Jedro

Podlaga singularnega pravnega nasledstva in derivativne narave prenosa lastninske pravice s pravnim poslom je pravilo, izvirajoče že iz rimskega prava, da nihče ne more na drugega prenesti več pravic, kot jih ima sam.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti in reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje: - v 1. točki izreka spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v prvi točki izreka (nanašajoči se na vrnitev gradbenega stroja) potrdi in - v 2. točki izreka (nanašajoči se na plačilo zakupnine in povrnitev pravdnih stroškov) razveljavi ter se mu v tem obsegu zadeva vrne v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik D. K. je pravni naslednik gospodarske družbe M. d.o.o., P., ki je od tožene stranke zahtevala, da ji mora vrniti gradbeni stroj za pripravo gradbenega granulata ter ji zanj za obdobje od 1. 8. 1998 do 6. 7. 2001 plačati 11.879.794,36 SIT zakupnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevku na vrnitev stroja ugodilo, zahtevek za plačilo zakupnine pa je zavrnilo. Sodišče druge stopnje pa je delno ugodilo pritožbi tožnika in v celoti pritožbi tožene stranke ter zavrnilno sodbo glede zakupnine razveljavilo in vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje glede zneska 296.730 SIT, kar predstavlja zakupnino za meseca avgust in september 1998, ki ni bila sporna, v ostalem pa je zavrnilno sodbo potrdilo; glede izročitve gradbenega stroja je sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

**O zahtevi za varstvo zakonitosti in o reviziji tožnika glede vrnitve gradbenega stroja**

3. Pravnomočno odločitev, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka tožniku vrniti gradbeni stroj, izpodbijata zahteva za varstvo zakonitosti in revizija tožnika. Obe izredni pravni sredstvi uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in sicer določb prvega odstavka 31. člena ter prvega in tretjega odstavka 34. člena v zvezi s 37. členom Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) in 460. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Vrhovno sodišče je odločilo o utemeljenosti (torej meritorno) obeh navkljub prepričanju zahteve za varstvo zakonitosti o nedovoljenosti tožnikove revizije zoper odločitev, ki se nanaša na zahtevek za vrnitev stroja, češ, da vrednost spornega predmeta glede tega zahtevka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila določena. Navedeno namreč ne drži: tožeča stranka je kumulirala nedenarni zahtevek na vrnitev gradbenega stroja in denarni zahtevek za plačilo zakupnine in pri tem v tožbi vrednost spornega predmeta opredelila z zneskom 11.879,794,36 SIT. Po določbah prvega in drugega odstavka 44. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) se v primerih, če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, pa tožeča stranka v tožbi navede, da je pripravljena namesto izpolnitve zahtevka sprejeti določen denarni znesek, vzame kot vrednost spornega predmeta ta znesek, v drugih primerih, ko se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, pa je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi. Zato je v tožbi navedeno vrednost spornega predmeta treba upoštevati kot vrednost spornega predmeta, nanašajočo se na nedenarni zahtevek za izročitev stroja. To pomeni, da je revizija glede tega zahtevka dovoljena.

4. Dejanske ugotovitve, na katerih temeljita sodbi sodišč prve in druge stopnje, so: - D. K. in D. K. sta leta 1993 kupila stroj za pripravo gradbenega granulata in se dogovorila, da znašata solastninska deleža D. K. 75% in D. K. 25%; - leta 1994 sta solastnika delovni stroj vložila kot stvarni vložek v družbo M. d.o.o., katere družbenika sta bila oba; - družba M. d.o.o. je s tem postala lastnica stroja in ga je oddala v zakup toženi stranki z zakupno pogodbo z dne 19. 12. 1994 za določen čas proti plačevanju mesečne zakupnine; - po poteku dobe zakupa iz navedene pogodbe je tožena stranka stroj še nadalje uporabljala, lastnica pa se temu ni uprla, zato je bilo zakupno razmerje, sklenjeno za določen čas, preoblikovano v zakupno razmerje za nedoločen čas pod nespremenjenimi pogoji zakupa; - tožena stranka od avgusta 1998 zakupnine ni več plačevala, ker je 28. 9. 1998 z D. K. kot fizično osebo sklenila pogodbo o nakupu stroja (predmeta zakupa) na obroke; - zakupodajalka je toženo stranko k vrnitvi stroja zaradi neplačevanja zakupnine pozvala z dopisom z dne 28. 3. 2001, vendar tega poziva ni mogoče šteti za veljavno odpoved zakupne pogodbe; - zakupna pogodba je bila veljavno odpovedana šele 10. 1. 2002 ter - sporen stroj se vseskozi nahaja pri toženi stranki.

5. Obe izredni pravni sredstvi, izhajajoč iz ugotovitve, da D. K. v času sklenitve prodajne pogodbe ni bila več (so)lastnica spornega delovnega stroja (njegova lastnica je bila gospodarska družba M. d.o.o.), pravilno opozarjata, da bi lastninska pravica na stroju na podlagi prodajne pogodbe prešla na toženo stranko, kar bi utemeljevalo zavrnitev zahtevka na izročitev stroja (37. člena ZTLR) le v primeru obstoja katerega od zakonskih dejanskih stanov iz prvega odstavka 31. člena ZTLR. Po tej določbi je namreč lahko dobroverna oseba pridobila lastninsko pravico na premični stvari, pridobljeni odplačno (i) od nelastnika, ki je v okviru svoje dejavnosti dajal take stvari v promet, (ii) od nelastnika, kateremu je lastnik izročil stvar v posest na podlagi pravnega posla, ki ni bil podlaga za pridobitev lastninske pravice, ali (iii) na javni dražbi. V konkretnem primeru ni šlo za nobeno od navedenih situacij. Zato dobrovernost tožene stranke ni pomembna: ni pomembno, da tožena stranka ni vedela, da v času sklenitve prodajne pogodbe po ugotovitvah nižjih sodišč sporni stroj ni bil (več) last D. K..

