Jedro

Obvezno pokojninsko zavarovanje ne temelji zgolj na zavarovalniških načelih oziroma ne zagotavlja pravic le na podlagi in sorazmerno s plačanimi prispevki, temveč tudi na načelih vzajemnosti in solidarnosti. Določba petega odstavka 7. člena ZPIZ-1 ne zagotavlja pravic iz obveznega zavarovanja na podlagi plačanih prispevkov, kot to poskuša razlagati tožnik, temveč na podlagi plačila prispevkov, torej le, če so prispevki plačani. Tako peti kot šesti odstavek 7. člena dopuščata tudi izjeme, ki se določijo z zakonom. Omejitev višine prejemkov iz obveznega pokojninskega zavarovanja je taka izjema: določbe 49. člena ZPIZ-1 so izjema glede na pravilo iz 39. člena tega zakona.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke (o odmeri starostne pokojnine), za priznanje pravice do že izračunane pokojnine v znesku 569.739,15 SIT ter za plačilo razlike med to pokojnino in odmerjeno pokojnino v znesku 325.572,15 SIT. Ugotovilo je, da bi tožnikova (usklajena) pokojnina, odmerjena po dejanski pokojninski osnovi, res znašala 569.739,15 SIT. Ker pa je tožena stranka upoštevala 49. člen ZPIZ-1 je bila tožniku pokojnina odmerjena v višini 325.572,15 SIT. Določba 49. člena ZPIZ-1 ni v nasprotju z 39. ter 5. in 7. členom ZPIZ-1. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Ustava v 50. členu državljanom zagotavlja pravico do socialne varnosti, ki jo uresničujejo pod pogoji, določenimi z zakonom. Omejitvena določba tretjega odstavka 49. člena ZPIZ-1 pomeni izjemo od pravila sorazmernosti in specialni predpis, ki sta ga tožena stranka in sodišče pravilno uporabila.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je pravno zmotna razlaga določb 39. člena v zvezi s členom 406 in člena 49. ZPIZ-1. Tožena stranka je ugotovila pokojnino po dejanski pokojninski osnovi, upoštevajoč štirinajstletno povprečje plač za tožnika. Takšna ugotovitev je bila skladna z 39. in 406. členom ZPIZ-1. Določba 49. člena ZPIZ-1 o najvišji pokojninski osnovi pa je po prepričanju tožnika v koliziji z 39. členom. Sodišče bi moralo upoštevati določbe 5. člena ZPIZ-1 o neodtujljivosti pravic iz obveznega zavarovanja ter petega in šestega odstavka 7. člena o pridobitvi pravic izključno na podlagi plačila prispevkov in sorazmerno zavarovančevi plači. 4, V skladu s 375. čl. Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 73/2007 - ZPP) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po določbi 371. čl. ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Ker tožnik revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne uveljavlja, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tem delu ni preizkušalo.

7. Pri materialnopravni presoji pravnomočne sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, ker revizije ni možno vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. čl. ZPP). Dejanske okoliščine, ki so bistvene za odločitev v tej zadevi (dejanska pokojninska osnova, najvišja pokojninska osnova, odmerni odstotek) niso bile sporne. Za tožnika je sporna le uporaba določbe tretjega odstavka 49. člena ZPIZ-1. 8. Revizijsko sodišče se v celoti strinja z razlogi izpodbijane sodbe glede uporabe materialnega prava, s katerimi je sodišče druge stopnje odgovorilo na enake pritožbene ugovore, kot jih tožnik ponavlja tudi v reviziji.

9. Obvezno pokojninsko zavarovanje ne temelji zgolj na zavarovalniških načelih oziroma ne zagotavlja pravic le na podlagi in sorazmerno s plačanimi prispevki, temveč tudi na načelih vzajemnosti in solidarnosti (prvi odstavek 3. člena ZPIZ-1). Določba petega odstavka 7. člena ne zagotavlja pravic iz obveznega zavarovanja na podlagi plačanih prispevkov, kot to poskuša razlagati tožnik, temveč na podlagi plačila prispevkov, torej le, če so prispevki plačani. Tako peti kot šesti odstavek 7. člena dopuščata tudi izjeme, ki se določijo z zakonom. In omejitev višine prejemkov iz obveznega pokojninskega zavarovanja je taka izjema: določbe 49. člena so izjema glede na pravilo iz 39. člena ZPIZ-1. 10. Ko je Ustavno sodišče presojalo ustavnost 49. člena ZPIZ-1 (odločba U-I-36/2000 z dne 11. 12. 2003) je med drugim navedlo: „Določbe, ki jih izpodbijajo pobudniki, se uvrščajo v ureditev obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki se po drugem odstavku 50. člena Ustave urejajo z zakonom. Pravice iz tega, z zakonom urejenega zavarovanja, niso odvisne samo od prispevkov posameznika na podlagi dela, temveč tudi od drugih prispevkov oziroma sredstev, pa tudi od uveljavljanja načela vzajemnosti in solidarnosti. Višina pokojnin se določa tako, da v določeni meri zagotavlja kontinuiteto življenjskega standarda, ki ga je imel zavarovanec v aktivni dobi - s pokojnino se v določenem deležu nadomešča posameznikova plača oziroma drug dohodek, od katerega so se plačevali prispevki (tako tudi v odločbi št. U-I-29/96 z dne 8. 5. 1997, Uradni list RS, št. 29/97 in OdlUS VI, 56). Pritrditi je stališču Vlade, po katerem namen socialnega zavarovanja ni v tem, da zagotavlja nadpovprečno visoke prejemke, temveč prejemke, ki zagotavljajo socialno varnost upravičencev. Razkorak med vplačanimi prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter pokojnino, kadar se ta odmeri od najvišje pokojninske osnove, je velik, vendar še v mejah dopustnosti. … vsebina pravice do socialne varnosti ni določena z Ustavo, niti Ustava ne zagotavlja točno določenih socialnih pravic. Iz ustavne določbe izhaja le obveznost države, da ustvari pogoje in možnosti za uresničevanje socialne varnosti. Kakšne ukrepe bo država za to izbrala, Ustava ne določa. Posebne človekove pravice na področju socialne varnosti (socialne pravice) se uresničujejo "pod pogoji, določenimi z zakonom": torej na podlagi zakonov, ki določijo krog upravičencev, vrsto in obseg upravičenj, pogoje za pridobitev in način uresničevanja pravic. … Zakonodajalec torej v okviru svojega polja proste presoje oblikuje različne ukrepe, za katere meni, da bodo najbolje dosegli opredeljene cilje. Tako tudi na obravnavanem področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja v mejah svoje proste presoje določa omejitve pokojninske osnove tako, da določa najnižjo in najvišjo pokojninsko osnovo in razmerje med njima (49. člen in opredelitev pomena pojma v 8. členu). Z določitvijo najnižje in najvišje pokojninske osnove je zakonodajalec sledil načelu solidarnosti. Spoštovanje tega načela ne nasprotuje načelu socialne države (2. člen Ustave) in tudi ne iz njega izvirajoči pravici do socialne varnosti (50. člen Ustave).“

11. Odločitev tožene stranke, potrjena z izpodbijano sodbo, je bila torej v skladu z zakonom in Ustavo. „Neodtujljiva osebna pravica“, ki je varovana po 5. členu ZPIZ-1 je tista pravica, ki tožniku po zakonu pripada in ta mu ni bila ne odvzeta ne zmanjšana in ne odtujena.

12. Glede na navedeno v reviziji uveljavljeni revizijski razlog ni podan. Zato je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.