Jedro

Tožena stranka je ravnala pravilno, ko v postopku izdaje izpodbijane odločbe o zahtevku tožnika za izplačilo nepovratnih sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev z dne 28. 4. 2010, ni upoštevala stroškov, ki jih je tožnik dokazoval z računi, katerih datumi plačila so bili datirani pred dnem pravnomočnosti gradbenega dovoljenja, to je pred 7. 9. 2009. Tožnik ne more uspeti z ugovorom, da tožena stranka pravno zmotno tolmačila določbe Javnega razpisa ter da so isti računi, ki so bili podlaga za izdajo odločbe o odobritvi sredstev, merodajni tudi za odločanje glede izplačila.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je upravni organ delno ugodil zahtevku tožnika za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev z dne 28. 4. 2010, in sicer v višini 3.055,23 EUR, del zahtevka v višini 81.099,34 EUR pa je zavrnil (1. točka izreka); dalje je odločil, da se sredstva v višini 3.055,23 EUR tožniku nakažejo na njegov transakcijski račun (2. točka izreka) ter da posebni stroški v tem postopku niso nastali (3. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je z odločbo o pravici do sredstev z dne 28. 4. 2010 tožniku odobril vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev v višini do 106.154,80 EUR za sofinanciranje iz ukrepa 121: posodabljanje kmetijskih gospodarstev, ki so bila razpisana z Javnim razpisom za posodabljanje kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju Javni razpis, Uradni list RS, št. 98/2009 z dne 4. 12. 2009). Sredstva iz Ukrepa 121 so se tožniku odobrila po postopku in pod pogoji, kot so navedeni v Uredbi o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2007 - 2013 (v nadaljevanju Uredba) in Javnem razpisu. Tožnik je 23. 5. 2012 vložil zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev v višini 84.154,57 EUR in zahtevku priložil zahtevano dokumentacijo. Dalje citira 56. člen Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) ter navaja, da je bilo pri administrativnem pregledu zahtevka za izplačilo sredstev ugotovljeno, da razlika med zaprošeno višino zahtevka za izplačilo in upravičenim zneskom izplačila znaša 81.099,34 EUR, in sicer je bilo ugotovljeno, da tožnik zaproša za 40.549,67 EUR več, kot je upravičen po predloženih računih. Navaja, da do razlike prihaja na strošku „novogradnja“, saj tožnik prilaga račune, katerih plačila so datirana pred datumom pravnomočnosti gradbenega dovoljenja za objekt (gradbeno dovoljenje je postalo pravnomočno 7. 9. 2009). Javni razpis pa v 9. točki poglavja V. Upravičeni stroški določa, da stroški za izvedbo naložb v gradnje objektov (datum plačila računov), ki bodo datirani pred datumom pravnomočnosti gradbenega dovoljenja za objekt, na katerega se nanašajo, ne bodo upravičeni do podpore. Vsi računi, navedeni v tabeli, ki je del obrazložitve izpodbijane odločbe, katerih datum plačila je pred dnem 7. 9. 2009, so se tako uvrstili med neupravičene stroške. V nadaljevanju citira 30. člen Uredbe Komisije (ES) št. 65/2006 z dne 27. 1. 2011, po katerem je potrebno v primerih, kadar je razlika večja od 3 % iz neupravičenega razloga, uporabiti znižanje. V skladu s 1. točko 30. člena upravni organ preveri zahtevek za izplačilo, ki ga prejme od upravičenca, in določi zneske, upravičene do podpore. Določi torej: a) znesek, ki ga plača upravičencu izključno na podlagi zahtevka za plačilo in b) znesek, ki ga plača upravičencu, po pregledu upravičenosti zahtevka za plačilo. Če znesek, iz računa na podlagi točke a), presega znesek, izračunan na podlagi točke b), za več kot 3 %, se za znesek, izračunan na podlagi točke b), uporabi znižanje. Znesek znižanja je enak razliki med obema navedenima zneskoma. Znižanje se ne uporabi, če upravičenec lahko dokaže, da ni odgovoren za vključitev neupravičenega stroška. V skladu s citirano določbo je upravni organ izračunal razliko med zneskom, ki ga plača upravičencu izključno na podlagi zahtevka za plačilo (84.154,57 EUR) in zneskom, ki ga plača upravičencu po pregledu upravičenosti zahtevka za plačilo (43.604,90 EUR). Razlika med navedenima zneskoma znaša 40.549,67 EUR, kar presega 3 %, zato je organ uporabil znižanje. Ob upoštevanju znižanja je tožnik upravičen do izplačila v višini 3.055,23 EUR. Znesek neupravičenih stroškov in znesek znižanja se odštejeta od zaprošene višine zahtevka.

