Jedro

Toženec je bil glede porabe odškodnine nepošten (nedobroveren) najkasneje od vložitve odgovora na revizijo, ki ga je vložil njegov odvetnik. Dokazno breme glede višine odškodnine, ki jo je toženec (oškodovanec) porabil v dobri veri, je na tožencu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 887,20 EUR, v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati 135.427,43 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 6. 2015 dalje do plačila in ji povrniti njene pravdne stroške v znesku 3.160,21 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka oziroma podrejeno, njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Za predmetni spor je bistveno, ali je bil toženec seznanjen z dopisom tožeče stranke z dne 21. 2. 2013, poslanem Odvetniški družbi ... Z njim sodba poskuša utemeljiti nepoštenost toženca kot prejemnika odškodnine. O tem odločilnem dejstvu sodba nima razlogov in je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izostala je presoja sodbe na podlagi katerih konkretnih okoliščin šteje, da je bil toženec z vsebino omenjenega dopisa tudi dejansko seznanjen, kar predstavlja kršitev 8. člena ZPP. Tožnica ni zatrjevala toženčeve seznanjenosti z dopisom 21. 2. 2013, na katerem temelji zaključek sodbe o nepoštenosti toženca. Navedeni dopis bi tožnica morala (osebno) vročiti tožencu, tako kot je storila z opominom pred tožbo. Tožnica ni bila dovolj skrbna in je nedopustno breme obveščanja preložila na toženčevega pooblaščenca, čemur sodba nekritično sledi. Utemeljitev sodbe, da je toženec nepošten, ker ni zatrjeval, da njegov odvetnik obvestila tožnice z dne 21. 2. 2013 ni prejel, ne vzdrži resne pravne presoje. Tožnica ni trdila, da je toženec predhodno izplačano odškodnino porabil po vročitvi dopisa z dne 21. 2. 2016 oziroma po vloženi reviziji, kot tudi ne po vročenem opominu pred tožbo, zato je sodišče ta dejstva ugotavljalo mimo tožbene trditvene podlage in kršilo načelo kontradiktornosti. Pomanjkljive trditvene podlage tožnice ne bi smelo nadomestiti z navedbami toženca o porabi sredstev. Toženec je ves čas postopka na prvi stopnji poudarjal, da tožnica ni zmogla trditvenega bremena glede višine terjatve. Pomanjkljivo trditveno podlago je nedopustno poskušala nadomestiti s predlogom za postavitev izvedenca finančne stroke. Sodišče prve stopnje je tožnici neupravičeno ponudilo možnost odprave nesklepčnosti tožbe po že opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo. V skladu s pozivom sodišča na naroku dne 24. 6. 2016 predloženi izračuni tožnice so zato prepozni. Toženec je ugovarjal prekluzijo, o čemer se sodba ne izreče, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Materialnoprocesno vodstvo sodišča na naroku 24. 6. 2016 krši pravico tožene stranke do nepristranosti sodišča in njeno ustavno pravico do enakega varstva pravic iz 21. člena Ustave. Protispisen je zaključek sodbe, da toženec ni oporekal izračunu izplačila, ki ga je po pravnomočni sodbi pripravila tožnica. Ugovarjal je namreč, da je v izplačani odškodnini zajeta tudi odškodnina za njegove starše. O tem se sodba ne izreče, tožnica pa tega tudi ni pojasnila. Izračuna tožeče stranke o izplačani odškodnini v višini 450.419,68 EUR v V. točki pripravljalne vloge tožeče stranke in kasneje priloženi listini "tabela izračuna razlike za vračilo" se razlikujeta glede postavke odškodnina A. in I. Z. oziroma renta od 1. 3. 2013 do 1. 6. 2015. Ni jasno, ali znesek izplačane odškodnine v višini 450.919,68 EUR dejansko vključuje tudi odškodnino za A. in I. Z. ali ne oziroma ali je bila tožencu izplačana tudi renta od 1. 3. 2013 do 1. 6. 2015. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno, podana pa je tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je namreč odškodnino po sodbi VS RS več kot očitno, čeprav tega ne obrazloži, odštelo od zneska 450.419,68 EUR oziroma (pravilno) od zneska 450.351,98 EUR. Sicer pa konkretnega obračuna, kako sodba pride do razlike 135.427,43 EUR v 16. točki obrazložitve sodbe ni. V tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Upoštevajoč podatke o višini izplačane odškodnine v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ki, po preračunu toženca, znaša 450.351,98 EUR in upoštevajoč podatke o višini prisojene odškodnine po sodbi VS RS (po preračunu toženca 314.924,55 EUR), je do višine vtoževanega zneska 135.427,43 EUR mogoče priti le z odštetjem zneska po sodbi VS RS od zneska izplačane odškodnine, ki sicer vključuje tudi odškodnino za A. in I. Z., kot je to navedla tožeča stranka sama v 5. točki pripravljalne vloge 25. 3. 2016. Sodba odloča mimo trditvene podlage tožeče stranke, ki v tožbi izrecno navede, da je toženec nedobroverni pridobitelj od dneva vročitve opomina pred tožbo, ki ga je izkazano prejel 8. 7. 2015. Kršen je 7. člen ZPP in je podana bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Da je tožnica dejansko štela, da je toženec nedobroverni pridobitelj šele od dneva vročitve opomina, kaže tudi njena zahteva za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 12. 6. 2015, ko je opomin pred tožbo poslala tožencu in njegovemu pooblaščencu. Toženca je zato treba obravnavati kot poštenega prejemnika odškodnine vse do 8. 7. 2015, ko je neposredno od državnega pravobranilstva prejel opomin pred tožbo. Prej ni mogel vedeti, da bo RS morebitno preplačilo odškodnine terjala nazaj. Toženec je odškodnino pošteno porabil, kar je prepričljivo izpovedal ob zaslišanju na naroku 24. 6. 2016. V kolikor je sodišče štelo, da so njegove trditve nedokazane, bi ga v skladu z materialnoprocesnim vodstvom moralo pozvati, da ponudi dodatna dokazila. Ker tega ni storilo, je kršilo načelo kontradiktornosti in ustavno pravico do enakega varstva pravic iz 21. člena Ustave RS.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila, se obrazloženo opredelila do vseh pritožbenih očitkov, predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica v predmetnem postopku zahteva vračilo odškodnine in sicer v višini, ki predstavlja razliko med izplačanim zneskom odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani P 68/2009-III z dne 15. 12. 2011, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1184/2012 z dne 16. 1. 2013 in (spremenjeno) višino odškodnine po sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 145/2013 z dne 2. 4. 2015. 6. Po določbi tretjega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) nastane obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Ni mogoče zahtevati nazaj neutemeljeno plačanih zneskov odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, če so bili plačani poštenemu prejemniku (195. člen OZ). Za neutemeljeno plačilo se šteje tudi plačilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki je bila kasneje spremenjena ali odpravljena(1), kot v obravnavanem primeru.

7. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče(2), da je lahko pošten (od prejema do vračila) zgolj tisti prejemnik odškodnine, ki se glede na okoliščine primera ne zaveda in tudi ne more zavedati, da je nekaj prejel brez pravne podlage. Če pravna podlaga za plačilo odškodnine v času plačila obstaja, toda pozneje odpade, je pomembna oškodovančeva zavest o taki možnosti. Oškodovanec, ki ve za možnost, da bi lahko odpadla pravna podlaga za prejeto plačilo, mora s tem posebej skrbno ravnati (pravni red mu nalaga breme, da prejetega še ne porabi na način, ki bi mu onemogočal morebitno vračilo) in ga je dolžan v trenutku, ko izve za odpadlo pravno podlago, tudi vrniti. Če oškodovanec s prejetim denarjem ne ravna dovolj skrbno, temveč ga potroši, ni pošten.

8. Sodba zavzame stališče, da je tožnica upravičena zahtevati vračilo (neupravičeno) izplačane odškodnine, ki jo je izplačala na podlagi pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje, kasneje spremenjene s sodbo Vrhovnega sodišča, ker je še pred njenim izplačilom toženca (oziroma njegovega takratnega pooblaščenca) obvestila o nameri, da bo vložila revizijo in da bo v primeru, če bo z njo uspela, tudi zahtevala vračilo neupravičeno izplačane odškodnine. Zaključi, da toženec pri porabi izplačane odškodnine (po prejetem obvestilu o vloženi reviziji, t. j. 15. 3. 2013) ni bil v dobri veri (ni bil pošten).

9. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodbe in njegovimi prepričljivimi in jasnimi razlogi, ki jih ni treba spreminjati ali dopolnjevati. Slednji so skladni z utrjenim (uvodoma povzetim) stališčem sodne prakse. Sodba ni obremenjena niti z uveljavljenimi niti z po uradni dolžnosti upoštevnimi bistvenimi kršitvami določb postopka, o čemer se bo pritožbeno sodišče izreklo ob obravnavanju posameznih pritožbenih očitkov. Dovolj popolno in pravilno pa je tudi ugotovljeno dejansko stanje.

10. Zavzeto stališče sodbe temelji na ugotovitvah, - da je tožnica (toženka) v postopku pred sodiščem Okrožnega sodišča v Ljubljani P 68/2009-III tožencu (oškodovancu) izplačala odškodnino na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 68/2009-III z dne 15. 12. 2011 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1184/2012 z dne 16. 1. 2013 preko toženčevega takratnega pooblaščenca, to je Odvetniške pisarne ..., - da je tožnica Odvetniški pisarni ... dne 28. 2. 2013 nakazala znesek 450.419,68 EUR, pri čemer je v njem všteta tudi odškodnina toženčevih staršev (vsakemu po 13.803,01 EUR, skupno 27.606,02 EUR), - da je še pred izplačilom odškodnine tožnica toženca z dopisom, poslanim Odvetniški družbi ..., dne 21. 2. 2013, obvestila o nameri, da bo vložila revizijo in da bo v primeru uspešne revizije zahtevala vračilo (neupravičeno) izplačane odškodnine, - da je toženec (njegov pooblaščenec) za vloženo revizijo izvedel najkasneje 15. 3. 2013, - da je toženčev pooblaščenec (brez novega pooblastila) vložil odgovor na revizijo, - da je tožnica z revizijo delno uspela in je bila sodba sodišča prve stopnje s sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 145/2013 z dne 2. 4. 2015 delno spremenjena zaradi zvišanja soprispevka tožnika za 20 % (z 30 % na 50 %), - da je toženec (do dneva, ko je zvedel za vloženo revizijo, to je, ko je vložil odgovor na revizijo) od prejete odškodnine porabil 214.225,00 EUR, - da je toženec velik del odškodnine porabil za nakup in obnovo hiše (250.000,00 EUR), ki jo je kupil v letu 2015, ko je lahko vedel, da bo moral izplačano odškodnino vračati, - da je toženec za zastopanje v zadevi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani P 68/2009-III pooblastil Odvetniško družbo ... dne 5. 1. 2010, - da je tožnica od 1. 3. 2013 do 1. 6. 2015(3) tožencu nakazovala s pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje prisojeno mesečno rento.

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodba za zaključek, da je bil toženec pravilno (preko svojega pooblaščenca) z dopisom tožnice 21. 2. 2013 obveščen o možnosti, da bo tožeča stranka zahtevala, v kolikor bo z revizijo uspela, vračilo (neupravičeno) izplačane odškodnine, ni imela ustrezne trditvene podlage tožeče stranke, ker slednja ni zatrjevala toženčeve seznanjenosti s tem dopisom. Tožeča stranka je že v tožbi in nadaljnjih vlogah trdila, da je toženca preko njegovega takratnega odvetnika (Odvetniške pisarne ...) obvestila o možnosti, da bo v primeru (morebitnega) uspeha zahtevala vračilo (neupravičeno) izplačane odškodnine. Na prvem naroku pa je tožeča stranka izrecno navajala, da šteje, da je z obvestilom poslanim njegovemu odvetniku obvestila toženca in zato ne drži pritožbeni očitek, da tožnica tega ni zatrjevala. Toženec, kot pravilno izpostavi že sodba (9. točka obrazložitve), ni trdil, da njegov odvetnik tega obvestila ni prejel, ob zaslišanju pa je potrdil tudi, da je bil seznanjen, da je njegov (takratni) odvetnik na vloženo revizijo odgovoril. Zgrešena je pritožbena teza, da bi morala tožnica osebno obvestiti toženca, tako kot je to storila z opominom pred tožbo, ki ga je poslala (tudi) tožencu osebno. Posledično so neutemeljeni pritožbeni očitki o tem, da "tožnica ni bila dovolj skrbna" oziroma da je "nedopustno preložila breme obveščanja na toženčevega pooblaščenca". Sodba pa tudi ni obremenjena z uveljavljenimi procesnimi kršitvami. Odvetnik toženca je imel (generalno) pooblastilo (95. člen ZPP), zato je pravilno stališče sodbe, da je pravno zgrešena toženčeva teza, da je s pravnomočnostjo prvostopenjske sodbe prenehalo pooblastilo razmerje med tožencem in odvetniško družbo ...

