Jedro

O pravici in izplačilu sredstev na podlagi javnega razpisa se odloča v dvofaznem postopku, pri čemer odločba, s katero se odloči o odobritvi sredstev, ne pomeni tudi že pravice do njihovega izplačila, ne da bi se presojalo vsakokratne utemeljenosti zahtevka za izplačilo, na kar pravilno opozarja tožena stranka. Zavrnitev izplačila sredstev, ki ni v nasprotju z zahtevami predpisov, pa ne more pomeniti kršitve ustavnih pravic, v obravnavanem primeru torej tudi ne ustavnih pravic revidenta.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo Republike Slovenije, Agencijo Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33110-14/2009 z dne 3. 12. 2012, s katero je bilo delno ugodeno zahtevku tožnika za izplačilo nepovratnih sredstev za sofinanciranje (ukrep 121: posodabljanje kmetijskih gospodarstev) v višini 3.055,23 EUR, del zahtevka v višini 81.099,34 EUR pa je bil zavrnjen. Navedena javna sredstva je tožena stranka dodeljevala na podlagi Javnega razpisa za posodabljanje kmetijskih gospodarstev (Uradni list RS, št. 98/2009 z dne 4. 12. 2009, v nadaljevanju: javni razpis) v dvofaznem postopku. V tem upravnem postopku je bila glede upravičenosti tožnika do sredstev predhodno izdana odločba z dne 28. 4. 2010, ki je določala najvišji znesek sofinanciranja v višini do 106.154,80 EUR, skladno s to odločbo in javnim razpisom pa je odločala o upravičenosti zahtevka za izplačilo navedenih sredstev.

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da tožena stranka pri odločanju o upravičenosti do izplačila odobrenih nepovratnih sredstev ne sme kot upravičenih stroškov za izvedbo naložbe upoštevati tistih računov, katerih datumi plačila so bili datirani pred datumom pravnomočnosti gradbenega dovoljenja za objekt, na katerega se nanašajo (9. točka V. poglavja javnega razpisa). Navedeno pomeni, da je tožena stranka ravnala pravilno, da v postopku izdaje izpodbijane odločbe o zahtevku tožnika za izplačilo nepovratnih sredstev (določenih v odločbi o pravici do sredstev z dne 28. 4. 2010) ni upoštevala stroškov, ki jih je tožnik izkazoval z računi, katerih datumi plačila so bili datirani pred dnem pravnomočnosti gradbenega dovoljenja, to je pred 7. 9. 2009. Po presoji sodišča prve stopnje tožnik tudi ne more uspeti z ugovorom, da so isti računi, ki so bili podlaga za izdajo odločbe o odobritvi sredstev, merodajni tudi za odločanje glede izplačila. Tudi glede dne 21. 8. 2012 izvedenega kontrolnega pregleda sodišče prve stopnje poudarja, da so v zapisniku o tem pregledu razvidne le dejanske ugotovitve kontrole, ne pa tudi upravičenost stroškov naložbe glede na določbe predpisov in javnega razpisa. Glede tožbenega ugovora, da je šlo pri obravnavanih računih za avansne in ne za končne račune, pa sodišče prve stopnje odgovarja, da avansni račun ne izkazuje (nastalega upravičenega) stroška v smislu javnega razpisa, zato tudi s tem ugovorom tožnik ne more uspeti.

3. Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga tožnik (v nadaljevanju revident) revizijo po pooblaščencu in se glede razlogov za njeno dovoljenost po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 sploh ne opredeljuje. Glede na to, da gre v obravnavani zadevi za odločanje o izpodbijanem dokončnem upravnem aktu, v katerem je pravica stranke izražena v denarni vrednosti, ter da vrednost izpodbijanega dela presega 20.000 EUR, pa sodišče zaradi očitnosti navedenega dejstva šteje, da je revizija dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 4. Revident v reviziji navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in bistveno kršilo določbe postopka ter zato predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revident navaja, da je razlaga sodišča prve stopnje glede 9. točke V. poglavja javnega razpisa napačna. Avansni račun ne pomeni končnega računa, zato je zavrnitev tožnikovega zahtevka neutemeljena. Tudi navedba, da avansni račun ne izkazuje upravičenega stroška v smislu določb javnega razpisa, ni utemeljena. Tožena stranka je na podlagi upoštevanja predloženih avansnih računov, s katerimi je revident dokazoval pričetek investicije, že izdala odločbo, s katero je tožniku odobrila nepovratna sredstva. Glede navedenega je sodba sodišča prve stopnje sama s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje naj bi ravnalo v nasprotju z določili Zakona o kmetijstvu, določili javnega razpisa in odločbo o pravici do sredstev z dne 28. 4. 2010. Ob tem revident opozarja tudi na ustavno prepoved posega v že pridobljene pravice (retroaktivna veljavnost odločbe), ki je bila kršena s sodbo sodišča prve stopnje. Revident je pridobil tudi pričakovano pravico po izplačilu odobrenih sredstev, zato tega tožena stranka ne more zavrniti z utemeljitvijo, da je iste listinske dokaze naknadno presodila drugače in tožniku zavrnila zahtevo za izplačilo odobrenih nepovratnih sredstev. Sodba sodišča prve stopnje tudi nima ustrezne obrazložitve, razlogovanje pa je pomanjkljivo, saj se sodišče ni opredelilo do vseh tožbenih navedb in očitkov, zaradi česar je prišlo do bistvene kršitve določb postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na revizijo prereka vse navedbe revidenta in vztraja pri navedbah, ki jih je podala v svojih aktih in vlogah v postopku. Poudarja, da gre pri dodeljevanju sredstev za dvofazni postopek, v katerem je revidentu z odločbo z dne 28. 4. 2010 odobrila le najvišji znesek sofinanciranja, pri zahtevku revidenta za izplačilo sredstev pa je presojala upravičenost tega zahtevka. Revident torej izplačila ni mogel šteti za samoumevnega, saj se le-to izvrši samo, če zahtevek izpolnjuje vse predpisane pogoje. Ob upoštevanju 5. in 9. točke poglavja „V. Upravičeni stroški“ javnega razpisa se kot upravičeni stroški za izvedbo naložb v gradnjo objektov štejejo le tisti, ki nastopijo po datumu pravnomočnosti gradbenega dovoljenja za objekt, na katerega se nanašajo, zato zadevni stroški (datumi plačila računov), ki so datirani pred datumom pravnomočnosti relevantnega gradbenega dovoljenja, niso upravičeni stroški. Ker je revident predložil račune, katerih datumi plačila segajo pred datumom pravnomočnosti gradbenega dovoljenja, je tožena stranka izplačila sredstev zavrnila. Tožena stranka tudi pripominja, da ni šlo za avansne, temveč za končne oziroma plačane račune, saj se za realizacijo naložbe upoštevajo le plačani računi.

K I. točki izreka:

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njem navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Revident v reviziji le splošno navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo materialno pravo, pri tem pa ne pojasni, s katero razlago materialnega prava in s katerim stališčem ob njegovi uporabi je v konkretnem primeru povzročilo nezakonitost izpodbijane sodbe. Iz revizije je mogoče razumeti le, da naj bi sodišče prve stopnje napačno uporabilo 9. točko V. poglavja Javnega razpisa, ki pa je vsebinsko povsem jasna: „Stroški za izvedbo naložb v gradnje objektov (datum plačila računov), ki bodo datirani pred datumom pravnomočnosti gradbenega dovoljenja za objekt, na katerega se nanašajo, ne bodo upravičeni do podpore“. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila navedena določba pravilna podlaga za odločitev tožene stranke in sodišča prve stopnje in da je bila uporabljena v pravilni vsebini.

9. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katero je svojo odločitev oprlo sodišče prve stopnje in na katero je revizijsko sodišče po drugem odstavku 85. člena ZUS-1 vezano, izhaja, da so bili toženi stranki predloženi računi z datumi plačila datiranimi pred dnem pravnomočnosti gradbenega dovoljenja, to je pred 7. 9. 2009. Tudi o vprašanju ugotovitve dejanskega stanja, da ne gre za avansne, temveč za končne račune, je že presodilo sodišče prve stopnje. Revident zato ne more uspeti z navedenimi ugovori glede pravilne ugotovitve dejanskega stanja, saj tega Vrhovno sodišče v postopku z revizijo ne presoja. Enako velja tudi glede vprašanja kontrolnega pregleda z dne 21. 8. 2012, saj zapisnik pomeni le zabeleženje ugotovljenih dejstev in ne postopka pravne presoje, ki je bila opravljena šele z izdajo odločbe tožene stranke.

10. Revident tudi ne pojasni, v čem je razlogovanje izpodbijane sodbe pomanjkljivo ter do katerih tožbenih navedb in očitkov se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Zgolj na podlagi navedenih splošnih navedb revidenta pa ob obravnavi revizije Vrhovno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev postopka s strani sodišča prve stopnje.

11. Glede vprašanja ustavne prepovedi poseganja v pridobljene oziroma pričakovane pravice revidenta s strani tožene stranke in sodišča prve stopnje pa Vrhovno sodišče poudarja, da navedene trditve revidenta nimajo nobene opore v vsebini obravnavane zadeve. O pravici in izplačilu sredstev na podlagi javnega razpisa se odloča v dvofaznem postopku, pri čemer odločba, s katero se odloči o odobritvi sredstev, ne pomeni tudi že pravice do njihovega izplačila, ne da bi se presojalo vsakokratne utemeljenosti zahtevka za izplačilo, na kar pravilno opozarja tožena stranka. Zavrnitev izplačila sredstev, ki ni v nasprotju z zahtevami predpisov, pa ne more pomeniti kršitve ustavnih pravic, v obravnavanem primeru torej tudi ne ustavnih pravic revidenta.

K II. točki izreka:

12. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo, revident v skladu s prvim odstavkom 154. in 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1

sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.