2. Tožnik v tožbi navaja, da je želel zgraditi objekt za shranjevanje kmetijskih strojev in mehanizacije. Za pridobitev gradbenega dovoljenja je moral oddati podatke o konstrukciji lope in potrebne tehnične podatke, ki pa jih izvajalci niso hoteli izdati pred plačilom avansa. Zato je moral še pred vložitvijo vloge za pridobitev gradbenega dovoljenja izvesti plačilo gradbenemu podjetju A. d.o.o. Z izvajalcem je sklenil pogodbo v približni vrednosti 270.000,00 EUR, od česar je moral plačati vnaprej 60.000,00 EUR za sam začetek projekta. Nadalje je pri pridobivanju gradbenega dovoljenja prišlo do zapletov, sprva zaradi naklona lope, ki naj bi bil v neskladju s prostorsko dokumentacijo občine B. Težave so se pojavile tudi z mejašem, kar je zopet podaljšalo čas pridobivanja potrebne dokumentacije. Po pridobljenem gradbenem dovoljenju, ki je postalo pravnomočno 7. 9. 2009, je pričel z gradnjo. V tem času je bil s strani upravnega organa objavljen Javni razpis in tožniku so bila odobrena nepovratna sredstva programa razvoja podeželja. Poudarja, da je bil Javni razpis namenjen nedokončanim investicijam, odstotkovno je moralo biti v ta namen izpeljanih od 10 do 70 % celotne investicije. Ob vložitvi vloge je tožnik že razpolagal z izdanim pravnomočnim gradbenim dovoljenjem, prav tako je bil le-temu priložen tudi avansni račun, ki je potrjeval začetek investicije in je bil potreben, da je tožnik vlogo sploh lahko oddal. Gradnja je bila v teku, medtem pa je šel izvajalec v stečaj, zato je moral tožnik poiskati druge možnosti za dokončanje gradnje. Dalje navaja, da je 23. 5. 2012 vložil zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev ter da je bil 21. 8. 2012 opravljen kontrolni pregled in narejen zapisnik. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik izpolnil vse pogoje in na celotno dokumentacijo ni bilo nobenih pripomb. Ko bi moral upravni organ denar nakazati na njegov TRR, pa naj bi bilo ugotovljeno, da so bili nekateri računi izdani pred pravnomočnostjo gradbenega dovoljenja. Poudarja, da gre za iste račune, ki so bili osnova za izdajo pozitivne odločbe o odobritvi oziroma priznanju pravice do sredstev. Gre za avansne in ne končne račune, zato je zavrnitev zahtevka neutemeljena in nezakonita. Izpostavlja, da je svoje obveznosti izpolnil. Po povedanem predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Toženka v odgovoru na tožbo odgovarja na tožbene navedbe, in sicer poudarja, da je pri svojem odločanju o upravičenosti do sredstev odločala skladno z določbami Javnega razpisa ter nacionalne in evropske zakonodaje. Citira določbe 2. in 5. točke poglavja V „Upravičeni stroški“ Javnega razpisa ter poudarja, da je dolžan ob vložitvi vloge vlagatelj predložiti dokazila o realizaciji naložbe (plačane račune), ki bodo izkazovali začetek naložbe v obsegu 10 % njene vrednosti. Iz tega razloga ti računi v presoji zahtevka za izplačilo ne bodo mogli biti več upoštevani kot upravičen strošek, saj so bili ravno razlog za odločitev o vlogi in izdajo odločbe o pravici do sredstev. Pri tem Javni razpis jasno določa, da naložba ne sme biti zaključena pred izdajo odločbe o pravici do sredstev. Seveda 10 % njene vrednosti pa mora biti realizirano ravno za izpolnitev pogojev za dodelitev sredstev. Iz tega je razvidno, da se naložba v delu 10 % začne, s čimer se izpolni pogoj za presojo upravičenosti do sredstev iz vloge stranke, v delu 90 % pa ostane v presoji upravičenosti do povračila stroškov (odločanje o zahtevku za izplačilo). Pojasnjuje tudi, da skladno s 53. in 56. členom ZKme-1 vodi tako imenovani dvofazni upravni postopek. V zvezi z avansnimi računi navaja, da skladno z določbami Javnega razpisa presoja le plačane račune, zato meni, da ne zdržijo tožbene navedbe, da je tožnik predložil zgolj avansne račune in ne končnih oziroma plačanih. V takšnem primeru tožnik namreč ne bi bil upravičen niti do odobritve sofinanciranja naložbe iz odločbe o odobritvi sredstev z dne 28. 4. 2010. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožnik je 26. 6. 2013 vložil še pripravljalno vlogo, v kateri poudarja, da toženka pravno zmotno tolmači določbe Javnega razpisa. Nesporno je, da je upravni organ že ob izdaji odločbe z dne 28. 4. 2010, s katero mu je odobril sredstva v višini 106.154,80 EUR, razpolagal z vso dokumentacijo, ki je bila tudi podlaga za izdajo odločbe z dne 3. 12. 2012 in da je na podlagi iste dokumentacije podal pozitivno mnenje. Pri presoji predloženih računov jih upravni organ ni zavrnil, temveč jih je vzel za podlago svoje odločbe in jih ocenil pozitivno, tožnika pa je le za nekaj manjših zneskov pozval, da dokaže njihovo potrebnost za investicijo. Opozarja tudi, da so isti računi, ki so bili podlaga za odločbo o odobritvi sredstev, merodajni tudi za odločanje glede izplačila. Prav tako je nesporno, da je tožnik ob vložitvi vloge priložil avansni račun, skupaj s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem, ki je potrjeval začetek investicije in je bil potreben, da je tožnik vlogo sploh lahko oddal. Opozarja tudi na ustaljeno prakso, ki je predvidevala pridobitev gradbenega dovoljenja kadarkoli tekom postopka in predložitev računov, ki se nanašajo na objekt v gradnji. Vrstni red sprva ni bil pomemben. EU je šele pozneje opozorila, da je pomembno, da računi datirajo po pravnomočnosti gradbenega dovoljenja in uvedla naknadni Javni razpis za nedokončane investicije. Meni, da upravni organ prihaja sam s sabo v nasprotje, saj je evidentno, da mu je z odločbo z dne 28. 4. 2010 odobril prav ta ista sredstva, za katera sedaj navaja, da ne morejo biti več upoštevana kot upravičen strošek. Če bi bilo temu tako, bi upravni organ že z odločbo z dne 28. 4. 2010 le-ta izvzel kot neupravičen strošek in priznal zgolj višino sredstev, ki izhajajo iz odločbe z dne 3. 12. 2012. Pravno zmotno in neresnično je tudi stališče upravnega organa v delu, kjer navaja, da je tožnik ob vložitvi zahtevka za izplačilo za izvedbo naložbe v gradnjo objektov predložil račune, katerih datumi plačila segajo pred datum pravnomočnosti gradbenega dovoljenja, pri čemer se sklicuje na določbo 9. točke Javnega razpisa v poglavju „Upravičeni stroški“. Vztraja pri svojem pravnem naziranju ter očitku nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe določb zakona in razpisne dokumentacije.