12. V dokazno podprti trditveni podlagi tožeče stranke ima sodbo zadostno podlago za zaključek, da je bil toženec (glede porabe odškodnine) nepošten (nedobroveren) najkasneje od vložitve odgovora na revizijo, na katerega tudi veže ugotovitev višine odškodnine, ki jo je toženec v dobri veri porabil (214.225,00 EUR) in je zato ni dolžan vračati. Dokazno breme glede višine odškodnine, ki jo je toženec porabil v dobri veri, je na tožencu, ki je trditve o porabi izplačane odškodnine podal v pripravljalni vlogi dne 25. 4. 2016. Do kdaj je bil toženec pošten prejemnik odškodnine, pa je materialnopravno vprašanje, ki je v presoji sodišča. Sodišče dejstev ni ugotavljalo mimo (tožbenih) trditev in ni podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot trdi pritožba. Pritožba, sklicujoč se na tožbene trditve, sicer stoji na stališču, da bi bilo treba toženca obravnavati kot poštenega prejemnika odškodnine do 8. 7. 2015. Navedbe tožnice v tožbi se nanašajo na zahtevo tožeče stranke glede plačila zakonskih zamudnih obresti in ne, kot hoče prikazati pritožba, da je tožeča stranka sama štela, da je pred prejemom opomina pred tožbo izplačano odškodnino toženec pošteno porabil. Po ugotovitvi sodbe, ki sledi (dokazno nepodprtim) navedbam toženca ob zaslišanju, je toženec velik del izplačane odškodnine porabil za nakup in obnovo hiše (250.000,00 EUR), ki jo je kupil v letu 2015, ko je, kot pravilno zaključi sodba, že bil seznanjen z morebitno možnostjo vračila. Sodba sledi trditvam toženca o tem, kdaj in na kakšen način je prejeto odškodnino porabi. Ugotovljeni višini pošteno porabljene odškodnine pritožba konkretizirano ne nasprotuje, zato je brez pomena pritožbena trditev o pomanjkljivem materialno-procesnem vodstvu, ker sodišče toženca v dokazno podkrepitev tovrstnih trditev ni pozvalo. Posledično očitani kršitvi načela kontradiktornosti in ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 21. člena Ustave RS nista podani.

13. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni zmogla trditvenega bremena glede višine terjatve, saj je tožnica način izračuna natančno pojasnila v pripravljalni vlogi dne 27.3. 2016. Izračun višine odškodnine tožeče stranke, ki jo je na podlagi pravnomočne sodbe izplačala, in višine odškodnine, do katere je toženec upravičen na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča, temelji na sodbah. V sodbah je, kot pravilno izpostavlja tožnica v odgovoru na pritožbo, natančno opredeljena višina prisojene odškodnine, določeno, od katerih (posameznih) zneskov in od kdaj tečejo zakonske zamudne obresti, opredeljena višina mesečne rente, njena revalorizacija (način revalorizacije), od kdaj dalje jo je dolžna tožnica plačevati in drugi podatki, ki omogočajo izračun. Povedano drugače, pravilnost izračuna terjatve, ki jo vtožuje tožeča stranka v predmetnem postopku, je mogoče preveriti že na podlagi podatkov obeh sodb, kot je pravilno zatrjevala tožnica že na prvem naroku. Res da je tožnica na podlagi poziva sodišča z dne 24. 6. 2016 (kar je po prvem naroku za glavno obravnavo) predložila izračune za vsako postavko vtoževane glavnice in obresti, vendar to – ob zgoraj povedanem – še ne pomeni, daje po prvem naroku zatrjevala odločilna dejstva.

