Jedro

Tožnik je bil na dan 1. 1. 2000 samozaposlen, kar pomeni, da je obstajalo pravno razmerje, ki je po ZPIZ-1 podlaga za obvezno zavarovanje. Ker je tožena stranka ugotovila, da kljub obstoju zavarovalne podlage tožnik v zavarovanje ni prijavljen, je pravilno odločila, da ima od 1. 1. 2000 dalje lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja po prvem odstavku 15. člena ZPIZ-1.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in odpravilo dokončno odločbo tožene stranke št. 4065350 z dne 11. 8. 2005, prvostopenjsko odločbo št. 13 4065350 z dne 9. 6. 2005 pa je odpravilo v delu izreka, ki se glasi: „na podlagi 11. člena ZPIZ-92, od 1. 10. 1998 do 31. 12. 1999 in“. V presežku (da se prvostopenjska odločba tožene stranke v celoti odpravi) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da se je tožnik z dnem 1. 10. 1998 upokojil. Z istim dnem je bil vpisan v register samostojnih podjetnikov posameznikov. Po presoji sodišča predstavlja pravno podlago za ugotavljanje lastnosti zavarovanca za nazaj po uradni dolžnosti določilo drugega odstavka 48. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ - Ur. l. RS, št. 81/2000). Ker je to lastnost mogoče priznati največ od dneva uveljavitve Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1 - Ur. l. RS, št. 106/1999 in nadaljnji), t. j. od 1. 1. 2000 dalje, je sodišče odpravilo del izreka odločbe tožene stranke z dne 9. 6. 2005, v katerem je ta za čas od 1. 10. 1998 do 31. 12. 1999 ugotovila lastnost tožnika kot zavarovanca na podlagi 11. člena ZPIZ (Ur. l. RS, št. 12/1992 in nadaljnji). V veljavi pa je pustilo del izreka, s katerim je bila tožniku od 1. 1. 2000 dalje priznana lastnost zavarovanca po prvem odstavku 15. člena ZPIZ-1. 2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je pritožbo tožnika zavrnilo in v izpodbijanem (zavrnilnem) delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji), ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče se namreč ni opredelilo do pritožbenih navedb o tem, da je v času, ko je tožnik pridobil status zavarovanca po 2. alineji tretjega odstavka 14. člena ZPIZ-B (Ur. l. RS, št. 7/1996), tedanji 76. člen Zakona o gospodarskih družbah (ZGD – Ur. l. RS, št. 30/1993 in nadaljnji) kot začetek opravljanja pridobitne dejavnosti določal priglasitev delovanja pristojnemu organu, sprememba zakona pa ne more posegati v pridobljene pravice. Kršitev iz citiranega določila ZPP je podana tudi zato, ker izrek drugostopenjske sodbe nasprotuje razlogom sodbe. Če je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bilo v tožnikovem primeru materialno pravo zmotno uporabljeno, bi moralo njegovi pritožbi ugoditi. Tožnik je pričel z opravljanjem samostojne dejavnosti 2,5 meseca pred upokojitvijo, zato ga je potrebno uvrstiti med zavarovance po 2. alinei tretjega odstavka 14. člena ZPIZ-B. Na podlagi tega določila pridobljenih pravic mu ZPIZ-1 ne more odvzeti. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbi ugodi in tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno, da sodbi nižjih sodišč razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Revident neutemeljeno uveljavlja, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi izpodbijana sodba ne vsebovala razlogov o odločilnih dejstvih. Predmet pritožbenega preizkusa je bila sodba prvostopenjskega sodišča v delu, v katerem je to obdržalo v veljavi odločitev tožene stranke o ugotovitvi lastnosti zavarovanca tožnika po prvem odstavku 15. člena ZPIZ-1 za čas od 1. 1. 2000 dalje. Odločitev o tem, da je tožena stranka tožniku za navedeno obdobje iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti pravilno določila status zavarovanca obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, je pritožbeno sodišče utemeljilo z ustreznimi razlogi tako dejanske kot tudi pravne narave. Vrhovno sodišče je zato drugostopenjsko odločitev lahko v celoti preizkusilo.

7. Zmotna je revizijska navedba, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, na katera je tožnik opozoril v pritožbi, t. j. da je v skladu z 2. alinejo tretjega odstavka 14. člena dne 22. 2. 1996 noveliranega ZPIZ pridobil pravico do izvzema iz obveznega zavarovanja, sprememba zakona (sprejem ZPIZ-1) pa ne opravičuje posega tožene stranke v tako pridobljeno pravico. V citiranem členu ZPIZ je bil za osebo, ki je imela status samostojnega podjetnika posameznika in je bila uživalec pokojnine, določen izvzem iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, in sicer v primeru, da je do pridobitve pravice do pokojnine opravljala isto dejavnost v enakem obsegu, vendar je bila zavarovana na podlagi delovnega razmerja oziroma na drugi podlagi. V postopku ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), ne potrjuje resničnosti revizijskih navedb o tem, da je bil tožnik izvzet iz zavarovanja po 2. alineji tretjega odstavka 14. člena ZPIZ. Tožnik se je upokojil dne 1. 10. 1998 in bil s tem dnem tudi vpisan v register samostojnih podjetnikov posameznikov. Pred upokojitvijo torej ni opravljal samostojne dejavnosti, zato ni izpolnjeval pogojev za umestitev med upravičence iz 2. alineje tretjega odstavka 14. člena ZPIZ. Vprašanje, ali je tožena stranka z izdajo izpodbijane odločbe v delu, ki je predmet revizijskega preizkusa (status zavarovanca po 1. 1. 2000), posegla v pridobljeno pravico tožnika iz citiranega člena ZPIZ, se zato sploh ne more zastaviti in se sodišče druge stopnje v okviru odločilnih razlogov s tem utemeljeno ni ukvarjalo.

8. Revizija neutemeljeno očita, da je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izrek izpodbijane sodbe nasprotuje njenim razlogom. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, s katerim je to obdržalo v veljavi odločitev tožene stranke o ugotovitvi lastnosti zavarovanca tožnika po prvem odstavku 15. člena ZPIZ-1 od 1. 1. 2000 dalje. Skladno takšnemu izreku je pritožbeno sodišče v razlogih drugostopenjske sodbe utemeljilo, zakaj je štelo izpodbijano odločitev tožene stranke za pravilno in posledično pritožbo zavrnilo. Nasprotje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane sodbe zato ni podano. Drugostopenjska navedba, „da je šlo po stališču pritožbenega sodišča v tožnikovem primeru za nepravilno uporabo materialnega prava“, pa se nanaša na tisti del odločbe tožene stranke, ki ga je sodišče prve stopnje kot nezakonitega odpravilo (lastnost zavarovanca za čas od 1. 10. 1998 do 31. 12. 1999) in ki ni bil predmet pritožbenega (in revizijskega) preizkusa.

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. Revizijske navedbe, s katerimi tožnik uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, se v celoti nanašajo na to, da je tožena stranka z izdajo izpodbijane odločbe tožniku nezakonito odvzela pravice, ki jih je pridobil na podlagi 2. alineje tretjega odstavka 14. člena ZPIZ. Kot je bilo obrazloženo že v 7. točki te sodbe, tožnik na podlagi citiranega določila ZPIZ ni pridobil nobenih pravic, zato je neutemeljeno nasprotno revizijsko zatrjevanje in očitek o posegu v pridobljene pravice.

11. ZPIZ-1 je v drugem odstavku 7. člena določil, da zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. V skladu s 1. alineo prvega odstavka 15. člena ZPIZ-1 se obvezno zavarujejo osebe, ki kot svoj edini ali glavni poklic v Republiki Sloveniji kot samostojni podjetniki posamezniki opravljajo pridobitno dejavnost po zakonu o gospodarskih družbah. Na podlagi 50. člena ZMEPIZ v zvezi s prvo alinejo 49. člena tega zakona lahko tožena stranka po uradni dolžnosti uvede postopek ugotavljanja lastnosti zavarovanca, če je bilo vzpostavljeno pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje, vendar ni bila vložena prijava v zavarovanje.

12. Izpodbijana sodba ugotavlja, da se je tožnik z dnem 1. 10. 1998 starostno upokojil, v nadaljevanju pa je imel dovoljenje za opravljanje dejavnosti kot samostojni podjetnik. Tožnik je bil torej na dan 1. 1. 2000 samozaposlen, kar pomeni, da je obstajalo pravno razmerje, ki je po ZPIZ-1 podlaga za obvezno zavarovanje. Ker je tožena stranka ugotovila, da kljub obstoju zavarovalne podlage tožnik v zavarovanje ni prijavljen, je ob upoštevanju v 11. točki te sodbe citiranih določil pravilno odločila, da ima tožnik od 1. 1. 2000 dalje lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja po prvem odstavku 15. člena ZPIZ-1. 13. Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.