5. Toženka je dne 25. 7. 2013 vložila še pripravljalno vlogo, v kateri odgovarja na navedbe tožnika v pripravljalni vlogi.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavanem primeru je sporna odločitev upravnega organa v izpodbijani odločbi, da se delno zavrne tožnikov zahtevek za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev z dne 28. 4. 2010, v višini 81.099,34 EUR po Javnem razpisu za dodeljevanje sredstev iz naslova ukrepa Posodabljanje kmetijskih gospodarstev, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS št. 98/2009 z dne 4. 12. 2009. Sami višini (delne) zavrnitve zahtevka za izplačilo pa tožnik obrazloženo niti ne ugovarja. Ni pa med strankama spora o tem, da je gradbeno dovoljenje za gradnjo objekta za shranjevanje kmetijskih strojev in mehanizacije, za kar je tožnik vložil vlogo po predmetnem Javnem razpisu, postalo pravnomočno 7. 9. 2009. 8. Po določbi prvega odstavka 53. člena ZKme-1 strankam, katerih vloge izpolnjujejo predpisane pogoje iz predpisov in javnega razpisa in so za ta namen zagotovljena sredstva, pristojni organ izda odločbo o pravici do sredstev. V skladu s to določbo je upravni organ tožniku izdal odločbo z dne 28. 4. 2010, pri čemer je upošteval določbe relevantnih predpisov in Javnega razpisa ter odločil, da se tožniku odobrijo nepovratna sredstva programa razvoja podeželja, sofinanciranega iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, ukrep Posodabljanje kmetijskih gospodarstev, in sicer za „Naložbo v druge objekte in pripadajočo opremo za pridelavo, skladiščenje in pripravo kmetijskih proizvodov za trg, kamor spadata tudi ureditev nasadov trajnih rastlin na področju vrtnin, itd., Naložbe v objekte in pripadajočo opremo za shranjevanje kmetijske mehanizacije, namenjene za lastno primarno pridelavo na kmetijskem gospodarstvu oziroma izvajane storitev s kmetijsko mehanizacijo“, v višini do 106.154,80 EUR.

