Jedro

Lastnost zavarovanca, ki jo ugotavlja organ po uradni dolžnosti za nazaj v primeru, ko je pravno razmerje nastalo po 1. 1. 2000 in še traja, pridobi oseba od nastanka pravnega razmerja dalje. Če pa je pravno razmerje nastalo že pred 1. 1. 2000, pa ne glede na to ali pravno razmerje še traja ali ne, pridobi oseba lastnost zavarovanca največ od 1. 1. 2000 dalje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožnikovemu zahtevku tako, da je odpravilo dokončno odločbo toženca št. ... z dne 11.8.2005, dočim je odpravilo prvostopenjsko odločbo toženca št. ... z dne 9.6.2005 v delu izreka, ki se glasi: „na podlagi 11. člena ZPIZ-92, od 1.10.1998 do 31.12.1999 in “, v presežku, da se navedena odločba v celoti odpravi, pa je zahtevek zavrnilo.

V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka v višini 96.456.00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila, v roku 15 dni.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo v delu zavrnitve zahtevkov iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po določbah 2. in 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 2/04), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) uporablja tudi v sporih pred socialnim sodiščem. Navaja, da je v času njegove upokojitve določal kriterije za opravljanje samostojne dejavnosti Zakon o gospodarskih družbah v določbi 75. člena, ki je za konstitutivni mejnik začetka opravljanja takšne dejavnosti določil priglasitev dejavnosti pristojnemu državnemu organu. Iz listin je razvidno, da je svojo dejavnost priglasil že 15.7.1998, na kar mu je DURS izdal dne 24.7.1998 odločbo z nazivom Priglasitveni list. Tako je pridobil status zavarovanca po določbi 2. alinee tretjega odstavka 14. člena tedaj veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/1992 in spremembe) kar pomeni, da ga sedaj tudi po sprejemu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/1999 in spremembe) ni mogoče uvrščati v drugačno kategorijo zavarovancev. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je potrdila izpodbijano prvostopenjsko toženčevo odločbo v delu, ki se nanaša na njegov status po 1.1.2000, posega v njegove pridobljene pravice. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v sporu prejelo pravilno materialnopravno presojo glede tožnikovega statusa zavarovanca v spornem obdobju. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve iz določbe drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju pravilno obrazloženih razlogov v izpodbijanem delu sodbe na tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja.

Iz izvedenega dokaznega gradiva je razvidno, da je bil tožnik do dne 30.9.1998 prijavljen v zavarovanje iz naslova delovnega razmerja, nato pa se je z naslednjim dnem starostno upokojil. Vendar je imel v nadaljevanju dovoljenje za opravljanje dejavnosti kot samostojni podjetnik posameznik. Toženec je nato na podlagi določbe 50. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Ur. l. RS, št. 81/2000) po uradni dolžnosti preizkusil lastnosti tožnikovega zavarovanja ter z dokončno odločbo z dne 11.8.2005 v zvezi z odločbo prvostopenjskega organa z dne 9.6.2005 ugotovil, da izpolnjuje tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja od 1.10.1998 do 31.12.1999 po 11. členu ZPIZ, od 1.1.2000 dalje pa po prvem odstavku 15. člena ZPIZ-1. V zadevi je sporno, ali je imel toženec ustrezno pravno podlago za ugotovitev lastnosti zavarovanca po uradni dolžnosti za nazaj, torej vse od 1.10.1998 dalje. Toženec je svojo odločitev, ki jo je potrdilo tudi prvostopno sodišče, oprl na 2. odstavek 48. člena ZMEPIZ, kjer je določeno, da če pravno razmerje, ki je podlaga za obvezno zavarovanje, še traja, pridobi oseba lastnost zavarovanca z dnem nastanka pravnega razmerja, sicer pa največ od dneva uveljavitve ZPIZ-1. Po stališču pritožbenega sodišča je šlo v tožnikovem primeru za nepravilno uporabo materialnega prava.

Bistveno za ugotovitev lastnosti tožnikovega zavarovanja je namreč dejstvo, da je toženec po uradni dolžnosti v letu 2005 ugotavljal lastnost zavarovanca za nazaj. V tem primeru je najprej potrebno upoštevati dejstvo, da je šele ZPIZ-1 v 2. odstavku 7. člena določil, da zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. ZPIZ, ki je veljal do 31.12.1999, takšne določbe ni vseboval. V 12. členu ZPIZ je bilo sicer določeno, da se obvezno zavarujejo lastniki zasebnih podjetij in zavodov v Republiki Sloveniji, če jih osebno vodijo in če niso obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovani na drugi podlagi ali niso uživalci pokojnine.

Sankcija v primeru, da se lastnik ni zavaroval, pa je bila določena v 3. alinei 290. člena ZPIZ, kjer je bilo določeno, da se z denarno kaznijo kaznuje za prekršek organizacija, če ne vloži prijave v zavarovanje, skladno s predpisi o matični evidenci o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Prav tako se za prekršek kaznuje odgovorna oseba v organizaciji, ki stori navedeni prekršek. Tudi Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS št. 45/95) je določal sankcije za kršitev v primeru, če ni bila vložena prijava v zavarovanje. Sankcionirana so bila torej prepovedana ravnanja, to je storitev in opustitev na področju obveznega pokojninskega zavarovanja. Odgovornost zaradi kršitev določb ZMEPIZ se je v obdobju pred letom 2000 sankcionirala zgolj z eno obliko odgovornosti, to je z odgovornostjo za prekršek. Ta ne bi bila potrebna, če bi se storjena kršitev sankcionirala tudi na način in po postopku ugotavljanja lastnosti zavarovanca po uradni dolžnosti, kot je to poudarilo že Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 86/2004 z dne 9.11.2004. Po stališču pritožbenega sodišča tako 2. odstavek 48. člena ZMEPIZ v primeru, ko gre za ugotavljanje lastnosti zavarovanca po uradni dolžnosti za nazaj, ne daje pravne podlage za ugotovitev te lastnosti pred 1.1.2000. Lastnost zavarovanca, ki jo ugotavlja organ po uradni dolžnosti v primeru, ko je pravno razmerje nastalo po 1.1.2000 in pravno razmerje še traja, pridobi oseba od nastanka pravnega razmerja dalje. Če pa je pravno razmerje nastalo že pred 1.1.2000, pa ne glede na to, ali pravno razmerje še traja ali ne, pridobi oseba lastnost zavarovanca največ od dneva uveljavitve ZPIZ-1 dalje, torej največ od 1.1.2000 dalje. S tem v zvezi pritožbeno sodišče opozarja še na prvo alineo 49. čl. ZMEPIZ, kjer je izrecno določeno, da se obstoj zavarovalnega razmerje oz. lastnosti zavarovanca ugotavlja, če ni vložena prijava v zavarovanje, pa je bilo vzpostavljeno pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje. Kot je bilo to že obrazloženo, pa je šele ZPIZ-1 v 2. odst. 7. čl. določil, da z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za zavarovanje, nastane zavarovalno razmerje na podlagi zakona.

V skladu z navedenimi pravnimi razlogi ima tako tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja od 1.1.2000 dalje po 1. odstavku 15. člena ZPIZ-1, torej kot samostojni podjetnik posameznik, ki ni bil zavarovan na drugi podlagi, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu izpodbijanega dela sodbe ugotovilo, da pritožbeni razlogi, ki jih je tožnik poizkušal uveljaviti v vloženi pritožbi, niso utemeljeni. Zato jo je zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).