Jedro

Delodajalec je po devetem odstavku 137. člena ZDR-1 delavcu dolžan plačati nadomestilo plače za čas praznika le za tiste dneve in za toliko ur, kolikor znaša delovna obveznost delavca na dan, ko zaradi opravičenih razlogov ne dela. Tožnik je pri toženi stranki zaposlen kot voznik in je spornem obdobju opravljal delo v neenakomerno razporejenem delovnem času. Ker tožnik na vtoževane dneve ni imel predvidene delovne obveznosti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni upravičen do nadomestila za praznik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki izplačati: - za 25. 6. 2013 nadomestilo za dan praznika za 8 ur, od bruto zneska 82 EUR nadomestila obračunati in odvesti dajatve in prispevke ter nakazati tožeči stranki neto znesek nadomestila, povečan za zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 11. 7. 2013 dalje do plačila, - za 1. 11. 2013, nadomestilo za dan praznika za 8 ur, od bruto zneska 82 EUR nadomestila obračunati in odvesti dajatve in prispevke ter nakazati tožeči stranki neto znesek nadomestila, povečan za zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 11. 12. 2013 dalje do plačila, - za 25. 12. 2013, nadomestilo za dan praznika za 8 ur, od bruto zneska 82 EUR nadomestila obračunati in odvesti dajatve in prispevke ter nakazati tožeči stranki neto znesek nadomestila, povečan za zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 11. 1. 2014 dalje do plačila, - za 1. 1. 2014, nadomestilo za dan praznika za 8 ur, od bruto zneska 82 EUR nadomestila obračunati in odvesti dajatve in prispevke ter nakazati tožeči stranki neto znesek nadomestila, povečan za zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 11. 2. 2014 dalje do plačila.“ Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 96,50 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, uveljavlja še kršitve ustavnih pravic po 14. in 22. členu Ustave RS in kršitev pravice poštenega sojenja po 6. členu EKČP. Če npr. 25. 6. 2013 ne bi bil praznik, bi z delom, s katerim je začel dan prej ob 18.00, zaključil ob 7.00 uri, ne pa ob 00.00. Gre za enako situacijo, kot pri zaposlenih, ki delajo polni delovni čas od ponedeljka do petka. Ker so pošte med prazniki zaprte, so doma. Ker zanj ne velja enako, je neenakopravno obravnavan. Zgolj zato, ker tožena stranka spremeni njegov urnik pred vsakim praznikom, zahtevek ne more biti neutemeljen. Turnusno delo ne more biti razlog, da na dan praznika ne bi mogel biti upravičen do nadomestila. Ni dopustno, da se dan praznika izključi iz planirane delovne obveznosti. Tožena stranka se s tem le izogne stroškom. Delo v turnusu zajema dva koledarskega dneva (začne se ob 18.00 uri in traja prvega dne do 24.00 ter se nadaljuje delo v naslednji dan do 7.00). Tožena stranka pa ure piše tako, kot da gre za en koledarski dan. S takšnim evidentiranjem delovnega časa je izigran in prikrajšan za praznik oz. za ure, ki bi jih oddelal na praznik. Priča A.A. je izpovedala, da se delovni čas v evidenci vodi tako, da se evidentira dan, ko je delavec z delom začel, četudi z delom zaključi drugi dan. Torej se krši ZEPDSV, saj evidenca o delovnem času ni usklajena z dejanskim stanjem. Pri tožniku ne gre za spremembo urnika ali ukinitev turnusa, ampak za enako situacijo kot pri ostalih, ko bi moral delati, pa ne more, ker je pošta na praznik zaprta. Doma ostane enako kot ostali, ki delajo polni delovni čas in bi po razporedu delali, pa zaradi praznika ne delajo. Sodišče za njegovo neenakopravno obravnavo ni podalo razumnega razloga, zato gre tudi za poseg v osebnostne ter ustavne pravice (14. in 22. člen Ustave RS) ter za kršitev pravice do poštenega sojenja (kršitev 6. člena EKČP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ali pa jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, njegove stroške postopka pa naloži toženi stranki.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo obrazloženo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Prav tako ni kršilo 14. člena (enakost pred zakonom) in 22. člena (enako varstvo pravic) Ustave RS ali 6. člena EKČP. Izpodbijana odločitev namreč ne pomeni neenakopravne obravnave tožnika v primerjavi z ostalimi delavci tožene stranke, za katero ne bi bilo razumnih oziroma odpustnih razlogov. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje.

6. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz dejanskih ugotovitev, da je tožnik pri toženi stranki zaposlen kot voznik v poslovni enoti B., oddelek C.. Kot ostali trije vozniki v tej poslovni enoti, je v spornem obdobju opravljal delo v neenakomerno razporejenem delovnem času, lahko manj kot 40 ur na teden, lahko do 56 ur na teden, kar se v referenčnem obdobju 12 mesecev izravna. Delavci delajo po vnaprej znanih urnikih, ki so razvidni iz t.i. službene razdelitve, ki se v času praznikov prilagodi potrebam delovnega procesa, torej tudi potrebam naročnikov tako, da se delovni čas praviloma skrajša. Delo v turnusu praviloma zajema dva koledarskega dneva (od 18.00 prvega dne do 7.00 naslednjega dne), v času praznikov pa se delo zaključi ob koncu predprazničnega dne (ob 00.00), saj ni predvideno na praznični dan.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je za odločitev v tem sporu ključna okoliščina neenakomerne razporeditve delovnega časa, ki pri toženi stranki velja za tožnika in njegove sodelavce voznike, medtem ko imajo delavci, ki so upravičeni do nadomestila za praznik, enakomerno razporejen polni delovnem čas (od ponedeljka do petka). Ker tožnik, za razliko od teh delavcev, na vtoževane dneve ni imel predvidene delovne obveznosti, ni upravičen do nadomestila za praznik.

8. Ker je različna razporeditev delovnega časa dopustna razlikovalna okoliščina, tožnik neutemeljeno uveljavlja neenakopravno obravnavo.

9. Po 148. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) je lahko delovni čas zaradi narave ali organizacije dela ali potreb uporabnikov neenakomerno razporejen. Skladno z 18. členom Kolektivne pogodbe za poštne in kurirske dejavnosti (KP, Ur. l. RS, št. 50/2003 in nasl.) je neenakomerni delovni čas dopustno odrediti v primeru zahtev narave in organizacije dela, racionalizacije poslovanja, za boljše izkoriščenje delovnih sredstev, smotrnejšo izrabo delovnega časa, dokončanja določenih del oz. opravil, tržnih razmer in v primeru višje sile ali izjemnih okoliščin.

10. Ugotovitve sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na izravnavo ur ob koncu posameznega izravnalnega obdobja, ter pritožbene navedbe, ki se nanašajo na upoštevanje Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV, Ur. l. RS, št. 40/2006), niso pomembne za vprašanje upravičenosti do vtoževanega nadomestila za praznik 25. 6. 2013, 1. 11. 2013, 25. 12. 2013 in 1. 1. 2014. 11. Ključno za odločitev o tem nadomestilu je, da tožnik za te dneve ni imel predvidene delovne obveznosti. Ker je delodajalec po devetem odstavku 137. člena ZDR-1 delavcu dolžan plačati nadomestilo plače za čas praznika le za tiste dneve in za toliko ur, kolikor znaša delovna obveznost delavca na dan, ko zaradi opravičenih razlogov ne dela, tožnik ni upravičen do vtoževanega nadomestila.

12. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo (155., 165. člen ZPP).