Jedro

ZDR v 1. alinei 1. odstavka 88. člena določa, da utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca predstavlja prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih razlogov na strani delodajalca. V tej določbi zakon ne določa, koliko časa morajo taki ekonomski razlogi obstajati. Določa pa v 6. odstavku 88. člena ZDR rok, v katerem mora delodajalec podati odpoved pogodbe o zaposlitvi in sicer je to šest mesecev od nastanka utemeljenega razloga. Z ozirom na navedeno ni mogoče zaključiti, da le daljše obdobje izkazanosti presežka odhodkov nad prihodki (torej obstoja ekonomskega razloga) predstavlja utemeljen odpovedni razlog.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „I. Odpoved pogodbe o zaposlitvi št.. …... z dne 19. 5. 2011, ki jo je podala tožena stranka je nezakonita.

II. Tožeči stranki preneha delovno razmerje pri toženi stranki 31. 8. 2011. III. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko za čas od 20. 6. 2011 do 31. 8. 2011 prijaviti v obvezna zavarovanja in ji obračunati mesečno bruto plačo v znesku ...EUR ter plačati vse obvezne davke in prispevke in tožeči stranki izplačati neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posamezne plače od 5. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 15 dni pod izvršbo.

IV. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini treh bruto plač, kar znaša 11.269,44 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 3. 10. 2011 do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

V. Tožena stranka je dolžna plačati stroške postopka tožeče stranke, v primeru zamude skupaj z zamudnimi obrestmi, vse v roku 15 dni od pravnomočnosti.“ zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 5. 2011 nezakonita, da je tožeči stranki prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki 31. 8. 2011, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko za čas od 20. 6. 2011 do 31. 8. 2011 prijaviti v obvezna zavarovanja in ji obračunati mesečno bruto plačo v znesku ….EUR ter plačati vse obvezne davke in prispevke in tožeči stranki izplačati neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posamezne plače od 5. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 15 dni pod izvršbo. Da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini treh bruto plač, kar znaša 11.269,44 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 3. 10. 2011 do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo. S sklepom je sprejelo na znanje umik tožbe v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine v znesku 4.000,00 EUR in postopek v tem delu ustavilo ter toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati stroške postopka tožeče stranke v višini 804,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zamudnimi obrestmi, vse v roku 15 dni od pravnomočnosti.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da razsodi, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne in da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v roku 15 dni od izdaje sodbe, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je sodišče prve stopnje presodilo, da je bila odpoved podana tožniku iz poslovnih razlogov nezakonita, pri čemer je zavrnilo očitke tožeče stranke, da naj bi bila odpoved podana iz razloga šikaniranja ter ugotovilo, da je tožena stranka izkazala obstoj poslovnega razloga, vendar je hkrati presodilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi bil poslovni razlog utemeljen in da bi onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Menilo je, da enkratni presežek odhodkov nad prihodki in to le v enem kvartalu poslovnega leta ni takšen razlog, ki bi utemeljeval razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Meni, da šele daljše obdobje takšnega stanja predstavlja utemeljenost odpovednih razlogov. Stališče sodišča prve stopnje je napačno. Sodišče je zmotno uporabilo določbo 2. odstavka 88. člena ZDR. Iz ugotovljenega dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožena stranka že v letu 2010 zaznala negativni trend v svojem poslovanju, zaradi česar je sprejela določene ukrepe za zniževanje stroškov. To izhaja iz izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke ter prič A.A., B.B. in C.C. Ker kljub sprejetim ukrepom za znižanje stroškov ni bilo želenih rezultatov, ampak je tožena stranka celo prvič v zgodovini svojega obstoja poslovala z izgubo, je bila prisiljena poseči po skrajnem ukrepu tj. odpuščanje delavcev. Zato je presoja sodišča, da je bila odpoved prenagljena, napačna. Pritožba opozarja tudi na to, da je sodišče napačno presojalo besedo „indic“. V zvezi s pozitivnim poslovanjem tožene stranke ob koncu leta 2011, tožena stranka opozarja na stališče Vrhovnega sodišča RS, da izboljšano poslovanje nekega delodajalca in s tem povezane potrebe po dodatnem zaposlovanju še ne pomenijo, da še nekaj mesecev pred tem delodajalec ni bil v (večjih) ekonomskih težavah, zaradi česar je obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi (sodba opr. št. VIII Ips 36/2007). V obravnavanem primeru ni bilo mogoče pričakovati, da se bo poslovanje v kratkem času popravilo, kar je še posebej očitno ob dejstvu, da se lahko pozitivni rezultat tožene stranke ob koncu leta 2011 interpretira tudi kot rezultat odpusta dveh delavcev ter prenehanja delovnega razmerja s še enim delavcem. Negativno stanje poslovanja tožene stranke se je torej popravilo zato, ker je tožena stranka odpustila dva delavca in se še z enim sporazumno razšla. Tožena stranka je dela, ki ga je opravljal tožnik prerazporedila med preostale delavce in delovno mesto tožnika ukinila. Tako se tudi kasneje ni pojavila ponovna potreba po tožnikovem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške. Tožena stranka je pritožbo vložila v odprtem pritožbenem roku dne 3. 7. 2012, dne 12. 7. 2012 je podala popravek pritožbe, v katerem je navedla, da je prišlo do očitne pisne pomote ker v pritožbi ni navedla, da vlaga pritožbo tudi zoper VI. točko sodbe, v kateri je bilo odločeno o stroških postopka. Da gre za očitno pisno pomoto izhaja iz besedila pritožbe, v katerem napada tudi odločitev o stroških postopka. Pritožbeno sodišče je štelo, da je pritožba vložena zoper celotno sodbo, to je tudi zoper odločitev o stroških postopka, kot izhaja iz pravočasno vložene pritožbe in sicer glede na vsebino pritožbe in pritožbeni predlog za rešitve zadeve.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da pa je utemeljen pritožbeni razlog, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo na ugotovljeno dejansko stanje.