6. Pravilno je tudi stališče obeh izrednih pravnih sredstev o nujnosti ločevanja med zavezovalnimi in razpolagalnimi pravnimi posli. Prodajna pogodba, ki jo je s toženo stranko sklenila D. K., po določbi 460. člena ZOR pogodbeni stranki res zavezuje, kot je poudarilo pritožbeno sodišče. Toda s sklenitvijo prodajne pogodbe lastninska pravica še ni prešla na toženo stranko. Razpolagalni pravni posel bi (ker gre za premičnino) pomenila izročitev stvari na podlagi veljavnega zavezovalnega pravnega posla. Da bi bil razpolagalni pravni posel z izročitvijo veljaven, mora biti izpolnjen pogoj razpolagalne sposobnosti izročevalca. V primeru prodajne pogodbe (za veljavnost katere ni nujno, da je prodajalec lastnik stvari v času sklenitve pogodbe, saj se z njo zaveže zgolj, da bo prenesel lastninsko pravico na kupca, lastninsko pravico pa lahko pridobi in zavezo iz prodajne pogodbe izpolni tudi kasneje) mora imeti izročevalec razpolagalno sposobnost, ki je v sposobnosti prenosa lastninske pravice: podlaga singularnega pravnega nasledstva in derivativne narave prenosa lastninske pravice s pravnim poslom je pravilo, izvirajoče že iz rimskega prava, da nihče ne more na drugega prenesti več pravic, kot jih ima sam. Te sposobnosti D. K., ko je sklenila prodajno pogodbo s toženo stranko, ni imela, ker ni bila več (so)lastnica stroja. Izročitev spornega spora sama po sebi ne glede na to, ali bi do nje prišlo po sklenitvi prodajne pogodbe (prvi odstavek 35. člena ZTLR) ali pa je do nje prišlo pred sklenitvijo prodajne pogodbe s toženo stranko (četrti odstavek istega člena) ne zadošča za veljaven prenos lastninske pravice, kot je zmotno presodilo pritožbeno sodišče. Temeljno načelo stvarnega prava je, da lahko lastninsko pravico na stvari ne pridobitelja prenese samo lastnik. Izjemo predstavljajo le v prvem odstavku 31. člena ZTLR določeni primeri pridobitve lastninske pravice od nelastnika na premični stvari na podlagi odplačnega pravnega posla. Zato obe izredni pravni sredstvi pravilno poudarjata, da je pridobitev lastninske pravice na premični stvari na način iz 34. člena ZTLR (torej z izročitvijo v posest na podlagi pravnega posla) mogoča le pod predpostavko, da je tisti, ki stvar izroča v posest pridobitelju iz veljavne pogodbe, njen lastnik in ima zato na njej razpolagalno pravico.

7. Izpodbijana odločitev o nedenarnem tožbenem zahtevku je torej materialnopravno zmotna, zato je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti in tožnikovi reviziji ugodilo in jo spremenilo tako, da je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča, da mora tožena stranka tožeči stranki sporni stroj vrniti (prvi odstavek 380. člena ZPP).

**O reviziji tožeče stranke zoper odločitev o plačilu zakupnine**

8. Pravnomočno zavrnilno sodbo glede plačila zakupnine tožnik izpodbija z revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Uveljavljano procesno kršitev naj bi pritožbeno sodišče zagrešilo, ker o zavrnilni sodbi glede plačila zakupnine sploh ni odločilo; tožnik v reviziji trdi, da je v pritožbi uveljavljal, da ni bilo odločeno o njegovih dokaznih predlogih (ogled stroja, izvedenec) glede intenzivnosti uporabe stroja in o količini v relevantnem obdobju zdrobljenega materiala kot elementih za določitev višine zakupnine in da ni bilo pojasnjeno, zakaj so bili ti dokazni predlogi zavrnjeni. Očitek je neutemeljen. Sodišče druge stopnje je pojasnilo, da je zahtevek za uporabnino neutemeljen po temelju, ker je odločilo, da je zakupnik postal lastnik predmeta zakupa; iz teh razlogov jasno izhaja argument o nepotrebnosti dokazov, s katerimi bi se dokazana dejstva, relevantna za izračun višine zakupnine za obdobje po (domnevnem) prehodu lastninske pravice, za obdobje pred tem (avgust in september 1998) pa višina zakupnine ni bila sporna.

10. Presoja, na kateri temelji odločitev pritožbenega sodišča, da je zakupnik postal lastnik spornega stroja na podlagi prodajne pogodbe, sklenjene z D. K., je iz že navedenih razlogov zmotna, druge okoliščine, ki bi narekovale sklepanje o odsotnosti temelja za plačilo zakupnine pa niso bile ugotovljene. Zato so tožnikove pritožbene trditve, ki jih sodišče druge stopnje zaradi zmotne materialnopravnega pristopa ni obravnavalo, lahko relevantne.

11. Ko je tako, je moralo revizijsko sodišče tožnikovi reviziji ugoditi in sodbo sodišča druge stopnje v delu, s katerim je bil zavrnjen zahtevek za plačilo zakupnine, razveljaviti in zadevo temu sodišču vrniti v ponovno odločitev (drugi odstavek 380. člena ZPP).

**O stroških postopka**

12. Ker je delno razveljavilo odločitev o glavni stvari, je Vrhovno sodišče razveljavilo tudi odločitev o pravnih stroških, odločitev o stroških postopka z izrednima pravnima sredstvoma pa je pridržalo za končno odločbo (drugi odstavek 165. člena ZPP).