9. Izpodbijana odločba je bila izdana v skladu s 56. členom ZKme-1, po katerem stranke za izplačilo sredstev vlagajo zahtevke (prvi odstavek te določbe); če zahtevku stranke ni v celoti ugodeno, pristojni organ o zahtevku odloči z odločbo (tretji odstavek te določbe); zahtevek, ki je v nasprotju z zahtevami iz predpisov, javnega razpisa ali odločbe o pravici do sredstev, organ z odločbo zavrne (četrti odstavek te določbe). Iz upravnega spisa zadeve izhaja, da je tožnik dne 23. 5. 2012 vložil zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev v višini 84.154,57 EUR. Upravni organ pa je ugotovil, da tožnik zaproša za 40.549,67 EUR več sredstev, kot pa je upravičen po predloženih računih, pri čemer do razlike prihaja pri strošku „novogradnja“, zato je uporabil določbo 30. člena Uredbe Komisije ES št. 65/2011 z dne 27. 1. 2011 o znižanju.

10. Predmetni Javni razpis v V. poglavju opredeljuje upravičene stroške. Po določbi 2. točke tega poglavja Javnega razpisa so do podpore upravičeni stroški naložb ter splošni stroški, ki nastanejo v obdobju od 1. 1. 2007, do poteka treh let od izdaje odločbe o pravici do sredstev. Določba 3. točke določa, da naložba ne sme biti zaključena pred izdajo odločbe o pravici do sredstev; 5. točka pa, da mora biti vsaka posamezna naložba začeta že pred objavo tega Javnega razpisa in realizirana v višini najmanj 10 % vrednosti posamične naložbe (kot dokazilo za realizacijo naložbe se bodo upoštevali plačani računi), kar mora biti razvidno iz priloženih dokazil ob vložitvi zahtevka za izplačilo. Kot začetek izvedbe se šteje prevzem katerekoli obveznosti upravičenca na račun morebitnih dodeljenih sredstev (sklenitev katerekoli pogodbe, naročanje materiala, opreme, storitev ali del). Določba 9. točke tega poglavja Javnega razpisa določa, da stroški za izvedbo naložb v gradnje objektov (datum plačila računov), ki bodo datirani pred datum pravnomočnosti gradbenega dovoljenja za objekt, na katerega se nanašajo, ne bodo upravičeni do podpore.