Iz dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožeči stranki dne 20. 5. 2011 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi tega, ker je morala zagotavljati izravnan izkaz prihodkov in odhodkov, katerega kljub sprejetim ukrepom na stroškovni stranki ni mogla zagotavljati. Sodišče prve stopnje je sprejelo trditve tožene stranke, da obstajajo omejitve za toženo stranko na prihodkovni strani, ker gre za javno agencijo. Nadalje je ugotovilo, da je tožena stranka ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi izkazovala odpovedne razloge za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi določene v 1. alinei 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Dokazala je namreč, da je odpoved pogodbe o zaposliti podala zaradi ekonomskih razlogov povezanih s presežkom odhodkov nad prihodki v prvem kvartalu leta 2011. Ugotovilo je tudi, da je tožena stranka ukinila delovno mesto na katerem je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kar sicer ni bil razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč ekonomski razlog. Je pa sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zadosti obstoj odpovednega razloga, pač pa mora biti razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi sočasno utemeljen in takšen, da onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, kot to določa 2. odstavek 88. člena ZDR. Po mnenju sodišča tožena stranka tega ni dokazala, saj ne zadostuje, da je izkazan presežek odhodkov nad prihodki le za en kvartal leta, ob tem, da se je pri toženi stranki to zgodilo prvič. Po mnenju sodišča prve stopnje bi šele daljše obdobje takega stanja predstavljajo utemeljen odpovedni razlog.

Zgoraj navedeno stališče sodišča prve stopnje je pravno zmotno, saj je v nasprotju z določbo materialnega prava, tj. 88. člena ZDR. Ta v 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR določa, da utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca predstavlja prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih razlogov na strani delodajalca. V tej določbi zakon ne določa, koliko časa morajo taki ekonomski razlogi obstajati. Določa pa v 6. odstavku 88. člena ZDR rok, v katerem mora delodajalec podati odpoved pogodbe o zaposlitvi in sicer je to šest mesecev od nastanka utemeljenega razloga. Zato je napačno stališče sodišča prve stopnje, da mora ekonomski razlog tj. v konkretnem primeru presežek odhodkov nad prihodki obstajati daljše obdobje, katerega sodišče časovno niti ne opredeli.

Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da se je ekonomsko stanje tožene stranke slabšalo že pred prvim kvartalom leta 2011, v prvem kvartalu že leta 2011 pa je prvič prišlo do situacije, da je bil izkazan presežek odhodkov nad prihodki. Tožena stranka je na podlagi navedenega utemeljeno pristopila k reševanju situacije in imela tudi podlago za odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcem, za katere je ugotovila, da njihovo delo ni več potrebno. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi dvema delavcema, še enemu pa je v istem letu prenehala pogodba o zaposlitvi na sporazumen način. Teh treh delavcev tožena stranka ni nadomeščala, ravno tako pa je tudi ukinila delovno mesto v Pravilniku o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. Po zaključku pritožbenega sodišča je tožena stranka utemeljeno tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker delodajalcu ni potrebno, da mora biti daljše obdobje v negativnem finančnem stanju glede na razmerje med prihodki in odhodki, saj za kaj takega ni podlage v zakonskih določbah. Po ustaljeni sodni praksi ni potrebno, da delodajalec že zaide v tako stanje, temveč zadostuje upad prihodkov. Nerazumno bi bilo zahtevati, da lahko delodajalec šele potem, ko je finančna situacija že povsem nevzdržna, ko odhodki presegajo prihodke, šele pristopi k ugotavljanju trajno presežnih delavcev. Za kaj takega kot je bilo že povedano tudi ni podlage v zakonu.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo ter tožbeni zahtevek zavrnilo, za kar je imelo podlago v določbi 5. točke 358. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, kot to določa 5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji).