Jedro

Po določilu 273. čl. ZIZ sme sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Odredbe, ki namena zavarovanja ne dosežejo, sodišče ne izda.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe naj se: 1. skupščini poslovnega sistema M. d.d., sklicani za dne 17.5.2006, prepove sprejeti sklep o dokapitalizaciji te družbe; 2. prvotoženi stranki v obsegu 518.910 delnic prepove glasovati za sklep o dokapitalizaciji družbe in 3. drugotoženi stranki v obsegu 440.891 delnic prepove glasovati za sklep o dokapitalizaciji družbe, z zaznambo vseh zgoraj navedenih prepovedi v centralnem registru nematerializiranih papirjev in z vročitvijo sklepa klirinško depotni družbi.

Zoper ta sklep se pritožuje tožeča stranka po svojih pooblaščencih iz pritožbenih razlogov napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni, podrejeno pa ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je tožeča stranka verjetnost svoje terjatve do toženih strank izkazala z navedbami o utemeljenosti tožbenega zahtevka in tožbi predloženim dokaznim gradivom. Dejstvo, da sta sporni dogovor podpisala I.B. in B.Š., sicer drži, iz vsebine dogovora, zlasti točke II/1 ter točke III/1 pa jasno izhaja, da sta omenjena podpisnika nastopala v imenu in za račun toženih strank. Zato je več kot očitno, da kot zavezanci konkretnega dogovora nastopata poleg tožnika še toženi stranki. Da je temu tako je razvidno tudi iz nepodpisanih osnutkov pogodb, ki jih je tudi sicer sodišče napačno opredelilo, ko jim je odvzelo vsakršno veljavnost. Spregledalo pa je sodišče prve stopnje tudi, da je pri izdaji začasne odredbe zadosti, da se dejstva oz. obstoj terjatve izkažejo s stopnjo verjetnosti. Sodišče pa je omenjeni standard vsebinsko dvignilo praktično na stopnjo gotovosti. Glede kriterija nevarnosti pa tožnik pojasnjuje, da zgolj prepoved glasovanja glede 1/3 delnic ne bi zadostila v celoti tistemu, kar se zahteva s tožbo. V primeru, da se tožbenemu zahtevku ugodi, bi bilo razmerje pri glasovanju namreč bolj v korist tožnika kot obseg 1/3 spornih delnic. V primeru ugoditve tožbenemu zahtevku namreč ne bi šlo zgolj za to, da bi toženi stranki izgubili 1/3 svojih glasovalnih pravic, temveč bi istočasno tožnik isto 1/3 glasovalnih pravic pridobil. V takem primeru bi tako bil vpliv tožnika pri glasovanju v razmerju do toženih strank dvakrat večji. Sicer pa dejstvo, da stranka zahteva več, kot ji po mnenju sodišča gre, ne predstavlja razloga za zavrnitev celotnega zahtevka, saj mora sodišče v tem primeru zahtevku ugoditi vsaj delno.

Obe toženi stranki sta odgovorili na pritožbo in predlagali, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Tožeča stranka je v obravnavanem primeru predlagala izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve na podlagi 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje izda sodišče tako začasno odredbo v primeru, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala ter pod nadaljnjim pogojem, da verjetno izkaže še eno izmed v 2. odst. 272. člena ZIZ navedenih predpostavk. Po določilih 273.čl. ZIZ pa sme sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja.

Glede na to, da se verjetnost obstoja terjatve presoja glede na ugotovitve, ali so razlogi, ki govore v prid obstoja določenega dejstva v prednosti pred razlogi, ki govore proti, tudi pritožbeno sodišče meni, da razlogi sodišča prve stopnje, glede na dokazno gradivo, ki mu je bilo do faze odločanja predloženo in na katero je vezano tudi pritožbeno sodišče, v tej smeri res niso prepričljivi. Zato tožeča stranka utemeljeno opozarja na pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje, da že verjetnost terjatve tožeče stranke ni izkazana.

Ne glede na gornje stališče pa tudi pritožbeno sodišče meni, da je odločitev sodišča prve stopnje, sicer iz drugih razlogov materialno pravno pravilna. Upnik nedenarne terjatve mora izkazati verjetnost svoje terjatve in obstoja dodatnih predpostavk iz 272. člena ZIZ ter tudi predlagati svoji terjatvi primerno sredstvo zavarovanja. Glede na določila 273. člena ZIZ namreč sodišče lahko izda le tako začasno odredbo, s katero se doseže namen zavarovanja. Odredbe, ki namena zavarovanja ne dosežejo, pa sodišče ne izda. To pa pomeni, da mora biti začasna odredba predlagana tudi v povezavi s samo zavarovano terjatvijo. Tega pogoja pa po mnenju pritožbenega sodišča predlagana sredstva zavarovanja ne izpolnjujejo. Tožbeni zahtevek tožeče stranke namreč meri na to, da sta ji toženi stranki dolžni prodati vsaka 1/3 delnic poslovnega sistema M. d.d. in sicer I. d.d. 172.965 delnic, P. d.d. pa 146.959 delnic. Dolžni pa naj bi bili tudi doseči prodajo 1/3 delnic, ki so v lasti obvladanih oseb. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu že opozorilo, da je v točki 1 predlagane začasne odredbe tožeča stranka predlagala popolnoma neprimerno sredstvo zavarovanja in s tem stališčem se tudi pritožbeno sodišče popolnoma strinja. Začasna odredba, kot je predlagana je namreč usmerjena zoper osebe, ki sploh niso stranke obravnavanega postopka. Pa tudi predlog za izdajo začasne odredbe v tistem delu, ki je usmerjen zoper toženi stranki (2.in 3.tč.), po ugotovitvah pritožbenega sodišča v ničemer ne varuje terjatve tožeče stranke kot jo ta uveljavlja s tožbenim zahtevkom. S tem v zvezi je tudi na dejstvo, da je tožeča stranka predlagala prepoved glasovanja toženima strankama z vsemi delnicami, ki jih ti dve imata v lasti, kar ni v skladu z zahtevkom, je sodišče prve stopnje utemeljeno opozorilo.

Poleg navedenega pa pritožbeno sodišče še dodatno ugotavlja, da tudi sicer ni mogoče logično povezati trditve, da bi bila terjatev tožeče stranke do lastništva 1/3 delnic toženih strank, ob morebitni dokapitalizaciji ogrožena. S tožbenim zahtevkom namreč tožeča stranka uveljavlja od I. d.d. prodajo 172.965, od P. d.d. pa 146.959 delnic. Tudi morebitna dokapitalizacija ne bi v ničemer ogrozila tožbenega zahtevka kot je postavljen, saj bi neodvisno od morebiti sprejete dokapitalizacije tožeča stranka še vedno lahko uveljavljala od toženih nakup 172.965 oz. 146.959 delnic. Nenazadnje pa pritožbeno sodišče še pripominja, da je iz priloženega dnevnega reda 12. skupščine M. d.d razvidno, da je v okviru dnevnega reda predlagano glasovanje o sprejemu sklepa o spremembah in dopolnitvah statuta (2.tč. dnevnega reda) in da se prepoved glasovanja nanašala ta glasovanje o tej točki dnevnega reda. Predlagane spremembe pa se v bistvu nanašajo na to, da naj bi bilo upravi dano pooblastilo, da po predhodnem soglasju nadzornega sveta v petih letih po vpisu sprememb statuta v sodni register osnovni kapital poveča do 50% osnovnega kapital, vpisanega na dan sprejema sklepa na 12. redni skupščini družbe, z izdajo novih delnic, pri čemer lahko izključi prednostno pravico do novih delnic. Dejansko gre za glasovanje o sprejetju sklepa o odobrenem kapitalu (328. člen Zakona o gospodarskih družbah), ki pa sam po sebi še ne pomeni povečanja osnovnega kapitala. Tudi zato se s predlagano začasno odredbo ne more doseči namena zavarovanja. Ker začasnih odredb, ki namena zavarovanja ne dosežejo, sodišče ne izda, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.