11. Iz citiranih določb Javnega razpisa torej izhaja pogoj, da so morali vlagatelji naložbe, ki so predmet tega Javnega razpisa, začeti ter realizirati najmanj 10 % vrednosti posamezne naložbe že pred objavo le-tega. Pri čemer upravni organ kot dokazilo za realizacijo naložbe upošteva plačane račune. Navedeni pogoj so morali vlagatelji torej izpolnjevati za izdajo pozitivne odločbe o pravici do sredstev, v zvezi s čimer so morali organu predložiti ustrezne plačane račune. Glede na citirano določbo 9. točke V. poglavja predmetnega Javnega razpisa pa organ pri odločanju o upravičenosti do izplačila (z odločbo o pravici do sredstev) odobrenih nepovratnih sredstev ne sme kot upravičenih stroškov za izvedbo naložbe upoštevati tistih računov, katerih datumi plačila so bili datirani pred datumom pravnomočnosti gradbenega dovoljenja za objekt, na katerega se nanašajo. Navedeno torej pomeni, da je upravni organ ravnal pravilno, da v postopku izdaje izpodbijane odločbe o zahtevku tožnika za izplačilo nepovratnih sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev z dne 28. 4. 2010, ni upošteval stroškov, ki jih je tožnik dokazoval z računi, katerih datumi plačila so bili datirani pred dnem pravnomočnosti gradbenega dovoljenja, to je pred 7. 9. 2009. Tako po presoji sodišča tožnik ne more uspeti z ugovorom, da upravni organ pravno zmotno tolmači določbe Javnega razpisa ter da so isti računi, ki so bili podlaga za izdajo odločbe o odobritve sredstev, merodajni tudi za odločanje glede izplačila. Glede na gornje stališče sodišča tudi ni utemeljen ugovor, da organ v izpodbijani odločbi prihaja sam s sabo v nasprotje, ker je tožniku z odločbo z dne 28. 4. 2010 odobril prav ta ista sredstva, za katera sedaj navaja, da ne morejo biti več upoštevna.

12. V zvezi s tožbeno navedbo, da je bil 21. 8. 2012 opravljen kontrolni pregled in narejen zapisnik ter da je bilo ugotovljeno, da je tožnik izpolnil vse pogoje in na celotno dokumentacijo ni bilo nobenih pripomb, sodišče odgovarja, da iz upravnega spisa zadeve izhaja, da je bila pri tožniku opravljena kontrola pred zadnjim izplačilom zahtevka oziroma ob zaključku investicije, vendar pa so iz zapisnika o kontroli na kraju samem razvidne le dejanske ugotovitve kontrole, ne pa tudi, ali so vsi stroški naložbe, ki jih je tožnik dokazoval s predloženimi računi, upravičeni glede na določbe relevantnih predpisov in Javnega razpisa.

13. Glede tožbenega ugovora, da je šlo za avansne in ne za končne račune, pa sodišče odgovarja, da avansni račun ne izkazuje (nastalega upravičenega) stroška v smislu določb Javnega razpisa. Avansni račun je namreč račun za v bodoče nastale stroške, zato z njim po presoji sodišča upravičenega stroška ni mogoče dokazovati. Tako po presoji sodišča tudi s tem ugovorom ne more uspeti.

14. Po povedanem je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 15. Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.