kako je upoštevala revalorizacijo. Konkretizirano je na prvemu naroku ugovarjal le znesku 57,75 EUR in renti po 28. 2. 2013. Ne držijo torej navedbe revidenta, da tožnica ustreznih trditev glede višine terjatve ni podala. Ker toženec višini ni obrazloženo ugovarjal, je prvostopenjsko sodišče postopalo pravilno, ko je tožnico v okviru materialnega procesnega vodstva pozvalo na predložitev izračunov višine odškodnine. Sodišče s tem ni ravnalo pristransko v korist tožnice in ni prekršilo pravice toženca do enakega varstva pravic. Trditvena podlaga tožnice namreč ni bila tako pomanjkljiva, da toženec ne bi mogel podati konkretnejših vsebinskih ugovorov, zaradi katerih bi razjasnjevalna dolžnost sodišča odpadla.

13. Toženec nižjima sodiščema neutemeljeno očita prekoračitev trditvene podlage, češ da tožnica ni navedla, da je bil toženec nedobroverni pridobitelj šele od dneva vročitve opomina pred tožbo. Tožnica je namreč trdila, da je pred izplačilom odškodnine toženčevega pooblaščenca obvestila o nameravani vložitvi revizije. Na vročitev opomina pred tožbo je vezala le obrestni zahtevek, tako da je obresti uveljavljala šele od 12. 6. 2015, čeprav bi ji pripadale že od dne, ko je toženec postal nepošten - od trenutka, ko je pooblaščencu toženca vročila dopis o nameri vložiti revizijo (193. člen OZ).

14. Vrhovno sodišče še dodaja, da so revizijske trditve o kršitve 25. člena Ustave, češ da izpodbijana sodba ne daje jasnega odgovora o dejanski in pravni podlagi odgovornosti pavšalne in presplošne, da bi jih bilo mogoče obravnavati.

15. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

16. Odločitev, da toženec sam krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je zajeta z zavrnitvijo njegove revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora toženec stroške odgovora na revizijo povrniti tožnici. Višina teh je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015)5. Vrhovno sodišče je tožnici priznalo 2.250 točk za odgovor na revizijo (tretji odstavek tar. št. 21) ter 2% izdatkov do 1.000 točk (20 točk) in 1% izdatkov za preostalih 1.150 točk (11,5 točk) (11. člen), kar skupaj znaša 2.281,5 točk. Stroškov poročila stranki (tar. št. 39) ni priznalo, saj je storitev zajeta že v postavki odgovora na revizijo. Ob vrednosti točke 0,459 EUR, je toženec dolžan tožnici povrniti 1.047,20 EUR stroškov za revizijski postopek v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

1 V. Rijavec, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, str. 310. 2 Ur. l. RS, št. 32/2004, Avtentična razlaga 195. člena Obligacijskega zakonika. 3 Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 193/2010 z dne 21. 11. 2013, II Ips 731/2007 z dne 23. 6. 2010, II Ips 452/2007 z dne 25. 2. 2010, II Ips 532/2009 z dne 8. 4. 2010, sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 371/2006 z dne 11. 12. 2008 in II Ips 154/2004 z dne 13. 5. 2004 in A. Galič, Kdaj je mogoče prejeto obdržati, Neupravičena obogatitev in 195. člen OZ, Odvetnik 4/2003, str. 6-8. 4 Enako sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 371/2006 z dne 11. 12. 2008. 5 Ur. l. RS, št. 2/2015.