Jedro

Samo to, da so se ekonomske težave izkazovale prvič v prvem četrtletju leta 2011, ne zadošča za zaključek, da razlog ni bil resen in utemeljen. Poslovni razlog je lahko podan že ob negativnih ekonomskih trendih, zaradi katerih delodajalcu grozi izguba in ne šele, ko v daljšem časovnem obdobju zabrede vanjo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ter trajanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki do 31. 8. 2011. Toženi stranki je naložilo, da tožnika za čas od 20. 6. 2011 do 31. 8. 2011 prijavi v zavarovanje in mu obračuna bruto mesečno plačo v znesku 3.756,48 EUR s pripadajočimi obrestmi. Prisodilo mu je tudi odškodnino namesto reintegracije v višini treh bruto plač. Ugotovilo je, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker razlog ni bil resen in utemeljen, saj obdobje, v katerem je tožena stranka izkazovala presežek odhodkov nad prihodki, ni bilo dovolj dolgo.

2. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Poudarilo je, da zakon ne določa, koliko časa mora trajati ekonomski razlog, da bo odpoved pogodbe o zaposlitvi resna in utemeljena. Poslabševanje ekonomskega stanja tožene stranke, ki je javna agencija, se je izkazovalo že pred prvim kvartalom leta 2011, v katerem je bil prvič ugotovljen presežek odhodkov nad prihodki, zato se je po stališču sodišča druge stopnje tožena stranka upravičeno odločila za reševanje situacije z zmanjšanjem števila zaposlenih. Tožena stranka je odpustila dva delavca in s tretjim sporazumno prekinila pogodbo o zaposlitvi, ter teh treh delavcev ni nadomestila. Naknadno je tudi ukinila tožnikovo delovno mesto.

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da ima izpodbijana sodba skopo in pomanjkljivo obrazložitev, saj je sodišče ocenilo le listino z dne 9. 5. 2011 (informacija o stanju poslovanja A. v obdobju od januarja 2011 do aprila 2011). Ostale dokaze je ignoriralo. Ni upoštevalo izpovedi prič, da je v prvem kvartalu leta 2011 prvič prišlo do presežka odhodkov nad prihodki. Ni se opredelilo do razloga za to. Tožeča stranka je dokazovala, da je do takega rezultata poslovanja prišlo, ker je morala tožena stranka plačati visoko odškodnino U. B. zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. O nevzdržnosti finančne situacije tožena stranka ni predložila nobenega dokaza. Sodišče ni upoštevalo, da je bil finančni rezultat slab le v aprilu 2011, pred tem in po tem pa je bil izkazan dobiček. Ni upoštevalo, da je U. B. prenehalo delovno razmerje sporazumno, ko se je vrnil po sodbi sodišča in ne z namenom zmanjševanja števila zaposlenih (B. že vse od oktobra 2009 ni bil fizično prisoten v A.). V spornem času je tožena stranka eni delavki v enakem nazivu, kot ga je imel tožnik, spremenila delovno razmerje iz določenega v nedoločen čas. Vse to ne kaže na nevzdržno finančno situacijo, ki naj bi bila podlaga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka ni v celem letu 2011 izvedla niti enega varčevalnega ukrepa. Listine kažejo, da je realizirala celotne odhodke (stroške). Tako v letu 2010 kot v letu 2011 je poslovala z dobičkom, v letu 2011 celo večjim od planiranega. Razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi torej ni bil v ekonomski situaciji, temveč drugje. Zato revizija meni, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna ter predlaga spremembo izpodbijane sodbe ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. V odgovoru na revizijo je tožena stranka obširno prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

7. Revizija uvodoma sicer uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar v nadaljevanju konkretno očita sodišču druge stopnje le pomanjkljivo obrazložitev sodbe. Ta očitek pa je neutemeljen, ker je obrazložitev zadovoljiva in jo je mogoče preizkusiti.

8. Izrecno je treba poudariti, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tožnik v reviziji navaja dejstva, ki v postopku pred nižjima sodiščema niso bila ugotovljena. S tem, ko sodišču druge stopnje očita, da jih ni ugotovilo (tudi sodišče prve stopnje jih ni), uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki ni dovoljen revizijski razlog. Sodišče druge stopnje je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 5. točke 358. člena ZPP; torej ob predpostavki, da je dejansko stanje v sodbi sodišča prve stopnje pravilno ugotovljeno, le materialno pravo je zmotno uporabljeno. Bistvene kršitve v zvezi z uporabo te procesne določbe revizija ne uveljavlja.