14. Toženec, kot pravilno obrazloži sodba, izračunu višine izplačane odškodnine ni konkretizirano ugovarjal. Konkretizirano je na prvem naroku za glavno obravnavo dne 13. 4. 2016 ugovarjal le, da ne more preveriti izračuna obresti in sicer od zneska 57,75 EUR in od rente po 28. 2. 2013. Ni trdil, kot poskuša prikazati v pritožbi, da mu tožnica ni izplačevala rente po 28. 2. 2013. Sodba izrecno ugotovi, da je v izplačani odškodnini v znesku 450.419,68 EUR vštet tudi znesek odškodnine, izplačan toženčevim staršem (12. točka obrazložitve), in so drugačne pritožbene trditve neutemeljene.

15. Protispisna je tudi pritožbena graja, da iz ugotovitev sodbe ni mogoče razbrati, na kakšen način je izračunana razlika v odškodnini med pravnomočno prvostopenjsko sodbo in sodbo Vrhovnega sodišča, katere vračilo sodba naloži tožencu. Protispisen je pritožbeni prikaz, da sodba (15. točka obrazložitve) znesek odškodnine, do katerega bi bil upravičen po sodbi Vrhovnega sodišča (znesek 314.924,55 EUR), odšteje od zneska odškodnine 450.351,98 EUR (v katerem je že zajeta tudi izplačana odškodnina za starša toženca). Sodba izrecno (12. točka obrazložitve) navede, da upošteva tožencu izplačanih 422.813,66 EUR, torej brez odškodnine, prisojene toženčevim staršem. Ni zato podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot trdi pritožba. Pritožba očitno spregleda, kot pravilno navaja tožnica v odgovoru na pritožbo, da je poleg odvetniku toženca nakazane odškodnine, tožnica tožencu izplačevala tudi rento od 1. 3. 2013 do 1. 6. 2015. Tožencu je (14. točka obrazložitve) izplačala 27.538,32 EUR (mesečno 910,00 EUR), po sodbi Vrhovnega sodišča (15. točka obrazložitve) pa mu za navedeno obdobje pripada 20.282,00 EUR (mesečno 670,00 EUR). Iz razlogov sodbe je zato jasno razvidno, kako je prišlo do razlike v višini 135.427,43 EUR (422.813,66 EUR + 27.538,32 EUR – 314.924,55 EUR).

16. Odločitve o začetku teka zakonskih zamudnih obresti, ki jih tožnica zahteva od 12. 6. 2015 (od zahtevka za vračilo, poslanega tožencu in Odvetniški družbi ..., A6), pritožba ne izpodbija, odločitev pa je sicer materialnopravno pravilna.

17. Po navedenem pritožbeni razlogi niso podani in ker ni procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Toženec s pritožbo ni uspel, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Povrniti pa mora tožnici stroške za odgovor na pritožbo, ker gre za potreben strošek (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče jih je odmerilo na podlagi Odvetniške tarife (OT), v skladu s priglašenim stroškovnikom, in tožeči stranki priznalo za odgovor na pritožbo po tarifni številki 21 OT 1875 točk, za obvestilo po 4. točki tarifne številke 39 OT 20 točk in materialne stroške po členu 11 OT (2 %), kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR skupno znaša 887,20 EUR.

19. Odločitev o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka njihovega teka pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006. Op. št. (1): Tako sodba VS RS II Ips 731/2007 z dne 23. 6. 2010, na katero se sklicuje že izpodbijana sodba.

Op. št. (2): Tako že navedena sodba VS RS II Ips 193/2010 in sodba in sklep VS RS II Ips 145/2013 z dne 2. 4. 2015. Op. št. (3): Sodba očitno pomotoma navaja leto 2013. V listini (A13), na katero se sodba sklicuje, je zapisano leto 2015.