9. Odločitev o reviziji je vezana na dejansko podlago, ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje in preizkušeno pred sodiščem druge stopnje. Po ugotovitvi, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni posledica šikanoznega ravnanja tožene stranke, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka dokazala, da je podala odpoved iz ekonomskega razloga. V prvih štirih mesecih leta 2011 je ustvarila za 13.440 EUR izgube in že pred tem izvedla določene ukrepe racionalizacije poslovanja, ki se nanašajo na zmanjševanje stroškov (materialni stroški, službene poti, izobraževanja, usposabljanja, udeležba na sejah evropskih odborov itd.). Kljub temu je presodilo, da tako opredeljen poslovni razlog ne onemogoča nadaljevanja delovnega razmerja, ker je bilo obdobje, v katerem je tožena stranka beležila slabše ekonomske rezultate, prekratko. Samo eno četrtletje ni zadosti dolgo obdobje, ki bi po stališču sodišča prve stopnje opravičevalo delodajalca, da delavcu poda odpoved. Ker s takšno materialnopravno presojo sodišče druge stopnje ni soglašalo, je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo.

10. Nobeno od sodišč se ni opredelilo do dejanskega (organizacijskega) odpovednega razloga, ki je v odpovedi zelo natančno obrazložen (tožena stranka se je odločila zmanjšati stroške in racionalizirati organizacijo poslovanja tako, da bo tožnikovo delo razdelila; v odpovedi je poimensko navedenih trinajst delavcev, ki bodo prevzeli naloge tožnikovega delovnega mesta) in zaradi katerega je prenehala potreba po tožnikovem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Za tak ukrep bi se tožena stranka lahko odločila, tudi če izgube sploh ne bi izkazovala. Vendar pa tako sodišče prve kot sodišče druge stopnje izhajata iz predpostavke, da je bil poslovni razlog v slabih poslovnih rezultatih, ki jih je tožena stranka ugotovila v prvem četrtletju leta 2011. Tudi revizija se (očitno in razumljivo) tej ugotovitvi pridružuje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo lahko preizkusi le z vidika odpovednega razloga, ki sta ga ugotovili nižji sodišči, to je ekonomskega razloga, ki naj bi obstajal v obliki izkazane izgube v prvem četrtletju leta 2011. 11. Tudi posredni proračunski uporabniki, med katere se uvršča tožena stranka, so upravičeni oziroma dolžni med letom svoje poslovanje uravnavati tako, da poslovnega leta ne zaključijo z negativnim poslovnim izidom. Zato izkazana izguba pomeni utemeljen poslovni razlog (obe sodišči sta ga ugotovili), ki predstavlja podlago za izvedbo ukrepov za zagotovitev pozitivnega poslovnega izida. V tem okviru se je vodstvo tožene stranke po lastni presoji in na svojo odgovornost lahko odločilo tudi za zmanjšanje števila zaposlenih v smislu določbe prve alineje prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji).

12. V zvezi s tem je treba pritrditi stališču sodišča druge stopnje, da samo to, da so se ekonomske težave izkazovale prvič v prvem četrtletju leta 2011, ne zadošča za zaključek, da razlog ni bil resen in utemeljen. Morebitne druge okoliščine, ki bi kazale na to, niso bile ugotovljene. Okoliščin, ki jih navaja revizija, namreč niti sodišče prve niti sodišče druge stopnje ni ugotovilo, zato jih ni mogoče upoštevati. Vrhovno sodišče je že v več zadevah zavzelo stališče, da delodajalcu ni treba odpuščati delavcev takoj, ko se pojavijo prvi znaki težav pri poslovanju (sodba VS RS opr. št. VIII Ips 464/2006 z dne 13. 2. 2007), kar pa ne pomeni, da že ob prvih znakih tega ne sme storiti. V sodnih odločbah, na katere se sklicuje revizija, Vrhovno sodišče ni zavzelo stališča, da utemeljen ekonomski razlog ne bi mogel biti podan že v posledici negativnega trenda in negativnega izida poslovanja v krajšem časovnem obdobju. Poslovni razlog je lahko podan že ob negativnih ekonomskih trendih, zaradi katerih delodajalcu grozi izguba in ne šele, ko v daljšem časovnem obdobju zabrede vanjo. Pravna presoja sodišča druge stopnje, da je dokazan utemeljen in resen poslovni razlog, je zato pravilna.

13. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

14. Tožena stranka glede na določbo prvega odstavka 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.